»Če človek doseže svoj cilj v znanju in v delu – popolna vsevednost in samoproizvodnja, potem bo dosegel Boga – dovršenost, on sam bo izginil v Bogu in Bog bo izginil v njem, in prišel bo trenutek popolnega nedela; delo postane meditacija, svet proizvaja sebe, dosežen je trenutek popolne 'Lenobe'.«

Citat je vzet iz teksta Kazimirja Maleviča Lenoba – prava resnica človeštva. Vsako delo stremi k neskončnemu cilju, k Bogu in končanju v njem. V stanju poenotenja z njim ni potrebe po približevanju k njemu in zato tudi ne po delu, nastopi lahko stanje nedela. Vsako človeško delo, pravi Malevič, zato v resnici stremi k Lenobi, k svojemu končanju v delu in izpolnitvi z božanskim objektom. Delo pa obstaja, kolikor obstaja Bog, dokler je ta na horizontu, se mu je mogoče približevati in približujemo se mu z delom. V delu sta človek in Bog ločena, ta ločitev pa je pogoj obstoja človeškega bitja in seveda božjega, v Lenobi namreč izgineta Bog in človek. Dejstvo ločitve je dejstvo dela, kolikor je človek ločen, je na delu, potem obstaja in živi v približevanju. Delo, človek in Bog so hkratni in vzajemni, vzamemo enega ven in izgubita se ostala dva. Dotični Malevičev tekst za referenco v performansu Hvalnica Lenobi, izvedenem leta 1993, uporabi letos poleti preminuli umetnik Mladen Stilnović, ki je predmet tokratne edicije Objekta meseca. Stilinovićeva lenoba ni Malevičeva dovršitev v božjem, temveč lenoba kot suspenz dela. Lenoba, ki ni enotnost Boga in človeka, temveč izguba obeh, je prostor, ki razpira grožnjo nebiti in nenehne možnosti razpada.

Preden se lotimo njegove umetnosti, naj začnemo z uvodom in odgovorimo na vprašanje, kdo je Mladen Stilinović. Gre za hrvaškega umetnika povojne generacije, čigar umetnostno ustvarjanje se je začelo v šestdesetih letih z eksperimentalnim filmom, ta medij pa je dokaj hitro opustil. V sedemdesetih je deloval v skupini konceptualnih umetnikov Šesterica avtorjev, ki je izdajala revijo MAJ 75. Poleg njega so v skupini sodelovali še Željko Jerman, Vlado Martek, Sven Stilinović, Boris Demur in Fedor Vučemilović. Delo naštetih velja za pomemben premik v hrvaškem umetnostnem dogajanju in predstavlja konceptualni odklon od institucionalno podprtega modernizma. Člani skupine so razstavljali skupaj ali posamično, leta 1984 pa je izšla zadnja številka omenjene revije, kar zaznamuje tudi konec njihovega skupnega delovanja. Najbolj umetniško aktiven in uspešen od šesterice je bil tukaj obravnavani Mladen Stilinović, tokratni objekt oddaje pa ne bo kakšna njegova umetnina, temveč sprememba, ki nastopi v njegovi umetniški produkciji iz osemdesetih v devetdeseta leta. Torej obdobje, ki ga zaznamuje razpad socialistične države in nastop tranzicije. Znotraj te razdelitve na »pred« in »potem« bomo podrobneje obravnavali tri dela. Iz osemdesetih umetnini Eksploatacija mrtvih in Potrošnja rdeče-roza ter iz tranzicijskih devetdesetih serijo Bela odsotnost. S takšnim izborom bomo lahko pojasnili spremembo v logiki njegove umetnosti po koncu nekdanje skupne države.

Stilinovićeva umetnostna konstanta je negacija, negacija kot inherentni element vsake vsebine, negacija kot pogoj in hkrati meja pomena ali ideologije. Heglovsko rečeno je volja lahko zgolj volja po volji, uspešna interpelacija pa zahteva ravno potlačitev te temeljne strukture subjekta. Stilinovićevo delo razkriva to temeljno potlačitev, ki pomeni nemožnost totalnih subjektivacij. Njegovo orodje za umetniško delo je zadržanje, postanek na mestu negativnosti, ki spremlja proces tvorjenja pomena in subjekta. To razmerje do negativnosti Stilinović raziskuje na privilegiranem mestu, kjer je njen izraz najbolj očiten, to je v jeziku. Jezik je tisti prostor, ki ni zgolj investicija oblasti v območje, ki ga je treba ideološko hegemonizirati, ampak je kot tak že sam dejstvo oblasti in njenega nujnega neuspeha. Ta ločitev, razcep med neskončno nemostjo znaka in vsebino oziroma oblastjo, ki se lahko obdrži zgolj skozi nemogočo prisotnost na znaku, je predmet, s katerim v svoji umetnosti rokuje Stilinovič. Ravno na to meri, ko v besedilu Tekst z nogo pravi »tema mojega dela je jezik politike oziroma lomljenje tega jezika v vsakdanjosti«. Lomljenje jezika ni nekaj, kar bi umetnik storil s svojo umetnostjo, lom je že inherentno vpisan v jezik sam.

