Lenka Đorojević : Kocka No. 837456-9305.00.

Lenka Đorojević : Kocka No. 837456-9305.00.

Oddaja

"Kocka No. 837456-9305.00. je svojevrstna prispodoba celote, ki sestavlja posameznico – mene. Vsak njen element določa le posamično lastnost osebe – mene. Šele vsi skupaj so koherentna in obenem konfuzna ali celo konfliktna celota."

V fokus tokratnega Objekta meseca, mesečnika Radia Študent, ki pod teoretski drobnogled postavlja en sam umetniški objekt, postavljamo grafično prostorsko instalacijo Lenke Đorojević, mlade črnogorske umetnice, ki živi in dela v Ljubljani. Kocko No. 837456-9305.00. smo si lahko prvič ogledali marca letos v Likovnem salonu Celje, svojo ljubljansko premiero pa je doživela v ponedeljek, 19. novembra, v Galeriji Alkatraz, kjer je umetnica v istem dnevu zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Grafika regeneracije, katere praktični del je Kocka, ter odprla in hkrati tudi zaprla pričujočo razstavo.  

1. SVET ZUNAJ KOCKE

Formalno zunanjost Kocke 837456-9305.00. obdaja 48 enako okvirjenih slik dimenzij 50x70 cm, razporejenih na štirih zunanjih bočnih stenah in izdelanih v različnih grafičnih tehnikah. Ovoj kocke tako sestavljajo odtisi v tehnikah akvatinte, jedkanice, suhe igle, kolagrafije, vernis-mou, ki so v dialogu s hitrejšimi sodobnimi grafičnimi postopki sitotiska, fotokopiranja in digitalnega tiska. Posamezne grafike so nadgrajene z ready-made principi z dodajanjem najrazličnejših materialov, kar pripelje do asemblaža. Zunanjost Kocke vključuje tudi dva videa, posneta v čakalni vrsti na Oddelku za tujce Upravne enote v Ljubljani in inkorporirana v dvodimenzionalno površje slik.

Vseh 48 grafik, opazovanih posamezno ali v celoti štirih stranic Kocke, vsebuje intermedialna stanja, izražena skozi vse faze njihovega oblikovanja, od prvega odtisa do končnega videza del, nastalih z dodajanjem plasti vsakodnevne materialnosti, kot so karte, izrezki iz časopisov in fotografije. Predstavljajo »okna«, vpoglede v spomine, nečimrnost, predstave prihodnosti, spomine na materiale, gib. Na koncu pa je iz vseh teh materialov, tehnik in tehnologij, skozi petleten umetniški proces, vpet v življenjske in družbene okoliščine, urejen geometrični kaos zunanjosti Kocke No. 837456-9305.00. - svojevrsten pluralni monolit dimenzij 220x220x220 cm, ki po svoji formi zelo spominja na nekakšno pervertirano Rubikovo kocko.

Namen soobstoja teh 48 oken pa ni združiti jih v linearno berljivo celoto. Smisel tako postavljenih grafik je v poskusu ustvariti več gledišč na celoto Kocke, tako da vidik formalne, tj. materialne danosti same postavitve lahko v gledalcu spodbudi pogled, ki razbija ali pa združuje njene dele v fizično, mentalno celoto. Vsa dela na zunanjosti kocke predstavljajo membrano renderirane »realnosti«, svojevrstno tehno-transformacijo okolja, v katerem so prisotni abstraktne kode in učinki množičnih medijev. Dela na zunanjosti kocke so na neki način refleksija tistega, kar se definira kot »kriza vizualnega«, pri čemer je »kriza« razumljena pozitivno.

Zunanjost Kocke je fragmentarna, naključna in kaotična, hkrati pa urejena, sistematična in celostna. Te celote pa se ne da brati linearno kot knjigo, ne z leve proti desni, ne z desne proti levi, ne od zgoraj navzdol, ne spodaj navzgor, ne diagonalno. To ni niti slika, ki jo lahko zaobjamemo z enim pogledom. Zunanjost kocke funkcionira nekako tako kot internetna mreža, kot spletna stran, skozi množico povezav, ki jih ustvari sam gledalec. Okviri slik tako nimajo enostavno le funkcije razdelitve, ampak tudi združitve; to niso geometrične figure, ampak funkcije: »geometrali« in »objektili«. Tako ne moremo govoriti niti o zaporedju slik, saj vsak okvir označuje smer prostora, ki soobstaja z drugimi, vsaka slika pa se združuje z drugimi v vseh smereh hkrati.

Gre torej za pozicijo gledalca, natančneje za točko pogleda, za mesto, kraj, od kod se objekt gleda. Točka pogleda pa ni določena s tistim, kar oko vidi, ampak je tisto, kar oko vidi, določeno z mestom, ki ga zaseda telo, ki opazuje. Kar ujame neka točka pogleda, torej ni neka določena slika niti njen določljivi odnos z drugimi slikami, temveč raznolikost vseh mogočih povezav med potjo pogleda od ene k drugi sliki: kocka kot labirint, ki se ga da urediti.

Zunanjost Kocke tako funkcionira kot rizom: nima ne začetka ne konca, ni prave poti za njeno dešifriranje. Smisel tukaj prebiva v naključju, v ne-smislu, najdemo ga lahko le na sredini, med stranicami, slikami, rečmi, podobami, materiali, tehnikami. - Kam greš? - Od kod prihajaš? – Od česa bežiš? – tovrstna morebitna izhodiščna subjektivna vprašanja so izgubila ves svoj smisel skozi procese materialne objektivacije umetniškega dela, v njegovih neskončnih naključjih in namerah. Nima smisla iti od ene grafike k drugi in nazaj. Treba se je prepustiti transverzalnemu gibanju, ki zameša eno in drugo podobo, eno in drugo smer, v tok brez začetka in konca, ki spodkopava svoje meje in se ne briga za okvirje slik in geometrijo enoznačnih pomenov.  

Imaginarni pogled tako pretvarja realnost v nekaj imaginarnega, medtem ko sam pogled pri tem postaja realen in nas vrača v realnost. To je kot neki zaprt tokovni krog, ki menja smer, popravlja napake, opravlja izbire in nas ponovno poganja.

Če parafraziramo Leibniza, lahko rečemo, da Kocka 837456-9305.00. skozi široko paleto svojih grafičnih tehnik manifestira neskončno vrsto ukrivljenosti materij, iz katerih je narejen svet; ves svet pa je vključen v dušo v neki točki pogleda. Svet je po Leibnizu namreč treba postaviti v subjekt, da bi bil subjekt za svet.

0. SUBJEKT V KOCKI

Ko smo si ogledali zunanje telo in svet Kocke 837456-9305.00., smo pozvani, da stopimo v njeno notranjost in si ogledamo njeno numerično dušo.

Kiparsko, prostorsko in gledališko izkustvo za gledalca se nadgrajuje in se izkaže na točki, ko ta vstopi v notranjost Kocke. Vstop obiskovalcev, ki so pozvani, da v kocko vstopijo posamično, sproži posnetek odmevov in hrupov iz vsakdanjega življenja ter utripanje zelene neonske svetlobe.  

V Kocki so možni različni doživljaji in odzivi gledalca. Anksioznost, nestrpnost, umirjenost, radovednost ali dolgčas bi tako lahko izzvali odziv ali pa prenehanje gibanja, kar v kocki prekine zvok in izklopi luči. Novo nastala situacija pripelje do naravnega odziva – novega giba. Pri gradnji notranjosti kocke je avtorica po lastnih besedah hotela ustvariti živeči, dihajoči prostor, ki s svojo določenostjo ponuja različne možnosti asociiranja pri vsaki osebi na specifičen način. Sama forma kocke, njena pravilnost, pripelje do situacije, ki optično in zvočno omogoča nastanek znakov znotraj gledalca, kjer se zoperstavljena pola objektivno in subjektivno, realno in imaginarno, fizično in mentalno povežeta.

Minimalistična izčiščenost notranjosti Kocke je v strogem kontrastu z razkošjem podob in tehnik urejenega kaosa njene zunanjosti. Tla notranjosti so prekrita s cinkovimi ploščami oziroma grafičnimi matricami, katerih odtisi so vidni na ovoju in se v notranjosti kocke izkažejo kot negativi pozitivnega prostora zunanjega ovoja objekta. Na notranjih stenah vidimo le ponavljajoče se številke in črke - zapise kod z identifikacijskih listkov, ki jih je umetnica vsako leto dobivala na Oddelku za tujce Upravne enote v Ljubljani, kar je tudi dokumentirano v videih, vgrajenih v zunanjost Kocke. Ti gradijo vzorec, podoben vzorcu »meščanskih« tapet, s katerimi so oblepljene notranje stene kocke.  

Delovni proces oblikovanja celostne grafične podobe, ob hkratnem preizpraševanju lastne identitete, je tako zaokrožen: gre od osebnega, »intimnega« risanja na grafično matrico, prek poznejšega razvoja in dekonstrukcije, do družbeno sprejemljivega koda – številke. Kocka Lenke Đorojević je tako po eni strani metafora za današnjo družbo kontrole, po drugi strani pa metafora za subjekt, ki kontrolira in je kontroliran. In prav zaradi tega v sami kocki ni nič metaforičnega: so le kode, matrice, svetloba in zvok, ki jih poganja naše lastno gibanje. Smo znotraj ustroja, za katerega ne vemo več, ali mi poganjamo njega ali on nas, saj ne moremo več povsem razlikovati strojev, ki prihajajo od zunaj, od tistih, ki so se naselili v nas samih.

Vez med tistim, kar se sliši, in tistim, kar ta zvok spodbudi v gledalcu, je čvrsta. Gledalčeva recepcija in percepcija zvoka – hrupa ter grafičnega vzorca tapet je povezana tudi z možnostjo večznačnega grajenja slike o zvoku in zvoka slike. Zvok je razumljen kot procesualni element, ki tematizira kontekst med steno-kodo, tlemi-matrico, zunanjostjo in notranjostjo Kocke. Kot takšen zvok vzpostavlja napetost, povezanost prostora in konteksta vseh danih elementov.

V času, ko veliko ljudi v razvitem delu sveta velik del svojega vsakdanjika namenja aktivnostim ob računalniku ali mobilniku, nikakor ne moremo govoriti o odtujenosti človeka in tehnologije, o kateri je govoril Marx. Od tod je lahko notranjost Kocke kompleksna metafora za družbo kontrole in njenega subjekta, hkrati pa je lahko zelo oseben, intimen prostor, tako kot je oseben in intimen naš odnos s sodobnimi tehnologijami. Tako kot zunaj gre namreč tudi znotraj kocke za pozicijo gledalca, s tem, da ta ni več »brezinteresni« opazovalec umetniškega dela, ampak aktivni udeleženec v dogodku, ki ga to omogoča, slednji pa producira z lastnimi gibi. Nismo več v galeriji, ampak znotraj dogodkovnosti umetniške instalacije: smo v tehnološkem gledališču, v katerem smo hkrati igralci in gledalci, scenaristi in režiserji, scenografi in skladatelji mi sami.

Z vstopom v Kocko se torej vzpostavi razmerje med njeno zunanjostjo in notranjostjo, hkrati pa notranjost kocke, odvisna od gibanja, stopi v razmerje s samim obiskovalcem. Drugače povedano, razmerje med zunanjostjo in notranjostjo kocke se podvoji z razmerjem med zunanjostjo in notranjostjo obiskovalca. S tem pa smo že na ultimativnem terenu sodobnih teorij subjekta oziroma njegove konstrukcije skozi subjektivacijo, ki nastane v razmerju med tistim »zunaj« in tistim »znotraj«, kar je tudi najgloblji smisel Kocke No. 837456-9305.00.

SKLEP: KOCKA-SUBJEKT KOT NOTRANJOST ZUNANJOSTI

Kocka Lenke Đorojević tako v določenem smislu ustreza Leibnizevi baročni hiši, ki si jo je ta zamislil kot alegorično prispodobo za subjekt. Leibniz namreč izvede veliko baročno montažo med spodnjim nadstropjem z okni in zgornjim slepim in zaprtim nadstropjem, ki odmeva kot glasbeni salon, in v zvoke prevaja vidna gibanja od spodaj. Spodnje nadstropje z okni tukaj ustreza zunanjosti Kocke z grafikami, ki funkcionirajo kot "okna", zgornje nadstropje brez oken pa je notranjost kocke, ki prevaja v zvok vidna gibanja obiskovalca. Nujnost drugega nadstropja pa se, tako kot pri Leibnizu, potrjuje metafizično. Duša sama tvori drugo nadstropje ali zgornjo notranjost tam, kjer ni več oken za zunanje učinke: moramo razumeti, da smo mi sami razlika, da je naš um razlika diskurzov, naša zgodovina razlika med časi in naš jaz razlika med maskami.

Vsa fizika Kocke No. 837456-9305.00. je tam, da bi lahko skozi svetlobo in zvok, ki ju poganja naše lastno gibanje, prišli do njene metafizike, do njene numerične duše. Notranjost kocke je tehnodispozitiv, ki (ga) proizvaja tehnosubjekt. Gre za numeričen in senzoričen ustroj, telo brez organov, ki se nenehno dekonstruira in rekonstruira z vsakim našim gibom ter riše neki zunanji prostor, ki ustreza liniji nekega znotraj in obratno. Tukaj smo lahko gospodarji svoje hitrosti, relativni gospodarji svojih molekulov in svojih singularnosti. Rečeno z Deleuzem in Foucaultem, najbolj oddaljeno lahko postane notranje, pretvorjeno v najbližje. To je centralna soba, za katero se ne bojimo več, da je prazna, če smo v njo postavili svoj jaz. Ali pa se je ustrašimo ali zdolgočasimo, če tam naletimo na prazen nič.

Kocka kot notranjost zunanjosti.

Notranjost zunanjosti kot numerična enota.

Numerična enota kot ponovitev majhne razlike.

Majhna razlika kot "napaka".

"Napaka", ki smo mi sami.

Celotnemu besedilu lahko prisluhnete v posnetku oddaje. V oddaji smo svobodno uporabljali tekst avtoričinega magisterija Grafika regeneracije, katere praktični del je Kocka 837456-9305.00., vključno s številnimi citati, ki jih nismo posebej navajali. Tam boste lahko tudi prisluhnili glasbi sodobne srbske skladateljice Dragane S. Jovanović, ki je uporabljana kot glasbena podlaga, skupaj z elektronsko kompozicijo za Kocko, ki jo je po avtoričinem konceptu izdelal Staš Vrenko.

Lenka Đorojević (1982) je bila rojena v Nikšiću v Črni gori. Diplomirala je leta 2008 na Akademiji za likovno umetnost v Trebinju v Bosni in Hercegovini, dodatno pa se je izobraževala na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu. Magistrirala je na ALUO v Ljubljani na temo Grafika regeneracije z grafično prostorsko instalacijo Kocka 837456-9305.00. Končala je tudi dveletno šolo za kustose in kritike sodobne umetnosti pri SCCA-Ljubljana in je sodelavka Redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent. Svoja grafična dela prevaja v prostorske instalacije in gledališke scenografije.

V čakalni vrsti na Oddelku za tujce ...

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.