Nedolgo tega me je kolega obvestil o tem, da je slišal, da pretepam nosečnice. Ko sem preveril vir informacije, sem se nanj tudi obrnil. Ta vir je bila ena od vidnejših mlajših kolumnistk, ki je bila v tistem obdobju zaradi moje medijske drže vidno travmatizirana. Povedala mi je, da je nekdo poročal, da sem se znesel nad znano slovensko pisateljico in da ne želi brati prispevkov nasilnih moških. Lahek izhod iz bolečine, ki so ji jih zadajali moji brezkompromisni stavki.

Stvar je taka, da sem aprila prejšnje leto pred Rotovžem ob organizacijskem sporu glede neke okrogle mize nekako nadrl omenjeno vidno pisateljico, ki je bila v tistem trenutku noseča. Spin je bilo precej lahko spustiti; izreči nekaj srednje grobih žaljivk (brez šovinističnih konotacij) z rahlo povzdignjenim glasom je pomenilo »znesti se« nad prejemnico teh žaljivk. »Znesti se« pa seveda lahko pomeni tudi marsikaj drugega, recimo fizični napad.

Medtem sva z omenjeno pisateljico spor pomirila in se spinu v pisni konverzaciji malce posmehnila. Verjetno je trapasto vpiti na ljudi, vendar bi bilo še bolj trapasto zadržati željo po vpitju zato, ker je njegova naslovnica oseba ženskega spola; to bi bilo bržčas pokroviteljsko in že blago šovinistično. Trač je vključeval še informacijo, da naj bi pred popolno fizično devastacijo pisateljico rešil urednik Airbeletrine, mrzkega mi portala. To je bržčas izhajalo iz tega, da je imel radijski kolega in dober prijatelj, ki je bil takrat ob meni, brado, ki bi na daleč lahko spominjala na brado urednika mrzkega mi portala. Od kod ideja o kakršnemkoli posredovanju, ne vem.

Mislil sem, da sem bizarni trač, ki me je seveda popolnoma ponižal, z intervencijo pri omenjeni kolumnistki ustavil. Vendar ne. Ko sem napisal recenzijo pesniške knjige Ane Svetel, se je pojavilo sumljivo veliko število komentarjev, ki so zaradi kritičnega odnosa do knjige in zapisa na njenem zavihku, katere avtorica je ravno tako ženskega spola, sugerirali mojo mizoginijo. Tudi mojo željo, da bi se nad ženskami fizično znašal, kar da kompenziram z medijskim napadi v obliki recenzij in drugih člankov. V to so se pririnile še moje kritike kolumnikarstva, ki ga pogosto izvajajo ženske avtorice.

Prekipelo pa mi je, ko mi je uredniški kolega pri literarni eviji poročal, da ga je pesnica, LGBT aktivistka in intelektualka, katere delo precej cenim, povprašala o moji nasilnosti do žensk. No, pred prekipetjem je bilo nekaj drugega; občutek popolne degradiranosti, izključenosti, šokiranosti in prestrašenosti, ki je izhajal iz zavedanja, kako močen in učinkovit je lahko nek spin, da prispe tako daleč in pritegne še ljudi, ki so sofisticirani in imajo sami bogate izkušnje z diskriminacijo. To seveda ni vključevalo jeze nad omenjeno pesnico, ampak uvid v bizarno učinkovitost lokalne socializacijske mašinerije. Eden od očitkov, ki sem ga doživel ob kritiki knjige Ane Svetel, je bil, da želim obračunati z vsemi slovenskimi pesnicami; kar pomeni, da je ta socializacijska mašinerija tako uspešna, da po eni strani bogato ustvarjanje množice slovenskih pesnic in intelektualk zreducira na kakšnih pet klovnes, do katerih sem kritičen, pri tem pa lahko, vsaj deloma, ravno te prodorne pesnice in intelektualke, ki jih potlači, usmeri proti meni.

Ne boste z lahkoto videli alternativcev, marginalnih aktivistk in aktivistov, ki bi se lotevali najbolj neumnih deformacij kulturništva. Raje bodo pobirali drobtinice, ki jim jih podeljujejo tisti, ki na tem področju upravljajo z zadevami in sredstvi, slavili ali pa vsaj tolerirali nastavljene zvezdice in glasove generacije ter na drugi strani steklo napadali ali pa vsaj tolerirali napade na dejansko prodorne glasove. Tako se zgradi obzidje geta; polovico kroga naredi glavni tok, drugo polovico pa tako imenovana alternativa in prodornejši glasovi v glavnem zaman vpijejo znotraj obzidja. Kdo bo komuniciral navzven, recimo s tujino, odločajo starešine geta. To odločanje pa poteka ravno preko socializacije, katere bistveni element, glavno orodje represije, je trač.

Socializacija … ki je že javni prostor. Mogoče je postaviti enačaj med javnim prostorom in socializacijo. Obvladovanje javnih institucij je posledica distribucije strukturnih mest v nekem nejavnem prostoru. Ta distribucija se odvija na podlagi družinskih vlog; tu so nekakšni očetje in sinovi s svojimi generacijskimi spopadi in kvaziojdipskimi metaforikami (treba je obiti očete itd.). Urban Vovk v uvodniku neke literature iz leta 2010 zapiše: »Čeprav sem precej zadržan tudi do pojava, ko izvozni plasmaji deželnih literarnih pridelkov prehitevajo domačo kritiško preverbo in obstoječe modele vrednotenja - avtorji, ki se doma nikoli niso povzpeli niti do nominacije za katero od ne tako redkih nagrad, po moji oceni težko kaj prispevajo k moči literarne reprezentance na njenih čezmejnih desantih –, se zavedam, da lahko moja intimna prizadevanja za usklajeno, premišljeno in načrtovano izstreljevanje domačih literarnih projektilov na tuja ozemlja padejo na plodna tla le ob uspešnem sodelovanju vseh 'podsistemov'.«

Jasmin Frelih je v tekstu Nikoli ne bom general, objavljenem na spletnem portalu Literatura, podobno direkten: »Ko pa se enkrat oveš, da si se znašel sredi kulturne mašinerije – kultura kot sistem človeških odnosov, vzpostavljenih okoli določene prakse; v primeru literarne umetnosti so del tega sistema vsaj avtor, občinstva bralcev in zainteresirane javnosti, kritiška in poklicna in akademska skupnost, založbe, knjigotržci, mediji in – da vpliv te mašinerije sega tudi na kulturo osebnega bivanja – posameznik, ožja in širša družina, prijatelji, kolegi, znanci – in da so vsi ti odnosi v tej naši hiperfluidni globalni sodobnosti poznega kapitalizma, kamor vstopamo kot mlado-kapitalistična, nominalno liberalna država, odprti na zelo môten način, je najbrž razumljivo, da boš sprva občutil mero paralize.«

Oboje se bere kot satira iz kakšne Filipčičeve drame, pa ni, oboje je izrečeno s skrajno resnostjo. Na takšen način prihaja tudi do distribucije vlog psevdofeministk. Ta psevdofeminizem sta vsaka na svoj način obdelali Pia Brezavšček v tekstu Gnili feminizem in ekonomija lajkov, objavljenem na 3buni, in Anja Radaljac v prispevku Diskurz “Vuko-jebina”, ki je bil predvajan na Radiu Študent. Vsakdo se lahko s spremljanjem teh psevdofeminističnih vsebin prepriča, da gre v najboljšem primeru za »mišljenje« na ravni tako imenovanih ženskih revij in najstniških mesečnikov, pogosto pa tudi za raven rumenega tiska ali zgolj za golo neumnost.

Poglejmo primer obscene nominacije teh domnevnih feministk. Peter Kolšek, ki je pred leti tožil nad težkimi časi feministične korektnosti v slovenski poeziji, nato pa brez kakšnih ugovorov na različnih mestih reprezentiral žensko književnost v Sloveniji, kot na to opozarja v nekem intervjuju Taja Kramberger, v svoji recenziji knjige ene od omenjenih figur, ki ima naslov Na novo soočiti samostalnike in pridevnike, le-to paternalistično okliče za deklico, ki je pametna, in nas napoti, da naj njo kot najbolj reprezentativen glas generacije povprašamo, če nas kaj o tej generaciji zanima. Očka je takole imenoval svojo deklico, pa se ne spomnim nikakršnih kritičnih odzivov, kvečjemu naklonjenosti tem potezam. Kot kaže, za šovinistično tukaj ne obvelja, da neki posvečeni kritiški očka neupravičeno, pokroviteljsko in osladno opeva svojo koristno deklico, temveč to, da odrasla oseba moškega spola recenzira knjigo odrasle osebe ženskega spola in jo s tem posredno in argumentirano povabi, naj se temu trepljanju izogne, da bo uresničila svoj potencial …

Podajmo še enega iz zajetne malhe zanimivih primerov. Še pomnite, ko je Jela Krečič izdala roman? Potem morda tudi pomnite, kako ga je oglaševal njen mož, Slavoj Žižek. Namreč izjemno šovinistično, kot Žižek to pač zna. In se spomnite, kdo je pošeral to njegovo reklamo? Airbeletrina, ki je pred tem dan za dnevom objavljala psevdofeministične članke. Njeno občinstvo je bilo nad zadevico, če sodimo po odzivih na Facebooku, množično navdušeno. Zgolj navdušenje pa je bilo mogoče na istem družbenem omrežju spremljati v opisanem primeru Kolšek. In zakaj? Bržčas zato, ker je roman izšel pri Beletrini in so Beletrinini očki rekli, da ga je treba reklamirati na ta način, njihove deklice pa se temu očitno niso uprle. Naj spomnim, da gre tu natanko za tiste očke, za katere bi lahko rekli, da so na izjemno sporen način skenslali Tribuno.

Javni prostor služi opisani promociji že dogovorjenega in medsebojnemu trepljanju po ramenih. V primeru, da nekomu dodeljena vloga v družini ne ustreza, se lahko zgodijo redistribucije družinskih vlog (na primer v obliki generacijskih psevdoprelomov; prelomov v tem, kdo bo naprej fural isto zatohlo zgodbo) ali pa obrekovanja, ki se navadno na precej prozoren način oblačijo v polemike. Vendar je s posamezniki v slednjem primeru dokaj lahko obračunati preko tračev. Trači disciplinirajo vsakokratne družinske črne ovce in jih kmalu povrnejo v toplo zavetje družinske hierarhije. Zgolj družinski člani, s katerimi je nekaj narobe na karakterni ravni, povzročajo družinske probleme. Tako se trači ponavadi usrediščijo okoli standardnih psihologizacij: tisti, ki se trma v javnem prostoru, je nor, seksualno frustriran, histeričen, ni bil deležen dovolj ljubezni, zato potrebuje naš objem, je pretirano ambiciozen in podobno. Mislim, da sem sam doživel vse te očitke, tako s strani teh in onih nasprotnic in nasprotnikov kot s strani domnevnih zaveznic in zaveznikov.

Videti je, da nikoli ni mogoča kritika kot taka, torej kritika, ki vznika iz kompleksnih dejavnikov habitusa, in ne iz golega osebnega nezadovoljstva ter posledične maščevalnosti, in obenem kritika, ki je analitična, in ne zgolj anekdotična. Pri tem gre samo za preslikavo lastnih koordinat na drugega, preslikavo lastnega modus operandija. Trač ima dolgotrajne materialne učinke tudi na ekonomski položaj posameznika, saj je celotna ekonomska moč v rokah tistih, ki simbolno obvladujejo to nejavno.

Ker to ni moj modus operandi, nisem mogel biti discipliniran. Na obzorju se je pojavljala slutnja, da morda ne pripadam tej družini, da prihajam od zunaj … Da delam nered v njihovi hiši. Podobno kot ga, kot se metaforično izražajo desničarji po forumih, menda migrant v njihovi. Tako se je pogled name kot na problematičnega družinskega člana začel spreminjati v pogled na nevarnega tujca. Nisem bil več nedolžen histerik, nezadovoljno otroče, temveč vedno bolj agresiven barbar, nekultiviran, popolnoma iracionalen, morda z neko surovo inteligenco, ki pa je inteligenca neukročenega vojščaka, divjega stratega neke nevarne, nam tuje kulture, ki obvlada intelektualna orodja bojevanja, ki pa so samo krinka ekscesnega nasilja in želje po pokoritvi. V zadnji instanci pa nisem nič drugega kot umazani muslič, ki je nasilen do naših deklet.

Tako je, retorika osladnih humanitarcev, ki ne podlegajo iracionalnemu strahu desničarjev, se je podvrgla natanko temu iracionalnemu strahu. Čefur je dobrodošel zgolj, kolikor je debilen čefur iz Vojnovićeve knjige; degradiran, čustveno in intelektualno omejen čefur, preko katerega se lahko hvalimo, kako smo tolerantni, za razliko od naših kmetavzarskih desničarjev. Vendar postanemo isti netolerantni kmetavzi v trenutku, ko ta čefur ni submisiven … Največja napaka desnice v času afere okoli Čefurjev raus je bila po mojem ta, da niso romana vzeli za svojega, saj ravno ta roman potrjuje vse stereotipe, ki jih gojijo do “Južnjakov” kot nadvse enodimenzionalnih, nekultiviranih, omejenih ljudi. Ali pa da ni dokazala inherentnega nacionalizma, ki je prisoten v neupravičenem in pokroviteljskem nagrajevanju tega nenavadno precenjenega romana z njegovim protagonistom karikaturo.

Izpostavimo zdaj ključne momente teh socializacijskih praks, ki smo jih opisali; vladanje ekskluzivne druščine, javni prostor kot ekskluzivno mesto širjenja pozitivne ali negativne propagande, zavračanje drugega na podlagi stereotipa o njegovi kulturno ponotranjeni nasilnosti do ženske, paternalistični psevdofeminizem, antiintelektualizem in nagnjenost k avtenticizmu, ki jo opisuje Uroš Prah v Art-Arei.

Vas to na kaj spominja? Mene namreč zelo spominja na dispozitiv neke določene politične linije. In če je glavni sodobni kriterij za detekcijo svetovnega nazora te linije obnašanje na spletnih portalih (ki so zanimiva cona ambivalence med javnim in nejavnim, v kontekstu socialne analize vredna posebne obravnave), lahko podam primer komentarjev pod svojimi prispevki … Kot se lahko bralci prepričajo, ti morda tudi presegajo stopnjo zdravega razuma, agresivnosti, primitivnosti, ki jih lahko dočakamo denimo na MMC-ju pod novicami o migracijah. V zdaj večinoma izbrisanih komentarjih pa so se pojavljali celo taki ekstremi, ki so se lotevali spomina na mojega pokojnega očeta, ki so mi pripisovali najvulgarnejše rasistične stereotipe (prekomerna prokreacija, v igri so bile kamele in kislina), ki so raziskovali moje družinsko deblo …

Ampak v tem je neka zanka, neka nezmožnost delovanja. Trač, v tem primeru trač, da sem jaz nasilen do žensk, lahko funkcionira samo, če sam pristajam na družinski dispozitiv, če torej ne bom javnega prostora videl kot javni prostor, ampak samo kot prostor naklonjene ali nenaklonjene propagande.

V primeru, ko se opisane igre ne držim, ko ne pristanem na izsiljevalsko nasilje trača in ga javno izpostavim, se igra čisto obrne. S prenosom trača iz globine nejavnega prostora na površino javnega prostora, kakor to počnem na tem mestu ob analizi strukturne funkcije govorice, ta javni prostor performiram in v enem zamahu podrem celo strukturo, ki se utemeljuje ravno na nejavnosti vsega, tudi javnega prostora, preko katerega vzpostavlja svoje aparate za discipliniranje. Obenem pa akumuliram veliko maso simbolnega kapitala kot žrtev rasizma in s tem povečam svojo moč v odnosu do teh, ki jo želijo izničiti. Tako imajo zdaj samo dve etično in politično legitimni izbiri; ustaviti trač in se mi opravičiti ali pa vztrajati pri svojem in nositi posledice vsega, kar izhaja iz njihovega početja in kar sem na tem mestu analiziral.

Poglejmo, kaj se bo zgodilo.

Draga bralka, bralec. Avtorja besedila, ki ste ga ravnokar poslušali, sem nedavno odkril za svojo mizo, ko ga je zapisoval. Povedal mi je, da ne želi obstajati, o nevšečnosti biti ustvarjen … Da se lahko vrne v neobstoj samo, če izpiše svojo zgodbo, zgodbo, ki ga je ustvarila. In res, bolj kot je napredoval z besedilom, bolj je pred mojimi očmi bledel. Tudi zadnji izpisani stavki so bili v programu za vnašanje besedila komaj vidni in sem jih zato moral pretipkati. Upam, da se nisem zmotil glede kakšne besede. Ko je postavil zadnjo piko, je izginil, če se ne motim, sproščenega izraza na obrazu.

Ker nima več svojega glasu, ne vidim nobene težave v tem, da njegovemu zapisu svojega posodi špikerka ali špiker. Kar se tiče mojega, se tudi strinjam s tako rešitvijo. Ker je bil in odšel kot fikcija, lahko tudi zgornji zapis berete kot fikcijo. Kot fikcijo, ki je ustvarila svojega avtorja, ki jo je ta avtor fiksiral, da bi defiksiral sebe. Ali nekaj takega …

Kar se tiče opravičila, na katerega namiguje naš avtor – mislim, da po njem ni več potrebe, saj ga ni več. Verjetno bo dovolj, če pazimo, da mu ne zadamo več znova te nevšečnosti obstoja.

Kakorkoli že, verjetno vas zanima moje ime. Moje ime je Anonymous.