Nova postjugoslovanska scena: kiberpartizansko

Nova postjugoslovanska scena: kiberpartizansko

Oddaja
24. 7. 2016 - 20.00

“Katastrofa je preteklost, ki se raztaplja. Anastrofa je prihodnost, ki se staplja.” Tako začneta Sadie Plant in Nick Land svoj manifest Kiberpozitivno. Temu bi lahko dodal naslednjo formulo: vaporwave je seštevek katastrofe in anastrofe ali natančneje: seštevek katastrofe in anastrofe je sedanjost z vrzelmi, vaporwave pa je ime teh vrzeli.

 

Balkan je ime nekega ultimativnega teritorija. Kar se nekje deteritorializira, se teritorializira na Balkanu. Kitajska podjetja preselijo svojo proizvodnjo v Srbijo, k tamkajšnjim človeškim virom, do katerih zdravstvenih kartotek imajo občasno prost dostop. Ruski podjetniki, vpeti v deteretioralizirane poslovne igre, se teritiorializirajo na obalah Črne gore, ki jih pokupijo. Nacionalna diferenciacija, ki se deteritorializira v omrežjih evropskih birokratov, se teritorializira na majhnem ozemlju Bosne in Hercegovine skozi neštete upravne enote. Kar pa zadeva nas, v Sloveniji, so nas skozi celotno izobraževanje prepričevali o ultimativni teritorializiranosti Slovenije; to je majhno področje, na katerem je zemlja teritiorializirana skozi najrazličnejše geografske moduse. Deteritorializirani turist lahko v kratkem času preide od obale do Alp, od Panonije do kraških planot. Slovenija je muzej teritorija. Verjetno je denimo zastareli železniški promet v Sloveniji del tega muzeja; vlaki morda vozijo skozi državo tako počasi ravno zato, da si lahko popotniki teritorij natančneje ogledajo in da se tako bolj teritorializirajo.

 

Teritorij ni nič transparentnega. Prej je vapor, meglica, v katero se pritihotapljajo zunanji elementi, na podlagi katerih mu nacionalisti – v komičnem trudu - pripisujejo koherenco teritorija. Ne obstaja sam po sebi, obstoj mu omogoči šele zunanja intervencija; teritorij obstaja samo kot dopolnilo nekega neteritorija in je drugače nevzdržen. V kontekstu nekdanje Jugoslavije je osnovni tip naselja, ki uteleša teritorializiranost, mesto.

 

Ni bilo vedno tako. Ko je Konstantinović obravnaval predvojno jugoslovansko situacijo, je prišel do nekega drugega pojma naselbine – palanke. Če sledimo njegovi definiciji, lahko ugotovimo, da je tudi za palanko značilno, da uteleša neko vrzel; razpeta med vas in mesto se dopolnjuje, razstavlja in razporeja skozi medigro idealne odprtosti in idealne zaprtosti. Nekateri prebivalci palanke se sklicujejo na totalno identiteto tradicije, drugi pa na njen protipol v odprtosti zunanjega sveta; morda bi lahko rekli, da del palanke beži v vas, del pa v mesto.

 

Po vojni se oblikuje projekt vsesplošne urbanizacije, ki dobi gigantske razsežnosti. Okoli starih mestnih predelov začnejo vznikati blokovska naselja in stolpnice, načrtovani pravzaprav kot serije deloma avtonomnih naselij, s trgovinsko oskrbo, mesti za zabavo, igro, druženje. Učinkovitost tega procesa je velika; mesta neprestano rastejo, oblikujejo se stanovanjske skupnosti. Vendar potem pride nova vojna in zadeva se nenadoma ustavi. Kar ostane, je – vrzel, ponekod distopičnega značaja, ki ga morda v največji meri uteleša kompleks Novega Beograda.

