Mogoče je imela preveč za povedati in trije dnevi niso bili dovolj, da bi karkoli relevantnega povedala. Ali vsaj tako se zdi, v poplavi post festum člankov nedavne Fabule de Kerangal zavzema zgolj postransko vlogo, kot da bi bila tako kot vsi čuječi poslušalci samo statistka, lepa figura v Instagram postu. Privoščili si bomo romantični resentiment – de Kerangal si tega podrejenega odnosa ne zasluži. In sedaj, drago poslušalstvo, nimate druge izbire, kot da poslušate prispevek do konca ali pa nam slepo verjamete.

Maylis de Kerangal je francoska pisateljica, nedavno nagrajena z nagrado Wellcome Book Prize, kar je omembe vredno predvsem zato, ker je šele druga nagrajena pisateljica od leta 2009, ko je bila nagrada prvič podeljena. Sicer ni vaša tipična francoska kozmopolitanka, ki se skozi Pariz premika v mičnem ozkem krilu, petah in suknjiču, s kozarcem črnega vina v rokah #rojenazapariz. Prihaja iz francoske pokrajine Bretanija, iz družine samih medicincev, zaradi česar je bila njena odločitev za pisateljski poklic presenetljiva - ali pa tudi ne. Zase pravi, da jo je v mladosti in času študija zanimal cel spekter področij, od antropologije in filozofije do gledališča. Svoja dela redno objavlja že od leta 2000.

Kaj je za to slavo, pa je vprašanje, na katero se bomo trudili odgovoriti nocoj. Literarna scena je dobesedno preplavljena z avtorji, za katere lobirajo ti ali oni kritiki, pri čemer večkrat presežejo normative verodostojne literarne kritike. Mi bomo skušali biti predvsem objektivni in brati romane de Kerangal take, kot so, in ne kot take, kot si želimo, da bi bili.

Začeti pa moramo v Franciji in si pobližje pogledati pogoje za literarno ustvarjanje piscev v Franciji. Že nekaj desetletij nazaj je francoski minister za kulturo uvedel fiksno ceno knjige, ki je omogočila, da so preživele tudi majhne založbe, ne le velike. Sicer pa je v navadi praksa, da večje založbe prej ali slej “pojedo” male založbe, pri čemer ne pride do zatiranja metod izbire manjših založb, ampak zgolj za prevzem. Ena izmed pomembnejših francoskih založnic Teresa Cremisi je v intervjuju za Sobotno prilogo iz leta 2014 celo izjavila, da v založništvu ni prostora za ljubosumje. Kot neko “money-making” nišo založništva je predstavila avtorja Marca Levyja, ki je za Francijo to, kar je Paulo Coelho za svet. Njegove knjige so vedno med najbolj prodajanimi, pomembno je tudi to, da skoraj vsako leto izda vsaj eno knjigo.

V Franciji imajo literarne nagrade dejansko velik vpliv. Samo za roman jih je relevantnih osem, nekaj je tudi prostora za nagrajevanje tujih prevedenih avtorjev. Zanimivo je, da se vse nagrade podeljujejo nekako ob istem času, torej septembra, oktobra, decembra pa izidejo liste najbolj branih naslovov, v katerih se vedno najdejo nagrajenci. Posamezne prakse komisij vsake nagrade so sicer preveč oddaljene od teme današnjega Objekta meseca, vendar površen pogled kaže, da se le redko zgodi, da bi vse nagrade pobral le en knjižni naslov ali dva, temveč so nagrade razpršene med zelo različne naslove. Industrija s knjigami je v Franciji res obsežna, temu primerno velik je zato tudi krog ljudi, ki se z njo ukvarjajo, od založnikov do bralcev in kritikov. Hiperprodukcija in variabilnost del očitno nista problem, če se s temi deli ukvarja dovolj veliko število ljudi, da potem ne prihaja do istih ali podobnih zaključkov.

Nagrade pa tudi ne predstavljajo vira zaslužkov - Goncourt, ki je najbolj prestižna od nagrad za romane, je težak samo okrog 10 evrov. Pa vendar inskripcija “Prix Goncourt” na zavihku knjige zagotavlja, da bo roman zagotovo med najbolj prodajanimi tistega leta. O francoski politiki nagrajevanja literarnih del pa drugič. Bistveno je to, da v Franciji še vedno obstaja zaupanje bralske publike v izbiro različnih komisij, ker namen nagrad ni potrjevanje določenega kroga ljudi, ampak branje kvalitetnih del.

