Že tradicionalna prvomajska šola Inštituta za Delavske študije, torej bivše Delavsko-punkerske univerze, ki si je nadela resneje zveneče ime, je letos obravnavala problem fašizma, oziroma natančneje, kako misliti fašizem danes. Med tednom se je izkazalo, da je načinov, kako ga misliti, kar precej in da se pod tem imenom skrivajo dokaj različne stvari. Najočitnejša razlika v načinih mišljenja fašizma in posledično seveda tudi v določitvi kaj le-ta sploh je, se je pokazala med bolj klasičnimi marksističnimi pogledi in temi, ki sledijo filozofskim eminencam druge polovice dvajsetega stoletja, kot so Lacan, Foucault in Deleuze.

Delno razhajanje je posledica tega, da je IDŠ tokrat k sodelovanju povabil tudi predavatelje, ki se teoretsko in politično ne skladajo popolnoma s siceršnjim delovanjem Inštituta. Da je ta protitotalitarna gesta politična in popolnoma v skladu z obravnavano temo, je precej navdušeno ugotovil eden od sodelujočih, a reakcije poslušalstva vendarle dajejo slutiti, da do neke zares konstruktivne interakcije med različnimi mišljenjskimi in političnimi tradicijami kljub skupnemu sovražniku ni prišlo. Že zato, ker se nikakor niso zedinili, kaj ta skupni sovražnik je.

Zaradi odpovedi dveh eminentnih predavateljev, Mladena Dolarja in Gasparja Miklosa Tamasa, se je prvomajska šola začela šele s svojim drugim dnem. Kot prva govorca sta Anže Dolinar in Martin Hergouth spregovorila o razmerju med fašizmom in liberalizmom.

Čeprav tako liberalci kot fašisti pogosto zagotavljajo, da sta ta dva fenomena kar se da različna, je njun odnos kompleksnejši in nikakor ne nujno antagonističen. Nasprotno, kot vemo že iz von Misesovega Liberalizma iz leta 1927, je fašizem hvalevreden, saj je rešil civilizacijo pred boljševizmom. Hergouth je, sklicujoč se na Sohn-Rethla, funkcijo fašizma za liberalizem opredelil podobno.

Izjava je dostopna na posnetku.

V tej smeri je nadaljeval Sami Khatib, ki je fašizem opredelil kot psevdo-dogodek, čigar vzrok sicer leži v sferi razrednega boja, vendar ga ni moč reducirati nanjo. Kapitalizem je njegov predpogoj in kot psevdo-dogodek vselej vznikne na mestu neobstoječega ali neuspelega revolucionarnega dogodka in namesto spremembe produkcijskega načina z vsemi sredstvi zagotavlja nemoteno nadaljevanje kapitalističnih odnosov. V ta namen je antagonizem razrednega boja fantazemsko premeščen v antagonizem med nacijo in zunanjim sovražnikom, na primer židom ali danes vse pogosteje, muslimanom. Fašizem je tako po eni strani nadaljevanje kapitalističnih odnosov, po drugi pa prekinitev oziroma stanje izjeme, ki omogoči suspenzijo večjega dela buržoaznega legalističnega okvirja.

V času sistemskih ekonomskih kriz, ko je trg oziroma sfera civilne družbe, na katero prisegajo liberalci, v razsulu, je fašizem pogosto mikavna opcija, saj pod pretenzijo protikapitalizma zagotavlja njegovo nemoteno delovanje. A Hergouth osvetli še eno zanimivo funkcijo fašizma za privatnega buržuja v času krize.

Izjava je dostopna na posnetku.

To, fašizmu lastno pretendiranje po totaliteti, je z estetske plati s pomočjo Adorna v svojem prispevku obravnaval tudi Lev Kreft. Adorno je namreč totaliteto kapitalističnega sistema prepoznal kot lažno, prav ta lažna pretenzija po totaliteti pa je lastna tudi lepoti, ki vselej cilja na popolnost in enovitost. Nazikunst je tako primer uporabe lepote za potrebe fašizma. Modernizem, ki v imenu resnice iz umetnosti prežene lepoto, je tako seveda prva žrtev fašizma, na njegovo mesto pa stopi totalitarna umetnost, pravzaprav estetizirana politika, ki v odsotnosti politike v običajnem pomenu besede zagotavlja totaliteto. Umetnost je tako pravzaprav nadomeščena s propagando in služi izključno indoktrinaciji. Tem spremembam pa ustrezajo tudi spremembe v načinu kulturne produkcije. Ta, vsaj v nacistični Nemčiji, na katero se osredotoča Kreftov prispevek, ni več spontana ustvarjalnost ljudstva, temveč popolnoma centralizirana produkcija monumentov pod direktnim nadzorom Goebbelsa.

A Khatib opozarja, da te estetizacije politike, značilne za fašizem, ne smemo razumeti naivno. Benjamin namreč z estetizacijo naj ne bi imel v mislih vsakršne estetizacije. Estetizacija politike naj bi bila namreč lastna vsakemu emancipatornemu projektu. Khatib zato pojasni specifično obliko fašistične estetizacije.

Izjava je dostopna na posnetku.

Sedaj pa si, dragi poslušalci, odpočite ob poslušanju glasbenega primerka sodobne fašistične estetizacije politike.

Triarii - Europa

Medtem ko nekateri vidijo fašizem kot vselej prisotno grožnjo, v katero se lahko v krizah sprevrže liberalni kapitalizem – čemur pritrjujeta zgodovina in sedanje dogajanje, predvsem na periferiji Evropske unije - pa drugi ne dajo mnogo na zgodovinsko in ekonomsko dogajanje, temveč trepetajo v strahu pred svojim notranjim fašistom.

Panel, naslovljen Fašizem v naših glavah, je dogodek, ki je najbolj izstopal. Zaradi odpovedi predavanja Mladena Dolarja je bil to namreč edini panel predstavnikov tako imenovane “francoske teorije” - na eni strani lakanistične šole, delegirane v govoru predsednika Inštituta za delavske študije Mihe Andriča, na drugi strani duo dvojic ljubiteljev misli Gilesa Deleuza – Jerneja Kaluže in Anžeta Okorna in Izidorja Baršija ter Aleša Mendiževca. V zvezi s prvo prezentacijo bomo kratki – dovolj je, če prikažemo njen neizmerno inovativen koncept.

Izjava je dostopna na posnetku.

Kje je eksperimentalnost prispevka, kje njegova vzvišena provokativnost? Poslušalci lahko o tem le sklepamo. Morda predsednik preizkuša, če smo ga vredni! Morda ga zanima, koliko let lahko ponavlja tiste četvero enih in istih Žižkovih šal, preden se jih poslušalstvo končno naveliča, njemu pa odreče čast in slavo, ki si jo na podlagi istega rituala lasti zadnji dve leti. Morda takrat spozna, da smo ga res vredni, in nas počasti z novo obnovo?

Premikamo se k drugima dvema ekspozejema - v presečišče bomo vzeli prvega od njiju: Zakaj si vsi želimo biti fašisti? Za razliko od panelov Razredna struktura fašizma in Skrajna desnica v Evropi - ki sta obelodanila konkretne historične podobe slovitih fašizmov tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja - in oblik, ki jih skrajno desna ideologija prevzema danes, sta zadnji dve predstavitvi izstopali s svojo filozofsko opredelitvijo tematike. Kot prvo ni šlo za historični fašizem, temveč za preslikavo enega pomembnejših Nietzschejevih konceptov v polje političnega – za koncept ressentimenta.

Fašizem v skladu s to preslikavo izgubi status grde vnanjosti in postane postopek, ki iz same notranjosti kreira tisto, čemur je podeljen status te zle zunanjosti. V vsakem od nas se skriva potencialni fašist, ki s svojo odločitvijo kreira sfero absolutne vnanjosti - polje absolutnega zla! Ko Carl Schmitt, vodilni teoretik prava tretjega rajha, politično opredeli kot deciizijo, v kateri pride do vzpostavitve smrtnega sovražnika, nehote izreče resnico o nas samih. Ressentiment je resnica tega bivanja, fašizem je pojem njegove politike, notranjost njun vir in korito za svinje, zunanjost poosebljena gangrena, potrebna kirurga Mengeleja. Povedano z besedami Anžeta Okorna, enega od avtorjev prispevka:

Izjava je dostopna na posnetku.

Tako ressentiment kot fašizem se s svojo zahtevo po lastni inerciji in raztreščenju drugega zoperstavljata postajanju - to namreč implicira predrugačenje in s tem vzpostavlja drugost, tisto zunanjost, ki ji fašizem od samega začetka napoveduje vojno, kot svoj nujni rezultat. A kaj je tista sila, ki imanentno negira obstoj zunanjosti? Je Deleuzova preformulacija koncepta želje. Dejanje, osnovano na manku, postane gib izrazito performativne narave - želja, ki v svoji produktivnosti kreira svoje lastno željeno. Resnično je zgolj to, kar je vzpostavljeno, in nič drugega. In to, kar se vzpostavi, je s tem vedno resnično! Več o političnih implikacijah tega koncepta za razlago nastanka fašizma pove Okoren.

Izjava je dostopna na posnetku.

Zbrani so se nad prezentacijo odzvali z nemirom - tega lahko pripišemo bolj nepoznavanju in slabemu razumevanju teorij s strani poslušalcev kot dejanskim pomanjkljivostim v izpeljavi. Gre za iskanje alibija?

Odgovor z “ne” je upravičen na osnovi vsaj dveh primerov očitnega nepoznavanja predmeta, ki sta prezentacijam, vezanim na Deleuza, predhodili. Na eni strani cveti govor o poststrukturalizmu kot obliki idealizma, na drugi strani se izvršuje podreditev foucaultovskih konceptualnih dispozitivov smotrom iluzorne anarhije - diskurzu, ki pridiga dokončno zamenjavo oblastnih razmerjih s stanjem popolne kvazi-naravne harmonije in ob tem spregleda podrejanje, ki ga samo izvaja.

Primer prve zmote nam servira Tibor Rutar - za uvod v kritiko podajmo dve kratki izjavi.

Izjava je dostopna na posnetku.

V predavanju se upravičeno postavi onkraj opozicije, med vulgarnimi materialisti na eni in idealisti na drugi strani. Medtem ko je pri primeru prvih jasno, da gre za ortodoksne oblike historičnega materializma, pa v primeru idealizma stvar sprva ostaja nedefinirana. Kdo je uvrščen med idealiste, kmalu nakaže s svojim sklicevanjem na Michaela Manna - z določitvijo pa se razkrijejo problemi.

Izjava je dostopna na posnetku.

Kje je problem? Kot prvo v očitku prostoletečih idej. Ravno poststrukturalisti so bili namreč tisti, ki so eksplicitno zavračali pojmovanje diskurza, ideologije itd. kot sistema idej - ne gre za misli, temveč za prakso. Materialna eksistenca ideologije pri Althusserju, premik od diskurza k diskurzivnim praksam v Foucaultovi Arheologiji vednosti, jasna opredelitev strukturalizma prek premika od subjekta k praksi v Deleuzovem spisu Po čem prepoznamo strukturalizem, Derridajev premik fokusa z notranjosti glasu na za pomen konstituitivno vlogo materialnosti pisave. Z eno besedo - idealistični poststrukturalisti ne obstajajo.

Drugi veliki kiks se je zgodil na panelu Skrajna desnica v Evropi. Gre za predstavitev ekspozeja Tjaše Pureber, naslovljeno Antifašistični boj v času države. Avtorica teksta bi namreč odpravila državo, ker - prvič - lahko postane strateško orodje v rokah uspešnih desničarskih strank - in drugič - ker država pomeni hierarhijo in oblastna razmerja, ki jih je avtorica implicitno že izenačila s fašizmom. Saj smo vendar vsi, kot se pohvali avtorica ekspozeja, brali Fukoja in vemo, da je tako ...

Morda pa je naš problem ravno v tem, da smo res brali Fukoja in pri tem opazili, da začne v svojih tekstih na neki točki manično poudarjati, da boj proti oblastnim razmerjem ni isto kot njihova odprava. Pri njem je poudarek namreč na preoblikovanju oblastnih odnosov, in ne na ukinitvi hierarhij. Kot drugo - ker smo brali Foucaulta, vemo, da so reverzibilne tako rekoč vse strategije, ne zgolj zloglasna država. In če se ob vzpostavljenem kriteriju enakosti med možno reverzibilnostjo in potrebo po izničenju še zadnjič vrnemo k poanti Foucaultove in Deleuzove dikcije fašizma, ki uči, da je možnost fašizma stvar notranjosti nas samih: je možnost, da sami postanemo fašisti, analogno možnosti, da fašistična postane država, torej razlog ali celo imperativ, da po tem, ko smo zaradi možne inverzije odpravili vse, odpravimo svojo lastno eksistenco? Samomor kot cilj in dolžnost anarhične politike? Vprašanje, na katerega naj z dejanjem vsak odgovori sam.