 

Vrnimo se na tem mestu k Land in Plant. V Kiperpozitivnem je zapisano: “Kapitalisitčni metropolis mutira onkraj vsake nostalgije.” In še: “V mestih so začele brneti ulice in skladišča so poselili kiborgi, blaženi od prihodnosti. Urbane cone, ki jih je sintetizirala alienacija, so jo redizajnirale kot ekstazi. Mesto je postalo središče prometa, izstrelišče v čudna potovanja, in kiberpunk je postal njegov realizem. Nič več geografska lokacija, temveč terminal kiberprostora: prehod na virtualno ravnino. Stvari se popolnoma spremenijo z Gibsonovim odkritjem, da je potovanje v prostor isto kot prejemanje informacije. Zunanjost mesta ni več naravno posredovana preteklost, temveč digitalno posredovana prihodnost.”

 

Če je mesto, gledano skozi koncept palanke, tisto, kar je v odnosu do nje deteritorializirano in kar se v njej teritiorializira kot idealno zunanje, zdaj pride do premika. Slovenska poosamosvojitvena književnost slavi izkušnjo mesta. Vendar je zdaj mesto tisto teritorializirano, v odnosu do česar je deteritrorializirana metropola. Strukturno vlogo palanke zdaj prevzame ono; mesto, med vasjo in metropolo, med novima oblikama idalne zaprtosti in idealne odprtosti.

 

Različna jugoslovanska mesta - vrzeli se v odnosu do vasi in metropole različno obnašajo in so do obeh tipov različno odprta. V Beograd kot v vrzel vdira random projekt Beograda na vodi. Vas vanj vdira v obliki kulinarizacije. Obenem pa, paradoksno, v nenavadni zmešnjavi postsocialističnega jugoslovanskega mesta, ravno vaško daje Beogradu duh metropole in ravno metropola mu daje duh vasi. Namreč; številne pekarne, razporejene po središču Beograda, so odprte tudi čez noč in kot take predstavljajo posebna mesta socialnega življenja, ki v tem času poteka. Vprašajte domačine, kaj je prednost Beograda – marsikdo bo rekel, da to, da lahko ponoči zunaj kaj pojedo. To nočno življenje, katerega ključno institucijo predstavlja pekarna, je tisto, kar deteritorializira in na nočne avenije naseljuje nespeče kiborge, ki preživijo v izjemno težkih gospodarskih razmerah. Medtem ko Beograd na vodi, nekakšna ponesrečena akceleracija Novega Beograda, zbuja vtis t. i. seljakluka.

 

To ve Rikardo, pesnik sodobnega Beograda. V njegovih pesmih - ki so strukturno oblikovane kot nekakšen vaporwave, kot mehanizem, ki lovi celitvene elemente sodobne Srbije in jim ne dovoli zaceljenja, temveč jih predeluje v poezijo, torej nekaj izrazito necelega - ves čas nastopajo pekarne in v pekarnah zaposleni. Ljudje so v pekarnah ranjeni z burekom. Vlogo manekenk, ki so po nekem šovinističnem obratu, ki se nekaterim zdi feminističen, za množice vedno presuhe, v njegovi poeziji igrajo pekarnarke kot v naslovu ene od pesmi, ki ga bomo navedli pozneje. Pekarnarji predstavljajo male oporne točke mestnega življenja: “Pekar ne umire / On se porađa svakog jutra / Pred tvojim očima.”

 

Obenem pa mesto v svoji podobi vrzeli - ki je lahko kot tako vedno znova dopolnjeno in prerazporejeno, to je mesto, ki ga je mogoče kot teritorij vedno znova premeščati - drvi na kolesih, kot npr. v pesmi SVI BISMO MI VOLELI DA BUDEMO MAŠINOVOĐE, ALI ZA RAZLIKU OD NAS, OVI MOMCI I UČE ŠKOLU ZA TO.

 

Če je Beograd deležen teritorializacije zaradi enakomernega križnega vpliva tako metropole kot vasi, se zdi, da se Ljubljana nagiba bolj na stran vasi. Jankovićeva Ljubljana se je spremenila v nekakšen park muzejske urbanosti s svojimi ličnimi uličicami in svojim miniaturnim butičnim središčem, obkroženim z v realsocialistični Jugoslaviji vzniklimi stanovanjskimi naselji, ki gravitirajo okoli njega, pri čemer je to središče za prebivalce teh naselij manj odprto kot za turiste. Središče Ljubljane je preslikava vasi, ki jo napolnjujejo turisti iz deteritorializiranih metropol. Ljubljana je muzej teritorializiranosti. Kljub prevladi vaškega pri teritorializaciji Ljubljane pa ta znova sodeluje z deteritorializacijo.

