Mati vzdihov

Mati vzdihov

Oddaja
24. 2. 2019 - 20.00

Objekt, ki se ga lotevamo ta mesec, je precej izmuzljive narave. Ne gre namreč za en sam predmet, temveč za obskurno entiteto, ki se je docela utelesila dvakrat, a je v skoraj dvestoletni zgodovini postal lik žive, hevristične mitologije.  Govorili bomo o materi vzdihov aka mater Suspiriorum, skratka Suspirii. O kultni klasiki Daria Argenta, mojstra italijanskega žanrskega filma, iz leta 1977. A telo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja je mater Suspiriourum očitno začelo ovirati, filmski trak ji je postajal preozek, zaželela si je novo, sveže, mlado telo in ga lansko leto dobila v režiji Luca Guadagnina.

O materi vzdihov je znano dokaj malo. Thomas de Quincey je leta 1845 v tekstu Suspira de profundis razkril obstoj treh mater, matere solzá, matere vzdihov in matere teme, oziroma mater Lachrymarum, mater Suspiriourum in mater Tenebrarum, ki človeštvo zalagajo z žalostmi.

Več o njih je v knjigi Tri matere zapisal arhitekt Varelli, ki pa ima to pomanjkljivost, da je njegov ontološki status enak, če ne še bolj vprašljiv, od treh mater samih. Pojavlja se namreč le v filmu Inferno, v drugem delu Argentove trilogije o treh materah. Varelli naj bi trem sestram, torej materi solzá, materi vzdihov in materi teme, nekje konec devetnajsetga stoletja postavil hiše v Rimu, Freiburgu in New Yorku, od koder te zle coprnice vladajo svetu.

Izjava.

A pustimo jim, da se predstavijo same.  

Izjava.

Kot rečeno, pa se danes ukvarjamo le z eno izmed njih, z materjo vzdihov. Ta, vsaj v svoji starejši inkarnaciji, za katero se ima zahvaliti Argentu, živi v Freiburgu, v res izjemni hiši – Varelli je odlično opravil svoje delo – kjer s svojim čarovniškim zborom vodi plesno akademijo. Kadar katera od mladih deklet v tej akademiji odkrije preveč, čarovnice poskrbijo, da umre na kar se da slikovit način; na primer z nožem v srcu, obešena skozi stropni vitraž ali ovita v bodečo žico in z grlom, prerezanim z britvico.

Vse dokler ameriška – seveda - študentka plesa Susie po uri in pol bizarnih, a izjemno estetskih nezgod, ne ugotovi, da akademijo vodi coprnica in to pokonča ter s ponosnim nasmeškom na obrazu odide iz goreče hiše.

Fabula res ni poseben presežek, a nič za to, kot v večini Argentovih filmov igra zgolj postransko vlogo, glavna stvar pa je seveda izjemno fascinantna zmes gnusa in estetike. Do skrajnosti estetizirani umori in nasilje so posneti z izjemnimi barvami, doseženimi z uporabo takrat že arhaične technicolor tehnologije, v sanjskih arhitekturah in z glasbeno spremljavo rock benda Goblin, ki se je v zgodovino grozljivk vpisala kot najbolj prepoznavna.

Argentova Suspiria je absolutno neponovljiva mojstrovina, ki z leti ni izgubila veliko. Toliko bolj torej preseneča, da se je ponovila.

 

Ian Olney v leta 2013 izdani knjigi Euro Horror omenja načrte predelave Suspirie – režiral naj bi jo David Gordon Green, ki je namesto tega približno istočaso posnel predelavo Carpenterjeve štiri desetletja stare slešer klasike Noč čarovnic. Filma, ki se je po Carpenterjevih lastnih besedah močno navdihoval pri Dariu Argentu. Suspirio pa je nazadnje, kot že rečeno, posnel Luca Guadagnino.