Jezik moramo znotraj Stilinovićevega ustvarjanja razumeti v najširšem smislu kot simbolni sistem, ki zajema tudi nečrkovne simbole, slogane in rituale. Najbolj očiten primer obravnave raznolikih simbolnih sistemov je njegova Eksploatacija mrtvih, prvič razstavljena leta 1988 v Galeriji razširjenih umetnosti v Zagrebu. Gre za razstavljeno množico malih del, ki reciklirajo suprematistične in konstruktivistične likovne obrazce ter motiviko socrealizma, poleg fotografij socialističnega vsakdana na stenah visijo še simboli križa in zvezde ter izpisi resničnih in izmišljenih političnih sloganov. Množica znakov je postavljena brez strogega programa v tapeto razstavljenih reči, ki gledalcu ne ponudijo jasne sporočilne vrednosti, ampak prej prek številnih referenčnih točk v opazujoči zavesti tvorijo množico asociacij. Razstavljeni predmeti z novo umestitvijo nikakor ne izgubijo svoje prvotne referenčnosti. Simbolne vsebine, ki jih nosijo za seboj, preidejo v razstavni prostor, vendar v novi specifični rabi predmetov, ki se postavljajo ob bok drugim predmetom, izgubijo tisti prvotni naboj, ki izpolnjuje naloge interpelacije in prepoznanja totalizirajoče vrednosti. Ideologija, ki v novi konstelaciji predmetov izgubi moč nad označevalci, se pozunanji in pokaže kot konstitutivna za realnost samo. V tej metapoziciji do ideologije se predmetna realnost oddalji, gledalec ostane sam z lastnimi diskurzivnimi vsebinami, medtem ko simboli na steni ostanejo zgolj mrtvi znaki, brez možnosti, da bi gledalcu zagotovili identifikacijo. Prav na to izvorno mrtvost znaka in parazitsko naravo ideologije referira naslov serije – Eksploatacija mrtvih. Stilinović o znaku pravi:

»Znak je mrtev. Resnično ne funkcionira več, vendar je svojevrsten paradoks, da tisto, kar predstavlja, ni mrtvo. Mrtvilo znaka je ena oblika moje svobode, svobode rokovanja z znakom, svobode, da si izborim govor, ki bo rešen terorja preteklosti. A to je govor o praznini. Z znaki ne moremo rokovati kot z vrednostmi, ki imajo kakršnokoli emocijo, ker je 'védenje' o njih močnejše od katerekoli emocije. In moja dela prikazujejo ravno to dvojno mrtvilo znaka, nezmožnost govora, brbljanje. Ko znake, barve in druge materiale postavimo skupaj, ne pripovedujejo zgodbe. Zgodbe ni. Razkrojila se je v (ne)redu – v vrsto nasprotujočih si zgodb o smrti.«

Ponavljanje in umeščanje znakov, ki so nosilci pomenskih vrednosti, v družbeni prostor je lahko le govor okoli praznine. Dejstvo te praznine pa je umetnikova svoboda, da v ponovitvi in premestitvi istih znakov naredi vidne mehanizme proizvodnje pomenov in reprodukcije oblastnih razmerij. Vendar je takšna svoboda jalova – Eksploatacija mrtvih s tem, ko izpostavi vsakdanje govore kot govore okoli praznine, ni nič drugega kot govor o praznini. Umetnik je soočen z nemočjo vpričo inherentne neživosti znakov. Vztrajanje v nemoči, negaciji zgodbe, ki se znakom vsiljuje, ga postavlja na zunanjo stran oblastnih diskurzov, vendar se znajde v prostoru brez izhoda, njegov uspeh je tako zgolj v tem, da specifičen diskurz partikularizira.

Eksploatcija mrtvih, Galerija razširjenih umetnosti Zagreb, 1988.

