Zreti Meduzi v oči
»Od obilice luči oslepljen, sem gledal na svet okrog sebe čisto črno. Sonce mi je bilo zasadilo zobe v hrbet, toda kolena so mi še vedno drvenela od mraza v globini. Plavanje me je razvenelo in ohladilo hkrati. Ušesa sem imel slej ko prej zamašena, trebuh poln morske vode in ustnice se kar niso mogle znebiti plehko slanega okusa. Vračal sem se pod domačo streho, rezal sem jo po suhem in pot pred mano se je strmo vzpenjala.«
Uzreti Meduzi v oči
Z rahlim priokusom morja v ustih se tudi nam obeta strmo vzpenjanje, saj se kakopak tudi mi podajamo pod domačo streho. Sicer ne našo, pač pa tisto na Kreti, kjer se bomo družno z enim od grških, samosvoje navdihnjenih peresarjev borili proti izgubljenemu času in kakor mojster sami uzrli Meduzi naravnost v oči. Za današnje tematsko središčenje v tokratnem Objektu meseca se namreč potapljamo v svetove pisca Pantelisa Prevelakisa, ki je v poprejšnjem veku pomembno soustvarjal krajino moderne grške misli in istovetnosti. V duhu novih modusov zapopadanja namreč ustvari umetnost, neodvisno od tujih modelov, ki širi horizont zavesti svoje identitete in obenem skrivaj šepeta prav tisti Senekov kliše o neumornosti umetnosti napram življenja. Danes bomo s pomočjo ene njegove trilogije prikazali odločne premike in redefinicije pojmovanja grštva in obenem poskušali doumeti, kako se okolje oziroma biti Krečan odraža v njegovem ustvarjalnem početju.
Kako lahko torej do obisti dohitimo samega avtorja? Že kratka obregnitev ob Wikipedijo nam pove, da Pantelisa Prevelakisa, živečega med letoma 1909 in 1986, poznamo kot grškega pisca in profesorja umetnostne zgodovine – med drugim izrednega poznavalca italijanske renesanse. S svojim vseprežemajočim literarnim opusom – v času pisanja je namreč uporabil skorajda vsak literarni žanr – je eden od piscev generacije 30. let. Slednja nam je prav dobro znana kot tista, ki je soustvarila nastanek moderne Grčije. Po neumornem opustošenju balkanskih vojn in nato še katastrofalnih grško-turških spopadih leta 1922 je literatura morala poiskati sveže načine, saj se ni več poistovetila z nacionalističnimi težnjami predhodne generacije. Tako sta se odprla prostor in potreba za vzpostavitev sveže definicije grštva, polje potenciala, ki je že v zelenih letih najbolj vzbudilo zanimanje markantnega Prevelakisa.
Pisateljeve kreacije se raztezajo vse od poezije, proze in dramatike, vendar je za današnje raziskovanje najbolj pomembna trilogija Poti do stvarjenja – Drómoi tis demiurgías. Slednja je odsev avtorjevega lastnega duhovnega in kreativnega potovanja in zategadelj odlično stičišče tako avtobiografskega kot širše nacionalnega. V prvem delu, Sonce smrti – Ho hélios tu thanatu, junak Jorgakis odrašča na kretskem podeželju s svojo teto. Drugi del trilogije, Meduzina glava – He kephalé tis médusas, predstavlja istega junaka v Atenah, ko se ta sooča z ideološko krizo medvojnega obdobja – katerega simbolizira prav tista naslovna »glava Meduze«. Tretji del, Kruh angelov – Ho artos ton angélon, pripoveduje o vrnitvi junaka v svojo domovino – rodni Retimno, njegovo osebno Itako.
Kaj torej pomeni, da se človek indentificira s svojim krajem? S temi mislimi se podajmo v polje literature in okolja, saj Prevelakis ponazori brezizhodno in kontradiktorno medsebojno povezanost zavedanja okolja in nacionalne identitete v literarni kulturi in širše. Predlaga, da nerešljiva kvaliteta njune medsebojne odvisnosti navdihuje avtorje, da ti prisostvujejo v osebnih bojih – rezultirajočih v literarnih delih, ki preizprašujejo etične pozicije s svojimi lokalnimi someščani in sodržavljani tako, da jemljejo lokalne tradicije resno, a ne da jih absolutno prevzamejo. Tako pisatelj problematizira konvencionalne razlage »ithografije« oziroma »etnografije«, tako da izpostavi ethos ne zgolj kot navado, pač pa tudi v etičnem in retoričnem smislu. Ta perspektiva nam pomaga odkrivati in analizirati odnose med individualnimi idejami o zavedanju okolja in kolektivnimi kulturnimi identitetami.
