Ob pisateljevi obletnici

Ob pisateljevi obletnici

Oddaja
22. 11. 2020 - 20.00

Sedemdeseta obletnica smrti velikega slovenskega pisatelja Lovra Kuharja, bolj znanega kot Prežihov Voranc, se ponuja kot priložnost za razmišljanje, kam njegova dela pravzaprav sodijo. Še toliko bolj zato, ker med stotimi najbolj izposojenimi knjigami v splošnih knjižnicah od januarja do oktobra letos ni prav nobenega izmed Vorančevih romanov. Po drugi strani pa se je pa se je leta 2015 in leta 2018 založba Beletrina odločila za ponovno izdajo romanov Doberdob in Požganica, kar napeljuje k misli, da za dotičnega pisatelja vendarle obstaja zanimanje. 

Prežihov Voranc se je kot Lovro Kuhar rodil leta 1893 v Podgori pri Kotljah na Koroškem v nesrečno vlogo mlajšega brata – ker je bil najmlajši, družina pa revna, mu ni bilo namenjeno, da bi se po osnovni šoli še naprej izobraževal, temveč je moral delati. Kot pritiče vsakemu pisatelju, moramo tudi v povezavi z njim seveda navesti, da je že takrat izkazoval talent za pripovedovanje. 

Zato se je, ob pomoči in delu na domači kmetiji, kasneje pa ob delu v tovarnah po Koroškem, izobraževal sam. Kot pripadniku delavskega sloja priliči, se je včlanil v takrat že ilegalno Komunistično partijo Jugoslavije, zaradi česar je moral zapustiti domače kraje in vseskozi potovati po Evropi. Sčasoma je v izgnanstvu postal eden izmed vodilnih partijcev, celo član Centralnega komiteja KPJ, a se je leta 1939 v spopadu za vodstvo partije sprl s Titom in se vrnil v Ljubljano. Izključno pisanju se je posvetil leta 1941. A je bilo mirno pisateljsko življenje kratkotrajno, saj se je po ustanovitvi OF pisatelj zopet politično aktiviral in pomagal pri različnih dejavnostih. Svojo pisateljsko dejavnost je udejanjal pod psevdonimom Prežihov Voranc. Zaradi sodelovanja z OF je bil zaprt: najprej so ga zasliševali Italijani, Nemci celo na sedežu gestapa v Berlinu, kjer so mu menda ponudili vodstvo slovenske marionetne države. Vse je odklonil, zaradi česar je bil poslan najprej v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen in kasneje v Mauthausen. Po vojni se je vrnil domov in živel do leta 1950. 

Ne glede na politični nemir in vsa potovanja je Lovro Kuhar napisal ne enega, ampak kar tri zajetne romane, Doberdob, Požganico in Jamnico, ter še celo vrsto srednje dolgih proznih del, pri čemer sta, bržkone zavoljo šolskega kurikuluma, najbolj znani zbirka novel Samorastniki in zbirka črtic Solzice. Njegova stvarna dela obsegajo potopise in politične brošure. 

Prežih je po številu besed skoraj gotovo med produktivnejšimi slovenskimi avtorji, nekoliko manj znano in tudi predstavljivo pa je dejstvo, da je tudi med bolj tiskanimi slovenskimi avtorji: v spremni besedi k Beletrinini izdaji Jamnice iz leta 2010 Miran Hladnik in Urška Perenič navajata, da je roman izšel leta 1945 v nakladi 10 tisoč izvodov in bil s strani jugoslovanske vlade nagrajen s 50 tisoč dinarji za drugo mesto med literarnimi deli tistega leta – prvo nagrado je dobil roman Most na Drini Iva Andrića. Obenem pa avtorja spremne besede povesta, da že v 80. letih za roman ni bilo več zanimanja, in, kot smo omenili v uvodu, ga tudi danes skorajda več ni. 

