Peder v Vzhodni Afriki
V prvi sezoni Pokvirja leta 2023 sem pripravil oddajo o ugandskem zakonu o kriminalizaciji homoseksualnosti, s katerim je ta vzhodnoafriška država postala ena od držav z najbolj drakonsko zakonodajo na področju pregona tako imenovanih spolnih deviantov. Niti najmanj nisem slutil, da bom zaradi lastne želje manj kot dve leti pozneje pristal v sosednji državi, kjer zaradi homoseksualnega spolnega odnosa sicer nisi obsojen na dosmrtno zaporno kazen, temveč zgolj na kakšno desetletje in nekaj udarcev z naelektrenim bičem. Marca letos sem namreč odpotoval v Tanzanijo, kjer pod okriljem programa Erasmus+ študiram na Univerzi v Dar es Salaamu. Res je – Evropska unija mi je za kratkotrajno študijsko izmenjavo namenila nekaj tisoč evrov, zato se v pričujoči oddaji nikakor ne bom pretvarjal, da sem v Tanzanijo prišel brez elitistične podpore neokolonialne organizacije, ki želi s podobnimi izmenjavami okrepiti duh liberalnega kozmopolitstva in – če si sposodim besede ameriškega sociologa Craiga Calhouna – »razredno zavest rednih potnikov na letalu«. Brez pretiranega pretiravanja lahko povem tudi, da mi je Evropska unija plačala štirimesečni izlet, na katerem bom bržčas ugotovil, da moram biti hvaležen za lasten habitus in da mi je edino mesto pod mavričnim zavetjem dvanajstih rumenih zvezdic. Poleg tega se od mene seveda pričakuje, da bom domov prišel z obilico anekdot o kulturnem šoku in določeno kilometrino vihanja nosu nad tukajšnjimi življenjskimi razmerami.
Dovolj o mojih financerjih. Morda se kdo sprašuje, zakaj bi se nekdo, ki tako rad svobodno živi svoj spol, o njem tudi piše ter je do države gostiteljice sicer radikalno kritičen zaradi institucionalizirane homofobije, sploh odločil za tovrstno eskapado. Povsem logično je, da se lahko pričujoči Objekt meseca potemtakem prvenstveno sliši kot zapis nekoga, ki si lahko privošči oddih od naveličanosti udobja v dolgočasni Ljubljani in posledične eskapade v državi, kjer v ontološkem smislu ni dobrodošel zaradi lastnih osebnih okoliščin, a najbolj od vsega eksotizira prav to morebitno nevarnost. Priznam, da po treh mesecih brez lalanja, Tifle in prekratkih hlač tudi sam ne vem najbolje, zakaj sem tu. Toda še preden mi bo kateri od dežurnih intelektualnih nagačencev očital dobro mero orientalizma in belega privilegija, moram priznati tudi, da nisem rad dolgo časa na istem mestu in da me je strah prihajajočih geopolitičnih razmer ter morebitnih omejitev, ki bi spominjale na hladno vojno.
Dovolj kesanja, bistvo se nahaja drugje. Tanzanija se je iz okovov britanskega imperija osamosvojila v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja in je imela do padca železne zavese v okviru Gibanja neuvrščenih močne stike tudi z Jugoslavijo, saj je bila ena prvih afriških držav, ki je novo oblast legitimirala z afriško modifikacijo socializma. A ta se je kaj kmalu izjalovil, državo pa so razgrabile interesne skupine – od kompradorske buržoazije do multinacionalk in nenazadnje tudi Kitajske. Kolonializem in njegova sodobna različica sta nekdaj na papirju antikapitalistično državo opustošila do te mere, da namesto lastnih državljanov ščiti obiskovalce safarijev.
Da lahko v praksi enopartijski režim, ki ima socializem še vedno po zobeh, naravna bogastva pa razprodaja tako na vzhod kot na zahod, sploh še vzdržuje legitimnost, je ob pomoči novodobnih evangeličanskih cerkva po večini revno prebivalstvo zaslepil z nereflektiranim idealom afriških vrednot. V praksi se ta instrument nadzora pod krinko ideala kaže kot sredstvo presojanja, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne. Četudi je nasilje v družini splošno sprejeto kot javna skrivnost, so v skladu z afriškimi vrednotami izpostavljene predvsem družinske vrednote. Prav tako je treba spoštovati razredno in starostno hierarhijo ter se klanjati politični oblasti. Ena redkih pozitivnih plati ideala afriških vrednot je spodbujanje kolektivizma, saj sta solidarnost in medsebojna pomoč še zadnje sredstvo, ki večinsko prebivalstvo rešuje pred nesposobnostjo skorumpirane oblasti. Najbizarnejša plat te zgodbe pa je, da afriške vrednote niso v nasprotju z gospodarsko kolaboracijo s potomci kolonizatorjev.
Fenomen preganjanja spolnih manjšin, ne samo v Tanzaniji, temveč v širši regiji, je treba razumeti predvsem skozi to neokolonialno prizmo. Kolonialisti so Afriko namreč razdejali tako strateško, da so v nuji po prestrukturiranju afriških družb, da bi te z monokulturno plantažno agrikulturo pridelale čim več dobička, uničili prvobitno strukturo afriških družb in skoraj popolnoma izbrisali njihove tradicijske prakse. Četudi so v regiji stoletja obstajale raznolike seksualnosti in tudi matriarhalne ureditve, je s prihodom kolonialistov z izjemo kompradorskega plemstva edina sprejemljiva vrsta družbenega organiziranja postala razširjena patriarhalna družina. Ta je obveljala za poslednjo solidarnostno enoto, zaradi česar je povsem logično, da je stoletje in več kasneje osrednji gradnik nereflektiranega ideala afriških vrednot.
V večini afriških držav so raznolike seksualnosti prepovedali kolonialisti, ti prastari kolonialni moralni zakoni pa so v veljavi še dandanes. Afriški voditelji tej tematiki po osamosvojitvenih revolucijah v drugi polovici prejšnjega stoletja namreč niso posvečali pretirane pozornosti, ker za to enostavno niso imeli časa. Šele po koncu hladne vojne, ko so neokolonialni deležniki ponovno intenzivneje začeli pustošiti po celini, je boj proti spolni deviaciji postal osrednje sredstvo kulturnega boja v Afriki. Širjenje socialnih pravic spolnih manjšin v nekdanjih kolonialnih maticah in na splošno na zahodu so oblasti afriških držav začele tolmačiti kot nekaj uvoženega, zahodnjaškega in protinaravnega. Kot napad na edino solidarnostno enoto, v katero so se jim kolonialisti dopustili povezovati. Intenzivirano vojno proti homoseksualnosti in spolnim manjšinam v Ugandi, Tanzaniji in drugod po celini moramo tako razumeti kot logičen odziv na domneven napad na osnovno celico afriških družb – družino.
Oblast nereflektirani ideal afriških vrednot seveda povsem strateško prodaja, saj pozornost z lastne skorumpiranosti preusmerja na identitetne politike, hkrati pa na družino obsojeno zaslepljeno prebivalstvo v patosu nasprotovanja zahodni pederski apokalipsi tudi konsolidira. Situacija se še dodatno zaplete, ko zahodne velesile dodelitev humanitarne ali tako imenovane razvojne pomoči pogojujejo s spoštovanjem pravic spolnih manjšin. Ko je denimo Uganda pred dobrim desetletjem začela zaostrovati zakonodajo na področju pregona homoseksualnosti, so humanitarno in tako imenovano razvojno pomoč državi odrekle razvojne agencije številnih zahodnih držav, poleg njih pa tudi Svetovna banka. Trk zahodne homonacionalistične pozicije moči in identitetni odziv domače kompradorske buržoazije tako botruje zlasti temu, da so posnetki z zahodnih parad ponosa v javnosti razumljeni kot satanistično zlo, zaradi vsega skupaj pa seveda najbolj nasrkajo domači pripadniki in pripadnice spolnih manjšin.
