Pozdravljeni v oddaji Objekt meseca. Tokratni objekt predstavlja ustvarjalnost subjekta, ki ga od umetniškega objekta samega težko ločimo. Ta subjekt je Edward Gorey, ameriški pisatelj in ilustrator, ki je živel med leti 1925 in 2000 ter zaslovel s svojimi grozečimi miniaturnimi knjižicami, polnimi s peresom in črnilom zarisanih scenarijev delikatne groze. Žanr knjižic? To niso niti otroške knjige, niti stripi. Ročno pisane zgodbe na dvajsetih do tridesetih straneh, čudaških oblik, z okrašenimi in obrobljenimi stranmi delujejo tako staromodno in uležano, kot da bi nastale nekje v 19. stoletju. Pogosto so se med njimi znašli viktorijanski moralno-poučni abecedniki, pa knjižice brez teksta, celo knjige kart ter postavljanke. Lahko bi jih poimenovali kar ilustrirane zgodbe, ali pa grafični mini-romani. Med leti 1953 in 1999 jih je Gorey napisal in ilustriral vsaj 70.

V knjižicah najdemo gotske, humorno sadistične parodije v sliki, ki jih spremlja naracija z ravno dovolj namigi za logično sklepanje o šokantni, neprijetni usodi. Tu so padajoči predmeti, zarjavele ključavnice, vrane kot nekakšni omni, z neba padajoče žare, gumijaste lutke ali druge majhne grožnje v poosebitvi pretečih nepoznanih bitij velikosti gumba, ki bedijo nad nedolžnimi osebki, katerih neprijazne usode slika v celoti nikoli povsem ne razkrije. Osrednja sestavina Goreyeve ustvarjalnosti je nasilje, predstavljeno z neobremenjeno in na videz brezčutno bistroumno duhovitostjo. Gorey se sicer ne dotika sodobnih političnih in družbenih problematik, vendar pa se nedojemljive prvine groze, nad katerimi nihče nima nadzora, pogosto zdijo kot metaforičen prikaz strahov in preganjavic dvajsetega stoletja. Ob vprašanju, zakaj sta prav nasilje in groza bistveni prvini njegovih del, je Gorey tako odgovarjal, da njegove zgodbe pravzaprav govorijo o vsakdanjem življenju.

Vse silhuete v Goreyevih delih  imajo dolge okončine in trup, ki se razširi v veliko žarničasto glavo. Otroci dickensovskih usod postopajo po opustošenih mestih in mračnih gozdovih. Ti majhni samotarji, drobcena bitja, katerih glave spominjajo na glave krtov, so vedno soočeni s svetom sami – potem pa jih bodisi napadejo medvedi, zadušijo preproge, ubije apatija ali pa jim vso kri iz telesa izsesajo pijavke. Takšne usode čakajo na primer 26 otrok iz njegovega verjetno najbolj prepoznavnega dela, abecednika z naslovom The Gashlycrumb Tinies.

Pridušena histerija in nevarnost se pogosto dokončno zadušita v odrezanih zaključkih brez razrešitev in pojasnjevanj: zadeva se preprosto opusti. In četudi je Gorey sam sovražil oznako mračnjaški, se tej besedi pri opisu njegovih del težko izognemo. Njegovo edino delo z nekrutim koncem namreč ne govori o ljudeh, temveč o osmih majhnih bolhah.

Goreyeva fascinacija sta bili edvardijanska ter viktorijanska doba, pa tudi dvajseta, obdobje charlestona in prohibicije. Kdor se prvič sreča z njegovimi deli, utegne najprej pomisliti, da ima v rokah umetniški izdelek, ki je nastal prav v enem izmed omenjenih obdobij. Na Goreya so vplivali tudi temačen romantizem Edgarja Allana Poeja, njegova morbidnost in fascinacija s pokopavanjem, pa roman Skrivni vrt ter dela Victorja Hugoja, ki jih je prebiral že pri osmih letih. Obseden je bil tudi s kinematografijo dvajsetih in tridesetih let ter kriminalkami Agathe Christie.