Osredotočili se bomo predvsem na nekaj značilnosti oziroma fenomenov, ki jih razkriva natančno branje del Prežihovega Voranca: to so značilnosti likov, značilnosti množice, odnos med posameznim likom in množico, odnos do literarnega sloga, ki se je izoblikoval v času med vojnama, socialni realizem, vprašanje pomena in smisla regionalne literature takrat in danes. 

Pa začnimo pri likih, kot jih je pisatelj postavil v svoja dela. Sprva se zdi, da gre res za zelo preproste, skoraj že karikirane like. Toda preprostost Vorančevih likov je velikokrat povezana z njihovim poreklom in prostorom: bolj kot junaške pojave so Prežihovi liki predstavniki nižjih slojev družbe 20. stoletja. Nejunaški so zato, ker ne stremijo po odlikovanju znotraj romanesknega sveta, temveč po preživetju v boju proti zunanjim silam, največkrat naravi. 

Prav tu pa se skriva najverjetneje največji razlog za pogosto odklonilni odnos do Vorančevih likov: kmetje so, siromaki, berači in delavci. Tisti, ki so bolj izobraženi, kot recimo posestnik Lušin v romanu Požganica ali pa župniki v romanu Jamnica ali Požganica, so predstavljeni izrazito negativno in se z njimi ni mogoče identificirati ali simpatizirati. Vorančevi kmetje in siromaki pa stremijo zgolj k preživetju – samouresničitev pravzaprav pomeni preživetje. Od tod pa izhaja nerazumljivost Vorančevih likov za sodobne bralce – kako liki ne stremijo po povečanju posesti, izobrazbi, zakaj je že življenje kot tako vrednota?

Prav zaradi tega bi jim lahko rekli shematični ali plastični, tako branje pa naj bi podpirali enostavni opisi likov, ki naj ne bi vključevali notranjega življenja likov, ampak zgolj njihove zunanje obrise. Pozornost ob branju je tako treba usmeriti v posredne opise posameznih likov, ki razkrivajo njihovo resnično notranje življenje.

Prav slednje je eno izmed najmočnejših slogovnih specifik Vorančeve proze: zanimivi so posredni opisi, ki jih snuje ob zunanjih beleženjih obnašanja ali dejanj posameznega lika. Primer takšnega neposrednega opisa najdemo na primer v opisu očeta Dihurja iz novele Boj na požiralniku. V osnovnošolskih in srednješolskih razlagah zavzema poleg same narave, h kateri se še vrnemo, oče Dihur precej negativno vlogo, to pa zaradi krutega ravnanja s svojo ženo Dihurko in njunim otrokom. Toda s to pretirano pozornostjo na zunanja dejanja lika oziroma likov prihaja do ignoriranja odlomkov, ki posredno pričajo prav o notranjem delovanju lika, kot je recimo tale:

”Globoko je vsrkaval Dihur lepoto prostranega večera, njegov mir in vonj. Misli so se mu pa kakor vešče lovile okrog košenine, okrog ječmena in drugih neposrednih, najbližjih skrbi. In čim bolj se ga je polaščala utrujenost, tem bolj se ji je pamet upirala.”

V zadnji povedi se skriva aluzija na Dihurjevo počasno, a vztrajno izgubljanje boja proti svetu, ki jo podpira predhodna primerjava Dihurjevih misli z veščami, težkimi, zoprnimi žuželkami, ki jih privlači prav tista luč, v kateri jim je namenjeno umreti. Vrednost golega življenja s tovrstnimi opisi postaja večplastna in problematična, saj poraja vprašanja o minimalnih življenjskih pogojih in tem, kaj so lahko življenjski ideali – v tem oziru je Dihur pravzaprav ena izmed ključnih sizifovskih figur v slovenski literaturi. 

