V globinah norosti

Howard Phillips Lovecraft je bil rojen leta 1890, umrl pa je 47 let pozneje, leta 1937. Velja za naslednika Edgarja Allana Poeja, je mojster gotske grozljivke in eden od očetov moderne fantazije in nadnaravne grozljivke. Njegova dela so bila prvotno objavljena v trivialnih revijah, po njegovi smrti pa so postala priljubljena znotraj žanra kozmične groze, ki ga je začel sam. Njegov vpliv se je kot kozmične gobe, ki raztresajo trose po vsemirju, razširil v vse kotičke kulturne produkcije, v literaturi, kinematografiji in video igrah pa je izraz »lovecraftovsko« postal sinonim za tisto nepredstavljivo, večno temo, ki se nahaja onkraj razumljivega. Ustvaril je mitski svet, ki privlači domišljijo milijonov bralcev; nanj se navezuje nešteto filmov, videoiger, pesmi, knjig, stripov, slik, igrač in namiznih iger.

 

Spoznavanje nazorov, ki so odrejali Lovecraftovo življenje, je enostavno, saj so skoraj vsa njegova pisma ohranjena. Vsebujejo zapise o njegovih vsakodnevnih dejavnostih in razmišljanjih, iz njih pa je mogoče razbrati tudi osnovna dejstva Lovecraftovega življenja. Pisma jasno kažejo nekakšno odtujenost od samega sebe. Lovecraft se je v leposlovju kazal kot zaprisežen racionalist, ki se je posmehoval vraževerju in fantaziji. Že od zgodnjega otroštva naprej je zavračal možnost posmrtnega življenja in obstoja duše. Prezirljivo se je ogibal vseh oblik religije ter mistike in čeprav je bil vzgajan kot baptist, ni kasneje nikoli prakticiral krščanske vere. Kot mlad fant je pri verouku postavljal toliko neprijetnih vprašanj, da so ga kmalu odslovili. Tako kot vero je imel tudi okultizem za neumno izgubo časa. Večino svojega življenja se je identificiral kot agnostik, proti koncu življenja pa je postal zaprisežen ateist.

 

Bil je primerek nenavadnega človeka - ne nenavadnega v običajnem smislu, ampak nekoga, ki so mu drugi ljudje tuji. Nikoli se ni zanimal za druge, ljudi je obravnaval kot neizrazite podobe v širši sliki kozmosa, na enak način kot kamenje in drevesa. Po pričevanju bližnjih je bil vendarle očarljiv in ljubeč, na splošno so ga marali tisti, ki so ga poznali osebno, čeprav mu človeški odnosi niso bili kaj dosti pomembni. Povedano enostavno, dol mu je viselo za ostale ljudi. Drug vidik njegovega značaja je bila sebičnost, ki bi jo lahko povezali s pomanjkanjem resničnega zanimanja za druga človeška bitja. Ni deloval kot krut človek, nasprotno, bil je prijazen, toda nikoli se ni za nikogar pretegnil. 

 

V mnogih pogledih Lovecraft nikoli ni čustveno dozorel, njegovi priljudnosti pa ni koristil niti njegov rasizem. Začelo se je, ko se je ob koncu najstniškega obdobja za pet let umaknil od sveta in skorajda postal puščavnik. Povedano na kratko, Lovecraft je sovražil vse po vrsti, črtil je vsakogar, ki ni bil anglosaksonskega porekla. V svojih pismih je večkrat in zelo podrobno omenjal prezir in gnus do črncev, Azijcev, Judov, Arabcev, Turkov, Poljakov, Italijanov in Ircev. Ko je dve leti živel v bližini večinsko imigrantske soseske Red Hook v Brooklynu, se mu je skoraj zmešalo in nastala je znamenita istoimenska zgodba, ki popisuje krvoločno zaroto podtalja človeške družbe. Houellebecq je v svoji knjigi H. P. Lovecraft: Against the World, Against Life pisal, da je za lik Lovecrafta paradoksalno to, da je navdušujoč prav zato, ker so bile njegove vrednote tako povsem odtujene. Po Houellebecqovem mnenju je bil Lovecraft v bistvu rasističen, odkrit reakcionar, poveličeval je puritansko zatiranje in očitno so mu bile vse »neposredne erotične manifestacije« tuje. Preziral je denar, demokracijo je obravnaval kot idiotizem in napredek je imel za privid. Tako je vse življenje ohranjal aristokratski, prezirljiv odnos do človeštva, hkrati pa je bil izjemno ljubezniv do posameznikov. 

 

Lovecraftov rasizem je sicer že pregovoren, vendar ta oznaka ni tako enostavna, kot se sprva zdi. Tako iz pisem kot zgodb se kaže dvoumnost njegovih predsodkov. V Senci nad Innsmouthom protagonist sprejme svojo mešano kri z ribjimi pošastmi, podobo, ki jo mnogi interpreti povezujejo z rasnim mešanjem. V zgodbi Meduzin ovoj so črnski služabniki krepostni in pametni, medtem ko se belski gospodarji izkažejo za naivne in degenerirane aristokrate. Različni viri kažejo, da se je Lovecraftov pogled na raso in etničnost spreminjal skozi leta. Njegov biograf Sprague de Camp pa trdi, da je Lovecraft užival v trolanju ljudi, bil je provokativen zavoljo podpihovanja užaljenosti, čemur bi lahko pripisali nekatere od hujših izpadov. Kakorkoli že pogledamo, Lovecraft je bil večplastna oseba, v odnos avtorja do njegovega dela pa se tokrat ne bomo spuščali; knjig na to temo je bilo spisanih že dosti. 

 

Lahko bi domnevali, da je takšnemu materialistu in posvetnemu človeku, kot je Lovecraft, manjkalo domišljije. Vendar nikakor. Med spancem se je potepal po ogromnih palačah sanj, njegove sanjske dežele so bile polne velikih rek, razpadajočih civilizacij, pozabljenih templjev, grozovitih oceanov, ki so goltali ogromne galeje, prostranih gorskih območij in brezmejnih jamskih kompleksov globoko pod zemljo. Lovecraft je v otroštvu odkril, da se lahko skozi te prizore zavestno premika kot vrveč opazovalec ali pa kot sanjski lik odigra svojo vlogo pri njihovem odvijanju. Želja, da bi ohranil svoje intenzivnejše sanje, ga je spodbudila, da je začel pisati zgodbe. V mladosti je eksperimentiral s fikcijo, ko pa je začel izpisovati svoje sanjske prizore, je postal človek grotesknih vizij.

 

Svoje sanje je zapisal, ker se je v to čutil prisiljen, da bi ohranil zdravo pamet. Ponavljajoče se nočne more so ga strašile z groznimi in nedoumljivimi sanjskimi podobami. Svojo obsedenost je večkrat upravičeval z razlago, da je bilo zanj zapisovanje sanj nekakšna katarza. S črnilom je nočne more naredil sebi zunanje, s čimer je lahko sanje zavestno nadzoroval in vplival na njihovo razpletanje na sebi všečen način, kar mu v sanjah nikoli ni uspelo. Po drugi strani je z zapisovanjem sanj lahko iz spanca v budno življenje prenesel nekaj intenzivnosti in vznemirjenja sanjskega sveta. Nikjer pa ni bila intenzivnost večja kot v najhujših nočnih morah. Začel je uživati, ko je ponovno prebudil strah, občuten v sanjah, kar je označil za svojo kozmično grozo. Navzven je bil prozaičen človek in v budnemu življenju ni kazal dosti navdušenja in čustev. Po spominu na čustveno intenzivnost je hrepenel skoraj kot odvisnik hrepeni po drogi.

 

Podobe, ki jih je prenesel iz spanja, je nato prelil v pisanje. Pri Lovecraftovih zgodbah navkljub fantastičnosti obstaja občutek resničnosti, ki v žanrski literaturi ni pogosta. To lahko opazimo v tako imenovanem sanjskem ciklu z zgodbami, kot sta Pickmanov model in Sanje v čarovničini hiši. V prvem je izginuli umetnik Pickman naslikal grozljivo podobo pošasti, za katero se izkaže, da je meja med resničnostjo in domišljijo ne briga kaj dosti, v Sanjah v čarovničini hiši pa protagonist v sanjah potuje po um izkrivljajočih prostranstvih, prekipevajočih od zla in norosti. Seveda ne Lovecraft ne mi ne verjamemo, da so prizori, ki jih opisuje v svojih zgodbah, zares resnični, da imajo stvari, na katerih temeljijo zgodbe, nekakšno realnost na metafizični ravni obstoja, ki jo je Lovecraft obiskal v snu. 

 

Najbolj znana fiktivna knjiga je gotovo Lovecraftov Necronomikon, v katerem nori Arabec Abdul Alhazred popiše vso grotesknost velikih podzemnih kraljestev, skritih pod piramidami, govori o podmorskih mestih, kjer prebivajo križanci med ljudmi in ribjimi demoni, in predvsem razkrije Starodavne, Lovecraftova bitja, kvazi bogove, živečim na ravni resničnosti, ki bi človeku že ob misli nanjo spražila možgane. Najbolj znani je seveda Cthulhu, ki je opisan kot pošast nejasnih antropoidih obrisov, vendar z glavo hobotnice, velikim luskavim obrazom, gumijastim telesom, prodornimi kremplji na zadnjih in sprednjih nogah ter dolgimi in ozkimi netopirjevimi krili. V zgodbi Klic Cthulhuja je o njem rečeno v antičnem jeziku:

 

Oziroma po slovensko: »V svoji hiši R'lyeh sanja mrtvi Cthulhu«. Lovecraftovo mitologijo je njegov dopisovalec August Derleth poimenoval Cthulhujev mitos, Lovecraft sam pa jo je posmehljivo imenoval kot svojo Yog-Sothothovstvo, sklicujoč se na enega od svojih Starodavnih, vsevednega in vsemogočnega polža Yog-Sothotha.

 

Necronomicon je tako knjiga sanj kot knjiga iz sanj. Lovecraft je knjigo zagledal v snu na visečih policah starih knjigarn in v knjižnicah starodavnih zasebnih hiš - veliko knjigo s črnim usnjenim ovitkom, ki so jo preluknjali molji in obrabila stoletja. Sam naslov, Necronomicon, se je Lovecraftu prikazal v sanjah, zapisal ga je brez razumevanja, kaj beseda pomeni. Ko je bil buden, je poskušal smiselno razumeti besedo, ki je očitno grška, in jo je prevedel kot »zakon mrtvih«. Lovecraft je v sanjah prvič videl tudi norega Arabca Abdula Alhazreda, izvirnega pisca te čudne knjige, ki na tem svetu še nikoli ni obstajala. Prav tako je v sanjah videl izgubljena mesta Orienta, kjer je Alhazred, sanjski pesnik, v lastnih sanjah spoznal strašne skrivnosti, ki so zdaj napisane na plesnivih straneh Necronomicona. To so skrivnosti, ki človeka kaj hitro spravijo v norišnico. Knjiga v našem budnem svetu nima fizične realnosti in nihče ne pozna njene resnične vsebine, pa vendar se Lovecraftova mitologija vrti predvsem okoli Necronomicona, ki ga še v sanjah ne bomo brali.

 

Kot navdušenec nad moderno znanostjo je dognanja v začetku dvajsetega stoletja vpenjal v svoje zgodbe in jih uporabljal tako za navdih kot razlago. Lovecraft je svoja filozofska stališča dokaj jasno navedel v pismih kolegom konec dvajsetih let prejšnjega stoletja. Lovecraft se je identificiral kot materialist oziroma, kot sam pravi, »mehanistični materialist«, s čimer je želel povedati, da veruje v nauk, da razen materije ni ničesar in da je mogoče vsa dejstva obstoja in izkušenj razložiti v povezavi z zakoni materije. Poleg tega je bil Lovecraftov pogled na materijo in energijo enak, kot ga je  izražala takratna kvantna fizika. Kvantni fiziki, kot sta Niels Bohr in Werner Heisenberg, so namreč trdili, da je realnost večdimenzionalna. 

 

S stališča posameznika je telo sestavljeno iz kvantov energije, ki so običajno lokalizirani v času in prostoru, vendar pa ima energija lastnosti valovne funkcije, ki v kvantni mehaniki opisuje trenutno stanje osnovnega delca in uprizarja verjetnost, s katero se nek delec nahaja ob določenem času na določenem mestu. To pomeni, da obstoj nečesa ni absoluten in se lahko isto bivajoče istočasno pojavlja v drugih dimenzijah na različnih krajih in v drugih časih. Zaradi tega je vesolje mogoče razumeti kot fluidno energetsko polje, v katerem so možne različne ravni nadomestnih resničnosti, vsaka raven pa se prekriva z drugo. Lovecraft sprejema sklepe Bohra in Heisenberga ter njunih naslednikov, kar je jasno iz zgodb, na primer pri potovanju po neevklidskih prostranstvih v zgodbi Sanje v čarovničini hiši ali pa pri prostor izkrivljajočih kotih in razmerjih.

 

Lovecraft se je navduševal tudi nad evgeniko in biološkimi znanostmi. Tako je tudi svoj navdih za pisanje pripovedi o kozmični grozi utemeljil v človekovi naravi. V eseju Supernatural Horror in Literature je zapisal, da je najstarejše in najmočnejše čustvo človeštva strah, najstarejša in najmočnejša vrsta strahu pa strah pred neznanim. Menil je, da se moramo zavedati, da bo človekova narava ostala, kakršna je, dokler ostane človek; ta civilizacija je le rahlo pokrivalo, pod katerim lahkotno spi zver, ki se je vedno pripravljena zbuditi. Da bi ohranili civilizacijo, se bi morali torej znanstveno spoprijeti s kruto naravo in pri tem uporabljati samo pristna biološka načela. V kratkem obdobju človekovega zgodovinskega obstoja, tako kratkem, da njegova telesna konstitucija ni bila spremenjena niti v najmanjši meri, ne bi zadostovalo, da se bi zgodile kakršne koli bistvene duševne spremembe. Človekovi prvi nagoni in čustva so oblikovali njegov odziv na okolje, v katerem se je znašel. Določeni občutki, ki so temeljili na užitku in bolečini, so odraščali okoli pojavov, katerih vzroke in posledice je človek razumel, medtem ko so bili pojavi, ki jih ni razumel, podvrženi fantazijskim interpretacijam in občutkom strahu.

 

Neznanka, ki je prav tako nepredvidljiva, je za naše primitivne prednike postala strašen in vsemogočen vir nesreč, ki so človeštvo obiskale iz nejasnih in povsem zunajzemeljskih razlogov in tako očitno pripadajo sferam obstoja, o katerih ne vemo ničesar in v katerih nimamo kaj početi. Tudi pojav sanj je pomagal oblikovati predstavo o neresničnem ali duhovnem svetu; in na splošno so vsi pogoji zore človeštva tako močno vodili v občutek nadnaravnega, da ni nenavadno, kako temeljito je človekova bit nasičena z religijo in praznoverjem. Kajti, čeprav se neznano območje že tisočletja krči, neskončen rezervoar skrivnosti še vedno zajema večino kozmosa. Ker se bolečine in grožnje smrti spominjamo bolj živo kot zadovoljstva in ker smo svoja čustva do blagodejnih vidikov neznanega že od prvega formalizirali z običajnimi verskimi obredi, je padla senca skrivnosti na veliko temnejšo stran kozmične negotovosti. Rezultat nejasnosti se kaže v naši priljubljeni nadnaravni folklori. Otroci se bodo vedno bali teme in ljudje z mislimi, občutljivimi na dedni impulz strahu, bodo vedno drhteli ob razmišljanju o skritih in brezsramnih svetovih čudnega življenja, ki morda utripajo v zalivih onkraj zvezd ali pa grdo pritiskajo na naš globus v neumljivih dimenzijah, ki jih lahko vidijo le mrtvi in ​​mrtvo pijani.

 

Nagoni, ki so upravljali Egipčane in Asirce že od nekdaj, vladajo tudi nam; in kot so starodavni mislili, dojemali, se borili in varali, bomo tudi mi moderni še naprej razmišljali, dojemali, se borili in varali v svojih srcih. Sprememba je le površinska in navidezna. Z vidika moderne nevroznanosti to ne drži in gre za popreproščen pogled na razvoj človeške zavesti, vendar je povedano nazorno za določene stalnosti, ki se pojavljajo v Lovecraftovih zgodbah, posebno atavizem in degeneracijo ljudi v živalskost.

 

Ob razumevanju miselne podlage Lovecraftovih zgodb kot stalnosti človeštva je obstoj literature o kozmičnem strahu neizogibna nujnost. Vedno bo obstajala kot impulz, ki že od nekdaj goni pisce, da bi se preizkusili v svojih fantazmatskih zgodbah o grozljivem. Tako je Dickens napisal več takih pripovedi - recimo The Signal-Man, pripoved o kretničarju, ki ga preganja srhljiva prikazen -, Henry James je napisal eno bolj znanih zgodb o duhovih - Obrat vijaka, W. W. Jacobs pa je izdal kultno zgodbo Opičja šapa.  V elizabetinski drami lahko to vidimo z Doktorjem Faustom, čarovnicami v Macbethu, očetovim duhom v Hamletu. Goethejev Faust paše v društvo kozmičnega strahu, enako zgodbe Conana Doyla, H. G. Wellsa in Roberta Stevensona, ki je napisal klasiko Doktor Jekyll in gospod Hyde. Vendar so te zgodbe specializirane za dogodke in manj za atmosfero, nagovarjajo intelekt, ne domišljijo.

 

Za Lovecrafta omenjene zgodbe niso primerki kozmičnega strahu v njegovem najčistejšem pomenu. Resnična grozljivka ima nekaj več kot skrivni umor ali prikazen, ki žvenketa z verigami. Prisotna mora biti neka atmosfera nepojasnljivega strahu pred zunanjimi, neznanimi silami; in kazati mora zlorabo ali zlom ustaljenih zakonov narave, ki so naša edina varovalka pred kaosom in demoni neskončne teme. Atmosfera groze je najpomembnejša stvar, saj končni kriterij avtentične kozmične grozljivke ni tesno povezovana narativa ali kreacija poglobljenih likov, temveč ustvarjanje omenjenega občutka.

 

Svojo filozofijo pisateljevanja Lovecraft naslovi v eseju Opombe o pisanju čudne fikcije. Za razlog svojega pisanja poda željo po jasnejši, podrobnejši in stabilnejši vizualizaciji nejasnih, nedostopnih in fragmentarnih vtisov čudenja, lepote in pustolovske pričakovanosti. Najbolj vztrajno si želi, da bi lahko v trenutku dosegel iluzijo o nenavadni odložitvi ali kršitvi omejitev časa, prostora in naravnih zakonov. Gibanje onkraj okovov narave tako po njegovem razburja našo radovednost o neskončnih kozmičnih prostorih, ki presegajo pogled in analizo. Strah je naše najgloblje in najmočnejše čustvo in tisto, ki se najbolje poda k ustvarjanju iluzij, kljubujočim naravi. Razlog za pomembno vlogo časa v njegovih zgodbah je, da se mu konflikt s časom zdi najgloblje dramatična in grozno grozna stvar v vesolju. Po svojem prepričanju piše za tisti majhen odstotek ljudi, ki čutijo gorečo radovednost po odkrivanju neznanega vesolja ter vneto željo po pobegu iz okovov znanega v tiste začarane dežele neverjetne pustolovščine in neskončnih možnosti, ki nam jih odpirajo sanje.