Pomembno je povedati tudi nekaj o literarnih tokovih, ki jih lahko opazimo v sodobni francoski literaturi. Najbolj radikalen, ki je verjetno tudi najstarejši, torej se je pojavljal tudi že v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, je nekakšen povratek k nihilizmu, kar lahko slovenski bralci najbolje opazijo v delih pisatelja Michela Houellebecqa. Prav tako je prisoten odmik od javnega, političnega - zadnji primeri tega v literaturi so se zgodili leta 1968 - k zasebnemu, anekdotičnemu. Pomembno je tudi, da sta francoski trg in bralska publika odprta tudi za dela pisateljev iz bivših kolonij – Taharja Ben Jellouna, Amina Maaloufa, Assie Djebar in drugih.

De Kerangal je del tega neke vrste zapiranja, vračanja k individualni usodi, stilu pripovedovanja, ki je podoben tistemu v anekdotah. Tako sama pisateljica kot tudi kritiki poudarjajo velik vpliv neke druge francoske avtorice, Annie Ernaux, in njenega koncepta é​criture plate – ravnega pisanja, ki briše meje med realnostjo in fikcijo, kar se kaže tako v slogu kot v izboru snovi za roman. In predvsem zaradi reprezentacije snovi, ne toliko zaradi izbora, je bralec, ki ga v knjige de Kerangal dobesedno povleče, o njih pa na koncu ne ve povedati veliko, ob koncu branja v dilemi. In vendar je tudi v tem nekaj povednega in to bomo skušali najti v nocojšnjem Objektu meseca.

Naša teza je, da de Kerangal piše romane s tematiko, ki bi ji lahko rekli sodobna. Kaj pa to pomeni? To pomeni, da so na ravni zgodbe predvsem tematike, ki bi jim lahko rekli brezčasne, potisnjene ob rob in za samo interpretacijo niso pomembne. Ena takšnih je recimo ljubezenska tematika. Moment sodobnosti v romanih de Kerangal pa je največkrat specifika situacije, ki tudi poveže roman skupaj. V primeru romana Rojstvo mostu je to gradnja mostu v fiktivnem ameriškem mestu Coca, v Pokrpajmo žive je to presaditev organov, v Bežiščnici na vzhod je vezivo potovanje s transsibirsko železnico, v Na tej točki noči pa begunci na Lampedusi. Vse te teme so aktualne in vabljive za branje, pa se vseeno ob branju zdijo kot nekaj, o čemer smo že slišali, o čemer smo že brali. Temu je tako, ker so teme pač zelo podobne dnevnoinformativnemu čtivu, s katerim smo bolj ali manj v stiku. Glavna razlika je predvsem to, da ko se pojavijo v literaturi, izgubijo svojo informativnost.

V tem oziru lahko govorimo o možni različici časovnega romana, podvrste dokumentarnega romana. Dokumentarni roman kot tak je enakovredno rezultat poglabljanj v novice in reportaže ter tudi fikcije, je srečanje empirije in fikcije. Pri časovnem romanu je ta ločnica bistveno bolj na strani fikcije. Tako je tudi pri de Kerangal - četudi imamo opravka z nečim, kar bi lahko našli kot majhen članek ali omembo v časopisu, ravno pri tem pride do umika, ki je pravzaprav osrediščenje okrog individualne usode, ki je bolj ali manj determinirana s časom.

Čas pa je sodobnost, kar je mogoče najbolj moteče, tista vrsta sodobnosti, ki noče biti z ničimer determinirana. Anything goes. In to je skupni imenovalec vseh romanov. Svoboda se izkaže za zlato kletko, to mnoštvo potencialnih usod like naredi tesnobne, depresivne. Osrednji liki zato vedno končajo vsaj v simbolni vdaji, ki ima priokus dovršitve pesimizma tekstov samih. Osrednja lika v romanu Rojstvo mostu zaplavata v reko in ni povsem jasno, če se želita vrniti nazaj na obalo, omenjeni pa so močni tokovi, ki jih odnašajo vse bolj stran … Simonova družina v romanu Pokrpajmo žive se krčevito pobira s tal, vedoč, da prav v tistem trenutku njihovemu sinu, bratu, iz telesa jemljejo organe za presaditev.