Proti liku, kakršen je recimo Dihur, vedno stoji množica. Množica je spontana skupnost, ki nastane na podlagi posameznega dogodka. V prej omenjeni noveli Boj na požiralniku množica kot lik nastaja in izginja, z namenom izpostavljanja radikalne neprilagojenosti Dihurjevemu lokalnemu okolju. Množica pa je lahko tudi radikalno nasilna, groteskna, strašljiva; tako vlogo odigra na začetku romana Požganica, kjer se po novici o koncu vojne in predvsem razpadu družbeno-ekonomskih razmerij Avstro-Ogrske države upira vsakršni oblasti:

”Z vriščem je naraščala gneča, od zadaj so pritiskali, množica se je počasi v polkrogu zgrnila okrog patrulje. Hkrati se je zgoščalo ljudstvo na cesti za njo.

Tepan je sprevidel, da zgublja tvegano igro. Pogled na oboroženo moštvo za njim ga je prepričal, kaj se godi za njim. Vsem je sijal doslej nepoznani sijaj iz oči … Stražmojstra je zaskelelo v grlu”.

Podobno je z množico tudi v romanu Jamnica, pri katerem je že v podnaslovu “roman soseske” nakazano, da bo poudarek na življenju skupnosti in znotraj te skupnosti. V romanu se na način, da je nosilec dogajanja vedno eden izmed vaščanov, kronološko razgrinja zgodovina neke koroške vasi v času med obema vojnama. Prav iz tega romana izhaja pojmovanje množice kot nasprotnice posamezniku: vseskozi namreč deluje proti posamezniku. Posebej neracionalni so trenutki, v katerih se posameznik bori za splošne interese, ki bi izboljšali življenje skupnosti, pa ga množica kljub temu zatre. V romanu Jamnica je primer tovrstnega odnosa zlasti reakcija vaščanov na delovanje Permanovega drugega sina, Ahaca, ki želi v vas z zadrugami in drugimi političnimi združbami pripeljati napredek, pa je zatrt. Šele na samem koncu romana se boj skupnosti Jamnice preobrne v sodelovanje vseh članov skupnosti. 

V povezavi s tem odnosom med posameznikom in množico je posebej zanimivo izpostaviti tudi izredno izpiljeno in gladko menjavo gledišč. S tem mislimo predvsem to, da so Prežihovi romani razdeljeni tako, da dogajanje vsakega poglavja spoznavamo skozi oči drugega lika. Tako je lahko posamezni lik kot del množice enkrat v opoziciji do nekega drugega lika, že v naslednjem poglavju pa je lahko v vlogi posameznika, proti kateremu je množica nastrojena. Ravno v romanu Jamnica je to prikazano preko lika mladega Munka, ki je v nekaterih poglavjih močna korenina, vez med starimi in mladimi, a tudi proti njemu se vas zaroti, ko se mu sreča pri gospodarjenju obrne. 

V tem je svojevrstno mojstrstvo Prežihovega Voranca, saj se mu prav s temi jasnimi opozicijami ter posrednimi opisi posameznika v boju z množico in drugimi zunanjimi silami uspe izogniti shematičnemu pisanju. Prav nasprotno, obilica likov, imen, ki se pojavljajo zdaj v tem, zdaj v onem položaju, pripomore k dinamičnosti romana. Individualizirani liki, ki se od množice ločujejo in zopet postajajo njen del, kažejo, kako je mogoče biti v nekem obdobju nosilec socialnih, političnih, ekonomskih sprememb, kdaj pa njihov neposredni zaviralec. 

Zaradi povezave z opozicijo posameznika in množice je treba spregovoriti še nekaj o socialnem realizmu, prevladujoči literarni smeri, ki se je posebej razmahnila v desetletju pred drugo svetovno vojno, na Slovenskem pa je kot ideal obstajala tudi po njej. Med značilnostmi te smeri, ki jih lahko pripišemo tudi Vorančevim delom, je tudi odmik od simbolizma ali subjektivnosti dekadence, obenem pa premik k malemu človeku, ki je pogosto prikazan tragično, s hibami, v sizifovskem boju za lastno preživetje. Zaradi vpetosti v širše družbene in zgodovinske dogodke je socialni realizem povezan z marksizmom. Ob Prežihovem Vorancu sta v prozi glavna predstavnika še Miško Kranjec in France Bevk, v dramatiki pa Bratko Kreft in Ferdo Kozak

Motiv množice pri Vorancu je posebej zanimivo primerjati z načinom, kako se množica predstavlja v dramatiki – in iz razlike izhaja ena izmed pomembnih značilnosti Prežihovega Voranca glede na idejno usmeritev socialnega realizma. V Kreftovi drami Velika puntarija ima množica, pa naj gre za množico vojakov, kmetov ali gospode, znotraj vihre kmečkih uporov pomembno vlogo. Posamezniki, ki se iz nje izluščijo, pa izstopajo bolj kot tipi in ne osebnosti. Pri Prežihovem Vorancu pa ravno zaradi posrednih karakterizacij velja ravno obratno – njegovi liki so daleč od tipičnih, četudi so si v svoji tragiki vsi enaki. Obenem pa je v Prežihovi prozi tudi meja med posameznikom in množico veliko bolj spremenljiva oziroma prepustna kot v Kreftovi dramatiki. 

Razlika je ključna, če želimo Vorančeve romane interpretirati tudi onkraj časa nastanka, ki je njegove romane rad enačil s pamfleti za izražanje socialističnih prepričanj avtorja. Kljub zelo verjetnim idejno-nazorskim motivacijam je Voranc v svojih delih prikazal prav fluidnost slojev, predvsem višjih, ki so se sposobni udinjati katerikoli ideologiji, če imajo od nje neposredno korist. S tem pa je, vsaj v prozi, idejni naslednik Ivana Cankarja. 

Naslednji pojem, ki je skorajda neizbežno povezan s Prežihovim Vorancem, je pojem pokrajinske literature. “Pokrajinskost” služi predvsem poudarjanju nekih objektivno dokazljivih značilnosti posamezne pokrajine in pravzaprav potenciranju, celo poudarjanju superiornosti teh značilnosti nad – čim? Nad centrom, ki je bila že v Vorančevih časih Ljubljana. Odločitev za tovrstno poudarjanje bi lahko iskali tudi v uporu proti Ljubljani v smislu neke hermetično zaprte scene, ki se za bralce onkraj meja dežele Kranjske ni zanimala. 

S tem je Prežih ustvaril literarni prostor, ki je bil z vidika zapisane literature še v 20. stoletju izredno neizkoriščen. Obenem je bila pokrajinska literatura venomer povezana tudi z identiteto, ki so jo slovenske pokrajine v tistem času vzpostavile po močnih političnih spremembah na svojem ozemlju: razpad Avstro-Ogrske, vzpostavitev Kraljevine SHS, koroški plebiscit in uveljavitev rapalske pogodbe. Ta identiteta pa je temeljila na ljudeh, ki so na nekem območju živeli, in je s pokrajino tvorila nekakšno metaforo. 

Tovrstna literatura ni pomenila le možnosti izgradnje identitete prebivalcev nekega področju, temveč je bila tudi vez s centrom, kjer so sicer takšna dela dojemali kot eksotične ekskurze z obrobja slovenske prostora. Poleg Prežihovega Voranca so tu pomembni avtorji tudi Miško Kranjec, “the original” poet prekmurskih ravnin, France Bevk in do neke mere tudi Ivan Pregelj, čeravno se je slednji umikal v že takrat davno slovensko srednjeveško zgodovino. Sem bi bilo sicer mogoče prišteti tudi pesnike, kot sta Alojz Gradnik in, v svojem zgodnjem obodobju, Srečko Kosovel

Na primeru Prežihovega Voranca pa se je povsem primerno vprašati, koliko je regionalnost Koroške povezana in tudi pomembna za interpretacijo njegovih del. Regionalnost bi lahko razložili predvsem kot geografsko umeščenost posameznih del na neko bolj ali manj realno določljivo področje. Nekaj povsem drugega pa je navezava na naravo, v tem primeru predvsem na doživljanje narave. V krajših delih, torej novelah, povestih, črticah, je v ospredju predvsem slednje – lep primer je poleg že prej omenjenega Boja na požiralniku tudi novela Ljubezen na odoru, v kateri je razvoj in razplet literarnega dogajanja povezan s ciklom letnih časov. 

Za romane pa pravzaprav velja ravno obratno: veliko bolj so usidrani na konkretno področje, in sicer tako, da ponujajo ne le razgled nanj, temveč tudi vpogled vanj, s čimer mislimo družbeni ustroj prebivalcev, njihov ekonomski položaj in dinamike odnosov med njimi. 

Smiselno bi bilo iz razmišljanja o pokrajinski literaturi odstraniti predsodek, da gre za literarno manj dovršena dela, ki obravnavajo manj zahtevne teme in so zato namenjena manj zahtevnemu bralcu, torej da so pravzaprav dela nižje, žanrske literature. Na regionalno literaturo lahko po zgledu drugih držav gledamo kot odgovor na pavšalno samozadostnost centra, ki mu s svojim pisanjem ne uspe zapopasti bralcev izven svoje obvoznice. Tako so v tujini med pisce regionalne literature uvrščeni pisatelji, ki se ukvarjajo s pisanjem o šegah in navadah, tudi jeziku, ki ne ustreza normam mest – v ZDA je to recimo William Faulkner, na Norveškem pa tudi Knut Hamsun – oba nobelovca. 

Četudi se torej po spletu nejasnih okoliščin naše pokrajinske literature drži slabšalni priokus tradicionalizma in zahojenosti, bi morali najverjetneje sami s prebiranjem, odpiranjem in ocenjevanjem razširjati tudi to literaturo. Navsezadnje je prav raznolikost to, kar vsako literaturo bogati. 

V luči vsega zapisanega se zdi, da se Prežihovemu Vorancu godi svojevrstna krivica. Obenem pa je žalostno, da je skozi celotno drugo polovico 20. stoletja obstajala močna težnja po velikem slovenskem tekstu, ki bi razložil, kje smo kot narod zašli in kako se lahko sedaj rešimo, ne da bi v vsem tem času enkrat samkrat prišlo do poglobljene, sodobnejše interpretacije Prežihovega Voranca. Po obsegu svojih del je Prežih kaj blizu kronanemu težkokategorniku Lojzetu Kovačiču. Pa vendar lahko prav enako gostobesednost in tudi mnogoglasnost pripišemo Vorancu. In ali ni bila nemara ideološka podstat vseh interpretacij pravzaprav podana naknadno in smo ji vsi samo sledili ob svojih prvih srečanjih s tem koroškim pisateljem? 

Do stoletnice smrti je še trideset let, kar je dovolj časa za ponovni vzpon ali pa tudi ponovni padec zanimanja za Prežihove romane. Če je v sredici socialnega realizma marksizem, ki je na posamezna dela včasih nalepljen skoraj kot kritična točka, se je še toliko bolj smiselno ustaviti ob delih Prežihovega Voranca z mislijo marksističnega kritika Terryja Eagletona: ”Nekatera dela so rojena literarna, nekatera dobijo literarnost, nekaterim pa je šele kasneje pridana.” Kako bomo torej sodili o Prežihovem Vorancu ob njegovi stoletnici? 

***
Na sliki je pisateljeva posmrtna maska in odlitek roke, ki sta shranjena v Koroški osrednji knjižnici dr. Frana Sušnika v Ravnah na Koroškem. Avtorstvo ni jasno, po nekaterih virih sta delo Staneta Dremlja, drugi pa kot avtorja navajajo umetnika Božidarja Jakca.

***

Lektura: Marko Miočić

Branje: Lovro Voglar, Rasto Pahor

Tehnik: Jaka

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

kako suhoparno. Izgleda, kot da si avtorica ni zares vzela časa prebrati več kot šolobvezne novele Boj na požiralniku. Take prispevki še za Koridor niso. Naj se raje vrne k objavljanju v poljanskem šolskem glasilu.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.