Si predstavljate si ne

Kje smo zdej? V neki recenziji?

Pozdravljene, poslušalke in poslušalci Radia Študent. Sem recenzija. Tudi jaz discipliniram telesa, mmm. Sam bolj tko sterilno, z ozirom na oliko in bonton. Recenzija izvira iz latinske besede recensere, ki pomeni ocenjevati škodo in preštevati trupla, torej telesa, ampak ko so že mrtva. Najbrž. Ker sem vedno po in po je po koncu česa. 

Resnici na ljubo to ni res. Čeprav je kar vzvišeno projicirati resničine preference. 

To ni recenzentski eksperiment. Je zgolj zgodba o dveh do treh lezbijkah s Filofaksa – najverjetneje. In besedah, napisanih s strani Nine Dragičević. Čeprav sploh niso s strani, ampak iz sredine, kolikor je to pač možno. In ker je Nina D. ukradla vso kombinatoriko in iztrošila programe, sta drugim preostala izključno recikliranje in izhajanje. Nekaj branja. In kot vedno malo šepetanja in smeha z reverbi.  No, to, resnici na najljubše, je namig. Kar mislimo, da vemo, Nini D. na ljubo: preizpraševanje takšnih in drugačnih frazemov.

kadilski suspenz,

vdih ne vžge, a bo, ne še, ljubav reče greva.

ko kliče ljubav, se vsakič oglasim, sicer imam nekako

na tiho, si mislim, si ne verjamem, kot da bi ne vedela, da

vem, da poteka prav nič doteka naravnost ali po ovinkih

k meni redko naravnost, pogosteje po ovinkih, to se pravi

v metaforah, vse je le še v metaforah, dvojnih metaforah,

najprej jezik metafora, potem jezikovna metafora, dve

metafori, pomen pa na giljotini, v kopicah pregovorov in

rekov, ki jih, tega mi ni težko priznati, preziram, tisto o

padlem jabolku še posebej pa da sploh ne začnem o oslu in

ledu, kajti menda je ves čas treba ven, kam le, tam vedno

mraz, vedno minus, doživljati odjemanje, torej, kopičiti

mraz, torej, vedno grem na led, grem,

a ko piše ljubav,

a ko kliče ljubav, se javim, ker njen klic pomeni,

da je še živa.

A je to iz te zbirke?

Je, ker je vse povezano in ker se tudi nekaj šušlja o trilogijah. Res pa ste slišale odlomek iz prve pesniške zbirke Nine Dragičević, v kateri ji ljubav reče greva in v kateri se Nina štiriinšestdesetkrat vpraša, kam le ali pa tudi kaj le, kdo le in kako le, in se ji na koncu zvrti, ampak recimo, da zastane in zdrži do Tega telesa, pokončno. 

Nekdo mora prenašati pomen, ker sicer ne bi bil prenesen. Nina D. ga po mojem ne prenese, kot ne prenese večine sveta. Fak, kok je njej ta Ljubljana ogabna.

Tudi koncev ne, kaj šele začetkov, zato se Nina D. bere kot poema čez celo knjigo, celo čez obe, pa še na koncu je ni zares konec. V Ljubav reče greva preizprašuje in zvoči na. Vedno nekaj. S ponavljanjem besed in njihovih nesrečnih zvez te res zjebe, ker obvlada tajming in ritem in kdaj ga je treba prebosti. Veste, Nina D. ima blažjo do pretežno obsesijo z zvočnostjo. in gre. Kam gre, se ve samo v trenutku interpretacije. V telesih manj vejic in več presledkov kot v ljubavi. Zvočno? Presekov. Premorov. Preskokov. No, drage poslušalke in poslušalci, slišale ste aliteracijo. Toliko danes o pesniških figurah. Lahko bi še kaj o njih, ampak ne bi. Nina D. uporablja  anafore in diafore in fore nasploh - rada se cinično pošali. Te fore in ta cinizem grejo potem komu na živce, v nos, kot bi se reklo, ker še ne ve, da bi morali iti v ušesa. Nina D. nas vedno poziva, naj poslušamo drugače, malo izven. 

Zdi se, da nam primanjkuje fokusa.

Nahajamo se v neosredotočenem recenzentskem eksperimentu, čeprav se ne. V bistvu smo tukaj pridni, ubogljivi. Če zbirka dobi Jenka, jo bržkone recenziramo. Sključeno tipkamo, gledajoč v modro svetlobo. Nato v nekem studiu beremo z glasovi, skrbno izbranimi, skrajno ugajajočimi, mehkimi, mmm, kok ma ta Špela lep glas. Dikcija jasna, brez napak, kaj šele govornih. Ninin R pa disrupcija radijske harmonije že na prvih govornih vajah. R nezaželen. A bi se dalo tole odpraviti? Kaj pa vi? Ali sedite, hodite, stojite? Kako ste vpreženi trenutno? Ali samo za nas prav radovedno napenjate ušesa?

Začne se en kol teksta izpisovati na sredinah strani vse do razširitve, korenin ali čebulnice, kot bi se reklo, če bi se. Hiter tempo ‒ a je Nina D. pisala v deliriju? Je moralo vse takoj ven? To se ne ve, lahko pa tako sklepamo, ker smo recenzija. Skoraj se je zatipkala ali pa se celo je. Celo zadevo je zastavila bolj likovno kot prejšnjič in vpeljala puščice in matematične simbole, čeprav je vedela, da 

si predstavljate? si ne. 

To in ono o likovnosti je zgolj recenzirajoče ilustriranje teksta, ki ga poslušalci ne vidite. Nič ne de. Od kod sploh ta »de«? Kakor koli že, Nino D. moramo itak na glas, tam je doma.

Mal je zajebano rezati tkivo teh zbirk, ker se ju ne da razbiti na majhne enote in potem iz vsake uturiti kakšnega citata. Recenzija bi se morala praviloma odviti na truplu. Telesa v tem telesu mučena, pohabljena, pomendrana, a ne še trupla. V tem telesu manj Nine, čeprav ne zares, ampak več drugih teles. Ženskih teles, lezbičnih teles. Marginaliziranih teles, teroriziranih teles, ključni teror je vselej pri telesu. Telo božansko, razvejano, košato, kapilarno. Telo secirano, izprijeno, ne tako o telesu, prekipi jim ob telo tupperware, jaz osebno pa imam do tupperwara veliko spoštovanje, ki sem se ga priučila od babice. Babice prednice, Ninine prednice, poklane, so jo ljubile, a skrbi jo: 

kako le bi se izteklo    če bi vedele    da se bom palila na ženske

Vdih-izdih je skoraj tišina. A tudi tišina je zvočnost, preplavljena s pomeni. Tvoj prisiljeni, pomirjevalni vzdih-izdih in fokus: disciplina, ubogljivost, utišanje. Hočemo docilne lezbijke, ki ne zavzemajo preveč prostora. To telo, pokončno je ravno zavzemanje tega prostora. Je manifest zavedanja družbenega pekla, ki telo zavzema, in odločnega zavračanja, da bi se ta pekel na telesu tudi zdravil.

Jezik Nine Dragičević. Zvok zavijanja z očmi konservativnih slovenistov. Preganjajo nas anglizmi, hrvatizmi, pogovorna slovenščina in za povrh vsega še sociološka premlevanja družbenih struktur, ki se v jeziku zrcalijo. Ninin jezik vedno vaš jezik, kar se z njim da, pa vseeno naredi. Dekonstrukcija še ni destrukcija, ven še ne moremo ali pa vsaj jaz ne vem, da lahko. V preizpraševanju pa je še nekaj tretjega, podobno zametku skupnosti. Nina D. navsezadnje tudi previdno z jezikom, z ljubavjo do jezika. S toliko ljubavi do zvoka, ki lahko nastaja z njim, in toliko gnusa do sveta, ki obstaja v njem. Njeno ponavljanje, njen kam le, občasna lubenica, kar tako šalamunesque mi na trenutke zveni, le da ona nikoli ne bi dala žensk v pomanjševalnice, v katerih bi bile za vedno punčke bučke mučke, ki nekako ne štekajo svobode. Bogove je treba revidirati tudi znotraj krogov in na domnevno pravih straneh. 

recimo samo pijanega in samo nasilnega cankarja

ki so mu ženske vse po vrsti samo grde

ki ga od pogleda na dirigentko izključno stresa

še APR je bil menda vedno boys club.

Meta fora. V nasprotju z nečim se mora vzpostaviti človek, a priori v moškem spolu, saj univerzalna človek je slovnično nelogično, ker je v jeziku vse. 

v besedah zastaneš in za zmerom. 

Tudi žival je prikladna Druga. Ko posplošeno govorimo o psih, govorimo o psih. Ko posplošeno govorimo o mačkah, govorimo o mačkah. Mačke gadne premalo submisivne, da bi bile najboljši prijatelj. Univerzalni Človek ima svoje druge Druge ženske raje podobne psom kot mačkam, a jih raje žali z besedo psica kot z besedo mačka. Če te čez nekaj dni zbije avto, 

te zgazi in se poškoduješ. 

Tako pač rečemo. Se poškoduješ sama sebe se, zgazenje: le okoliščina. Tako se pač reče. Se reče. Kdo to reče?

Malo kulturne pogojenosti mora ostati, da nismo klasificirani kot psihotični, ampak malo se je moraš tudi okleniti, malo moraš verjeti v nekaj, vsaj malo v nekaj ‒ malo ne moreš izven. Če se Nina D. česa znotraj ali vsaj na meji oklene, se oklene ljubavi. Kako itak cinično in ne ve, ali se bo dobro končalo kar koli v njenem lajfu, ampak kako vseeno največje možno priznanje med nama ne glasbe ne tišin med nama zgolj dim ogromno dima a veš, kaj pomeni, če ti Nina Dragičević reče, da med vama ni zvoka, ampak dim. 

kot bi kaj počilo še preden se je sestavilo

a pri telesu   kjer se vse konča    se vse začne

Pa saj skrbi, toliko skrbi, pa mori jo in tudi morila bi kdaj, tako hipotetično, čeprav tega ne sme izreči, kao mirovniška. v morah so preganjali, samo da niso padali z neba kot pri Magrittu, ampak so vedno za petami.

kaj pa potem    nobenega potem

            to so zmogljivosti tega uma

                  a še kar za petami

    ali vi mene poslušate       še kar in tako dalje

vse ženske ahilove pete

    blažen tisti   ki ve   kam udariti

 in tako je tisti homer vse zabluzil

Za moro pravimo, da nas tlači. Ko se zbudimo, smo še bolj stlačeni v telo in telo je potlačeno v škatlo represij in ponotranjene discipline. In vsa ta telesa sester in bitka telesa kot mamo to, ker ne vidimo vojne, ki že dolgo poteka na njem. In list za delovno žensko in malo kasneje deset nasvetov za spopadanje z izgorelostjo, najbrž, ali pa celo bestseller Kako izgoreti in smo spet pri nočnih morah.

in potem se sprašujem     ali sem kot naša žena

ki koplje jarke in morda ne ve    da jih koplje zase

kako naj si torej pojasnim    da imam našo ženo za temeljno zabito

in da z njo torej resnično nimam nič

kajti nova žena dela in to na sebi

telo žena se razvija

bitke bije in vedno najde pot

od mita o pokončni socialistični ženi

do mita o sodobni ženi svobodni

od problemov žensk

do žensk kot njim lastnih problemov

telesu ženi stalno hudo

pronicljivo in skromno pohlepno vse vzame nase

telo borka najde rešitev

če vzame nase   in reši na sebi    reši cel svet

a nekje      nekje telo si ne verjame in sestram ne

pa se hoče izkopati        pa je nihče ne sliši

To telo, ravno to: pokončno. Ker simbolika, ampak ravno nasprotno od nje. Telo podrto, 

le ti verzi bodo to telo obvarovali.

Ker beremo recenzije o tem, da je Nini D. vse ogabno, ker ji je, ampak Nina D. optimistka, tega pa nihče ne napiše. Nina D. upor. Nina D. tudi o zavzetju prostora drugače. Celo o čisto drugačnem prostoru. To telo ima glas in ima zvok in ne pristane na odmerjanja. Konec vljudno submisivnih decibelov. Mora boleti v ušesih, disrupcija mora boleti. Saj ne tako dobesedno. Tudi odbesedno in medbesedno. 

vse mora ven

torej izreči

ko tako vztrajaš v zvočenju kot konstituciji bivanja

o glasu kot zagotovilu svojega gotovo tu zdaj

daj torej

torej izpusti vsaj nek glas

vsaj kak beden predjezikovni signal

naredi to    oddelaj to

kaj pa delitev dela     kaj pa produkcijski načini

ne vem no karkoli pač

začni zamišljaj spominjaj vrni se tja

zaživi zasidranost v svoj padec

Tudi vzdih?

Silovit vzdih, celo. Nina D. ne privoli v vse, kar se lepi na telo, kar ga terorizira in disciplinira, in ne privoli in ne privoli in se to ne upošteva in je že lažje delati na sebi, se je že lažje nasmehniti fotografu, je že lažje izničiti sence, je že lažje gestalt in KVT, je že lažje in takrat se pričakuje, da se obupa, je že lažje, ampak se ne, ko telo pobira se vedno navzgor.  Telo ne more ven, lahko se sesuje le na vse strani, a zdi se tudi    da bolj kot sesuva    bolj gradi.

Vse se začne in konča pri telesu. Recenzija se začne in konča pri ljubav reče greva, kar je tudi pri telesu. A preden se začne-konča, ali pa po tem premik. Fak, dejansko premik? Ker to ni samo pretenciozno reproduciranje, ker to noče biti samo upor kot komoditeta, res res ne. Ker vsaj 

nič več zreti v telo   ki je   ki ga ni 

zamišljati si ga    ki bi morda   morda    morda lahko bil. 

In za nekonec zato samo še:

tako se telo detonira se regenerira se vedno znova

komponira ponovitev, ki to je ali pa ni, a

gotovo na meni,

ki gotovo nisem niti po izbiri niti slučaju

temveč

prisotna moteča v prisotnosti zvoka,

ki ga gotovo prisiljena gotovo jaz

pri sebi gotovo deklariram

et voila

kompozicija detonacij alias tako pač je,

se lahko ponovi, zato, ker lahko,

zato začetkov ni

in

pazi to

tudi koncev ne