 

Spomnimo, kako Vojnović v primeru rušitve Roga (na pokroviteljski način naklonjeno) ugotavlja, da je Rog anahronistična pojava v urbani krajini Ljubljane kot sodobne evropske prestolnice. Vendar se zdi, da je Ljubljana sodobna evropska prestolnica le v smislu muzeja teritorija, le kot sprostitveni zabaviščni park, v katerem lahko podoživimo vzdušje vasi - teritorija, kot ga lahko podoživimo na kakšnih zaigranih viteških igrah. Rog v tem zabaviščnem parku s svojo anarhistično organizacijo in vsaj delno protislovnostjo vsebin, ki se v njem proizvajajo, predstavlja nekakšen antipod teritoriju, je neprostor. In kot tak je Rog tisti del Ljubljane, ki ima strukturno več skupnega z evropskimi prestolnicami v smislu metropole. Vojnovićevo stališče je tipično za sodobno slovensko literaturo; če eksplicitno denuncira palanko, v istem koraku opevanjem mesta opeva ravno tisto enoto, ki danes zaseda njeno strukturno mesto.

 

Andrej Tomažin v svoji prozi ubere drugo smer; ko v svojem jeziku predeluje Grosuplje, predeluje naselje, ki bi geografsko ustrezalo Konstantinovićevi definiciji palanke. To je mogoče, ker je ta palanka – domači kraj v vulgarni zavesti ultimativnega palančana Janeza Janše – zdaj nekaj, kar ni več prostor teritorija, temveč prej ne-prostor, ki teritorializira bližnje mesto, Ljubljano. Ker drugega tipa ne-prostora, metropole, v Sloveniji ni, ni nenavadno, da se v njegovem prihajajočem romanu Grosuplje poveže s svojim deteritorializiranim dopolnilom v tujini, metropolo Riom de Janeirom. Bivša palanka zdaj, za dokončno osvoboditev iz značaja in statusa palanke, potrebuje takšen komplement.

 

Tomažinov jezik je nepogrešljivo zvezan s pisavo in kot pisava je deteritorializiran. Zamislimo si list papirja, na katerega se izpisuje fabula. In zamislimo si, kako se v fabulo vpisuje pisava. Pisava fabulo razkosa, jo potuji v odnosu do same sebe, jo razprši in njene elemente povezuje po svojih lastnih kanalih. Pisava raztegne fabulo, tako da se razprostira po večji masi papirja ali računalniškega spomina. Paradoksno zavzame določen teritorij, vendar le, da bi deteritorializirala to fabulo - k temu paradoksu se bomo še vrnili. Pri Tomažinu ne gre za ekscesno rabo pesniškega jezika; nasprotno, pisava se odvija v najbolj dolgočasnih proznih modusih – v razlagah, ki so v oklepajih, redundantnih deskripcijah, sledenju razvejanih misli tistih, ki imajo status nepomembnežev; to ponotranjenje tistih delov proze, ki so onkraj estetskega učinka in jih najdemo prej v navodilih za uporabo naprave, razglasih ali poročilih, je tako intenzivno, da stopi onkraj proze, razlage, deskripcije, tudi misli, tako da postane misel sama pisava; da pa se vse to združi v celoto, je potrebno neko delo pesniškega jezika; ne že poezije, temveč zgolj gole poetične forme, ki vse omenjeno združuje v izjemno intenzivne pomenske generatorje.

 

Jezik in teritorij, jezik kot deteritorializacija in teritorializacija. Bosanski filozof Ugo Vlaisavljević v svojem delu Rat kao najveći kulturni događaj: ka semiotici etnonacionalizma odkriva kompleksno in nerazdružljivo povezanost jezika in teritorija. Poznamo krilatico o mejah jezika kot mejah sveta; Vlaisavljević pa zadevo zastavi radikalneje, tako da ta svet preneha biti neki abstraktum in postane teritorij, odnose pa preučuje iz zastavka, da so meje jezika tudi meje teritorija. Jezikovne delitve so najpogosteje tudi glavna opora delitvam teritorija. Kultivacija jezika je po Vlaisavljeviću tudi kultivacija zemlje; zadeva gre vse do botanike in preoblikovanja lastnosti neke zemlje. Vendarle pa samega jezika nikoli ni mogoče popolnoma prizemljiti ...

 

Kako lahko to interpretiramo skozi doživljanje prve postsocialistične generacije, ki se je rodila tik ob koncu realnega socializma ali že po njegovem propadu, vsekakor pa postala zavedajoča se v postsocializmu? Prav tako kot je palanka nekaj, kar naj bi bilo teritorij, vendar je vedno v dvojni igri deteritorializacije, je tako tudi z jezikom, ki bi se rad spojil z zemljo, ki spreminja zemljo, a mu to ne uspe. Ko se en jezik razkosa skladno z razkosanjem teritorija, postane odprt za deteritorializacijske vplive. Ta igra se spaja z ultimativnim teritorijem, ki je v našem primeru mesto. Če mestnost mesta kot teritorija utrjuje pekarna, pa je analogna mestna institucija, kjer se dogajajo vplivi na jezik, kafana. Kaj se z jezikom dogaja v kafani? V kafani jezikovno vplivajo provincialna obča mesta. Obča mesta so postala objekt obravnave številnih satiričnih strani na Facebooku. Ni naključje, da imajo subjekti memejev ene najbolj zanimivih strani Dživdžan zbori v rokah skodelice kave.

 

Memeji prestrežejo obča mesta pri njihovem teritorializacijskem učinkovanju in jih ohranijo v sferi deteritorializiranega, na Facebooku, odtujene od njihove funkcije krpati jezik in tako tvoriti nekaj celega. Enako počne poezija, denimo Rikardova. V tej poeziji se obča mesta pojavljajo na dva načina. Najprej kot naslovi pesmi, ki nimajo nikakršne pomenske povezave s samimi pesmimi; kakor je tudi znotraj vsakdanje govorice nimajo z mišljenjem. Tu so zgoraj napovedani PROŠLO JE TO VREME KADA SU PEKARKE MESNATIH PRSTIJU BILE LJUBAZNE I RASPEVANE, SADA TI ANOREKSIČNE PRIKAZE DAJU ŠTAPIĆE SA NOKTIMA OD SEMENKI PA TI GLOĐI I CRKNI ali TAKVI SINOVI SU POTREBNI SRBIJI A NE DROGIRAŠI, JAPIJI, MAMINE MAZE I DRUGI KOJI DŽABA LEBA JEDU ali že navedeni SVI BISMO MI VOLELI DA BUDEMO MAŠINOVOĐE ALI ZA RAZLIKU OD NAS OVI MOMCI I UČE ŠKOLU ZA TO.

 

Tukaj so mesta najprej potujena tako, da so postavljena izven konteksta; potem pa so še v tej zunanjosti s pomočjo pretiravanja razklana od znotraj, pripeljana do absurda. Tako popolnoma ločena stojijo zunaj vsakega teritorija; ne samo kot satira, temveč tudi kot afirmacija te zunanjosti, ki pa je lahko afirmirana najprej samo skozi satiro. Postopek spominja na gverilsko prestreganje transporta sredstev, namenjenih sovražniku.

 

Potem pa so ta obča mesta vpisana še v pesmi, kjer pa so spet razločena, saj se verzi ali verzni sklopi sami ne nanašajo drug na drugega in lahko bi rekli, da so pesmi, kot da sestavljene iz naslovov pesmi, kjer pa dejanski naslovi pesmi sami nastopajo kot samostojne pesmi.

