Zadnje čase smo v Ljubljani zasledili več zanimivih dogodkov, v žarišču katerih je strip. Kot forma pa se strip zadnjih trideset let vedno bolj prebija tudi v šolski in univerzitetni program, celo v Sloveniji se strip Maus Arta Spigelmana uporablja kot gradivo pri pouku zgodovine. Tako da je bil že čas, da o stripu spregovorimo tudi skozi Oči, ki ne vidijo.

Stripa, o katerih bomo govorili danes, si nista podobna po tematiki, niti po stilu, sta pa oba resno zastavljena in pomembna. Gre za strip Jacquesa Tardija [žaka tardija] Vojna v jarkih in za projekt literarne kritike v stripu oziroma Strip-o-kritiki.

Vojna v jarkih

Vojna v jarkih je bil pred kratkim preveden v slovenščino, in sicer v sodelovanju zbirke Ambasada in Znanstveno raziskovalnega centra. Strip sicer spregovori o bolečih zgodovinskih temah, čeprav avtor ni zgodovinar in dogodkov ne podaja v nekem kronološkem zaporedju. Žal pa ne moremo reči, da je prebirati ta strip užitek. Ker pač obravnava najbolj neumno od ljudskih početij – vojno, in sicer prvo svetovno vojno. Zato je strip  obarvan v sive, rjave in nasploh temačne tone. Po drugi strani pa takega čtiva, take risbe, scenarija in prikaza avtentičnega ljudskega trpljenja skozi kratke dialoge in razlage ne najdemo prav pogosto.

Kot je razvidno že iz naslova, gre za roman, poln blata, umazanije, preživljanja napol pod zemljo, ki je obenem zaklonišče in grobišče. Gre za zemljo, ki je izruvana od granat, ki smrdi po razpadajočih truplih, obenem pa je zaklonišče, zavarovano z bodečimi žicami. Na drugi, sovražnikovi strani je enako. Jarki. Vmes je no man's land – kar po angleško, ker tudi Angleži sodelujejo v tej vojni, ki je v štirih letih trajanja odnesla milijone življenj. Zgodba je sicer podana s francoske perspektive, saj je Tardi Francoz, vendar ne prizanese nobeni strani. Vsi udeleženci vojne namreč trpijo enako – tako Nemci kot Francozi, tako vojaki kot civilisti. Vojna v jarkih je angažirani avtorski strip, ki pove ne eno samo zgodbo, ampak zgodbo milijonov ljudi, ki jim je velika vojna, kot ji rečejo Francozi, zaznamovala življenja.

V enem redkih dolgih monologov nekega vojaka Tardi zapiše naslednje: "Kakor tisti pizdunski kapetan, ki mi je crknil pri nogah … Na celi fronti ni bilo večjega gnoja ... Mama ... Mama, se je cmeril … Kaj kurba imajo vsi s temi svojimi mamami? Mame dobavljajo topovsko hrano, plod iz njihovih ledij pride na svet s čelado na glavi in do zob oborožen … taki smo ... temu se pravi človeško! S tem se nimamo kaj bahat …" Po tem monologu vojak umakne čelado s trebuha in se mu pokaže drobovje. V naslednjem trenutku pa se sam raznese z ročno bombo. Kakšne šanse je imel ne ostati v klavnici in ne poslušati ukaza nadrejenih?

V ospredju stripa so namreč dezerterji, izdajalci, strahopetci, pogumni, stari, mladi, uporni, pohabljeni, skratka vojaki in njihove zgodbe. Kratke zgodbe, usode nesrečnih vojakov, ki so se znašli v vojni in potegnejo kratko. Ti ljudje niso heroji, povprečni so, nekateri tudi moralno dvomljive vrednosti. Vsak od njih iz perspektive rova, blatnega jarka, kot da bi že bil pokopan, išče možnosti, da bi se rešil. Povsod ista misel – kako preživeti. Ranjenci ga odnesejo še najbolje, zato je bilo ne malo takih, ki so se iz nemogočih jarkovskih pogojev skušali izvleči prav s samopoškodovanji. Gangrenasti robčki pa se pri nekaterih niso obnesli, nesnaga se je prehitro razširila in so bili mrtvi  preden jih je doktor poslal v bolnišnico na varno in mirno območje. Ne, v tem stripu ni happy enda, če ne štejemo dejstva, da strip lahko odložimo in smo zelo srečni, da so časi velike vojne mimo.

Strip pokaže oborožitev, razlike med vojskami, med fiziognomijami, karakterji, uniformami in uporabi ogromno navidez nepomembnih detajlov. In čeprav ti aspekti sploh niso v ospredju, so razvidno produkt skrbnega preučevanja. Tardi je upošteval  avtentične podatke in zajel problematiko prve svetovne vojne z različnih vidikov. V kratkih, a pretresljivih prizorih se dotakne tudi žensk in civilistov. Scena o potiskanju civilistov pred sabo, tako imenovanega živega ščita, kar so počeli Nemci v Belgiji, je žal verodostojna, čeprav jo v zgodovinskih knjigah stežka najdemo.

Pripovedi, ki nam jih Tardi posreduje skozi izjemno risbo, nam vsekakor dajo misliti. Tardi je namreč narisal preko 30 grafičnih romanov, stripi o vojni so le manjši del. Vojna v jarkih je nastajala dobro desetletje in je bila prvič objavljena leta 1993 v Belgiji. Tardi v uvodu zapiše, da je bil njegov dedek vojak v prvi svetovni vojni, torej se pri njemu na nek način prepletata bibliografija in biografija. Karakterizira ga tudi izjemen črn humor in virtuozna risba – tako imenovani stil „jasne linije“. Risba je ekspresivna, natančna in je v harmoniji z zgodbo. Tardi namreč pušča radikalno malo prostora za individualca. Vojake tretira dokaj poenostavljeno, kot „ovce v klavnici“, a le zaradi tega, ker so njihovi karakterji precej situacijsko določeni.

Tardijevega stripa pa nismo le brali in gledali, temveč smo tudi poslušali pogovor, ki je bil ob izidu v ZRC-ju. Tam smo zabeležili Petro Soršak, zgodovinarko, ki se ukvarja s prvo svetovno vojno in ki je povedala nekaj več o tem srhljivem obdobju, in sicer s pozicij, ki se jih avtor v stripu le bežno dotakne. Prisluhnimo:

////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU.

///////////////////////

Čeprav strip konča s podatki, statistiko vojne v številkah, nam ta ne prinese katarze, ampak nas bolj sili na Munchov Krik. Številke razdejanj so grozovite in dejansko za milijone ljudi ta vojna ni imela srečnega konca. Ker je Tardi realističen, mu lahko zaupamo, da „ni junaka, ki bi preživel v tem stripu“. Obenem pa se Vojna v jarkih bere na mah, kar je zasluga tudi izjemnega prevoda, za kar sta poskrbela Suzana Koncut in Gašper Rus.

Strip-o-kritika

Drugi stripovski dogodek pa je produkt slovenske pameti, natančneje slovenskega kroga literarnih kritikov. Avtorica tega zanimivega projekta, Maša Pfeifer, se je lotila inovativne oblike posredovanja kritiške misli, k sodelovanju je povabila kolege kritike, umetnike in risarje ter natisnila prvo Strip-o-kritiko.  Obravnavali so tako imenovano „plažno literaturo“. Pet različnih žanrov - kriminalka, srhljivka, ljubezenski roman, znanstvena fantastika in ezoterika so prebrani, premišljeni in kritizirani. Scenarij in risba sta delo različnih avtorjev. Naštejmo jih: Ana Baraga, Nina Bric, Ana Geršak, Eva Jakimoska, Katja Perat, Maša Pfeifer, Meta Šolar in Urban Zorko. Vsi pa se ukvarjajo bodisi z risbo bodisi s kritiko in vsi so se lotili vprašanja, „kaj in zakaj beremo?“ In vsi so sledili ideji literarnega vrednotenja romanov s pomočjo likovne podobe.

Prisluhnimo avtorici projekta Maši Pfeifer:

///////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU.

//////////////////////////////////////

Strip, kot ga opredeli teoretik Scott McCloud, je „umetnost zaporedja, v katerem imata beseda in risba poseben odnos.“ Osvobojeni ustaljenih form se avtorji Strip-o-kritike podajo v negotov projekt, v katerem po besedah Pfeiferjeve „kritika ni več samo analiza in sodba, ampak postane avtonomna recenzentova zgodba, ki jo risar realizira.“ Od petih stripov, zaobjetih v tej zbirki, nekateri bolj, nekateri pa manj posrečeno funkcionirajo pri posredovanju ideje. Medij stripa je izkoriščen kot orodje, tako mu je zaradi višjega namena – in ta je sporočilo kritike - odvzeta lepota. Bralcu se posreduje mnenje, njegova pozornost se z običajnega branja knjig preusmeri na analizo in na to, s čimer se kritiki ukvarjajo, kar je precej izviren način, da se kritiko približa slehernemu posamezniku. Po drugi strani pa tak projekt zahteva nekaj več, kot samo obrtno veščino pisca in risarja, zahteva njihovo harmonijo in balans, kar se zgublja v preveliki količini teksta in od le-tega popolnoma ločenega risanega nadaljevanja. Strip in literarna kritika tako ostajata vsak v svoji domeni in se ne dopolnjujeta, kar bi bilo bistveno za ta projekt.

V Strip-o-kritiki si želijo našega angažmaja, želijo si, da se ob branju potrudimo in da imamo nekaj predznanja o knjigah, ki jih kritizirajo. Slednji podatek je bil najbrž vodilen tudi pri izbiri tako imenovane plažne literature. Spoja slik in literature se je osem avtorjev Strip-o-kritike lotilo z dobrimi nameni in s tem pripomoglo tudi k razumevanju stripa kot medija, ki se ga prepogosto zaničuje, češ da je za zabavo in komercialo. Strip je seveda več kot to, je umetnost. McCloud zapiše, da „besede in slike lahko skupaj odlično pripovedujejo zgodbe, kadar znajo ustvarjalci iz obojega povleči kar največ.“ V naslednji Strip-o-kritiki si tako želimo, da uporaba risbe ne bi le smešila avtorjev slabe literature. Strip se lahko izjemno dobro približa bralcu, a le če je risba enakovredna tekstu. Velja tudi obratno, literarna kritika, ki bi se prilagodila mediju stripa in upoštevala njegove izrazne možnosti, bi imela bistveno več dosega. Po drugi strani pa upamo, da bo projekt Strip-o-kritike, ki se je rodil na ljubljanskem IRIU inštitutu, še naprej kritično razmišljanje približeval bralcem.