Redne poslušalke in poslušalci Radia Študent skoraj zagotovo zastrižete z ušesi ob besedni zvezi Nyege Nyege. Zgodba imena, ki dandanes stoji za prodorno glasbeno založbo, Nyege Nyege Tapes, in največjim glasbenim festivalom v vzhodnoafriški regiji, Nyege Nyege Festival, se je pričela pred slabimi desetimi leti z istoimenskimi klubskimi večeri v Kampali, glavnem mestu Ugande. Omenjena prestolnica je sicer poznana po intenzivnem nočnem življenju, ki v mesto pripelje mnogo lokalnih turistov iz držav vzhodnoafriške regije.

Vendar pa je kolektiv Nyege Nyege želel preseči okvire popularnih žanrov in poceni elektronskih beatov, ki sicer polnijo plesišča mainstream klubov. Z dogodki so člani kolektiva stremeli k proizvajanju zunajžanrske glasbe, ki se raje kot h glasbenim referencam iz dežel kolonialistov usmerja v lastne korenine – torej kolonizirane in prek etnografskih raziskav apropriirane glasbene tradicije – ter si tako jemlje nazaj tisto, kar ji je tako ali tako lastno. Kar nastaja, je nenavadna poliritmija elektronske plesne glasbe in temačnejših zvrsti, ki so jo recenzentke in recenzenti glasbene redakcije Radia Študent že večkrat žmohtno opisovali. V tokratnem prispevku pa se bomo rajši kot glasbi, ki prihaja iz slušalk in zvočnih sistemov na evropskih tleh, prepustili doživljajskim utrinkom z letošnjega festivala Nyege Nyege.

Nyege Nyege Festival se je prvič zgodil leta 2015 na lokaciji blizu mesta Jinja ob reki Nil. Kot vsakoletni dogodek se je tam odvil še petkrat in ob tem – kot tudi sama založba, ki je nastala istočasno kot festival – postajal vse bolj znan in obiskan. V času omejitev druženja zaradi koronavirusa se je kot mnogi drugi festivali po svetu odvrtel v spletni različici. Letos spomladi pa so organizatorji po dveh letih premora napovedali sicer pričakovano vrnitev festivala, hkrati z nepričakovano preselitvijo na novo, lepšo in tudi petkrat večjo lokacijo v neposredni bližini prejšnje – skupaj s programom, ki naj bi vključeval več kot tristo nastopajočih umetnic in umetnikov.

Propagandna mašinerija se je vrtela in prodaja vstopnic za zgodnje ptice posledično cvetela. Ponudba nastanitev na samem prizorišču festivala je bila oglaševana kot že skoraj razprodana, cene nastanitev v Jinji pa so zrasle v nebo. Pod znamko Nyege Nyege Festival se je prodajalo vse mogoče – od lesenih šotorov do hišic z lastnim tušem in brezžičnim internetom pa izletov s kajaki, ladjicami, avanturistično raftanje po nilskih brzicah in partybusi do festivalskega prizorišča. Tam naj bi vse željne plesa pričakale omarice s ključavnicami, v katere bi lahko spravili svoje prvorazredne potne liste, in pa paketi prve pomoči v obliki odej ali spalnih vreč – ki v sklopu nastanitvene ponudbe niso bile vključene v ceno. Sliši se zelo zorganizirano in evropejsko. Prilagojeno ciljni publiki, skratka.

Pomembno pa je nakazati, da je bila v sklopu pričakovanj festivala neke založbe podzemne glasbene scene v Afriki njegova podoba sumničavo vseprisotna. Vsi so vedeli zanj! Na tržnici se je običajnemu klicu belemu človeku – »Muzungu!« – pridružil še »Nyege nyege!«, čemur je z vseh strani sledil rafal smeha. »Nyege nyege« namreč v lokalnem jeziku luganda pomeni »neustavljivo slo po plesu«, ki ima neizpodbitno seksualno konotacijo. Besedno zvezo v svahiliju, jeziku širše regije, namreč uporabljajo za izražanje potrebnosti. »Potreben, potreben belček!«

In razraščajoča se popularnost festivala, ki kliče k potrebnosti, pač ni v skladu z moralno politiko, ki jo promovira ugandska država – ta z zakonom prepoveduje homoseksualnost in jo preganja kot zločin. Ali pač? Teden pred začetkom festivala je Ministrstvo za etiko in integriteto festival prepovedalo. Po pritisku turističnega sektorja, ki je medtem izdal že na stotine vnaprej plačanih viz, in v dogovoru z organizatorji dogodka so festival nato ponovno odobrili. Podobno, kot se je po pisanju medijev zgodilo že leta 2018. Za letošnjo edicijo je bila tovrstna prepoved še poslednja promocijska brca, ki jo je festival potreboval, da so se v smeri Jinje pričele valiti trume ljudi.

Dogovor o morali je vključeval masiven paket vojakov, opremljenih s kalašnikovkami. Nemalokrat je bil obiskovalec festivala ob poskusu intimnega pobega v borov gozdiček, ki je bil – bizarno – glavno rastje na prizorišču, neprijetno zasačen. Varnost, ki naj bi jo tovrstna prisotnost vojakov prinesla, se je obrestovala v stotinah ukradenih telefonov. Podizvajalec, ki so mu organizatorji festivala zaupali postavitev obljubljenih nastanitev, je bil neobstoječ. Lesenih šotorov in hišic ni bilo. Na festivalu ni bilo niti enega delujočega tuša. Obupane zahodnjake, nosilce slepega zaupanja v rek »Kar plačaš, to dobiš«, so pričakali kup desk in lokalci, ki so jim za protiplačilo pomagali njihovo obljubljeno bivališče sestaviti. Kar so pustili notri, tam ni dolgo ostalo. Možnosti varnega shranjevanja vrednejših stvari ni bilo. Posledično je bilo ukradene veliko opreme; tako opreme nastopajočih kot novinarjev. Medijska akreditacija je kljub nekajmesečni predhodni prijavi na elektronski naslov priletela štiri ure pred pričetkom festivala. Kitajske enoplastne šotore je ob prvem tropskem nalivu preprosto zalilo. Ampak deževalo je šele tretji dan, kar je bilo v deževni sezoni, ko lije vsako popoldne, nekoliko nenavadno. No, menda se je za dobro vreme mastno plačalo nekim lokalnim šamanom.

Napol končani infrastrukturni podvigi in tehnične težave so dajali vtis, da je organizatorjem za pripravo dogodka preprosto zmanjkal kakšen teden. Natisnjen program je prišel na prizorišče tretji dan. Na njem so bili navedeni trije odri: glavni oder ali Itanda, bivši Tropical, ki je postal boiler room oziroma Hakuna Kulala, ter Dark Star Stage – srce festivala. Odrov je bilo v resnici šest ali več, vendar najglasnejših med njimi ni kurirala ekipa festivala Nyege Nyege, temveč njihovi komercialni sponzorji, ki so simbol Nyege Nyege poleg svojega produkta tiskali na jumbo plakate in plačevali mastne promocijske provizije družbenim omrežjem. In medtem ko je ozvočenje na uradnih odrih javkalo in škripalo in crkovalo in se menjalo ter povzročilo neopisljivo in tudi nerešljivo zmedo v programu, se je iz nekaj sto metrov oddaljenega sponzorskega in najjačega ozvočenja valila dobra stara komerciala…

Zelo verjetno dosedanji opis festivalske izkušnje letošnjega festivala Nyege Nyege ni dovolj jasno nakazal, kako krasno smo se v resnici v vsem tem kaosu imeli. Kako zelo smo se naplesali in koliko hudo dobrih aritmij smo se naposlušali v množici, ki je izvajala res bolane plesne gibe.

darkstar_stage.mp4

foto&video: naše!