Franco Berardi - Bifo

Franco Berardi - Bifo

Oddaja

Kot je dejal Nikolai Jeffs po Bifovem predavanju prejšnjo sredo, Franca Berardija - Bifa ni treba več posebej predstavljati. Verjetno tudi na Radiu Študent ne, kajti v preteklih dveh letih smo mu vendarle odredili in odmerili kar nekaj etrskega prostora, da bi, če ne drugega, vsaj predstavili osnovne konture njegovega kritičnega vrednotenja komunikacijsko-tehnološkega stroja, ki poganja današnji kapitalistični, ali kot pravi sam, semiokapitalistični režim.

Pri delovanju tega režima je seveda ključna finančna abstrakcija, s katero se, kot pravi Bifo s precej klasično tezo, finance ločijo od potrebe same produkcije. Kakor piše v svoji zadnji knjigi And: Phenomenology of the End: »Znotraj sfere finančne ekonomije pospeševanje finančne cirkulacije in valorizacije implicira eliminacijo konkretne koristnosti produktov, bodisi da so materialni bodisi imaterialni, bodisi industrijski bodisi semiotični. Proces realizacije kapitala, namreč izmenjava blag za denar, je očitno upočasnjeval monetarno akumulacijo. Virtualna tehnologija je ustvarila pogoje možnosti preskoka tega počasnega prehoda skozi konkretno in uporabno blago. […] Virtualna cirkulacija abstraktne vrednosti, ki sploh ni denar, temveč algoritmi in elektronski impulzi, so bili pospešeni do točke popolnega pobega onstran možnosti človeškega razumevanja in – očitno – politične kontrole.“

Prav tu se po Bifu najdeva problem, ki ga v omenjeni knjigi skuša zajeti skozi razliko med kiberprostorom in kiberčasom. Medtem ko je kiberprostor sfera povezovanja človeških in strojnih virov, ki se zaradi hitrosti tehnologije lahko potencira do neskončnosti, pa je kiberčas sfera, ki je omejena z organskimi procesi. »Kiberčas ni preprosto razširljiva dimenzija, kajti nanaša se na intenzivnost izkušnje. Objektivna sfera kiberprostora se razširja na podlagi hitrosti digitalne replikacije, toda subjektivni nukleus kiberčasa se razvija s počasnejšim ritmom, ritmom korporealnosti, ugodja in trpljenja«. Če bi bili pri tem malo bolj metafizično hudomušni, bi lahko sicer rekli, da smo končno dosegli novo neskončno, tokrat ne božje, ampak tehnološko.

Tudi zato Bifo na eni strani govori o psihopatoloških pojavih pod obnebjem semiokapitalizma, kot sta depresija in samomorilnost, in na drugi o koncu prihodnosti kot določeni zgodovinski in politični projekciji. In prav zato se v svoji najnovejši knjigi Kognitarci in semiokapital, ki je kot razširjeni transkript seminarja ob prvem Bifovem obisku v Ljubljani pred dvema letoma nedavno izšla pri založbi Maska, loti, kot pravi, novega opredeljevanja pomena zavestne akcije v današnji dobi prekarnosti in tudi zato tam piše zgodovino družbenih gibanj zadnjih petdeset let. Toda kot je rekel na predavanju prejšnjo sredo, ko je ob izidu knjige kot eden izmed gostov knjižnega sejma predaval pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma, je ta knjiga zaradi nemoči politične akcije »iz mode«, vendar nosi svoje »sporočilo v steklenici«.

S Francom Berardijem - Bifom smo se pogovarjali dan po njegovem predavanju in tik pred predstavitvijo knjige v MSUM. Ujeli smo ga med enim in drugim intervjujem, ki jih je kot po starem dobrem tekočem traku opravljal med svojo bojda manj kot 24-urno prisotnostjo v Ljubljani. Takšna je očitno usoda teoretika, ki piše o pospeševanju in izkoriščanju kognitivnega dela. Teoretika, ki postaja del določenega medijskega spektakla in ki pospešuje svojo teoretsko produkcijo, tako da tudi ta uhaja izven kontrole in se včasih žal zatakne na levičarskih občih mestih. Da ne bo pomote: kajpada z medijsko prisotnostjo in z visoko teoretsko produkcijo samo po sebi ni nič narobe, toda včasih je potrebno tudi sam pri sebi iz teoretsko-vsebinske ravni preiti na formalno-produkcijsko raven. Tako bi se namreč lahko ustavil kakšen proces pospeševanja in izgubljanja učinka, kar si želi tudi Bifo. Ali pa tudi ne: poglejmo samo primer, kako smo z intervjujem tudi sami pristavili štafetno palico v vrsti za naš medijski kruh.

Intervjuju, ki sledi, smo dodali tudi daljšo uvodno in končno opombo, kjer smo skušali zgolj nasloviti nekatera protislovja, ki jih med intervjujem žal nismo uspeli odpreti, kaj šele razrešiti.

Intervju.

 

Končna opomba: Čedalje bolj se zdi očitno, da se Bifova misel še vedno osredinja okoli humanizma, ki se mu noče ali ne more popolnoma izogniti, temveč skuša sam humanizem misliti skozi spreminjanje, postajanje. Bifov problem - kar je tudi ena od linij Stieglerjevega mišljenja - je, da detektira obstoj več redov hitrosti diferenciranja. Pri čemer tudi sama hitrost in ritem nista izvzeta spreminjanju. Tako je humanistični ostanek ravno v tem, da psiho-fizično telo in seveda tudi kolektivno telo ni - čisto zaradi materialnih razlogov - sposobno slediti drugim miljejem. To je očitno, pa vendar ...

Kajti očitno je tudi, da obstajajo tri osnovne linije, ki mislijo možen izhod iz te frustrirajoče kakofonije različnih hitrosti. Prvič, akceleracionizem, katerega ena smer zagrabi iz polja psiho-fizičnega - kognicijo želi prilagoditi ritmu "strojev" - na primer Kurzweil s svojo 2045 Iniciative; druga vstopna točka je tehno-kapitalistični mehanizem, kjer gre za to, da se z načrtnim pospeševanjem le-tega doseže točko, ko bo kapitalizem implodiral in se s tem samo-uničil. Obe veji akceleracionizma pa v končni fazi sledita logiki, da je treba s tehnološkimi sredstvi preseči sedanjega človeka in ko bo to doseženo, predpostavljata, se bo zgodilo nekaj, o čemer trenutno ni mogoče še nič zares reči.

Na tem mestu je potrebna kratka fusnota. Akceleracionizem se na splošno deklarira kot anti-humanizem, vendar hkrati trdi, da je edina možna rešitev v nedoločeni prihodnosti. Poanta, ki je na tem mestu ne bomo nadalje razvijali, je v tem, da se stavi na prihodnost, ki pa je bistveno človeški modus časovnosti. Seveda ne pravimo, da akceleracionizem prepoznava kakšno esenco človek, ampak zgolj to, da se morda humanizmu na neki ravni ni mogoče popolnoma izogniti, da vedno ostaja določen preostanek humanizma.

Drugi liniji bi lahko rekli, kot ji v ravnokar slišanem intervjuju pravi Bifo, "slowism". Tej gre za “povratek k … čemurkoli že” oziroma za zaustavitev napredka.

Tretja pozicija, ki ni samo "malo tega malo onega", je tista, ki hitrost/počasnost, preteklost/prihodnost in vse nadaljnje binarnosti - mogoče tudi humanizem/antihumanizem - ne razume dvopolno. Znotraj tega polja seveda misli tudi Bifo in vprašanje - na katerega nimava odgovora - je, ali mu uspe s svojim teoretskim korpusom ostati znotraj.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.