Fotopub: luč na koncu gradbišča
Druženje ob jagenjčku, cvičku in enormnih količinah izredno neokusnega šnopca dvomljivega porekla je v spremljavi ansambla Otoški cvet otvorilo peti zapovrstni festival Fotopub, ki je po ustaljeni navadi potekal v Novem mestu prvi teden avgusta. Znamko z dolgoletno tradicijo je pred petimi poletji prevzela skupina študentov in iz prvotnega festivala dokumentarne fotografije ustvarila festival sodobne umetnosti. Ime Fotopub tako združuje mrežo mladih umetnikov, ki so na prvi pogled močno oddaljeni od fotografije kot medija, razumljenega v klasičnem pomenu besede.
Obiskovalce je v prvi vrsti presenetila splošna kaotičnost festivala, ki se je odvijal v večinoma zapuščenih prostorih širom starega mestnega jedra Novega mesta. Spontani organizacijski elementi so ob boku z bizarnimi in nepovezanimi vsebinami festivala ustvarili kar nekaj začudenih pogledov obiskovalcev. Vsekakor pa brez dvoma govorimo o nadvse edinstvenem in hitro rastočem festivalu sodobne fotografske umetnosti. Fotopub lahko najbolje razumemo kot platformo sodobnih praks umetnosti in raziskovanja fotografskega v sodobni umetnosti. Festival, ki ga bomo podrobneje spoznali v naslednjih minutah, predstavlja predvsem dogodek, s katerim kolektiv sklene svojo celoletno aktivnost.
V letošnji ediciji smo lahko pričali namernemu zmanjšanju obsega festivala. Ne glede na izrazito rast pridobljenih sredstev je festival v primerjavi z lanskim letom število avtorjev zmanjšal s 47 na 25, a so, kot opozarjajo organizatorji, z ostalimi udeleženci vseeno zapolnili vse razpoložljive turistične nastanitve v Novem mestu.
Predstavnika organizatorjev festivala Dušan Josip Smodej in Tadej Vindiš izpostavljata, da Fotopub nima svojega mesta v ustaljeni slovenski kulturni sceni. O pomenu in razsežnosti organizacije in festivala dodajata sledeče:
Raznolikost predstavljenih vsebin je naključnim obiskovalcem lahko ustvarila precejšen izziv pri razpoznavanju rdeče niti tokratnega Fotopuba. V letošnji ediciji bi lahko izpostavili predvsem performativno naravo, ki je, sodeč po nekoliko okornih interpretacijah, še vedno sorodna širšemu konceptu fotografske umetnosti. Govorili smo z nekaterimi avtorji, ki so gostovali na letošnjem Fotopubu. Začenjamo z Markom Faridom, ki je v četrtkovem pogovoru predstavil svoj prihajajoči projekt virtualne realnosti z naslovom Seeing I, v katerem bo 24 ur dnevno 28 dni zapored slišal in videl zgolj izkustva druge osebe.
Verjetno najbolj nefotografski del festivala je predstavljal umetniški trio pod imenom Steve and Samantha. Skupina angleških vizualnih umetnikov je na festivalu izvedla projekt skoraj enotedenske glasbene improvizacije v praznih prostorih Stare pošte. Trio je v improviziranem studiu ustvarjal material, ki bo v prihodnosti morda izšel v obliki albuma.
Na letošnjem Fotopubu je svoj projekt razstavljala tudi Zuzana Marketa Mačkova, zmagovalka nagrade portfolio review 2017. Projekt najmlajše gostujoče umetnice Fotopuba, razstavljen v Mestnem parku, nam predstavi kustosinja in koordinatorica festivala Ilaria Speri.
Projekt Lost in depicition, otvorjen na predzadnji dan festivala, nam predstavijo kuratorica Eva Hoonhout, Caz Egelie, Lily Lanfermeijer in Dan Adlešič.
Obiskali smo tudi zaključni performans festivala, ki ga je na glavni avtobusni postaji izvedla Nataša Berk. Udeleženci smo na performans čakali na enem izmed postajališč znotraj postajališčnega kompleksa. Nataša je v svoji “trucker” uniformi sedeže avtobusa napolnila z obiskovalci, nato pa nekaj metrov stran v počasni hitrosti in previsokih obratih motorja na sredi parkirišča s kolesom narisala črto.
Dodatno specifiko festivala lahko najdemo tudi v prostovoljskem kadru. Prostovoljci imajo možnost, da prejmejo mentorstvo in izvedejo projekt, ki ga nato enakovredno z ostalimi avtorji razstavijo na naslednjem festivalu. Smodej in Vindiš med drugim izpostavita, da gre za edinstveni način izvedbe prostovoljstva v Sloveniji.
Izrečenih je bilo kar nekaj besed o vlogi, ki jo ima Fotopub pri decentralizaciji sodobne umetnosti v slovenskem prostoru. Temu vsekakor ne moremo ugovarjati, a vendar formalnosti zvodenijo v trenutku, ko prevprašamo interakcijo festivala z lokalno populacijo. Ta se sicer v spodobnem številu udeležuje večernega dela programa, v sklopu katerega smo letos v atriju kluba Lokalpatriot in mestnem parku med drugim lahko prisluhnili nastopom izvajalcev, kot so Svemirko, Levanael, Strip Steve, Your Gay Thoughts, Persian Empire, Matter in Borka. V sklopu otvoritev razstav pa bi vsaj v zadnjih treh dneh festivala lokalne goste najverjetneje lahko prešteli na prste dveh rok. Vindiš in Smodej trdita, da sta odkrila razloge za nizek obisk razstav Novomeščanov.
Kar nekaj medijske pozornosti je festival prejel leta 2015, ko so se organizatorji ob zavrnitvi projektnega razpisa odločili za tožbo Ministrstva za kulturo. Tožba, ki se je do zdaj vsaj v prvi od sedmih točk za Fotopub končala uspešno, se je med drugim izkazala tudi kot uspešna promocijska metoda za festival. Organizatorja odnos med ministrstvom in Fotopubom v zelo poenostavljeni obliki humorno povzameta z naslednjimi besedami.
Ministrstvo za kulturo trenutno prispeva zgolj 15 odstotkov celotnih sredstev festivala, medtem ko festival poleg manjših sredstev od Mestne občine Novo mesto in sponzorjev večinski delež prejema iz tujine. Nesoglasja z Ministrstvom za kulturo so najbolj izrazita predvsem na področju decentralizacije kulture, saj lahko med vsemi vidiki doprinosa festivala slovenski kulturni sceni v prvi vrsti izpostavimo prav decentralizacijo sodobne umetnosti v nacionalnem prostoru.
Fotopub je v svoji novi podobi, od menjave ekipe in vsebinskega zasuka, pogosto tarča kritičnih opazk, ki običajno izhajajo iz nostalgije nad starim festivalom dokumentarne fotografije in izrazitih vsebinskih razlik med starim in novim Fotopubom. Ob pogovoru z obiskovalci pa smo pogosto zasledili tudi očitke, da je Fotopub podlegel bremenu pretiranega popivanja, kar naj bi poseglo v samo vsebino in namen festivala. Vindiš in Smodej v svoji reakciji nad očitki ne ovinkarita.
V dneh festivala smo lahko videli širok nabor navidez morda nepovezanih ali celo nezdružljivih elementov, ki od konceptualno odtujenih razstav segajo vse do že izpostavljene harmonike, janca, šnopca in cvička. Izpostavljene vsebine tako vzbujajo občutek spontane organizacije in nakazujejo pomanjkljive konceptualne temelje festivala, kar Smodej in Vindiš ostro zavrneta.
Za konec pa še krajši komentar z vidika obiskovalca. Ne glede na nizek obisk Novomeščanov na otvoritvah razstav, ki so potekale v sklopu festivala, Fotopub predstavlja eno izmed zelo redkih priložnosti, ko Novo mesto preplavijo obiskovalci z vseh koncev Slovenije in Evrope. Izpostavljen moment letošnjega Fotopuba je bil še toliko izrazitejši zaradi celoletne prenove Glavnega trga, ki je iz mestnega jedra začasno ustvarila mesto duhov. Vendarle pa se lahko vprašamo, kakšen izziv lahko predstavlja poskus zagotovitve velikega obiska lokalne publike na kakršnem koli festivalu sodobne umetnosti širom Slovenije.
Dodaj komentar
Komentiraj