Podobni smeri sledijo Stilinovićeva dela, ki se ukvarjajo z barvo. Ni zgolj beseda tista, ki je podrejena ideologiji, enako velja za barvo. Ta je eden od osnovnih elementov simbolizacije politične orientacije, modra za liberalce, rdeča za socialiste in zelena za okolju prijazne. Stilinovićeva raba barv ni solipsistična, ampak ustreza določenemu občemu pojmovanju, na primer: črna za smrt, rdeča za ideologijo in roza za potrošništvo. Barva, ki je del mrtvega sveta, je orodje za identifikacijo in je lahko nosilec raznoterih pomenov, Stilinović pa njeno materialno prisotnost pomnoži do te mere, da njena interpelacijska naloga spodleti. Rdeča kot privilegirana barva politike prekrije vse, vendar se ob množični rabi barve v različnih kontekstih njena simbolna vrednost izgublja oziroma pride na površje sama funkcija barve kot nosilca simbolne vrednosti. Ob takšnem obsežnem trošenju zaznamovane barve je gledalčevo branje barve v njenih raznolikih manifestacijah izvrženo iz njegove notranjosti v zunanjost, različne rabe barve izgubijo svojo naravno vrednost in se reducirajo na zgolj funkcijo reprezentacije zavoljo reprodukcije že znanega pomena. V mnogoterih prezentacijah barve kot simbolne vrednosti se razkrije isti mehanizem, ki služi spravljanju predmetnosti v ekonomijo pomena. Gledalec s tem nikakor ne pride do spoznanja svoje krive vere, ampak raje vstopi v razmerje z lastno ideologijo, z lastnimi pomenskimi serijami iz mesta brez pomena, torej iz mesta negativnosti. Skozi ta mehanizem prenasičenja, ki proizvede razpad oziroma pozunanjenje pomena, je treba razumeti Stilinovića, ko v tekstu Potrošnja rdeče-roza iz leta 1979 trdi, da se njegovi poskusi desimbolizacije barv vedno končajo neuspešno:

»Del mojega dela se nanaša na potrošnjo rdeče barve v različnih vsebinah in tehnikah. Rdeča barva je barva, ki v sebi drži mnogo različnih pomenov. Prek uporabe barve v različnih vsebinah jo želim desimbolizirati, narediti, da bo zgolj barva. Tako je trud, če želimo brati slike pravilno, sestavljen iz brisanja našega znanja, in ne iz njegove potrditve. Če želimo brati delo skozi znanje o tej barvi, bo to absurdno branje. Ker pa svojega znanja ne moremo skriti, se ta dela berejo kot simboli in de-simboli.«

Barva oziroma mrtvi predmetni svet nasploh nikakor ne moreta izgubiti svoje simbolne dimenzije, ki jima jo pripisujemo in ju skoznjo beremo, vendar se znotraj umestitve predmeta v simbolno mrežo proizvede manko, presežek predmetnega nad pomenskim. Barvo Stilinović z njenim neskončnim ponavljanjem desimbolizira, ni pa mogoče odstraniti vseh asociacij, s katerimi je ta vzajemno odvisna. Barva izgubi vsebino zgolj do te mere, da se razpre prepad med njo in vsebino, ki jo zastopa. Kot del predmetnega sveta se pokaže kot pogoj možnosti za vsebino, a hkrati v pojmovanju nje same ne more biti drugega kot vsebina, ki jo zastopa, torej de-simbol in simbol hkrati. Kot simbol je mesto subjetkivacije, kot de-simbol je pogoj možnosti novih simbolov in z njim novih subjektivacij.

Potrošnja rdeče-roza, 1979.

Papež, 1977.

Rdeči kruh, 1977.

Stilinović je v zgornjih dveh primerih v razmerju do ideologije v kritični poziciji. Ideologija je zanj nekaj nasebnega in zunanjega, njene posamezne artikulacije pa so zanj proste za uporabo. Dela, ki sledijo temu principu, nikakor niso avtonomna na način, da bi vzpostavila lasten pomenski sistem z znaki, ki bi delovali zgolj znotraj umetnine. Nasprotno svojo vsebino in znake jemljejo zgolj iz že obstoječih sistemov in jih na novo uporabijo tako, da je prvotna snov uporabljenega materiala znova vrednotena. Ta metapozicija, ki je prevladujoča v Stilinovićevem delu iz obdobja sedemdesetih in osemdesetih, je pogoj tega, kar lahko opredelimo kot relacijska negacija. Negativnost ali manko pomena se razvijeta le preko analize konkretne ideologije, ko se negativnost hkrati razkrije kot pogoj nje same. V postopku desimbolizacije znaka oziroma ločitve znaka od njegove vsebine je izbrani znak uporabljen na način, da izgubi svojo vrednost, vendar ta z njim ostaja prisotna. Kar se zgodi, je razbitje enotnosti obeh, tako da znak in vrednost ostajata hkratna, vendar neskončno ločena. Vrednost v razmerju do znaka postane parcialna, spremenljiva, znak pa mesto neskončne menjave vsebin, mesto, ki ga pomen ne more ujeti.

Element negacije predstavlja konstanto znotraj Stilinovićeve umetnosti, naš cilj tu pa je pokazati, da ravno način rabe negacije predstavlja diskontinuiteto v njegovi umetnosti in prav v tem oziru nas zanima obdobje po razpadu Jugoslavije. V devetdesetih središče njegovega zanimanja ni več dejanska ideologija, temveč narava razmerja do sveta nasploh. Dela se obrnejo navznoter, Stilinović ustvari lasten simbolni sistem brez vključitve reči sveta zunaj umetnine. Če je v Eksploataciji mrtvih tematiziral nezadostnost konkretne ideologije, v kasnejšem obdobju osrednje mesto zavzame motiv splošne nemožnosti pomena in razmerja. Krivično bi bilo reči, da Stilinović v devetdesetih povsem opusti kritiko dejanskih oblasti ali da v osemdesetih ne ustvarja bolj osebno zaznamovanih del, vendar pa velja, da ta ne predstavljajo osrednjega mesta.

Primer takšne umetnosti sta seriji Bolečina in Bela odsotnost, tukaj pa se bomo dotaknili zgolj druge. Gre za dela, ki so nastajala predvsem v začetku in sredini devetdesetih let, znotraj katerih Stilinović razstavlja različne predmete vsakdana, kot so kozarci ali krožniki ali zgolj preprosti nepopisani beli listi papirja, izobešeni na stenah galerije. Skupni imenovalec vseh je izključna prisotnost bele barve. Pred nami ni obravnava aktualnega zgodovinskega duha, razstavljeni predmeti ostajajo znotraj Stilinovićevega osebnega projekta, kako izničiti nasilni, oblastni moment, ki spremlja vsako izrekanje, kako pripeljati umetnost onkraj oblasti k niču. Dela ohranjajo značilno Stilinovićevo izraznost v smislu revne in na hitro narejene obdelave, nasprotovanje imperativu brezosebnosti, ki ga je uveljavil zahodni umetnostni konceptualizem. Zaradi te specifične nedodelanosti, ki razkriva poškodbe in umazanijo na predmetih, pa njegov poskus sledenja niču razkriva, da je projekt na poti limite funkcije, večnega približevanja nedostopnemu niču. V istoimenskem tekstu Stilinović zapiše:

»Ni treba gledati, temveč tiho bolščati v nič - videti - razdeljeno praznino, nič. Zavrnjen predmet, skulptura zraka, prazen kozarec. Opis zadošča. Razlaganje utruja, okoliši, se važi. Beseda prav tako. Vedno sem hotel na razstavi sesti in mirno gledati. Sedite, poglejte. Sedite in mirno glejte. Funkcija tega dela je, da zbira prah. In mene.«

Bela odsotnost tako ne poskuša operirati s simbolnimi sistemi, Stilinovićev postopek je fenomenološko raziskovanje niča, edinega razmerja do sveta, to je nerazmerja. Negacija ni element, ki bi vzniknil prek dekonstrukcije konkretnih vsebin, temveč je tematizirana samostojno. Eden osrednjih pojmov, ki jih na tem mestu Stilinović uporabi za opis razmerja do stvari, je bolečina. Ta ni prisotna zgolj, ko o stvareh govorimo in si jih neuspešno skušamo prisvojiti, temveč je prisotna že v enostavnem doživljanju sveta, pri najbolj domačih stvareh, ki sestavljajo okolje. Uporabljeni predmeti iz serije so podobno kot prej povsem vsakdanje reči povprečnega gospodinjstva, le da so tokrat označeni z belo. Za naravno zavest ti predmeti v svojem okolju bivajo avtonomno in so dostopni v skladu z njim danimi identitetami. Za Stilinovića ta pripeta identiteta ni nič drugega kot moč, nasilje in oblast, a hkrati tudi očitna nemoč, bolečina. Oblast, ki je sama nič in lahko obstaja zgolj kot apropriacija, pomeni identiteto, ki stoji brez svojega para. Oblast je pripeta na čisti nič, ki je hkrati njen nujni spregled in smrt. Igor Zabel o vlogi bele pri Stilinoviću piše:

»V določenem smislu je bela praznina resnični ekvivalent sveta. Je druga stran sveta (v istem smislu kot ima kovanec ali kos papirja drugo stran). Ker je svet v resnici apropriiran in oblikovan od oblasti, bi bilo morda bolj natančno, da je druga stran oblasti. V razmerju do oblasti je nič karkoli in vse nič. Kar ostane, sta bolečina in smrt. Lahko zgolj sedeš in strmiš, tiho in potrpežljivo, v nič.«

Bela odsotnost (1990-1996), Muzej sodobne umetnosti, Zagreb, 2012.

Ura - nič, 1990.

Zaščiten nič, 1995.

Če je Bela odsotnost tematizacija razmerja kot nerazmerja, splošna uprizoritev mehanizma oblasti, ki se pripenja in konstituira na praznini, pa se postavi vprašanje, v kolikšni meri je lahko tak projekt uspešen, da ujame razmerje do objekta. Ali morda Stilinovićeva stava na praznino in bolečino nazadnje ne pomeni sistema, ki se v poskusu pozitivnega prikaza sam podobno partikularizira kot ostali sistemi oblasti? Torej, da je v trenutku, ko vstopimo v polje simbolizacije, poskus prikaza elementa negacije že spodletel iz preprostega razloga, ker ta ne more nastopati na pozitiven način. Ko Stilinović totalizira negacijo v avtonomen predmet, ta nastopi v drugi funkciji, kot smo jo opazovali v Eksploataciji mrtvih ali Potrošnji rdeče-roza. Negacija sedaj ni nekaj, kar šele omogoča simbolizacijo, ampak je sama simbolizirana. Najjasnejši prikaz tega je uporaba bele barve. Če je prej Stilinović stremel k desimbolizaciji barve, k pozunanjenju vsebine, sedaj bela postane simbol za bolečino razmerja. Barva postane spet zastopnik pomena.

To nas vodi do ključnega problema, zastavljenega na začetku, iskanja diskontinuitete na podlagi spremenjene rabe negacije. V tem ko Stilinović negativnost afirmira, jo postavi za zadostni razlog razlage in posledično tudi utemeljitve praktičnega razmerja. Negacija kot dejstvo samoreferenčnosti pomena postane zadosten razlog, da pomena in razmerja do sveta ne tvorimo, ker bi tako stopili na umazano stran oblasti. Vse, kar nam zato ostane, je tišina.

Totalizirana negacija postane element, ki sam nima določil, ampak lahko ravno zato postane utemeljitev določenega sveta. Stilinović pred nas ne postavlja dekonstrukcije ideologije, temveč nasprotno vrši reprodukcijo specifične ideologije. S tem ko je negacija postala avtonomna, Stilinović vstopa v tisti religiozni miselni dispozitiv postmodernizma, ki je za svojo absolutno resnico postavil prav konec absolutnih resnic. Nemožnost dostopa do reči, nujnost nasilja zaznamovanosti ob tvorjenju vsebine lahko zgolj končata v zanki osebne izpovedi o splošni nemožnosti. Narava in funkcija negacije v tem primeru ni več potencialnost razlike, ko naredimo simbole spremenljive, temveč ravno utrditev novih razmerij, ki pa so seveda lahko zgolj oblastna razmerja.

Naj za današnji večer sklenemo. Negacija v dveh različnih vlogah pomeni, da Stilinović tvori dva diskurza v dveh različnih logikah. Če je na primeru Eksploatacije mrtvih operiral z znaki, v Beli odsotnosti gledamo stvari same, logiko označevalcev zamenja logika ideologije. Zato Stilinović v devetdesetih ni več leni umetnik. V lenobi ni mogoče stopiti na stran pozitivnosti v smislu afirmacije nekega političnega programa ali ideje, v lenobi kot prostoru negativnosti se te pozitivnosti lahko prezentirajo le v svoji notranji arbitrarnosti. Lenoba pomeni določeno vsepresegajočo relativizacijo, je na protisloven način načelna in vztrajna zavrnitev danih subjektivacij. Prav zato je Stilinovićeva negacija praksa določene in omejene svobode, ki pa za njegovo umetnost po koncu socialistične republike ne velja več. Stilinovićeva umetnost iz osemdesetih v devetdeseta v tem smislu predstavlja prehod od kritike ideologije k njenemu narativu.

Naslovna slika: Odnos kruh-noga, 1977.