Vendar pa nikakor ne gre zgolj za predelavo, še manj za nadaljevanje in postavitev v sedanjost, kot je z Nočjo čarovnic storil Gordon Green. Prej gre za pričanje o zgodbi matere vzdihov in njenem vstajenju iz druge perspektive. Evangelij po Guadagninu, če želite. In kot se spodobi, se zgodbe različnih evangelistov seveda ujemajo zgolj v ključnih potezah, nikakor pa ne v detajlih.

Čeprav je leto dogajanja pravo, torej 1977, pa lesna akademija ne stoji v buržujskem Freiburgu, temveč v razcepljenem Berlinu, tik ob zidu, a na zahodni strani, kjer komunistični študentje občasno mečejo v zrak banke in streljajo izkoriščevalce. Študentka akademije, ki na začetku filma pobegne pred črno magijo in v Argentovi verziji konča zabodena in obešena, tokrat blazno razlaga psihologu o čarovnicah. V svojem zvežčiču shizofreno zariše ujemanja med čarovniškim krogom na akademiji, ki ga vodi mati Markos - tu se zdi, da je prav ona mati vzdihov -  in tako imenovane Frakcije rdeče armade, ki jo vodi tovarišica Meinhof.

Politično dogajanje ves čas vpada v zaprt svet plesne akademije, ki je, kot izvemo, pod vodstvom po hierarhiji druge plesalke-čarovnice in izzivalke Markos madam Blanc, vsaj pasivno kljubovala nacizmu. A hkrati interni politični boj pretresa tudi notranjost akademije, ki ni nič manj razdeljena, kakor mesto, v katerem se nahaja. Coprniške učiteljice plesa so namreč razdeljene v dve politični frakciji, lojalistke matere Markos, ki podpirajo staro in betežno ustanoviteljico akademije, in reformistke pod vodstvom madam Blanc. Notranji boj za oblast nad čarovniškim krogom prežema celoten film, vsak večji dogodek ali preobrat v njem pa spremlja paralelni dogodek, skorajda ustreznica, v svetu izven akademije, predvsem v obliki terorističnih akcij RAF in policijske represije.

Povsem ustrezno je v Guadagninovi verziji popolnoma odpravljena vsa pravljičnost Argentovega filma. Namesto dekadenčne estetike in živih barv Freiburga je Guadagninov film Berlinu primerno mat, skoraj siv, arhitektura pa modernistična. Balet, ki ga sicer v Argentovemu filmu niti ni bilo zares videti, je nadomeščen z modernističnim plesom - koreografinja madam Blanc pa nedvoumno aludira na Pino Bausch. To Guadagninu omogoči, da estetski presežek, ki ga je Argento dosegal z izrazitimi barvami, nadomesti z estetskim presežkom modernističnega plesa.

Ples sam, s katerim Argento ni zares vedel, kaj početi, je Guadagnino, oziroma bolje rečeno scenarist David Kajganich, spretno vpletel v zgodbo in ga naredil za enega ključnih elementov filma. Čarovnice na akademiji namreč magijo izvajajo s plesom samim. Modernistični ples tako izmaliči in v eni najbolj ikoničnih scen filma dobesedno zdrobi telo. Modernistična umetnost je, če je dobra, na meji torture - kot so dobro vedeli v španski državljanski vojni, kjer so jo uporabljali prav za to. Čarovnice iz Berlina jo jemljejo z vso resnostjo in z njo drobijo telesa, ne le duha, svojih nasprotnikov.

Po drugi strani pa se koreografija, po kateri akademija slovi in jo redno izvaja, imenuje Das Volk, torej Ljudstvo, in glede na to, da je plesanje čaranje, in na vseskozi prisotne paralele s političnim dogajanjem, koreografija plesnih čarovnic implicira način, kako lahko mater Suspiriorum in njen coprniški krog vladajo svetu - kar je Argento le zatrdil, ni pa si belil glave z načinom, kako to počne, še manj pa z njenimi političnimi cilji.

Hkrati pa plesati ples nekoga drugega pomeni, kot ob prihodu na akademijo izve Susie, prepustiti svoje telo ustvarjalcu koreografije. In prav to naseljevanje tujih teles je glavna rdeča nit zgodbe. Ne le kot že nakazana implikacija gibanja ljudskih množic, temveč povsem dobesedno. Ustanoviteljica šole mati Markos umira, in medtem ko Argento ni vedel, zakaj potrebuje mlada dekleta, je Guadagnino tu ekspliciten. Kot je film po štiridesetih letih potreboval novo, mlajše telo, tako tudi mati vzdihov v filmu nujno potrebuje pomladitev. Glavna junakinja Susie je seveda izbrana za žrtveno jagnje.

 

Žal pa sta izrazito modernistična le arhitektura in ples. Po formalni plati film nima nobenih izrazitih radikalnejših modernističnih elemetov, kar je pravzaprav škoda. Še bolj žalostna pa je glasebna spremljava, kot že rečeno, eden ključnih adutov Argentovega filma, ki je pri Guadagninu povsem neustrezna. Namesto orgiastičnega rocka Goblinov je Guadagnino za skladatelja soundtracka izbral Thoma Yorka, člana angleške pop skupine Radiohead. Kičasta, mila, pretežno klavirska spremljava, z občasnim do skrajnosti jokavim in nežnim moškim petjem, kakršnega zmorejo zgolj britanske pop rock skupine, ne ustreza niti Berlinu danes, kaj šele Berlinu sedemdesetih, še manj pa plesu, katerega vodilo, kot vsake dobre modernistične umetnosti, je, kakor pove madam Blanc, “razbiti nos vsaki lepi stvari”. Namesto kakega Karlheinza Stockhausna ali vsaj krautrocka pa smo posiljeni s kar se da osladno lepo popularno glasbo.

Kljub tem zdrsom oziroma morda prej manku poguma po radikalnejši estetiki je film večinoma zelo estetski, toliko bolj presenetljivi so občasni do absurda pretirani deli, kjer film, ki večinoma izkazuje resne estetske ambicije in se večino časa jemlje skorajda preresno, zapade v nekaj, kar še najbolj spominja na drugorazredne žanrske smeti. Predvsem imam tu v mislih zadnji ritual, kjer opozicijska struja zmaga in izvede stalinistično čistko, v kateri priklicana smrt Markosistkam eni za drugo razstreli glave.

A tudi sama Markos, ki jo, kot večino ključnih likov v tem filmu, igra Tilda Swinton, in to kljub njeni siceršnji praviloma dobri igri ne najbolj posrečeno, še najbolj spominja na karikaturo. Argentovo mati Markos naj bi, po besedah glavne igralke Jessice Harper, odigrala devetdesetletna bivša prostitutka, ki naj bi jo Argento po naključju našel na ulicah Rima. In odigrala jo je bolje od Tilde Swinton. Ne le njeno telo, tudi klišejske geste in karikiran govor so pri Guadagninu tako slabi, da si po prvotnem šoku pravzaprav skorajda oddahnemo - vendarle gre za body horror film, ne pa wannabe globoko dramo!

In res, do te zadnje scene čiste eskalacije, špricanja krvi, črev in možganov ter čarovniškega nonsensa, oziroma bolje rečeno, prav vključno s to sceno, se Guadagninov film razvija odlično. Množica medsebojno prepletajočih se podzgodb in parelel nakazuje razplet v obliki paranoidne teorije zarot, kjer je groza samotnega življenja v šoli v tuji deželi in groza spoznanja, da so povsem normalne učiteljice plesa v resnici čarovnice, razširjena in potencirana do skrajnosti v planetarni čarovniški zaroti. Pričakovano je razkritje obvladovanja sveta, ki ga je trem materam pripisal Argento, a nikdar naredil iz tega več kot omembo mimogrede, pa še te ne v Suspirii, temveč v njenem nadaljevanju.

Skozi celoten film so posejani indici, ki namigujejo na vzporednost RAF-a in boja med Markos in Blanc. Z vse bolj pretirano grotesknostjo tako film v zadnjih scenah pred epilogom morda že najbolj spominja na Cronenbergove filme iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih, polne iznakažanja teles in vseprisotnih skrivnostnih zarotniških skupin, ki v nenehnem medsebojnem boju oblikujejo filmski svet. Ali pa morda na Possession Andrzeja Zulawskega, ki se dogaja ob skorajda istem času na istem kraju, to je v zahodem Berlinu, tik ob zidu, in katerega tema je prav tako nekakšno nadnaravno prevzemanje teles in nepojasnjene hladnovojne zarote.

Dejansko sem ob teh zadnjih scenah že navdušeno mislil, da gledam film, ki ga bo skorajda mogoče omenjati ob filmih Cronenberga in Zulawskega, torej režiserjih daleč najbolših grozljivk sploh. A sledilo je bridko razočaranje, naslovljeno Epilog. V njem namesto razpleta, ki bi končno povezal vse vzporedne zgodbe filma v smiselno celoto, Susie, sedaj utelešenje mater Suspiriourum, psihiatru, ki večji del filma vohlja za čarovnicami, razkrije usodo njegove žene med vojno, ga s te odreši občutka krivde, potolaži, nato pa mu izbriše spomin.

Ta izjemno patetičen konec sicer relativno uspešno zaključi eno izmed stranskih zgodb. A zaradi tega druge še toliko bolj očitno ostanejo nerazrešene, celotna zgradba prepletajočih se podzgodb je vržena iz ravnotežja in, namesto da bi se preplet osmislil, večji del filma postane povsem odveč.

Naenkrat celoten tok zgodovinsko političnega dogajanja, ki agresivno vdira v film na vsakem koraku, postane brez pomena za razvoj zgodbe, in ostanemo z naukom o odpuščanju in pozabi zgodovine. Po Adornovski estetiki madam Blanc, ki, obtežena s travmami življenja v nacizmu, trdi, da veselje in lepota v umetnosti nikdar več ne bosta mogoča, Susie, po brutalni čistki svojih političnih nasprotnikov, ponovno afirmira ples predvsem kot lepoto. Namesto žalosti mati vzdihov tako po svetu seje terapevstko možnost ozdravitve in pozabljenja zgodovinskih travm in bolj kakor Suspiria bi se filmu prilegel naslov Angel pozabe.

To je še toliko bolj žalostno, če pomislimo, kako malo je manjkalo do tega, da bi film lahko postal kultna klasika body horrorja. Kako lahko bi bilo smiselno povezati ali vsaj nakazati nek bizaren smisel v paralelnih tokovih zgodovinskih dogodkov in notranjih bojih za oblast čarovniškega kroga. Morda se prvi zdrs iz te smeri zgodi, ko v zaporu v nepojasnjenih okoliščinah umrejo vodilni člani skupine Baader-Meinhof eno noč, preden po neuspešnem ritualu posestvovanja drugega telesa, mati vzdihov izvede čistko in pobije svoje nasportnike. S takšno lahkoto bi politične nemire lahko preprosto pojasnili kot odseve ali simptome boja čarovnic, ki bi tako v bizarni teoriji zarot prevzel mesto motorja zgodovine. In bizarne teorije zarot so vselej neskončno boljše od patetičnih ljubezenskih zgodbic ostarelih psihologov. Brez težav bi lahko bil razplet izveden še bolje in bi mati Markos, kot čisto zlo, direktno povezali s komunizmom. V tem primeru bi film najverjetneje postal čisti presežek kultne epskosti.

A žal ni. Če Guadagninove Suspirie še niste videli, jo gotovo poglejte. A le do Epiloga. Pred epilogom ugasnite film in si predstavljajte, kako bi se lahko končal - in najverjetneje boste dobili čisto mojstrovino.

Žal je šlo ob tokratnem utelešanju matere Suspiriorum pri ritualu nekaj narobe in sedaj je ujeta v napol mrtvem telesu, ki mu manjkata simetrija in organska enotnost. Pristaši zla in groze pa lahko le upamo, da bo kmalu našla novo, primernejše telo, v katerem bo lahko znova plesala uroke v svoji nekdanji grozljivi lepoti.

 

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness