Spletna politika I: Iz spletnih globin ameriške desnice

Spletna politika I: Iz spletnih globin ameriške desnice

Oddaja

Spoštovane poslušalke in poslušalci, pozdravljeni v oddaji Objekt meseca na Radiu Študent, v kateri se tokrat posvečamo politiki in zgodovini ameriške spletne desnice. 

Sodobna desna politična kultura, kakor se je razvila v anonimnih globinah temnega ameriškega spleta, izvira iz odmevnih dogodkov v letu 2014. Dogodek, ključen za oblikovanje širšega spektra desnih stališč na ameriških spletnih straneh, kot so 4chan, Twitter in Reddit, je bila kontroverza Gamergate. Polemika se je pričela z ločitvijo ustvarjalke indie videoiger Zoë Quinn in programerja Erona Gjonija. Slednji je po ločitvi objavil več zapisov, v katerih je opisal razmerje svoje nekdanje žene z novinarjem popularne igričarske spletne strani Kotaku Nathanom Graysonom. Na videz trivialen dogodek je skupnost igričarjev razbesnel. Novinarjem so očitali preveč sproščeno in neobjektivno ocenjevanje videoiger, Zoë pa je postala tarča seksističnih napadov. 

Pomembno vlogo je v teh dogodkih zavzela kanadska kritičarka videoiger Anita Sarkeesian, ki je gostila Youtube oddajo Feminist Frequency. Sarkeesian se je osredotočala na kritiko reprezentacije žensk v videoigrah ter mnogim popularnim igram očitala, da ženske like prikazujejo na seksističen način. Omenjeni očitek je odprl vrata za razpravo o vlogi in reprezentaciji ženskih likov v videoigrah, ki je vodila do spora o spremembah reprezentiranih likov v igrah. Kontroverza Gamergate se je že v samem začetku razdelila na dva pola. Na enem polu so stali liberalni zagovorniki sprememb likov in odstranitev spornih vsebin, ki so menili, da brez njih igre ne bodo inkluzivne. Proti njim se je oblikovala skupina nasprotnikov, ki so bili proti vsem poskusom diverzifikacije igralske industrije ter branili čast in privilegije moškega igralca videoiger. 

Kontroverza je postala medijsko odmevna avgusta leta 2014, ko sta Anita Sarkeesian in ustvarjalka neodvisnih iger Zoë Quinn postali tarči napada razjarjenih igričarjev. Igričarji so namreč feministkam in zagovornikom inkluzivnosti očitali napad na identiteto igričarjev, njihovo nezadovoljstvo pa se je izražalo v oblikah, ki so segale vse od vehementnega zavračanja preizpraševanja seksizma v videoigrah do javnih groženj razvijalkam in kritičarkam videoiger s posilstvom, fizičnim nasiljem in smrtjo. Čeprav se je kontroverza s časom umirila, pa so teme Gamergata ostale predmet burnih debat na spletnih forumih in Youtube kanalih. Debate so kmalu presegle okvir razprav o videoigrah, zaradi česar bi lahko dejali, da je Gamergate predstavljal somrak pred vzponom spletnih gibanj, znanih pod imenoma intelektualni temni splet in alt-right.

Kontroverza Gamergate je za sodobno spletno desnico postala reprezentativna zaradi osredotočanja na vprašanje reprezentacije in vloge identitetne politike. Tako kot so igričarji nasprotovali vsem kritikam seksističnih reprezentacij žensk v videoigrah in poskusom, da bi te reprezentacije spremenili, se je nova desnica vzpostavila kot reakcija na družbene kritike reprezentacij in liberalno identitetno politiko. V praksi je to pomenilo kritičnost do diverzifikacije v zabavni industriji - na primer v filmih, kot sta Star Wars in Ghostbusters - in politiki: večinoma znotraj ameriške demokratske stranke. 

Fenomena, znana pod imenom intelektualni temni splet in alt-right, sta se tako formirala kot nasprotnika ideje liberalne enakosti, ki jo spletna desnica dojema kot nevarno iluzijo. Nasproti političnemu konstruktu, imenovanemu postmodernizem, in entitetam iz teorij zarot, kot je kulturni marksizem, se je nova desnica pozicionirala kot zagovornik trdnih znanstvenih dejstev, objektivnosti in resnice. Najbolj slavni preroki desničarske resnice na intelektualnem temnem spletu so Jordan Peterson, Sam Harris, Dave Rubin, Ben Shapiro, Dennis Prager.

Kaj je intelektualni temni splet, znan tudi po angleški kratici IDW - intellectual dark web? Oznaka v splošnem označuje skupino angleško govorečih konservativnih intelektualcev, ki se je oblikovala kot odziv na levoliberalno kulturo politične korektnosti in identitetno politiko. Njihova politična retorika je danes že splošno znana, prevzel pa jo je tudi marsikateri ugledni član zahodnih desnih političnih strank. Posebnost intelektualnega temnega spleta, sicer posebnost vseh političnih skupin na spletu, je ideološka razpršenost. To sicer ne pomeni, da predstavniki skupine nimajo skupnih točk. Za vse bi namreč lahko trdili, da zagovarjajo tržni kapitalizem in ameriški intervencionizem. Proti feminizmu in multikulturalizmu vsi poudarjajo “znanstveno dognana dejstva”, ki vključujejo koncepte, kakršen je IQ, ki v znanosti niso splošno sprejeti. Vsi se dojemajo kot branik ideološkega konstrukta, znanega po imenu “zahodne vrednote”. In navsezadnje, vsi upravičujejo družbene neenakosti kot nekaj danega, večnega in nespremenljivega ‒ pred stvarjenjem z božjo roko zapisanega v temeljne zakone neoskrunljivega reda narave. 

Ključni poudarki v diskurzu intelektualnega temnega spleta so sicer razum, racionalnost in “trda dejstva”. Pri intelektualcih temnega spleta ta sicer zmerom nastopajo v obliki vulgarnega pozitivizma, skrajni primer katerega predstavlja nevroznanstvenik Sam Harris, ki v knjigi The Moral Landscape zagovarja pozicijo, da je moralne sodbe mogoče utemeljiti v faktičnih raziskavah človekovih možganov. Ali Peterson s svojo nenavadno zmesjo biološkega determinizma in spiritualizma krščanske svobodne volje. V splošnem bi lahko dejali, da se teoretsko protislovje celotnega intelektualnega temnega spleta vrti okoli nekompatibilnosti dveh stališč: po eni strani predstavniki intelektualnega temnega spleta v načelu ne zavračajo liberalne ideje svobode posameznika, po drugi strani pa bolj ali manj vsi pristajajo na eno izmed oblik biološkega determinizma. 

Ta filozofsko nekonsistentna tvorba mehanicistične nujnosti in spiritualistične svobode pa mislece intelektualnega temnega spleta privede do političnih teorij, ki niso sposobne ločevati deskriptivne in normativne ravni razprave. Politična filozofija intelektualnega temnega spleta je zato nujno normativno-deskriptivni spaček, ki se v svoji argumentaciji  zateka k srednješolskim filozofskim zmotam, kot je sklepanje iz dejstev na najstva. A takšne in drugačne napake za IDW niso pretirano pomembne. Zdi se, da ljudje, kot sta Peterson ali Shapiro, moči svojih argumentov ne merijo toliko glede na njihovo logično konsistentnost, temveč glede na moč udarca, ki ga zadajo nasprotniku. 

Ključen argument, populariziran v krogih intelektualnega temnega spleta, danes pa uporabljan vsepovsod na desnici, je razlika med enakostjo možnosti in enakostjo izida. Prvi tip enakosti se osredotoča na pravičnost izhodišča posameznikov, denimo dostopnost izobrazbe ali zdravstvenih storitev na trgu, drug tip enakosti pa se nanaša na rezultat, ki ga posameznik doseže v družbi, denimo socialistična dohodkovna uravnilovka. Ločnica v intelektualnem temnem spletu sicer ni jasno opredeljena; Ben Shapiro z njo podpira skrajnolibertarske ideje nereguliranega kapitalizma, večinsko pa se ločnica uporablja za obrambo tradicionalnih institucij in družbenih neenakosti. A glavni pomen ločnice med enakostjo možnosti in enakostjo izida je, kot pri skoraj vseh pojmih desnice, negativen. Namen ločnice je kritika pozicije nasprotnika. Uporabo takšne kritike na šolski način ilustrira Jordan Peterson, ko v debati s Cathy Newman zahtevo feminizma po enaki višini plač predstavi kot nepravično zahtevo po enakosti izida. S Petersonom bi torej lahko dejali, da je problem feminizma v tem, da nepravičnosti ne zna videti kot - pravičnosti. 

Ne glede na vsebinsko praznost je intelektualni temni splet preteklih petih let fenomen, ki predstavlja strukturno težavo sodobne politike. IDW je namreč s svojim poudarjanjem dejstev ter kritike identitetnih politik in politične reprezentacije  odprl širok diskurzivni prostor za razvijanje in utemeljevanje reakcionarnih političnih stališč. Z naturalizacijo družbenih neenakosti in vehementnim zavračanjem konceptov, kot je politična korektnost, pa intelektualni temni splet predstavlja most do skrajnejših oblik desne spletne politike, strnjenih v fenomenu, označenem kot alt-right. Slednji si namreč poleg biološkega determinizma in ljubezni do družbenih hierarhij z intelektualci temnega spleta delijo še eno skupno potezo. Tako alt-right kot intelektualni temni splet se predstavljata kot skupina ogroženih posameznikov. 

Pogosto je bilo opaženo, da predstavniki intelektualnega temnega spleta, brez ozira na svojo lastno družbeno pozicijo, sami sebe pogosto predstavljajo kot ogrožene posameznike, izločene iz liberalnega mainstreama. A za pripadnike intelektualnega temnega spleta je to pravzaprav paradoksno stališče. Ta paradoks najbolje poosebljata kar njegova glavna predstavnika. Jordan Peterson je tako doktor psihologije, ki je pred svojo slavo objavljal v uglednih znanstvenih revijah, poučeval na Harvardu in kasneje na Univerzi v Torontu. Sam Harris, ki je spletno popularnost dosegel že kot del gibanja novih ateistov, pa je doktoriral iz nevroznanosti na prestižni univerzi UCLA in diplomiral iz filozofije na prav tako prestižnem Stanfordu. Podobno velja za Erica in Breta Weinsteina, avtorja skovanke “intelektualni temni splet”; oba sta namreč doktorirala in bila zaposlena na prestižnih ameriških univerzah. Tudi za ostale predstavnike intelektualnega temnega spleta bi težko trdili, da v kakršnemkoli smislu predstavljajo neslišano in ranljivo manjšino, ki jo preganjajo liberalne elite. Vsi vidnejši predstavniki so bili namreč pred svojo slavo politično in ekonomsko dobro situirani, če ne kar privilegirani posamezniki. 

A kot njihova alternativa se je že v letu 2014 pričela oblikovati skupina ljudi, ki bo točko o izključenosti in neslišanosti znala bolje obrniti sebi v prid. Ta skupina je dobila temu primerno ime: alternativna desnica. 

Podobno kot gibanje intelektualnega temnega spleta tudi alternativna desnica, pogosto imenovana kar alt-right, predstavlja heterogeno skupino ljudi, ki jih druži nabor ohlapno definiranih političnih idej. Za razliko od intelektualcev temnega spleta, med katere pogosto spadajo profesorji na univerzah, kot sta Jordan Peterson ali Bret Weinstein, ugledni znanstveniki, kot je Sam Harris, ali člani republikanskega establišmenta kot Candace Owens, je alternativna desnica svojo širšo ideološko bazo v večji meri zgradila na anonimnih spletnih straneh, kot je 4chan, ali v zasebnih igričarskih skupnostih na platformah, kakršna je Discord. Podobno kot spletni anonimneži tudi najbolj znani predstavniki alt-righta v večini primerov niso del pomembnejših izobraževalnih ali političnih institucij. To dejstvo za alt-right ni ovira, temveč prej vzrok popularnosti. Dejstvo, da alt-right ni del nobenega pomembnega liberalnega projekta, tej skupini omogoča, da se predstavlja kot edini resnični glasnik ljudstva, ki je izgubilo vero v liberalno demokracijo.

V skladu s tem se največkrat zdi, da alt-right niti ne poseduje izdelane politične ideologije, temveč v svoji retoriki najpogosteje izraža politiko nezadovoljstva. Zato je opredelitev alt-righta zelo izmuzljiva naloga. Še najlažji način, da se približamo njegovi definiciji, je negativen. Torej tako, da pogledamo, komu in čemu se alternativna desnica zoperstavlja.

Skupna točka alternativne desnice je njihovo nasprotovanje tako levemu kot desnemu establišmentu, vsem oblikam idej politične korektnosti, multikulturalizma, feminizma, socialne pravičnosti in nejasno definiranega pojma globalizma. Po njihovem mnenju namreč omenjene ideje spodjedajo zahodne vrednote, kot sta svoboda posameznika in svoboda govora, ter ogrožajo identiteto belih ljudi ali konkretneje belih moških. 

Nasproti tem politikam pa zasledimo na alternativni desnici neenotno in pestro paleto stališč, ki segajo vse od rasnega realizma, etnonacionalizma in desnega populizma do antisemitizma, neonacizma in belega suprematizma. Razumevanje gibanja, ki ga sestavlja takšna paleta stališč, zahteva, da se posvetimo zgodovini in vidnejšim predstavnikom alternativne desnice.

Izraz ‘alt-right’ je skoval Richard Spencer po vzoru paleokonzervativca Paula Gottfrieda. Paleokonzervatizem se je v osemdesetih letih sprva pojavil kot reakcija na zmerni egalitarizem, militarizem, intervencionizem in krščanstvo neokonzervativnega gibanja, ki se je odmaknilo od odprtega rasizma. V nasprotju s tem so paleokonzervativci kot na primer M. E. Bradford zastopali starejšo različico konzervatizma, skeptičnega do ameriškega poseganja v suverenost ostalih nacij. Zagovarjali so protekcionizem in dosledno obdavčevanje velikih korporacij, obenem pa so verjeli v inherentno neenakost ras. Kljub temu, da paleokonzervatizmu ni uspelo prodreti v politične institucije ali stranke, je Gottfried leta 2008 v članku ‘A Paleo Epitaph’ za desničarsko internetno revijo Taki’s Magazine trdil, da se »že pojavlja nova alternativa neokonzervativni dominanci. Sestoji večinoma iz mlajših pisateljev in političnih aktivistov, ki so sicer finančno podhranjeni, a gradijo nove mostove na desnici.«

Gottfried vznikajočih oblik nove desnice nikoli ni oklical za alt-right, saj se je kljub ideološki bližini distanciral od Spencerjeve različice belega nacionalizma. Spencer se je po neuspešnem študiju na Univerzi Duke, katere okolje ni ustrezalo njegovim političnim idealom, odločil za kariero političnega avtorja. Sprva je pisal za revijo American Conservative, a je njegov rasizem nasprotoval zmernejšim pozicijam časnika, ki se je izogibal entuziastičnemu ukvarjanju z rasnimi problemi. Spencer se je tako leta 2008 pridružil Taki's Magazine, politični in kulturni spletni reviji grškega paleokonzervativca Takija Theodorakopulosa. Ko je postal njen urednik, je revija še naprej objavljala prispevke mainstreamovskih paleokonzervativnih in libertarnih avtorjev, a je postala tudi prostor za bolj kontroverzne figure, kot je Jared Taylor, ki je večkrat javno naznanil zavezništvo z belimi suprematisti. 

Nato je Spencer leta 2010 zagnal spletno stran AlternativeRight.com, katere cilj je bil oblikovati “racionalni diskurz” o človeški biološki različnosti in sociobiologiji. AlternativeRight.com je kaj kmalu postal odskočna deska odkritih rasistov, čeprav se je stran izogibala vulgarnemu izrazoslovju drugih strani belih nacionalistov, kot je Stormfront.

Spencer je AlternativeRight.com zaprl že leta 2012 in se distanciral od svoje skovanke, trdeč, da je bil projekt kratkotrajne, eksperimentalne narave. Težko pa spregledamo, da je Spencer na alt-right prek 4chanovih anonimnežev in shitposterjev ter obče internetne kulture vplival vsaj na dveh ravneh. Prva zadeva preokupiranost s konceptom rase, ki pri Spencerju obsega kulturo, zgodovino in genetsko skupnost. »Rasa,« razloži Spencer, »je ljudstvo in njegov duh, večja razširjena družina z lastno zgodbo. Nič ni bolj temeljno od rase. Je temelj identitete, korenina in baza, onkraj katere ni ničesar. Spoznati lastno raso pomeni spoznati samega sebe.«  Spencer se na podlagi povedanega prišteva med pripadnike evropskega ljudstva, zgodovine, duha in civilizacije, ki se zaradi multikulturalistične vročice sooča z “velikim izbrisom”, znotraj katerega je »belska rasa obsojena na zadolženo življenje, Snapchat, porniče in Prozac«. Na drugi ravni je Spencer razširil idejo propada belske identitete. Novost Spencerjeve ideje je bila, da jo je  ubesedil na način, ki se je ognil naivnemu konzervativnemu fetišiziranju tradicionalnih simbolov ZDA in prostega trga.

Po zaprtju AlternativeRight.com je pojem alt-right zamrl vse do leta 2014, ko se je z incidentom Gamergate pojavil v novem kontekstu. Proti Aniti Sarkeesian se je v spletni gonji združilo anonimno in heterogeno internetno gibanje, ki je že dlje časa udrihalo po politični korektnosti identitetnih politik tako imenovanih Tumblrjevih borcev za socialno pravičnost, angleško SJW. Gamergate je mobiliziral obsežen nabor oboževalcev videoiger, desničarsko chan kulturo, antifeminizem in internetno skrajno desnico ter jih postavil na mainstream politično prizorišče. Kljub temu bi bilo nespametno izenačiti incident s celotnim poljem alt-righta; obscenost, ironija in transgresija, s pomočjo katerih so uporabniki 4chana napadli Anito Sarkeesian in posledično v svoje vrste privabili še več pripadnikov, sovpada z načinom, kako se gibanje reprezentira, ne pa tudi z njegovo zelo raznoliko vsebino. Če sledimo Angeli Nagel, avtorici knjige Kill All Normies, je subverzivnost alt-righta kot internetnega fenomena blizu tradiciji svobodnjaškega desadovskega amoralizma, ki je preživel skozi pariško avantgardo 19. stol. ter nadrealizem in se navsezadnje prelevil v radikalna levičarska gibanja šestdesetih let prejšnjega stoletja. Alt-right je v tem smislu očitno atomiziran in amorfen, od klasičnih belsko suprematističnih gibanj, kot je Ku-Klux-Klan, ali pa Spencerjeve ideologije pa se ločuje po populistični uporabi ironije ter humorja, kakor se to kaže v pretanjeni uporabi spletnih memov, na primer s svastikami fotošopiranega žabca Pepeja. V globinah 4chanovih forumov in ostalih obskurnih skrajno desničarskih platform alt-right prelamlja z domnevnim racionalizmom desnice, saj ga zaznamuje spletna anonimnost, katere gonilo ni izumljanje argumentov, temveč humor in ironični eksces. Na površju pa tudi spletnega trolovstva ne drži skupaj nobena skupna predpostavka.  

Alt-right, kot ga poznamo danes, ideološko gledano sicer prevzema Spencerjevo obsedenost z rasnim realizmom, a se njegovi pripadniki razlikujejo po resnosti, ki jo pripisujejo biološkim in kulturnim razlikam med ljudmi. Večkrat je uporaba memov kot ključnih orodij promocije alt-right pozicij povezana zgolj z napadom na politično korektnost, čeprav bi bilo nesmiselno prezreti, da se v heterogene miselne tokove reakcionarnih internetnih gibanj vpisujejo tudi odkrito nacistični elementi. Tarča alt-righta pa je vselej uveljavljeni politični establišment, katerega kriza se je razodela z ameriškimi volitvami v letu 2016, ko je k volilnemu uspehu Trumpovega udrihanja po nepotizmu ameriške politike pripomoglo prav spletno zasmehovanje klasičnih republikanskih in demokratskih pozicij. Reakcionarno trolovstvo pri tem ni vzpostavilo nobenega racionalnega diskurza ali pa alternative obstoječemu političnemu statusu quo.  

Govorica intelektualnega temnega spleta in alternativne desnice je že dolgo časa nazaj presegla svoje ozke okvire angleško govorečega spleta ter vsaj na Zahodu pronica v najširše pore civilne družbe. Vredno omembe je, da intelektualni temni splet svojih pojmov, argumentov in poant ni premislil na novo, temveč je večinoma prevzel kopico po spletu lebdečih starejših teorij in za njihovo popularizacijo ponudil novo politično platformo. To je mogoče ponazoriti z vsem znanim pojmom kulturnega marksizma, ki ga z velikim veseljem uporablja tudi slovenski premier Janez Janša. Kulturni marksizem, znan tudi kot postmoderni neomarksizem, je v prvi vrsti antisemitska teorija zarote, nastala v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po eni izmed svojih različic naj bi se pošast kulturnega marksizma začela s frankfurtsko šolo v Nemčiji, katere glavni namen naj bi bila ideološka indoktrinacija množic s pomočjo izobraževalnih institucij, množične kulture, medijev in državnega aparata. Kulturni marksisti so torej tisti, ki s pridom uporabljajo sredstva liberalne države za razvrednotenje tradicionalnih vrednot in uničenje zahodne kulture. 

Kljub precejšnji miselni neizvirnosti spletne desnice je skupinama intelektualnega temnega spleta in alternativne desnice uspelo nagovoriti in prepričati mnoštvo ljudi, ki so ogorčeni nad liberalnim političnim redom. To zgodovinsko sicer ne predstavlja nikakršne novosti; dejali bi, da sodobna spletna desnica občinstvo nagovarja na podobne načine, kot so to počele desne in skrajno desne politične stranke v preteklem stoletju. Kar se je spremenilo, je predvsem mesto izjavljanja. Pripadniki nove desnice se za razliko od klasičnih konzervativcev, kljub temu da večinsko spadajo v skupino ljudi z nadpovprečno veliko ekonomskega in simbolnega kapitala, predstavljajo kot skupina ljudi, katerih obstoj in identiteta sta močno ogrožena.  

Za razliko od klasičnega konzervatizma, ki se predstavlja kot branik družbenega reda, se nova desnica prikazuje kot slepa pega v svetu liberalne enakosti. Ne pa tudi kot slepa pega iracionalosti. Prav nasprotno se ideološki diskurz sodobne desnice prikazuje kot popolnoma racionalen diskurz resnice. “Gre nam samo za razum in dejstva,” pravijo. A v isti sapi še dodajo, da razum in dejstva pač niso nekaj enakopravnega. Politika spletne desnice, od intelektualnega temnega spleta do alt-righta, nas tako poziva, da ugriznemo v kislo jabolko “resnice”, ki pravi, da družba je in mora ostati nepravična. A za vzpostavljanje resnice mora sodobna desnica zmerom nekoga izključiti; nekoga, ki je prikazan kot tisto drugo znanosti; kot iluzija in laž. To dejstvo je precej zgovorno. Po eni strani pove, da spletna desnica ne obstaja sama po sebi, temveč zgolj če udriha po drugem. Po drugi strani pa pomeni, da so vsi poskusi racionalne argumentacije proti desnici le voda na njen mlin. 

Glede na mednarodno naravo spleta ne preseneča, da se podobni politični in miselni vzorci pojavljajo tudi na slovenskem spletu. V kakšni meri je na to vplival ameriški splet in kakšen vpliv ima ta na slovensko realno politiko, bomo razglabljali v jutrišnjem Odprtem terminu za kulturo ob trinajstih in trideset minut. 

Vpliv ameriškega alt-righta na slovensko desnico
 / 28. 9. 2020

 

Lektura: Žiga

Tehnika: Linč

Glasova: Benjamin in Lovrenc.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness