Počasi potapljajoče se Benetke spet gostijo največjo arhitekturno razstavo na svetu. Od junija od novembra v Arzenalu razstavlja 26 držav, 29 nacij se predstavlja v nacionalnih paviljonih v Giardinih, še 10 držav daje v oko razstave po galerijah po mestu. To kolosalno izložbo krasi v 14. ediciji zveneč naslov še bolj zvenečega arhitekta: Temelje oziroma Fundamentals je kuriral Rem Koolhaas.

Razstavo Temelji tvorijo tri enakovredne enote. Prvi del sestavljajo nacionalni paviljoni, ki se tokrat prvič od začetka arhitekturnega bienala lotevajo obravnave enotne teme, in sicer vprašanja modernosti zadnjih sto let. Pod naslovom Absorbing Modernity 1914-2014 naj bi 65 držav prikazalo nevralgične točke, ključne momente stoletja modernizacije. Drugi del razstave stoji na začetku Arzenala pod naslovom Monditalia, kar bi v prostem prevodu lahko pomenilo nekaj kot Svet-Italija. In tako poimenovanje cilja natanko v to vsebino, saj naj bi tu prikazali Italijo kot temeljno državo, ki zaseda enkratno in emblematično pozicijo v današnjem globalnem svetu. Zadnji, tretji del razstave, pa je ta, ki ima bojda najmočnejši Koolhaasov pečat: gre za prezentacijo z naslovom Elementi arhitekture v centralnem paviljonu v Giardinih. Ta postavitev je rezultat dvoletnega raziskovanja Harvard Graduate School of Design in zunanjih ekspertov. Prav raziskovanje in analize so bile baje zaželjen izplen bienala, ko so h kuriranju povabili Rema Koolhaasa, ki je leta 2010 s strani te organizacije prejel tudi prestižnega zlatega leva.

Ti konceptualni okvirji so izrazito visoko zastavljeni. Deloma se spogledujejo s prejšnjim bienalom z naslovom Common ground. Skupaj z obrazom zvezdniškega arhitekta so že mesece pred začetkom bienala napovedovali razstavo, ki je ne gre zamuditi, saj bo s takimi vsebinami močno zarezala v premislek in prakso arhitekture. V tem hitrem sprehodu pa bomo skušali pokazati, da se je zgodilo ravno nasprotno: navedli bomo nekaj argumentov, zakaj se zapisani okvirji v praksi niso udejanili, zakaj so spodleteli in razen redkih izjem postavili na ogled enega slabših bienalov. Seveda ob tem takoj dodajamo opombo pod črto: zaradi obsega razstave smo pri nacionalnih paviljonih zagotovo kaj izpustili, spregledali, tudi premalo ovrednotili, vendar je pri ostalih dveh členih razstave ta umanjkan premislek evidenten.