Presenetljivo? Bolj ne. Seveda so takšni konci najprijetnejši za branje, za stiskanje s knjigo pod debelo odejo, medtem ko zunaj pada sneg, in -. Ne. Mogoče je bralna izkušnja takšnih knjig dejansko prijetna, ampak literatura bi morala izzivati in izzvati. Pri de Kerangal pa to izostaja, z vsako stranjo, ki je bližje koncu, je to izraziteje. Kar je seveda izziv. Poseben problem, ki smo ga nedavno naslovili v komentarju literarnega festivala Fabula, je to pretirano poudarjanje bralske izkušnje na nivoju, ki se ima za akademskega, zaradi česar nikoli ne pride do reflektiranja in prevpraševanja, ampak samo do bolj ali manj prepričljivega opisovanja lastne bralske izkušnje.

Tega, ali je roman dober ali slab, se ne meri v tem, kako intenzivno pozitivna je bila bralska izkušnja, ali pa se vsaj ne bi smelo meriti, ker ima literatura svoje specifike, ki jih je treba vzeti v zakup. Kot smo ravno v recenziji de Kerangal zapisali - najslabši romani so tisti, s katerimi se sprijaznimo. Sprijaznjenje je prav to vrtenje v bralskih izkušnjah.

Preden se premaknemo na narativ, ki je verjetno najbolj zanimiv aspekt pisanja de Kerangal, se ustavimo pri izbiri likov, ki, tako kot osrednje teme, delujejo nenavadno. Nikoli nimamo uvida v njihovo osebno zavest, obstaja torej pogled, ki  spominja na avktorialnega, ker mu je čustveni svet likov, ki jih opisuje, tuj. Pripovedovalec pa samo spominja na avktorialnega, ker četudi je vseveden, te vsevednosti ne izkorišča – zdi se, da ga zunanja resničnost pravzaprav ne zanima. V tem oziru je nekakšna materializacija principa objective correlative, ki ga je izumil angleški pesnik in kritik T.S. Eliot. Ta namreč pravi, da mora pri interpretaciji nekega dela vedno obstajati stvarna povezava med čustvom, ki ga umetnik želi izraziti, in predmetom, situacijo, sliko, ki jo umetnik zato uporabi. V primeru de Kerangal torej pride do tega, da pripovedovalec ne razkriva, ne opisuje tega, kar bi lahko bilo. Med gestami, ki jih imajo liki med seboj, besedami, pogovori, ni skritih pomenov - oziroma ko se ti že pojavijo, so klišejski in stereotipni.

Zaradi tega tako očitnega imperativa po umiku iz neposredne psihe karakterja, težko govorimo o glavnih in stranskih likih, o osrednji in stranskih zgodbah. Kot smo povedali, obstaja osrednja tema, ta tema pa potem drži like skupaj, drži pa jih enakovredno - doživljanje enega lika ni nikoli postavljeno nad doživljanje drugega. Od tega izstopa roman Pokrpajmo žive, v katerem je sorazmerje usod porušeno oziroma odvisno od sorodstvenih vezi do mladeniča, ki je v stanju nepovratne kome, zaradi česar se morajo njegovi straši odločiti o njegovi usodi.

Opravka imamo torej z romani, v katerih so glavni liki na tak ali drugačen način odsotni. Nimajo aktivne vloge premikanja zgodbe naprej – bodisi so mrtvi ali prostorsko ločeni bodisi – v primeru Rojstva mostu – pač objekti. na nek način vedno odsotni – bodisi so mrtvi bodisi prostorsko ločeni med sabo, bodisi – v primeru Rojstva mostu – pač objekti. Govorimo pa o zaključenih delih, zato  je zgornja ugotovitev paradoksalna. Kaj je potem sredstvo, zaradi katerega se v romanih de de Kerangal karkoli zgodi? Odgovor je glagolski čas, v katerem so napisani.

Najprej se moramo vprašati, kako je sestavljeno pripovedovanje. Teoretika Avanessian in Henning v delu Present Tense: A Poetics govorita o dveh delih pripovedovanja - najprej o dejanju izkušnje, dogodka, ki mu potem sledi dejanje pripovedovanja. Ne le v tradicionalnih delih, tudi v večini del s sodobnejšo letnico torej obstaja jasno razlikovanje med izkušnjo, dogodkom in potem pripovedovanjem. Med enim in drugim delom je logičen odmik, ki se kaže v uporabi preteklika, ki ta odmik ohranja. Če se že pojavi sedanjik, je del metafikcijskega komentarja ali pa dobesedni navedek v pogovoru. Po enem ali drugem se zgodba vedno vrne nazaj v preteklost.