Ni potrebne veliko domišljije, da si lahko predstavljate, v kakšnih prekarnih razmerah živijo tukajšnje spolne manjšine. Ljudje v Tanzaniji, ki se najdejo onkraj heteroseksualnosti in spolnega binarizma, živijo v stalnem strahu pred razkritjem in so v tem strahu primorani sami iznajti načine socializacije s sebi podobnimi. Nikjer v državi, niti v Dar es Salaamu, ki šteje nekaj čez pet milijonov ljudi, ni niti enega fizičnega prostora, ki bi jim omogočil, da se nehajo skrivati. Geosocialne aplikacije, kot sta Grindr in Tinder, z uporabo VPN-ja sicer delujejo, a so uporabniki izpostavljeni nevarnosti phishinga. To pomeni, da jih tanzanijska policija oziroma drugi homofobni laiki, ki se skrivajo za lažnimi profili, prepričajo v srečanje, ob srečanju pa ugrabijo, pretepejo in mučijo, dokler jim oškodovani posameznik ne plača izsiljenega zneska in podobno. Pred nekaj leti je oblast ljudem, za katere je slutila, da so spolni devianti, tudi prisilno pregledovala anuse.
Kaj več od tega – še o tem sem se pozanimal na spletnem forumu Reddit – o življenju tanzanijskih spolnih manjšin ne znam povedati, saj z njimi nimam stika, za kar sem se zavestno odločil iz dveh razlogov. Prvi je ta, da smo belci, ki ne živimo v rezidenčnih predelih s poostrenim varnostnim nadzorom, kjer domnevam, da se najdejo tudi bogati homoseksualci, med lokalnim prebivalstvom veliko bolj opazni, zlasti če se gibljemo izven bogatega predela mesta. Ob nepremišljenem srečanju bi v nevarnost na prvem mestu postavil tistega, s katerim bi se srečal, potem pa še sebe. Belskih homoseksualcev naj sicer ne bi mučili in pretepali, a bi rad tudi svojo denarnico domov odnesel ne povsem izpraznjeno.
Drugi, veliko manj pragmatičen razlog pa tiči v mojem strukturnem položaju. Če pozunanjim pogled nase, gre zgodba nekako takole: belci so v Tanzanijo prišli, da bi se finančno okoristili in zaplenili sužnje, med drugim pa so prepovedali tudi homoseksualnost. Po nekaj desetletjih se je Tanzanija osamosvojila, a v okviru številnih gospodarskih vezi ostala zvezana s kolonialnim kapitalom. Belci so nekega dne ugotovili, da lahko, namesto da Tanzaniji namenjajo sredstva za izboljšanje infrastrukture, financirajo kulturne in študijske izmenjave. Neki študent, ki sicer ni iz kolonialne države, se tako odloči, da bo za nekaj mesecev odšel v Tanzanijo. Ker je peder, se želi družiti s sebi podobnimi. Ko po določenem naporu najde kvir družbo, ugotovi, da je neobrazložljivo privilegiran. Novim prijateljem pripoveduje o svobodnem življenju svojega spola, oni pa vedno bolj hrepenijo po pobegu iz Tanzanije. Po nekaj mesecih druženja študent odide nazaj v trdnjavo Evropa, spet gre v Tiflo in vse je kul. Njegovi tanzanijski prijatelji kljub skrajnim naporom ne dobijo želene evropske vize in še vedno živijo v zanj nepredstavljivi prekarnosti. Študent je od prijateljev dobil čustveno oporo, prijatelji pa podobo svobodnejšega sveta, ki ga verjetno nikoli ne bodo videli. Morda bi si mislili, da lahko do svobodnejšega sveta tanzanijski homoseksualci dostopajo vsaj digitalno, a so spletne strani s takšnimi informacijami zablokirane. Najiznajdljivejši in najpremožnejši z dostopom do informacij verjetno nimajo težav, a kaj ko si lahko med 70 milijoni prebivalstva pametni telefon privošči le tretjina.
V Tanzanijo – homofobno državo – sem za kratkotrajno obdobje prišel zaradi lastne želje, kar pomeni, da se bom kmalu vrnil v Ljubljano. V moji glavi želja po socializiranju z lokalnimi spolnimi manjšinami potemtakem zveni kot neke vrste neokolonialni ekstraktivizem, bolj specifično čustveni ekstraktivizem. Kot privilegirani peder, ki v vsakem trenutku ve, da lahko od tu pobegne, bi se za čustveno oporo zatekel k lokalnim izobčencem, s katerimi si deli del identitete. A kaj ko se ta identiteta v fizičnem prostoru moje in njihove ukoreninjenosti tako radikalno materialno razlikuje, da bi srečanje naših identitet pod črto doprineslo zgolj k še večji prekarnosti življenj mojih namišljenih prijateljev. Morda se motim in sem preobremenjen s tehtanjem lastne pozicije moči v okolju, ki so ga razdejali pripadniki moje rase. Morda se motim in bi lahko, če bi se dovolj potrudil, komu resnično omogočil, da pobegne iz Tanzanije, a tega zdaj nikoli ne bom vedel. Morda se motim, življenje pa pač ni sociološka teorija, niti kvantitativni binarizem med dobrim in zlim.
Tako sem se odločil, da bom štiri mesece preživel v omari. Odločitev za to ni bila težka, saj sem tam preživel prvih 17 let svojega življenja, torej več kot dvakrat več kot zunaj nje. Za čim prepričljivejše upodabljanje starega stanja duha sem ponovno ozavestil gestikulacije z mlahavim zapestjem in jih izločil iz telesnega repertoarja. Poglobil sem svoj glas, ki ob nepričakovanih pogovorih še vedno zapiska, kot da bi vstopil v drugo puberteto. Kampanjsko sem se naučil besedišča, ki zaradi možnosti spolno nevtralnih zaimkov v angleščini ne izdaja, da sem se za pusta oblekel v Svetlano Makarovič ali predolgo gledal oglas za moške spodnjice Calvin Klein. Po posvojitvi novega starega stanja duha mi je v glavi odzvanjal citat iz nedavno izdanega filma Queer režiserja Luce Guadagnina: »I'm Not Queer — I'm Disembodied«. Edina razlika med prvim obdobjem v omari, ki sem ga preživel v enem od slovenskih industrijskih mest, ter sedanjim, je ta, da nisem imel pojma, kaj v tukajšnjih razmerah velja za sprejemljivo in kaj za pedersko. Sodeč po pogledih, ko sem oblekel kratke hlače nad koleni, sem kaj kmalu ugotovil.
Novega starega stanja duha pa ne koristim venomer, temveč je njegova uporaba rasno pogojena. Ko se socializiram z belci, nimam nobenega problema z razkrivanjem, da sem pač peder. V pogovorih s temnopoltimi lokalnimi moškimi pa se kdaj zasačim tudi v razkazovanju prepotentne moškosti. Ob njihovih pogledih in ob tem, ko za svojim hrbtom zaslišim glasen smeh v svahiliju, se namreč počutim kot manj ognjevita Eva iz filma Prasica, slabšalni izraz za žensko Tijane Zinajić, ko na vratih med ordinacijo in čakalnico, potem ko ji ta odsvetuje pitje in kajenje, ginekologa vpraša: »Kaj pa ekstazi?«. V tem trenutku še ne ve, da je čakalnica polna nosečnic, ki jo obsojajoče pogledajo, Eva pa jim odvrne: »Kva je bajse, kva bulte.« Tako ob dlje časa vzpostavljenem očesnem stiku skoraj izključno z moškimi domačini razmišljam, da verjetno vedo, da sem peder.
»Kva je bajse, kva bulte. Ja, res je, z moškimi seksam.«
»Fak, sam verjetno oni hočejo, da js visim. Naj oni visijo, pizda.«
»You want me dead. You also want me dead. You want me dead as well. Dead. Faggot Muerto.«
Psihologija varnosti oziroma nevarnosti je v meni porodila pravi pravcati apartheid. A čeprav sem v nekem trenutku slutnje ogroženosti raje izbral zatiralca kot zatiranega, se je ta slutnja kaj kmalu razblinila. Ko mi je bilo dovolj udobno, sem prijatelja iz Ugande vprašal, zakaj me vsi neprestano gledajo, kot da sem padel z neba. Odgovoril mi je, da sem pač belec – mzungu, to pa seveda pride z določeno prtljago zgodovine in z njo pogojenih sodobnih percepcij. Prva od njih je povsem resnična, in sicer ta, da razpolagam z večjo količino denarja, zaradi česar me domači študentje gledajo drugače, pa ne zato ker bi vedeli, koliko imam na bančnem računu, temveč zaradi kumulativne reprezentacije belca, ki se je kot premožen rešitelj lokalnemu prebivalstvu nemara začel kazati že ob začetku kolonizacije. Druga percepcija moje belosti pa me je nadvse presenetila, saj mi je Ugandčan dejal, da je vsaka percepcija belega tujca tudi izrazito ospoljena.
Naj ob tem začnem z eno od svojih osrednjih stisk oziroma pomislekov v zvezi s tem delom sveta – s težavo, ki izhaja iz konkretnih družbenih in političnih razmer ter jo je težko spregledati pri vsakdanjem soočanju z realnostjo. Kot peder se večinoma obkrožam z drugimi pedri in zlatimi muzami oziroma ženskami, ki me navdihujejo in so me sposobne poslati v kurac. Ker pedrov nisem iskal, sem upal vsaj na to, da se bom spoprijateljil s kakšno muzo, a se je tudi to kmalu izkazalo za neuresničljivo pobožno željo. Interakcije, ki sem jih imel z lokalnimi študentkami, so se večinoma končale z nerodnim hihitanjem ali pa odkrito neprijetnostjo. Ni trajalo dolgo, preden sem sam začutil, da moško-ženskih prijateljstev ne dojemajo na isti način. Če zaupam besedam mojega prijatelja iz Ugande, večina tanzanijskih žensk bele moške dojema kot sredstvo za preboj iz revščine ali odrešitev, zaradi česar naj bi bila vsaka takšna rasizirana interakcija tudi močno ospoljena. Na drugem bregu so odnosi med črnskimi in belimi moškimi močno zaznamovani z izrazito ponižnostjo in idealizacijo.
O tem je v kanoničnem delu Dialektika spola denimo pisala Shulamith Firestone. Po njeni analizi razmerje med črnsko žensko in belim moškim ni zgolj osebna izbira, temveč odraža željo po pobegu pred dvojno zatiralsko vlogo: kot ženske in kot pripadnice rasno marginalizirane skupine. Belo moškost v tem kontekstu vidijo kot simbol družbene moči in dostopa do privilegijev, ki jih je črnski ženski sicer onemogočeno doseči. Ponižnost črnskih moških in njihovo idealiziranje belcev, v končni fazi tudi tekmovalnost, pa so po mnenju Firestone del rasistične strukture, ki črnskim moškim preprečuje dostop do enakih pravic in moči in z njo neločljivo povezane patriarhalne strukture, v kateri so ženske obravnavane kot predmet in nagrada v moških rivalstvih.
Tako so v preteklih treh mesecih do mene na kampusu pristopali Tanzanijci in me z iskro v očeh spraševali, kako naj osvojijo belko, ali pa, katere imam raje – belke ali črnke. Najbolj nenavadno od vsega skupaj pa se mi zdi to, da ob pogovoru z tanzanijskimi moškimi nisem nikoli začutil, da bi izkazovali toksične moškosti, kot smo jih vajeni v Evropi. Bistveno prej kot željo po dominaciji sem v njihovih besedah in gestikulacijah zaznal pristno radovednost, ki je, da me ne boste narobe razumeli, še zmeraj reproducirala toge patriarhalne vzorce, a obenem se je njihova moškost izkazala za precej manj nasilno. Res pa je, da se tudi v Sloveniji neznanih heteroseksualnih moških načeloma izogibam, tako da kakšnih globljih sodb o tem ne morem podajati.
Po nekaj tednih sem ugotovil, da je bil moj strah odveč in da verjetno nihče ne misli, da sem peder. Še prej kot to sem ugotovil, da se meni ni treba bati njih, ker se oni prej bojijo mene ali pa me idealizirajo zgolj zaradi moje rase in z njo povezane moškosti. Toda če lahko z eno besedo opišem, kako se počutim zaradi te ospoljene dinamike, bi bila to beseda absurdno. Da bi tukaj lažje preživel, sem se odločil, da se razspolim iz pedra v začasnega prebivalca omare, kar ne izključuje tega, da s svojo moškostjo ne razpolagam več. To razspoljenje ali, enostavneje rečeno, pretvarjanje pa je v prvi vrsti pripomoglo k temu, da sem v očeh lokalnega prebivalstva postal izrazito ospoljen, s tem pa popolnoma izven konteksta, v katerem bi si sam želel biti.
Tanzanija je ena redkih afriških držav, ki se je po osamosvojitvi nekaj več kot desetletje precej učinkovito upirala neokolonializmu in skušala po vzoru evropskih socialističnih držav zgraditi nacionalno ekonomijo, a ji zaradi pritiska nekdanjih kolonialnih matic, Kitajske in Indije naposled ni uspelo. Kapital naštetih držav je v Tanzanijo prodiral predvsem na področju dobičkonosnega rudarstva in kmetijstva. Dar es Salaam pa je mesto, v katerega beli kapital še ni prodrl do te mere, da bi ta hitro rastoča metropola postala pomembna v kontekstu svetovne ekonomije. To pa je tudi eden glavnih razlogov, da aktivno preganjanje homoseksualnosti ne škoduje lokalni ekonomiji tako kot drugod v Vzhodni Afriki. Eden od teh primerov je festival Nyege Nyege – največji glasbeni festival v Vzhodni Afriki, ki jeseni poteka ob izviru Nila v bližini ugandskega mesta Jinja. Oblast je zaradi povezav s seksualno svobodo in homoseksualnostjo, ki naj bi je bilo tam na pretek, festival že večkrat skušala prepovedati, a bila naposled primorana prepoved, četudi ima Uganda najbolj drakonsko zakonodajo na področju pregona homoseksualnosti, umakniti zaradi pritiskov turističnega sektorja.
Nekaj podobnega sem videl na Zanzibarju, kjer homoseksualce srečaš presenetljivo pogosto. Če ob vstopu na Zanzibar svojega moža ali fanta zakamufliraš v svojega brata, ni popolnoma nobene grožnje, da bi te kdorkoli zasačil v nemilosti. Četudi je homoseksualnost tudi na tem avtonomnem otočju, ki se je s Tanzanijo združilo šele po osamosvojitvi, prav tako prepovedana, pa beli kapital na področju turistične infrastrukture na prostrane bele plaže torej privabi tudi homoseksualne pare. Tako sem na Zanzibarju večkrat naletel na skupine ali pare homoseksualcev, ki bi jih sam uvrstil v subkulturno kategorijo circuit gays. To so običajno izjemno premožni homoseksualci, ki jih lahko najpogosteje srečaš na zabavah zgoraj brez na Mikonosu oziroma v Barceloni ali pač v mondenih letoviščih zunaj Evrope. Sicer so znani po preveč izklesanih telesih, izključevanju drugih pripadnic spolnih manjšin in pretirani uporabi GHB-ja. S pregonom homoseksualnosti nimajo problema, ker imajo dovolj denarja, da oblast preprosto podkupijo.
Na splošno je izražanje seksualnosti na Zanzibarju veliko bolj svobodno kot na celini, predvsem zavoljo belega kapitala. Poljubljanje homoseksualnih parov bi verjetno še zmeraj rezultiralo v kamenjanju, se pa lahko brez moralnih omejitev poljubljajo vsaj heteroseksualni pari, kar je ponekod na celini še vedno tabu. Kljub ne največji naklonjenosti homoseksualnosti v praksi pa ljudje na Zanzibarju nimajo nobenega zadržka, preden se pohvalijo z najbolj znanim kvir kulturnim izvozom z otoka, če ne kar iz cele Afrike. To je Farrokh Bulsara, nihče drug kot frontman skupine Queen, Freddie Mercury, ki se je rodil in svojo mladost preživel v prestolnici Zanzibarja Stone Townu. V njegovem rojstnem mestu je po njem poimenovanih nekaj barov in restavracij, ima pa tudi svoj muzej. Podrobnosti o njegovem zasebnem življenju pa turistične brošure in vodiči radi zamolčijo.
S homoseksualnostjo v Vzhodni Afriki je torej tako, da je, dokler prinaša denar in se ne razkazuje preveč javno, deležna določene zaščite. Posledično ima tudi nereflektirani ideal afriških vrednot svojo ceno v tržni ekonomiji, ki jo lahko beli kapital z gotovostjo preseže.
Beli kapital se je v Vzhodni Afriki najbolj razbohotil v kenijski prestolnici Nairobiju, ki je leta 1907 postal glavno mesto Britanske vzhodne Afrike. Kot kolonialna prestolnica in dandanes središče vzhodnoafriške periferije v svetovnem sistemu je bil v dobrih sto letih deležen številnih infrastrukturnih in poslovnih investicij, s katerimi so belci poskrbeli tudi za to, da lahko homoseksualci v Nairobiju živijo najudobneje v celi regiji. Ko sem prispel v Nairobi, na to sploh nisem pomislil, saj sem bil enostavno preveč razočaran nad situacijo v Tanzaniji, da bi lahko upal na bolje. Potem pa sem v hostlu spoznal mlado Kenijko, ki mi je v enem dihu rekla: »Oh yeah, Nairobi is super gay. Everyone is on Grindr«. Nekaj ur kasneje me je odpeljala v neki komercialni klub, ki bi ga lahko, če bi sodili po izboru glasbe, zamenjali tudi za gejevski klub. Če bi moral oceniti klientelo kluba, bi verjetno dejal, da tja zahaja študenstvo iz višjih družbenih razredov in beli turisti ali poslovneži.
V klubu sem skoraj takoj naletel na leglo desetih twinkov in crossdreserk v čevljih s peto. Po prvotni zadržanosti sem le pristopil do njih in jim poklonil en »Slay!«. Eden od njih me je v povišanih decibelih vprašal: »Are you a fag?«, in ko sva prišla na isto valovno dolžino, iz žepa potegnil telefon in me vprašal, ali me moti, če pristanem na njegovem TikToku. Če bi se mi to zgodilo v Tifli, bi o tem zagotovo nergal še kakšen teden, a ker sem bil na tej točki brez pederske pozornosti že skoraj tri mesece, sem mu dovolil. Brez pretiravanja, bilo je, kot da bi vzel pomirjevalo. »I am a lonely man in a foreign country, don’t you dare judge me,« je nekoč dejal youtuber Damon Dominique.
Ves naslednji dan sem preživel na Grindrju, ki ga je v Keniji moč uporabljati brez VPN-ja in je nasploh osrednje orodje spoznavanja sebi podobnih. V poznih večernih urah sem se dobil s Francozom, ki v Nairobiju živi in dela kot zastopnik nekega francoskega podjetja, ki v regijo izvaža vino. Dejal mi je, da v Nairobiju obstajajo tri skupine homoseksualcev. Prva so priseljenci iz Somalije, Južnega Sudana in drugih držav v okolici, ki so se v Nairobi preselili zaradi preproste ontološke varnosti in so del poceni delovne sile. Druga skupina so večinoma mladi Kenijci, ki so v mesto zaradi študija ali službe prišli iz drugih delov države. V tretji skupini pa naj bi bili premožni Indijci, Kitajci in belci. Po Francozovih besedah se te skupine razlikujejo predvsem zato, ker naj se ne bi mešale med seboj in praktično delujejo kot razredi znotraj marginalizirane skupine. Ena od posledic prepovedi homoseksualnosti je pač tudi ta, da najlepše živijo tisti homoseksualci, ki imajo denar, kar pa je pogojeno z raso.
Zakonodaja na področju pregona homoseksualnosti v Keniji je sicer podobna tisti v Tanzaniji. Za tako imenovane protinaravne spolne odnose je zagrožena več kot desetletna zaporna kazen, a je organi pregona in sodstvo za razliko od Tanzanije v praksi ne izvajajo. Čeprav je Nairobi najbolj odprto mesto v Vzhodni Afriki, je lokalna skupnost še vedno osrednji grešni kozel kulturnega boja. V trgovini sem denimo naletel na svežo izdajo časopisa The Nairobian, katerega osrednja tema je bila naslovljena: »Rainbow billions… Faith, funds and the fight for family soul«. Članek je bil o tujem financiranju aktivističnih organizacij s področja spolnih manjšin, ki naj bi načrtno spodkopavale družinske vrednote. Predstavniki organizacij seveda niso dobili možnosti zagovora, temveč sta dogajanje za časnik pokomentirala učitelj z neke katoliške šole in funkcionar krščanske organizacije. Na naslovnico pa so uredniki brez sramu pripeli fotografijo umorjenega gejevskega aktivista Edwina Chilobe.
Gvajanski politični aktivist Walter Rodney, ki je v času osamosvajanja afriških držav med drugim deloval prav na Univerzi v Dar es Salaamu, je v svojem delu Kako je Evropa podrazvila Afriko prišel do postulata, ki narekuje, da kolikor je Evropa Afriko podrazvila, toliko je Afrika pripomogla k razvoju Evrope. In če na sodobno družbeno dogajanje pogledamo s te perspektive, je preganjanje homoseksualnosti v Vzhodni Afriki nemogoče ločiti od evropskega kolonializma in neokolonializma.
Nič ne škodi, če še enkrat zapišem, da so homoseksualnost v Afriki kriminalizirali evropski kolonialisti, kar je bil le eden od ukrepov, s katerimi so v želji po maksimiziranju profita nadzirali lokalno prebivalstvo. Ta profit je vse do šestdesetih oziroma sedemdesetih let prejšnjega stoletja odtekal k državam kolonizatorkam, kasneje pa k multinacionalkam in pripomogel k zagotavljanju blaginje evropskih kapitalističnih gospodarstev. Kolonialna blaginja je zagotovila, da so evropske države vlagale v znanost in sploh imele čas se ukvarjati s pravno državo in širjenjem socialnih ter političnih pravic. Ni odveč pripomniti, da so bile prve države, ki so dekriminalizirale homoseksualnost, prav kolonizatorke. Po tej interpretaciji je kriminalizacija homoseksualnosti v Afriki posredno pripomogla k dekriminalizaciji v Evropi.
Povsem razumljivo je, da afriške države pogojevanje humanitarne pomoči s spoštovanjem pravic spolnih manjšin razumejo kot obliko neokolonializma, kar v bistvu tudi je. Zahteva zatiranemu, da se po dolgih letih zatiranja stisnjen v kot odloči ravnati po pravilih zatiralca, pripomore le k reprodukciji nasilja. In na žalost to nasilje najbolj občutijo prav pripadniki in pripadnice afriških spolnih manjšin. Tako tudi dekolonizacija po evropskih humanističnih merilih ne bo pripomogla k ničemur drugemu kot k še hitrejšemu zapiranju lokalnega prebivalstva v okove patriarhalne družine.
To zgodovinsko razmerje je dokaj enostavno zapopasti, a čustvovanja ni mogoče obrazložiti s takšno vzročno-posledično analizo. Zdaj lahko na dolgo in široko razpredam o boju proti kolonializmu, hkrati pa moram paradoksalnosti navkljub priznati, da sem bil zaradi lastne stiske in pomanjkanja sebi podobnih ob svoji rami v zadnjih mesecih veliko bolj jezen na afriške študente in študentke kot pa na potomce kolonialistov, ki se na celini, ki so jo obubožali njihovi dedki, še vedno obnašajo kot gospodarji. Lorde eni od pesmi na v petek izdanem albumu Virgin zapoje: »When you're holding a hammer, everything looks like a nail«.
Objekt meseca je pripravil Matija. Lektoriral je Aleš. Tehniciral je Oli, brala sta Biga in Mihael.