Vse več raziskovalcev na področju »ekokritike«, znane tudi kot študij literature in okolja, razmišlja o prav takih vprašanjih. Lawrence Buell se na primer sprašuje, kako lahko literatura izzove, citiramo, »okoljsko refleksijo s širjenjem vnaprej oblikovanega razumevanja ne-človeškega okolja kot dimenzije osebnega in skupnega občutka prostora«. Trdi namreč, da okoljska literatura konstruira mesta na poseben način »ne samo s poimenovanjem predmetov, temveč z dramatizacijo v procesu njihovega pomena«. Navezanost na mesto tako postane vir pri artikulaciji okoljskega nezavednega.
Številni raziskovalci so takisto opazili, da je koncept kraja ključnega pomena v moderni grški literaturi. Nadia Charalambidou v Time and place in a novel of the Greek civil War iz leta 1992, na primer raziskuje, kako je Thanásis Valtínos prepletel čas in grško državo v metonimijo za čustvene in ideološke procese, ki jih doživlja skupina vojakov. Ali pa se spomnimo na mnoge študije, ki preučujejo revolucionarno poezijo – denimo Ricosa med letoma 1934 in 1947 – in tako imenovano »uporabo kraja« kot del referenčnega sistema, prek katerega je mogoče povezati notranjo in zunanjo realnost.
Peter Mackridge, v delu The textualization of place in Greek fiction iz leta 1999 zatrdi, da prevladujoča uporaba mesta v grški prozi od 1883 do 1903 deluje tako, da »predstavi določena grška podeželska območja svojim bralcem kot 'države duha' v poskusu, da bi tradicionalno grško kulturo ohranili pred vdori kozmopolitskih sodobnosti«. Tako moderna grška literatura ponuja odlično perspektivo za raziskovanje tega vprašanja zaradi preproste gotovosti, da so lokalne in regionalne identitete igrale tako pomembno vlogo pri izgradnji in pogajanjih o grški nacionalni identiteti in kulturi – več o čemer v nadaljevanju.
Kako torej s pomočjo te začrtane teorije konkretneje razumeti Prevelakisa? Te teze bomo prikazali s prvovrstno asistenco trilogije Pot do stvarjenja.
Usurum- Μη και δεν κι αλλά
Trilogija Pot do stvarjenja je pripoved o umetniškem, intelektualnem in duhovnem razvoju kretskega pisatelja po imenu Jorgakis v obliki prvoosebne izpovedi. Tridelni umotvor v ospredje postavlja posameznikova doživljanja narave in mesta, ne le v kontekstu lokalne človeške skupnosti, temveč tudi v odnosu do samega diskurza nacionalne identitete. To pa zaradi skupnega poudarka na mestu in literarni ustvarjalnosti, kar nakazuje že dvojna konotacija besede »ustvarjanje« v naslovu – torej ustvarjanje identitete in umetnosti.
Eno najjasnejših sporočil Prevelakisove trilogije je, da moderni nacionalni literaturi, ki se sklicuje na lokalno naravo in lokalno tradicijo, ne bi bilo treba – pravzaprav ne bi niti smela – služiti kot sredstvo za vzpostavitev kulturne pristnosti in legitimnosti. Namesto tega mora razlagati in prevpraševati različna sedanja etična prepričanja in prakse med sokrajani. Trilogija prvič – vzpostavlja neizogibno in nasprotujočo si medsebojno povezanost krajevnega zavedanja ter lokalnih in več kot lokalnih – nacionalnih, svetovljanskih – kulturnih identitet. Drugič, to pomeni, da bi morala nerešljiva kakovost njune medsebojne povezanosti služiti kot navdih avtorjem, da se pogajajo o etiki med svojimi lokalnimi prebivalci na načine, ki lokalne tradicije jemljejo resno.
V drugem delu trilogije – Meduzina glava – vsi dogodki iz prejšnje knjige privedejo do izpopolnitve Jorgakisovega »apetita po ustvarjanju« in tako začne protagonist pisati. Ko Jorgakis izve več o različnih političnih škandalih, v katere je vpleten njegov prijatelj Karl – poimenovan po Karlu Marxu, spozna, da je še vedno, citiramo, »dotaknjen od stoletja« in v sredi »Meduzine glave«, surove realnosti, da je življenje zaman. Tej Meduzini glavi se odloči pogledati naravnost v oči in jo premagati z edinim orožjem, ki ga zna vihteti – ustvarjanjem.