Uporaba sedanjika namreč briše to mejo med izkustvom in pripovedovanjem in dejansko že implicira, da je ni, iz česar bi izhajala ugotovitev, da je torej mogoče doživljati in hkrati o tem doživljanju tudi pripovedovati. Kako to zveni, poslušajmo na primeru odlomka iz romana Bežiščnica na vzhod:

»Nenadoma pa se pojavi provodnica, hodi proti njemu, nerodna, ravnodušnega izraza, toda s paničnimi očmi, ki oddajo signale kakor svetilnik. Aljoša instinktivno upočasni, razvozlava ta obraz tri metre pred sabo, te široko izbuljene oči, ki strmijo vanj, obrvi, dvignjene do roba lasišča, to čelo, ki naznanja preplah, v nevarnosti je, preti mu nekaj za njegovim hrbtom.«

Na tem mestu pa je treba poudariti, da ne gre za tok zavesti. Na primeru de Kerangal in posebnega tipa pripovedovalca, ki je hkrati avktorialen in hkrati ni, moramo možnost toka zavesti izključiti. Ključna komponenta toka zavesti je namreč čustvena nabitost, ker res popisujemo čisto vsako misel, ki jo pomisli lik, na primer Uliksesova Molly. Pri de Kerangal in podobno pišočih avtorjih pa, kakor smo prej ugotovili, tega ni, vsaj večinsko gledano.

Imamo torej povsem nemogočo situacijo, takšno, ki se ne bi smela zgoditi, pa se vendar pojavlja. Ko smo govorili prej o likih in tipu pripovedovalca pri de Kerangal, smo pravzaprav že govorili o posledicah te nenavadne rabe. Vprašanje je torej, kakšna je pripovedovalna sedanjost, da je mogoče biti v njej in hkrati o njej pripovedovati.

Romaneskna sedanjost je dejansko tukaj-zdaj. Ampak zaradi konteksta, v katerem se pojavi, je po mnenju teoretičarke Monike Fludernik v paradoksu tega, da je neznana kurioziteta, ki pa jo hkrati obdaja neka avra domačnosti. Odrezana je od logične posledičnosti, iz katere bi lahko izhajala refleksija.  Moment slednje je namreč vseeno prisoten na način, ki je mogoče tista poteza de Kerangal, za katero bi lahko rekli, da je zanjo značilna.

Refleksija torej ni prisotna v tem epskem odmiku v preteklost, ampak prek sopostavljanja intimnega dogodka, doživljanja nekega lika, z dogodkom iz človeške zgodovine. Nekakšna vaja v tem je roman Na tej točki noči. Pripovedovalka na neki točki noči po radiu sliši novico o še enem neuspešnem brodolomu beguncev v Jadranskem morju, ki so zato obtičali na Lampedusi. Lampedusa pa jo spomni na film o vojvodi s tega otoka, ki ga je gledala  mladosti, zaradi katerega se pomakne v stvarno biografijo tega vojvode, ki se od filmske različice nekoliko razlikuje. V Pokrpajmo žive se dotakne pomembnega dogodka iz leta 1959 - premika določanja življenja z bitja srca na aktivnost možganov. To bi lahko poimenovali kot neke vrste medbesedilnost, ki je v svojem bistvu zelo odprta in razložena.

Po vsem tem torej lahko zapišemo, da je de Kerangal vsaj z vidika evropske književnosti, ki se jo pri nas prevaja, posebnost. Veliko bolj kot teme, ki se jih loteva, je zanimiva struktura njenih romanov, ki sprva deluje zelo preprosto, skoraj preveč enostavno, a ima tako nenavadne temelje kot tudi posledice.

Ne pozabite torej na Maylis, tako kot se je na nek način zgodilo na festivalu Fabula. Je pa tudi res, da se dobro blago samo hvali, slabo pa …

De Kerangal je objektivizirala Anja Zidar, brala sta Pia in Čeh, tehniciral je Makis.

Cikel »Fokus Francija« podpira Francoski Inštitut. Če želite prebirati francosko literaturo, obiščite Francoski inštitut v Sloveniji, ki vam v svoji mediateki nudi široko izbiro književnih del frankofonskih avtorjev, obenem pa se tam lahko na tečajih učite tudi francosko. Več informacij o dejavnostih Francoskega inštituta v Sloveniji dobite na spletni strani inštituta www.institutfrance.si