Igra slikarskega konstruiranja
Mednarodni grafični likovni center te dni naseljuje razstava Fair Game, ki sta jo pripravili umetnica Nathalie Du Pasquier in kustosinja Kate Sutton. V današnjem Odprtem terminu za kulturo na frekvenci 89,3 MHz jo bomo razčlenili skupaj z umetnico in kustosinjo.
Ideja o razstavi se tokrat ni oblikovala v smeri institucija – umetnica – kustosinja, temveč, kot je zadnja leta bolj ali manj že pravilo, v smeri institucija – kustosinja – umetnica. Direktorica MGLC-ja Nevenka Šivavec je v CV-ju likovne kritičarke, Američanke Kate Sutton, bojda prebrala, da je slednja tudi kurirala nekaj razstav, ter jo povabila k snovanju razstave. Sutton je izbor osrediščila okrog ustanove in njene temeljne usmeritve oziroma medija, grafike:
Obenem je kustosinjo Du Pasquier navdušila z več razstavami po Evropi in ZDA, predvsem s svojim živahnim poseganjem v prostor.
Du Pasquier je tudi v MGLC-ju postopala tudi kuratorsko. Kustosinja pravi, da svojo vlogo dojema predvsem organizatorsko in mediatorsko, posreduje med umetnico in institucijo.
Du Pasquier je ustvarila tako ambient, ki se oddaljuje od paradigme bele kocke, kot tudi sam razstavni koncept, ki se izvija iz dveh primežov retrospektivnih razstav – kronologije in jagodnega izbora. V prvem prostoru, kjer so umetničina najstarejša oblikovalska dela, je celo naslikala sveženj stenskih poslikav.
Kontekst, ambient je za umetnico izrednega pomena. Du Pasquier pove, da sta sprva želeli popleskati celotne stene, a da sta se kasneje odločili za preprostejši, manj invaziven poseg, ki pa prav tako narekuje razpoloženje prostora.
Postavitev tako ni kronološka, dogaja se veliko bolj intuitivno, predvsem pa celostno, diha skupaj s prostorom. Tovrstno oblikovalsko postopanje lahko vsaj v določeni meri pripišemo umetničinim ustvarjalnim začetkom. V osemdesetih letih je bila članica »postmodernističnega« oblikovalskega kolektiva Memphis Group, katerega glavna prepoznavna značilnost so bili barviti abstraktni dekorativni elementi. Po letu 1987, ko je skupina razpadla, je pričela slikati. A kot pravi, ni šlo za spremembo medija:
Obenem je z oblikovanja presedlala na umetnost. Ali pač? Kako konceptualizira razliko med obema? Izvzemajoč odjemalca zelo nejasno.
Isto vprašanje v dialogu z umetnico pokomentira še kustosinja.
Če se torej razlike med oblikovanjem in umetnostjo dogajajo v megli »svétosti« in jih določajo s to svetostjo povezane odločitve, kot je uokvirjanje del in, je pa umetnica zelo jasna glede tega, da se njena novejša produkcija razlikuje od prejšnje, oblikovalske, da jo je treba dojemati drugače. Če je pri prejšnji kot elementarni gradnik prevladoval vzorec, ki se je ali pa se ni prenesel v izdelek – in torej je ali pa ni zaživel, začel živeti svoje lastno življenje, kot se je izrazila – zdaj z vzorci več ne dela. A kot opaža Sutton, v njenih delih vzorec vseeno vznikne:
Z ravno omenjenim konceptualnim navezovanjem zadnje sobe, imenovane Prostor z grafičnimi odtisi, na drugo, poimenovano Včeraj, stopimo v polje zamisli za samo postavitev razstave. Kot smo že omenili, ne gre za tipično kronološko postavitev, temveč je postavitev, kot pripomnita kustosinja in umetnica, bolj intuitivne in še bolj igrive narave.
Od tu tudi ime razstave: Fair Game.
Razstava se pred očmi obiskovalca zares lahko odvije kot nekakšna igra, in to v dvojnem pomenu. Prvi je že omenjeno umetničino igranje, ki ga doživimo skozi njeno poigravanje s perspektivo, svetlobo, očišči, izmenjevanjem dvo- in trodimenzionalnosti in podobnimi formalnimi umetniškimi problemi. Druga igra se odvije bolj v polju interpretacije. Ko sledimo pojavljanju posameznih modulov s slike na sliko, iz sobe v sobo, lahko opazujemo, kako pridobivajo nekakšno kvaliteto znaka: kako se postopoma vedno bolj definirajo v razliki do drugih, obenem pa vzvratno določajo ostale.
Malenkost bolj natrenirano oko opazi še nekaj: celo paleto potencialnih vplivov. Od afriških tekstilov in metafizične umetnosti á la Giorgio de Chirico ali Giorgio Morandi do japonske grafike in poparta. Tovrsten eklekticizem se umetnici sicer ne zdi nič posebnega, saj v postmodernističnem duhu pravi, da živimo v času kolaža.
Razstavna postavitev je zasnovana kot vizualni tok. Namesto opisov na stenah sta se snovalki raje odločili za zloženko, obrazstavno vodilo, prek katerega nas po prostorih vodijo umetničini opisi oziroma zapiski. Vodijo nas od Prvega prostora, ki ni zares prostor, je vhod, v katerem je postavljena zgolj ena slika – tista, ki z dominami najbolj evidentno uvede pojem igre – do že omenjenega prostora Včeraj. In naprej do Velikih stvari, ki so prostor, namenjen tihožitjem večjih dimenzij. A še preden se premaknemo do Spet od doma, kjer je dom našla serija abstraktnih podob, poslušajmo, kako umetnica konceptualizira razliko med figuralnim in abstraktnim slikarstvom, med tihožitji v tretjem in abstraktnimi risbami v četrtem prostoru ter kaj je eno utegnilo doprinesti drugemu – in obratno.
Abstrakcija je torej zanjo nekaj, kar ni osnovano na predhodnem modelu. Kljub temu v naslednji sobi stoji slika, ki jo je opisala kot »abstraktno konstrukcijo«, a je obenem edina taka, »na kateri je nekaj, kar fizično obstaja«. Dozdevno ravno iz nesoglasja izhaja naslov prostora: Stvari, ki ne obstajajo. Šele v prostoru z risbami s tuši naletimo na močnejši slogovni kontrast, na drugačno likovno govorico. Na posebnost teh del opozorita tudi Sutton in Du Pasquier.
V zadnjem prostoru so razstavljena dela, ki so nastala kot rezultati septembrskega umetničinega snovanja v grafičnem ateljeju MGLC. Gradnike teh del umetnica vidi kot neke vrste module, kot besedišče. To besedišče je postopoma zbirala in dopolnjevala skozi vso svojo kariero:
A morda je bolje, da njene umetnosti ne poskušamo razčlenjevati preveč precizno. Kot pravi umetnica sama, je pri njenem delu zelo, zelo pomembno naslednje:
****
Cikel »Fokus Francija« podpira Francoski Inštitut. Če želite prebirati francosko literaturo, obiščite Francoski inštitut v Sloveniji, ki vam v svoji mediateki nudi široko izbiro književnih del frankofonskih avtorjev, obenem pa se tam lahko na tečajih učite tudi francosko. Več informacij o dejavnostih Francoskega inštituta v Sloveniji dobite na spletni strani inštituta www.institutfrance.si.
Dodaj komentar
Komentiraj