V tretjem delu trilogije Jorgakis sanja, da mu njegova – že od prvega dela dalje pokojna – teta Rusaki pove, da bo spet našel Kreto, in njegova najosnovnejša želja po ustvarjalnosti še dalje vztrajno kali. Zaveda se, da v sebi še vedno nosi spomine na svoje življenje na Kreti, in čuti, da mu to daje nekakšen, citiramo, »prostor za stališče«. Na Kreto se namerava vrniti po »očiščenju duše«. Tako se ta zadnji del trilogije, ki se dogaja kakih dvajset let pozneje, po drugi svetovni vojni in grški državljanski vojni, začne z Jorgakisovo vrnitvijo domov na neprepoznavno Kreto.
Pa si poglejmo natančneje prvi del trilogije – Sonce smrti. V slednjem spremljamo Jorgakisovo odraščanje in kako je njegova oseba oblikovana pod neizogibnim vplivom njegove tete Rusaki in intelektualca Lóizosa Damolinosa. Ti dve posamezni osebi predstavljata dva nasprotujoča si svetova. Teta Rusaki – sama poosebitev kretskih ljudskih vrlin – verodostojno izraža ljudsko modrosti, medtem ko nihilist Loizos predstavlja pismeno modrost in kugo modernega časa. Jorgakis tako primerja ljudsko poznavanje kretskega poljskega cvetja z nevednostjo mestnega učitelja in tako zazna povezavo med zavedanjem pokrajine in posedovanjem jezika za razlikovanje in poimenovanje njenih značilnosti.
Teta Rusaki po smrti protagonistovega očeta in samomoru njegove matere odpelje Jorgakisa v svoj podeželski, gorski vaški dom, kjer bo vzgajala siroto in ga učila podeželskih in krščanskih običajev. Kot trdi Andonis Decavalles, Prevelakis prikazuje Rusakijin odnos do narave na način, ki je skladen s tistimi etnografskimi predstavami, po katerih grško podeželsko ljudstvo živi v sožitju z naravo: »Tisto, kar uči Jorgakisa, je pomen tesnega odnosa z živim svetom narave« ali v Prevelakisovih besedah: »Empsyhoméno kósmo tis physis«. Obenem pa smo priča tudi prepletanju skorajda bizarnih kulturnih običajev – denimo skorajšnji Jorgakisovi smrti. Zgodba se začne, ko se Rusakijin lastni sin, mladenič po imenu Lefteris, bori v vojni in je, kot se izve, ubil Iliasa, sina enega od Rusakijinih sovaščanov. Po kretskem običaju maščevanja naj bi Iliasova družina zadostila pravičnosti z umorom Lefterisa. Ko pa se izve, da Lefteris ni več živ, se maščevanje namesto tega naperi zoper Jorgakisa.
Medtem Jorgakis stopi v stik z izobraženim Loizosom. Ta svetovljanski Loizos, samooklicani duh brez korenin, izjavi, da bo postal Jorgakisov mentor in ga spremenil v vrednega in sposobnega pisatelja, pri čemer Jorgakis pod učiteljevo taktirko ugotovi, da navsezadnje ni vaščan – da ni eden od ljudi – in da mora postati pesnik. Poleg tega mu Loizos vztrajno odpira oči v svet, umetnost in čudenje. V njunem skorajšnjem razmerju Sokrat – Fajdon mojster svojega učenca nauči, da je namen njegovega življenja izražanje »duše Grkov«. Naposled se za Iliasovo smrt končno maščujejo, vendar ne s smrtjo Jorgakisa, temveč s smrtjo tete Rusaki, ki ji uspe zaščititi siroto tako, da prestreže kroglo njegovega potencialnega morilca.
Poleg nesebičnega samožtrvovanja mu v zgodnjem obdobju življenja teta Rusaki pove, da se mora še veliko naučiti o praktični vsakodnevnosti in običajih, povezanih z njo. Tako ga denimo zvabi v past tako, da ga vpraša, ali ve, katero drevo izgleda kot drevo, na katerem raste krompir. Jorgakis se verjetno zaveda puristične, antično-grške besede za krompir, yeomilo, dobesedno »zemeljsko jabolko«, ko ji samozavestno odgovori: »Kot jablana!«. Teta mu skupaj z nedolžnim smehljajem ob zavedanju absolutne naivnosti odgovori, da je »krompir vzgojen iz semena in vzet iz zemlje z motiko«. Ta – navidezno docela nepomemben del romana kaže bistveno Jorgakisovo razširjevanje njegovega razumevanja in vzpostavitve povezave med zavedanjem kraja in jezika tako, da se nauči, da poznavanje imen samo po sebi ni dovolj za razumevanje dejanskih procesov.
Poglejmo si enega najpomembnejših delov zgodbe, v katerem Jorgakis vstopi skozi vrata v nekakšen »Mistični vrt«, ki ga je preplavilo »neizrekljivo veselje, anéipote eudaimonía, kot da bi imel pred seboj arhetip nebeškega sveta«. Opazuje zelenjavo, namakalne jarke in sončnice, in opazi, kako zemlja cvrči in kolonijo mravelj, ki se skorajda utapljajo v postani vodi. Naenkrat pa postane tudi preobremenjen z razumevanjem pomena jezika in poimenovanja. Z besedo logos, ki jezikovno neizbežno označuje tako »besedo« kot »razum«, vpraša: »Kateri logos te lahko zaobjame, magični vrt? Kateri jezik te lahko izrazi, edinstveno vzhičenje?« V naslednjem trenutku se zave, kako izgovarja, morda celo poje grške domače besede za zelenjavo – jajčevce, fižol, paradižnik, papriko – ki jo vidi na vrtu. Nato pride do svojega najpomembnejšega spoznanja v celotni trilogiji o jeziku in kraju. Razume, da so imena, citiramo, »sredstvo, s katerim se poistovetimo s stvarmi, kot orodje za prodiranje v njihovo kožo in vstop v njihovo meso«.
Liozis pravi: »Jezik je bog, vreden največje časti. Je vstajenje samo. Brez njega bi ostalo stvarstvo nemo. Še bolj ko zvezde obožujem imena. Ta so za nas lestev, po kateri se vzpnemo v nebo in se spustimo na veliko planoto podzemlja.«
Mladi protagonist ne privilegira več preprosto »stvari samih« pred imeni. Izkušnje mističnega občestva z naravo tudi ne razume kot povsem nejezikovne, atomistične izkušnje med njim in okolico. Tudi občestvo z naravo lahko pomeni poistovetenje z njo skozi družbene procese jezika – v tem primeru lokalnega jezika njegovih sokrajanov. Zazna »moč imen«, ki povezuje lokalno z neskončnim, vidno z nevidnim.
»Skromen svet, ki sem ga imel pred očmi, se mi je zavrtel, kot da bi bil brezmejna Galaksija. Vidne stvari so potonile v omamljenost in razkrile nevidno. Tako kot pšenica, ki smo jo zbrali na grobovih antike, dokazuje, da obstaja večno življenje s semenom, ki ga seje, tako tudi vsako ime. Takoj, ko sem ga pokril z zemljo in vodo, takoj ko sem ga prepustil soncu, se je njegova moč prebila skozi njegovo lupino. Znašel sem se pred nedoumljivim epigrafom in voila! Skozi naključno kombinacijo znamenj sem videl, da so mi pred očmi skakali konji in škratje, ladje in bojevniki, prestoli in bogovi. To je moč imen!«
Tako Loizosova hkratna kritika in oboževanje domačega jezika v njegovih predavanjih o pomenu imen Jorgakisu izpostavita ambivalentno stališče nacionalne folklorne ideologije do lokalnega ljudstva. Od te točke naprej bo Jorgakis spoznal, da zavest o kraju, kolikor je konstituirana z jezikom in je konstitutivna iz njega, nikoli ni zgolj stvar družbeno neposrednega zavedanja kraja med človekom in naravo.
Jorgakis, in z zadostnimi avtobiografskimi podobnostimi Prevelakis sam, razume, da se poti ustvarjanja – poti literarnega ustvarjanja – ne smejo ločiti od poti ustvarjanja, ki jih doživlja skozi vse življenje. Zavoljo Loizosovega vpliva, se pozneje otepe njegove ideologije in se odloči, da ne bi smel pisati literature, namenjene izražanju grške identitete, kot si je to prvotno zamišljal. Namesto tega bi moral pisati besedila, ki njegove kretske someščane vključujejo v preizpraševanja o sodobnih vrednotah, stališčih in praksah.
Prevelakisovo trilogijo je tako torej mogoče brati kot argument proti kasnejši literarni kritiki njegovih lastnih interpretacij. Številne kritike avtorjev, ponavadi rojenih na Kreti, razlagajo njihova dela strogo v smislu identitete. Takšna kritika se opira izključno na idejo, da ima Kreta svojo značilno identiteto. Na primer, Jorgis Manusakis opisuje to, za kar trdi, da so bistvene značilnosti kretske identitete, tako da interpretira Prevelakisova besedila kot večinoma natančne upodobitve otoka in njegovih ljudi v različnih zgodovinskih obdobjih. Prevelakisova glavna dela razlaga kot »fotografije« resničnega značaja in identitete Krete. Toda v takšni kritiki je kretska identiteta zreducirana na statično karikaturo ljudskega izročila, ki nikakor ne zadosti zapletenim vprašanjem, ki obkrožajo lokalno življenje.
Za razliko od določenega romanticizma nacionalističnih piscev Jorgakis svojega cilja ne dojema kot ohranjanja lokalnih tradicij kot primerkov pristne nacionalne kulture, poleg tega pa kontrastno temu niti ne dojema pisanja o tradicijah zavoljo njihovega kritiziranja, da bi s tem apeliral modernizacijo. Namesto tega želi pokazati, da lahko življenja lokalnega prebivalstva služijo kot vzor, vreden posnemanja. Tako kot drugi modernizatorji tudi Jorgakis želi spremeniti življenja svojih lokalnih sokrajanov, vendar za razliko od njih resno upošteva pomen nekaterih lokalnih podeželskih praks, stališč in vrednot kot vrednot – v nasprotju z zgolj dokazi grške kulturne kontinuitete, denimo. Tako je v mnogih pogledih podoben kretskim regionalistom, ki spodbujajo odpor proti modernosti. V kolikor lik, kot je Loizos, predstavlja pokvarjenost lokalnega razmišljanja neavtentičnosti sodobnih tokov, obstaja način, na katerega Jorgakis sodeluje tudi v politiki regionalne identitete, tako da se približa podeželskemu ljudstvu. A s poudarjanjem, da je bila teta Rusaki izstopajoč primer ljudi njegovega otroštva – denimo z besedami »Neznan svet se je odpiral pred mano. Teta je stala ob meni s čarodejno palico in ga delala milega in vabljivega« – Jorgakis tudi nakazuje, da se ne strinja z regionalistično folklorno ideologijo, ki bi na kretske vasi gledala kot na organske skupnosti, vredne posnemanja v celoti.
Skratka, Jorgakisova pripoved o njegovem razvoju kot pisatelja doseže svoj vrhunec, ko artikulira svoj poseben pristop k poeziji v smislu jezika, narave, kraja in ljudskega: Mora obvladati jezik ljudi, kar zanj pomeni čaščenje lokalnega okolja, ki ga označuje ta jezik, in ga uporabiti za sodelovanje z lokalnim občinstvom o njihovih sodobnih vrednotah in praksah.
Številna besedila, tako literarna kot tudi številna neliterarna, kažejo na večpomensko razmerje med zavedanjem prostora in kulturno identiteto. Takšne večpomenskosti se kažejo v nečem, kar je na videz precej banalno, preprosto in objektivno – uporaba jezika za opisovanje krajine, njene favne in flore in naravnih pojavov. Navsezadnje je v skladu z jezikovno antropologijo in sociolingvistiko jezik zmeraj sestavljen iz različnih protislovnih družbenih procesov in vprašanj. V Grčiji je omenjena spornost o jeziku in njegovih procesih še posebej očitna zaradi trajne in celostne prisotnosti jezikovnega vprašanja v zgodovini naroda. Namreč ob ustanovitvi sodobne grške države – s podpisom na londonski konferenci 7. maja 1832, ko je Grčija razglašena za neodvisno kraljevino, svobodno od osmanske nadvlade, je ta nastala kot naslednica starogrškega naroda. Tako so se bili modernizatorji prisiljeni soočiti z vprašanjem jezika.
Prvič, nacionalizacija je implicirala uvedbo enega jezika za narod, za katerega je značilna jezikovna heterogenost, čeprav ostaja dejstvo, da ljudstvo različnih regij govori prepoznavno različna narečja. Drugič, privrelo je vprašanje, kateri grški jezik ali narečje je najbolj legitimno predstavljalo novo državo – katera je torej govorica, ki jo je mogoče normirati in široma poučevati v šolah? Ali bi naj bili moderni Grki predstavljeni z eno, tako imenovano demotično grščino, s turškimi in drugimi »tujimi« besedami? Ali je treba oživiti klasičen grški jezik antike? Ali naj ljudstvo sprejme neko hibridno obliko grščine, pri kateri je Dimotikí Glóssa očiščena turških in ostalih tako imenovanih »neavtentičnih« značilnosti, ki niso odraz klasične grščine – seveda govorimo o katharevusi in o precej kontroverznem vprašanju grškega jezika – to glossikó zítima, ki nekako lebdi nad celotnim grškim devetnajstim in dvajsetim stoletjem.
Tako torej zmeraj ko nek tekst v moderni grščini imenuje neko določeno okolje, to naredi v kontekstu – in torej prisostvuje v debati o grški regionalni in nacionalni identiteti. Na primer v delih etnografske fikcije avtorji stalno uporabljajo nenavadne, običajno zgolj lokalno poznane narečne besede in s tem dokumentirajo grško folkloro kot sredstvo za utemeljevanje nacionalne kulture. Na primer v romanu Sonce smrti se srečamo z bizarnimi imeni, ki jih uporablja teta Rusaki za svoje kokoši ali za rastline, ki jih goji na vrtu – kar lahko prepoznajo zgolj Krečani iz vasi Pigi in bližnje okolice.
Avtorji tako sodelujejo pri diskurzih grajenja naroda, ne le na ravni dokumentiranja ljudskih praks, temveč tudi na ravni samega jezika. Denimo pisatelj Joanis Kondilakis v delu Otan Imoun Daskalos uporabi eno mnogih kretskih narečnih besed, ko denimo govori o divji cikoriji, ki jo široma uporabljajo in jejo Krečani še danes. Povrh tega je beseda etimološko izpeljana iz stare grščine – beseda stamnagathi, pri čemer stamna pomen vrč oziroma pisker, akantha pa akacija ali trn. Tako njena uporaba v romanu prispeva k projektu tistih, ki poskušajo dokazati svojo lastno regijo kot najbolj avtentično naslednico klasične antike. Poleg tega naj omenimo še sodobno Odisejo Nikosa Kazantzakisa, katere namen je – s svojimi številnimi sklicevanji na naravo in ljudstvo – služiti kot nekakšen »repozitorij« grških raznovrstnih lokalnih navad.
Tako torej vidimo, da grška literatura, od etnografskih in modernističnih praznovanj naroda do postmoderne kritike le-tega, prikazuje in neizhodno sodeluje v problematiki poimenovanja narave in opisovanja krajine v okviru diskurza narodne identitete.
Vseprežemajoče biti Krečan, globoko predan svoji tradiciji in njeni etiki, junaškim in demokratičnim vrednotam, Prevelakis razume kot samoizpolnjevanje le v okviru s tradicijo – brez kakršnega koli plehkega provincializma – in zaradi nje. Prevelakis tako s pomočjo mojstrstva besede na unikaten način izpostavlja ključno vprašanje – če moderniteta postavlja čisto nove, neobremenjene smernice ali pa nobena pomenljiva sodobnost ni možna, če ne vzklije iz ustvarjalnih sil same tradicije. Tako smo skozi popotovanje po njegovi časnosti tudi mi prišli na našo Itako in upamo, da smo skozi ta bežen ekskurz vsaj malo doumeli, na kak način pogleda Meduzi naravnost v oči. Kakor pove pesnik sam, ujet med nekoč in danes – podobno kot tudi mi mostimo antiko z današnjim –
»V tistem trenutku sem se resnično vrnil vase in znova odkril Kreto. Moja duša je kot mavrica stopila z enim udom na otok, ki me je rodil, in z drugim na otok, ki me je sprejel. Pod večbarvnim obokanim mostom, ki simbolizira spravo Stvarnika z njegovim stvarstvom, je svet, ki sem ga zapustil, vrel kot grešni Babilon.«
Pisala je Maja.
Lektorirala je Nina.
Tehniciral je Linč.
Brala sva Biga in Mihael.
Slika: Alekos Fassianos – Towards fructification
Dodaj komentar
Komentiraj