Gorey je imel izjemen občutek za upogibanje zgodb, izbrane besede, določeno atmosfero. Vse, kar je v njegovih fabulah grozovitega, pa izpade obenem tudi smešno – in zatorej bolj nedolžno. Preciznost linij njegovih risb je osupljiva, dekorativen aspekt pa je prav fetišistično izpopolnjen z dekadentnimi prostorskimi detajli. Na upodobljenih vrtovih se v podrobnostih skriva prežeča kreatura, v sobi sumljiv gost, v lopi med orodji pa okrvavljena sekira. Storilci zloveščih dejanj so pogosto čudaški predmeti; žare, ročaji za zvonce, čudaška pisma, črne cunjaste lutke brez rok, ogabni insekti, založene rokavice, celo svetilke. Gorey na risbe podtika tudi napačne sledi in namige v obliki  enigmatičnih zapisov, kosa papirja, epigrama ali pa skrivnostnega zvoka, neznanega obrisa figure v daljavi.

Vedno je najprej pisal, nato risal. Njegova sposobnost poigravanja z angleško frazeologijo ter neodickensovsko onomastiko je ustvarila specifičen nabor imen literarnih likov, kot so na primer Miss Squill, Mrs Fledaway, the Baron de Zabrus, Miss Marshgrass, Mary Rosemash, Figbash… Pa naslovi knjižic, kot so The Curious Sofa, The Inanimate Tragedy, The Epileptic Bicycle in The Glorious Nosebleed. Tudi sebe je podpisoval z več desetimi zabavno zvenečimi psevdonimi, anagrami in drugimi variacijami lastnega imena, saj je menil, da tisto, kar objavi, nima povezave z njim kot osebo.

Goreyev smisel za humor je bil ironičen, nenavaden, subverziven,  pesimizem v delih pa deluje kot predispozicija in ni nikakršen rezultat ali faza drugih občutij. V delih predstavlja izrojena, čudaška dogajanja, na kar se da stvaren način, univerzalno pomanjkanje logike pa vedno prepelje na mlin nezainteresiranega pripovedovalca, za katerega se zdi, da se mu vse skupaj zdi tako izjemno logično, da je skorajda nevredno omembe. Tako z risbami kot z besedami pa je Goreyu vedno uspelo zamolčati ravno pravšnjo mero tistega, kar je najbolje prepustiti domišljiji. Takole je dejal v enem izmed intervjujev: »Začenjam si misliti, da ob ustvarjanju ubiješ celo vrsto drugih stvari, in z mojim načinom pisanja, glede na to, da izpustim veliko povezav in da je le malo stvari resnično natančno določenih, se zdi, da naredim najmanj škode možnostim, ki bi se lahko pojavile v  bralčevi glavi.«

Gre torej za poetiko aluzij in zamolkov, smer fabule je vedno le začrtana, na koncu pa lakonično ubere pot po neočitni, nesmiselni stranski ulici, ob kateri se bralec lahko le prisrčno namuzne.

Goreyeva pero in črnilo sta ustvarjala nostalgično, a cinično poustvaritev minulega sveta. Prevzemal je viktorijanske metafore, simbole ter ikone in jih preobračal v, kot je to poimenoval Victor Kennedy, ironične popravke sicer kompleksnih vizualnih metafor. Gorey torej vzame dobro poznanega nosilca metafore in spremeni izvirni temelj tako, da ga premakne iz konteksta. Iz tega premika sledita bodisi ironija ali pa aporija – nekakšna mrtva točka, pomanjkanje vezi med dvema nezdružljivima elementoma. Črn humor skupaj s samodestruktivnimi metaforami, ki tvorijo nesmisle, pa skrivajo v sebi povsem realno eksistencialno diagnozo, iz katere izhaja, da je vsako bitje podšito z nekakšno prvinsko surovostjo.

Forma besedil v Goreyevih knjižicah je praviloma distih, ki je zapisan v okvirju pod risbo, nikoli pa v stripovskih oblačkih. Osebki brez vpliva na lastno usodo namreč ne potrebujejo glasu, tega prevzema le pripovedovalec. Ilustracije se zdijo kot nekakšno zlitje med temačnimi grafikami Francoza Gustava Doréja  in ilustracijami mojstra nesmislov Angleža Edwarda Leara. V nasprotju z običajnimi ilustracijami bi lahko bile pikolovsko prečno črtkane risbe, polne vzorcev, če bi vsako posebej vzeli iz konteksta, obravnavane kot avtonomna umetniška dela.

Pa omenimo nekaj njegovih najbolj znanih zgodb. »The Beastly Baby«, na primer, govori o otroku, ki je pravzaprav napihnjena, zabuhla kreatura z dvema levima rokama, štrlečim nosom, ki jo prežemata zasluženo samopomilovanje in slaba vest in ki na koncu zgodbe kot balon eksplodira v nič. Potem je tu zgodba z naslovom »The Dripping Faucet«, ki govori o antropomorfiziranih žarah z imeni V in W in njunih čustvenih vzponih ter padcih. V povesti »The Doubtful Guest« pri družini iz podeželske hiše biva nepovabljen, sumljiv gost, žalostno kosmato bitje nepojasnjenega izvora v belih teniskah, ki je prišlo pred sedemnajstimi leti in nima nikakršnega namena oditi. Goreyeva obsedenost z Agatho Christie se je izrazila v nekakšnem umetniškem poklonu z naslovom »The Awdrey-Gorey Legacy«, ki je, bolj kot detektivska zgodba, pravzaprav ilustriran komičen priročnik za izgradnjo zgodbe v maniri Agathe Christie. »The Curious Sofa« pa je primer knjižice, v kateri se vsa grozljiva dekadentnost  zgodi zunaj bralcu vidnega.

Navdih je Gorey črpal tudi iz osebnega življenja: med leti 1957 in 1982 je obiskal prav vsako predstavo newyorškega mestnega baleta, posledično pa je nastala tudi tragikomična pripoved o balerini z naslovom »The Gilded Bat«. Tudi surrealistična dela Reneja Magritta so ga navdušila do te mere, da je nastala zgodba »The Prune People«, ki vsebuje 14 risb oseb s prekritimi obrazi, risbe pa med seboj nimajo nikakršne prave narativne spojine, marveč le izhodiščen koncept zakritih obrazov, kot nekakšnih praznih, nedolžnih form, ki se jim lahko zgodi prav vse.

Za priokus pa prisluhnimo abecedni zgodbi The Gashlycrumb Tinies, verjetno najbolj prepoznavnemu Goreyjevemu delu.

(Zgodba se nahaja v posnetku oddaje.)

Prav zaradi takšnih usod, ki so praviloma doletele otroke v njegovih zgodbah, so Goreya mnogi spraševali, če sovraži otroke, on pa je začudeno odgovarjal: »Saj ne poznam nobenih otrok.«

Torej se ozrimo še malce k subjektu: Gorey je bil človek ekstremov; pisal je o otrocih, pa čeprav je 75 let svojega življenja preživel sam. Nikoli ni imel žene, niti kakršnihkoli drugih ljubezenskih vezi. V svojem življenju je prebral nešteto knjig, bil je filmofil, obsedeno pa je gledal tudi serije tipa Zlata dekleta, Dosjeje X in celo Izganjalko vampirjev, Buffy. Oboževal je neme filme iz dvajsetih, pa trash znanstveno fantastiko in Matlocka.



Čeprav je bil čudaški samotar, ki ni nikoli pristal na javna branja ali podpisovanja knjig in je hodil po mestu v ogromnem krznenem plašču in belih teniskah, pa ni bil nikoli vzvišen, niti mizantrop. Kot trdi njegov znanec, ameriški pisatelj Alexander Theroux, ki je leta 2011 izdal knjigo z naslovom »The Strange Case of Edward Gorey«, je bil Gorey predvsem nepoboljšljiv cinik. Navduševale so ga norosti in ekscesi vsakdanjega sveta, skrajni samoti pa se verjetno ni predal prav zaradi svoje cinične radovednosti. Rad je imel rutino, prav nikoli ni potoval, pa vendar se pred svojimi bralci nikoli ni skrival – prav vsakdo je bojda lahko potrkal na vrata njegovega doma, v katerem je kopičil zbirke nenavadnih predmetov ter knjig in v katerem so z njim živele le, kot jih je sam označil, njegove antropomorfne mačke, ki naj bi bile predvsem zelo drugačne od običajnih mačk.

Večino svojega življenja se je Gorey preživljal z ilustracijami; med drugim je ilustriral Chaucerja, Kafko, Lermontova, Gogolja in T.S. Eliota, redno je objavljal v reviji The New Yorker, risal pa je celo za Sports Ilustrated in Vogue. Izrisal je celo naslovnico za album skupine Tiger Lillies, ki je po njegovi smrti kar celoten album poimenovala »The Gorey end«. Njegovo delo kot inspiracija služi tudi Timu Burtonu.

Povrh vsega se je Gorey ukvarjal tudi z gledališčem. V domačem Cape Codu je uprizarjal nenavadne lutkovne igre z marionetami in s cunjastimi lutkami, ki jih je v nenavadna bitja sešil kar sam. Leta 1977 je na Broadwayu kot kostumograf sodeloval pri uprizoritvi Drakule, za dizajne pa je kasneje prejel tudi odmevno gledališko nagrado Tony.