 

Druga linija deteritorializacije, v kontekstu mesta analogna z metropolo, poteka preko ameriške popkulture, ki v postsocialistični kulturni krajini zaseda ključno mesto in formira generacijo pisk in piscev, ki jih obravnavam. Ameriška popkultura v govorico mesta vnese množico angleških pojmov, medmetov, fraz in podobno. Govorica se torej teritorializira po eni strani skozi obča mesta in po drugi skozi angleščino. Slobodan Ivanović v pesmi Hello my name is not Important zapiše: “ovoga puta / my dear maties / neko će da crackle click kaboom error // a neko zip clank woohooo hurray / za uvijek / i vjek i vjekova / amin.”

 

Ko torej v pristopu vaporwave - ki sortira sedanjost, preteklost in prihodnost, preteklost raztaplja in prihodnost staplja, oboje v neki sedanjosti, ki je meglena in ki je prepredena z vrzelmi, lastnimi tej književnosti, katere zasluga je afirmacija teh vrzeli, ki so v postsocialistični “družbi” že prisotne, in katere življenjsko utelešenje je ravno ta megla, ki jih zaseda - združi govorico in teritorij v urbanem imaginariju, dobimo Rikarda, ali, v Sloveniji, Blaža Božiča. Božičeva poezija je ena jezikovno najbolj intenzivnih poezij svojega časa in prostora. V pesmi Ljubljana iz daljnega leta 2009 piše:
“jebeš univerzalno potovanje / poslovneža v london in tamkajšnje / zen tabletke upanja / ko hodiš / mimo nastajajočih blokov v župi / ko veš / da bo vsakič ko bo bežigrad bral kadiš / ljubljani kadiš bral tudi vič / & šiška /& savc / & moste / & štepc / & fužine / & dravlje / & savlje /& koseze /& trnovo / & črnuče”.

 

Kaj nam bodo londonske zen tabletke, kaj nam bo londonska deteritorializiranost, če je mesto v skladu s svojim neskladnim urbanističnim razvojem mesto vrzeli, raztelešeno in kot tako deteritorializirano; pesniški jezik pa je tisti, ki prepreči, da bi se teriteritorializiralo ravno na podlagi svoje razklanosti, ravno kot necelo, kar se pri teritorializaciji, kot smo pokazali, vedno dogaja in kot se je to z Ljubljano zgodilo v splošni zavesti. Jezik deteritorializira, lahko celo samega sebe; vendar jezik vseeno potrebuje svoj teritorij, kot smo to pokazali na primeru Andreja Tomažina. Jezik potrebuje svoje Kosovo, vendar Kosovo kot Kosovela, kot zapiše Bojan Savić Ostojić v naslovu svoje pesmi, Kosovel je Srbija.

 

To je geopoezija.

 

Morda jo je do skrajnosti pripeljal Uroš Prah v Tišimi. Tu imamo cele sklope pesmi, ki se umeščajo na strani knjige kot robovi kadra, sredi katerega je samo belina; ti robovi, te kratke pesmi v kader vnašajo podobe. Vendar so te podobe podobe razstavljenega prostora. V skladu z razstavljanjem jezika, ki se dogaja v Prahovih pesmih, prihaja do razstavljanja prostora; analogija med prostorom in jezikom je povlečena zelo brezkompromisno. Tako kot se prostor in jezik družno razstavljata, pa se na praznini med koti kadra tudi družno sestavljata. Kaj bolj ustreza medigri deteritorializacije in teritorializacije, ki smo jo tu opisali?

 

Ostanimo še trenutek pri popkulturi. Poezija Petre Rosandić po svoji temačnosti, tvorjeni iz biometaforike, ki je značilna za nekatere oblike rocka, recimo radikalnejši grunge ali black ali drone metal, spominja na senzibilnost teh žanrov; v njeni poeziji najdemo manjše in večje, bolj pomembne in manj pomembne dele človeškega telesa, živalskih teles, cele insekte, razpršene po jezikovni materiji, po kateri se zazibavamo v seanse depresivnega branja. Vendar tako kot težki, počasni, mastni rifi in ritmi povezujejo vso to depresivno materijo in raztelešenost oseb v tekstih omenjene glasbe ter jo stapljajo v sublimno maso motivov in zvoka, to počne v primeru njene poezije jezik, razvlečen v povedi, pesniški, a ne nalomljen v verze, temveč raztegnjen čez cele vrstice, v katerih lovi vso svojo biomaso. Ta poezija deteritorializira telesa in jih sestavlja v telo pesmi.

 

Kakor vse, kar se zrašča v tem času in v tem prostoru ter ima značaj nečesa pokrpanega, to je tudi značaj nečesa, kar je prežeto z vrzelmi, je tako tudi s samo teorijo; nanjo vplivajo vsi omenjeni dejavniki, v veliki meri tudi pop. Vendar tu ne gre nujno za tisti pop oziroma popfilozofijo, o kateri je pisal Deleuze in ki se bere tako, kot se posluša plošča ali gleda serija, katere koncepti se okušajo kot barve in zvoki. Gre prej za nekaj, na kar popkultura vpliva kot deteritorializacijski element in to z ene strani, pri čemer pa jo z druge deteritorializirajo specifike nečesa provincialnega, recimo lokalne liberalne politike, intrige, poznanstva in podobno, zato se po svojem bistvu oddaljijo od neteritorialnega značaja poprodukta. Rezultat obeh vplivov kot paradigmatični primer v tem okolju oblikovane teorije je teorija Slavoja Žižka. To intenziteto prisotnih vrzeli in njenih učinkov, ki so povratno popkulturni in povratno provincialni, vpiše Vladimir Đurišić v naslov svoje pesmi žižeksex – tu imamo pop, tu imamo lokalno čenčo, tu imamo Žižka.

 

Kar pa je tako za Ostojićevo pesem Kosovel je Srbija kot za Đurišićevo žižeksex značilno in kar ju deloma druži z Riakrdom, je funkcija naslova pesmi; naslovi so element silne zgostitve, ki je na neki način podobna tistim v marketingu, a se od njih tudi bistveno razlikuje; razlikuje pa ne po svoji formi, temveč po svoji vsebini, s katero subvertira formo - medtem ko marketinška forma v številnih slabodvoumnih naslovih slovenskih pesniških zbirk opredeljuje cele zbirke. Namreč, kar sledi, je delo pesniškega jezika, je arbitrarnost zvočnega povezovanja, asociacij, tvorjenja podob in podobno, ki naslov razzgostijo, ga, spet, deteritroializirajo, izvedejo operacijo na ravni pomena, podobno kot jo izvede Rosandić na ravni telesa. V tem se Savić Ostojić in Đurišić nekoliko razlikujeta od Rikarda, pri katerem se, kot smo že opisali, naslovi vpisujejo tudi v same pesmi.

 

Primere takšnega življenja literature sredi vrzeli in sredi iger teritorializacije in deteritorializacije je še veliko. Monika Vrečar na primer v delu svojega pisanja zasede vplivom dostopno mesto otroka v družinskem trikotniku in ženske v gospodinjstvu. Tu ne gre nujno za zanikanje logike Ojdipa in gospodinje; prej gre za neko vrezovanje vrzeli v sami mesti otroka in gospodinje, ki postaneta v svoji osrednji poziciji vrtinec deteritorializacije, ki se znova vrši skozi delo jezika, njegove intenzitete na relaciji zvoka, pomena in tudi emocije.

 

Do zdaj smo navedli dve točki, ki ju opredeljujejo vrzeli v opisani medigri; simbolna krajina in mestna krajina. Ključno je dodati še tretje: založništvo. I.D.I.O.T, ki je k povezovanju in objavljanju avtoric in avtorjev s scene veliko prispeval, je pri tem delu deloval v praktično gverilskih pogojih, saj so se, in se deloma še vedno, simbolni preboji v – tudi – po družinskem modelu osnovani strukturi oblasti na slovenskem literarnem polju samostojni projekti mlajših težje zgodili. V gverilskih pogojih pa vsekakor deluje tudi založba Knjižuljak, ki jo vodi omenjeni Bojan Savić Ostojić in ki v obliki chapbookov ter polnih izdaj operira na nivoju najetega stanovanja, delavne pomoči sorodnikov in prijateljev, kljub vsemu pa objavlja iz najvitalnejše srbske pesniške produkcije in je izjemno senzibilna v detekciji poetike z obravnavanega prostora, ki ga razume kot skupnega – med drugim je objavila poezijo Karla Hmeljaka, Blaža Iršiča in drugo knjigo Tiborja Hrsa Pandurja, še preden je ta izšla v slovenščini. Prva, Enerđimašina, iz leta 2010, pa je, mnoge od omenjenih dejavnikov, vprašanje založništva, jezika, teritorija, metropole, informacijskih meglic, zaobjela v sebi lastni pesniški eruptivnosti in nenavadni celovitosti, v magmi petja, kričanja, poeziji odprtega grla.

 

Gverilski, prav tako beograjski primer založniškega delovanja pa lahko najdemo tudi pri skupini Cache, ki je knjige izdelovala po čistem pristopu DIY. Nenavadno je brati silovito poezijo, kakršno na primer piše Tamara Šuškić, v zvezkih, ki delujejo neugledno, ročno spetih, z naslovnicami, napisanimi s kulijem, z doma natisnjenimi stranmi.

 

Gre torej za dvojno gverilo; za gverilo, ki ne dovoli totalizacije netotalizibilnega v okviru simbolnega življenja v postsocializmu, in za gverilo, ki je taka po načinu svoje reprodukcije, to je po tiskanju, distribuciji, strateškem načrtovanju, tudi skrivanju (psevdonim Rikarda). Poetike, ki jo tu opisujemo, imajo, če gledamo s perspektive Slovenije, veliko več skupnega med seboj, na mednarodni ravni, kot imajo s poetikami, ki operirajo v okviru nacionalnih književnosti. Kar jih od njih razmejuje, je nepristajanje na to, da bi opisane vrzeli zanemarili ali pa jih razumeli kot graditeljice nekih totalitet teh nacionalnih književnosti. Ko slednje to počnejo, se nam zdijo smešne; smešno se nam zdi, ko Vojnović govori o evropski prestolnici Ljubljani, ko govorijo o generaciji slovenskih avtoric ali avtorjev, ko jemljejo jezik, v katerega so rojeni, kot nekaj celega in se ga trudijo uporabljati v najbolj deskriptivnih manierizmih, to pa imenujejo poezija; stojijo pač na nečem, kar je očitna krpanka, neokusna, brez misli, brez ideje in se ravnajo resno, v tej neskladnosti pa je komični učinek. Zato pa je tudi najbolj smešno, kadar se trudijo biti duhoviti, s čimer želijo prikriti svojo smrtno resnost, nevrotično se trudijo biti duhoviti, a vsakič znova spodletijo in se pogreznejo v vrzeli, na katerih stojijo.

 

Književnost, ki jo opisujem, se ne trudi biti duhovita – ona zmore biti duhovita brez vsakršnega truda, ona ima že v izhodišču zastavke duhovitosti. Njen cilj ni preprosto deteritorializirati, izvesti operacijo, binarno nasprotno teritorializaciji. Pokazali smo že, da pisava potrebuje tako svoj teritorij kot neteritorij; prej gre za postajanje, postajanje - neteritorij in postajanje - teritorij. Zato pa potrebuje oboje in oboje v njuni necelosti. Tam, kjer drugi vidijo celost, oni izkoristijo necelost. V tem so del ideje partizanstva. Partizani niso dovolili neke slabe celosti meščanske družbe in proti tej celosti so izvajali gverilske operacije. Književnost, ki jo obravnavam, izvaja gverilske operacije na simbolni in organizacijski ravni. Seveda nočemo potegniti paralele med trpljenjem in umiranjem partizanov ter pisanjem književnosti – zato namreč govorimo o ideji partizanstva.

 

Ki bo živa vse dotlej, dokler si bodo nekateri tako resno prizadevali za teritorij. Vlaisavljević pravi, da je ravno nacionalizem tisti, ki komunizmu ne dovoli pasti. Tako povezan s svojo zemljo poganja iz nje kot nekakšen vegetativni pokrov, kar preprečuje, da bi se komunizem zrušil na zemljo. Naši književnosti ne gre za to, da bi obnovila komunizem; pri njej gre za bivanje v bližini neke sorodnice (če nižje, višje ali vzporedno v družinskem deblu, nima smisla razpravljati) ideje komunizma, ideje partizanstva. In operira ravno med tem padanjem, med tem nedokončanim padcem, ki je komplementaren samouničevalnosti in zato nedokončani teritorializaciji etnonacionalizma.

 

Vaporwave je prvi glasbeni žanr, ki je nastal na internetu. Naša scena je scena, ki je nastala na internetu, a tudi na nekem določenem ozemlju; med zemljo in internetom lebdi kot kakšna strastna, predirna in smejoča se meglica, gverilska meglica kiberpartizanstva.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pohvale za prispevek ...

Muanis čuti podobno kot jaz, čeprav se moje (filozofsko) stališče za odtenek razlikuje od njegovega.

Da bi začeli misliti, se moramo v resnici odvrniti od zavesti. Pravi problemi praviloma uhajajo zavesti, še zlasti v tem norem, iracionalnem svetu. Predlagam torej nekakšno "onezaveščanje". Tisto, kar odloča o usodi mišljenja, presega tako meje sveta kot meje jezika. Ne verjamem v spomin (tu sem proti Deleuzu kot tudi proti Heglu) in mislim, da je imel Badiou prav, ko je zatrdil, da se resnica začne s koncem spomina. Konec spomina pomeni začetek resnice oziroma resnica sovpada z razgrnitvijo novega začetka.

In točno zato se ne strinjam z Vojnovićem, ki pravi, da je življenje zgolj spomin. Tega nikakor ne morem sprejeti. Življenje ni zgolj zgodovinska montaža ... nikakor - življenje izhaja iz Dogodka.

Netotalizabilni Nietzsche, totalizirajoči Hegel, vitalistični Deleuze, demokratični Spinoza, antifilozofski Wittgenstein, Intuistični Bergson, flagicijozni Avguštin, vituperozni Montaigne ...Dost mam. Grem v puščavo in adijo vsi. Izvajat askezo na Pag, v Zrče ...

Direkt. GTFO.

Nesprejemljiv diskurtz. Zahtevam odstop urednika za kulturo, direktorja zavoda in sekretarja škofovske konference.

totalizacije netotalitazibilnega....

Protestiram! Ta diskurz vodi v totalidebilnost netotalitazibilnostičnosti, po Webru.

Ti komentarji se pišejo, kot da smo v devetdesetih. Dajte mal več ustvarjalnosti. Internet ni od včeraj.

RŠ pa ima tud komentatorsko politiko iz devetdesetih.

Prosim, naj se nič ne zbriše, naj ostane kot dokument nekih devetdesetih na RŠ-u.

où est mon commentaire? permettez- moi de dire encore une fois , je ne veux pas mon nom lié à ce non-sens pseudointelectual.

če bi kdaj kaj prebral od Deleuza, bi ti blo jasno, da bi bil naziv psevdointelektualca zanj verjetno nekaj častnega. Tako si pa samo neumen. Beri Deleuza, psevdointelektualci zdravijo neumnost.

si vous avez compris français vous voulez savoir ce que je voulais dire, mais vous ne évidemment. Donc, la plaisanterie est sur vous!

Muanis se gotovo spominja, kako so se 1988 vsi šli NEUE SLOWENISHE KUNST in neko gibanje za samostojno Slovenijo :) danes pa bsi ti ljudje prisegajo na staro dobro Jugo pa Tita :)

BUM najbrž pomeni samorazstrelitev? LP nazaj.

kiber partizanstvo, strast poezija ? žal nič ne lebdi vse prosto pada...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness