... in nazaj k desnici

... in nazaj k desnici

Mnenje, kolumna ali komentar

Del RŠ-eve tolpe je v zadnjem času intenzivno kritiziral prakse in diskurze sodobne levice. Kritika se je močno razširila v času migrantske krize. Predvsem je merila na tihe razredne rasizme, nedoslednosti in antiintelektualne morbidnosti humanitarne liberalne levice. Iskali smo “kančke resnice skrajne desnice” in delali prve korake na poti do razumevanja njenih volivcev. Glede na to, da liberalna levica izgublja svojo hegemonijo in da se razrašča skrajna desnica, ki v tem trenutku predstavlja neposrednejšo politično (in fizično) nevarnost, pa je morda čas, da se zopet lotimo klasičnega antifašizma in z intelektualno artilerijo, ki nam je na voljo, neusmiljeno preganjamo fašistične bedastoče.

Izpeljavo samokritike bom začel pri vprašanju empirije. V zadnjem obdobju je večkrat prišlo do očitkov liberalni levici, da naj bi prikrivala relevantnost dejstva, da so bili med posiljevalci in drugimi spolnimi napadalci na silvestrovanju v Kölnu v glavnem migranti. Če vztrajamo pri tem očitku, moramo povedati tudi, da empirija ni primarna okupacija desnice. Rasizem ni nekaj, kar bi bilo posledica predhodnega dejanja družbene skupine, na podlagi katere bi desničarji to družbeno skupino okitili z raznoraznimi esencializmi, temveč je nekaj, kar empiriji predhaja. Ni bil najprej Köln in potem rasizem, temveč obratno.

Ali če ponudimo še prepričljivejši primer: ko se je izkazalo, da je bilo pred dnevi na pustnem karnevalu v Kölnu kar nekaj prijav seksualnih napadov, je množica desničarjev začela vihteti svoje rasistične praporje, prepričana, da za napadi stojijo zgolj migranti. Ko se je izkazalo, da je na posnetku seksualnega nadlegovanja novinarke med izvajanjem televizijskega poročila v živo to počela skupina Nemcev, so se množično usule teorije zarote: ‘Vse je zaigrano, gre za delo sil Angele Merkel, ki želijo relativizirati muslimansko zlo.’ Ko so kölnski policijski uradniki sporočili, da zaporniki predstavljajo etnični prerez splošne populacije, so desničarji skočili v zrak: ‘Tudi nemška policija laže, dela po nareku zarotniške vlade Angele Merkel itd.’

Jasno se je pokazalo, da je rasizem veliko preenostavno dojemati kot posledico konkretnega individualnega dogodka tarč rasizma in da gre za pojav, ki v takih primerih šele določa interpretacijo dogodka (pa če so ga dejansko storili pripadniki te populacije ali pa ne).

S tem pa pridemo do problematike politične korektnosti, ki jo ponavadi pripisujemo levici. Skupaj z desničarji smo pogosto udrihali po njej, češ kako je do morbidnosti obsedena s politično korektnostjo. Vendar – ali niso s politično korektnostjo najbolj obsedeni ravno desničarji? Kolikokrat ste videli nacija, ki je dejal, da želi ubiti Juda preprosto zato, ker ga sovraži, ne da bi sam vedel, zakaj, ker je v navalu sle po klanju itd.? Verjetno ne dostikrat. Preden je prišlo do etničnega čiščenja Judov, so bila potrebna leta in leta propagande. Treba je bilo pokazati, kako so Judje tuji nemški kulturi, kako seksualno izkoriščajo nemške ženske (sic!) itd. In še potem ko se je etnično čiščenje dogajalo, zanj večina Nemcev ni vedela. Mar ne gre pri tem za politično korektnost? In ta desničarska politična korektnost je množično prisotna tudi v trenutni situaciji: ‘Ne gre za to, da smo do muslimanov rasisti, gre za to, da se oni preprosto ne skladajo z našimi normami, da imajo tujo kulturo, grdo ravnajo z ženskami itd.’

V želji po vrnitvi k osnovni empiriji, ki naj bi jo liberalna levica namerno zanemarjala, pa je večkrat prišlo ravno do vulgarnega empirizma, ki si ga teoretska levica ne bi smela privoščiti. Ta vulgarni empirizem je podoben tistemu, ki so se ga lotevali desničarji po silvestrskih napadih v Kölnu. Vsi, od Žižka naprej, so za samoumevno privzeli mišljenje, da so islamske kulture inherentno nagnjene k poniževanju žensk in da imajo inherentne civilizacijske deficite. Žižek, denimo, se nikoli ni vprašal, ali mogoče podlega preprosti nerazgledanosti. Še več, ali njegove izpeljave ne temeljijo na eksplicitnih fašističnih neumnostih. Zanašal se je na vulgarno empirijo ravno v trenutkih, ko je to empirijo kritiziral. Zatrjeval je, da pri analizi ideologije ne smemo biti empiristi, ampak, ampak … Kaj drugega kot empirist in to empirist na najbolj prvo žogo je bil sam, ko je islamu pripisoval omenjene deficite.

Pri vseh teh empiričnih zablodah se zdi, da je za resno levico, ki poskuša z dejanskim političnim interveniranjem v situacijo, nastopil čas, ko najbolj resno politično dejanje predstavlja vrnitev k preprostemu klasičnemu antifašizmu. Z nekaj preprostimi statistikami in realnimi kulturnimi uvidi je mogoče skrajno desnico povoziti na njenem terenu.

Ali število posilstev na Švedskem korelira z odstotkom muslimanov v državi? Očitno ne, saj je v Franciji manj posilstev in procentualno več muslimanov, poleg tega pa je več posilstev kot na Švedskem v ZDA in v Južni Afriki, kjer je odstotek muslimanske populacije zanemarljiv. Ste vedeli, da je kriminalno stanje na Švedskem takšno, kot je, ker ima Švedska upravičeno veliko širšo definicijo posilstva kot pravni sistemi drugih držav? Ali pa ste vedeli, da so 95 % terorističnih dejanj med letoma 1980 in 2005 v ZDA izvedli nemuslimani? Ali ste vedeli, da je v Iranu okoli 600 cerkva? Pa to, da je obrezovanje deklic praksa centralnoafriških držav, ki imajo približno enako število kristjanov kot muslimanov, in da obrezovanje izvajajo tudi krščanske skupnosti? Ste vedeli, da v Mjanmaru budisti, vključno z budističnimi menihi, po miroljubnosti domnevno esencialno nasprotni pol muslimanov, izvajajo genocide nad muslimani?

Teoretska levica, ki je postala v zadnjem obdobju rahlo elitistična, se mora ponižati in preprosto brezkompromisno preverjati osnovno resničnost svojih predpostavk. In se polotiti desnice na njenem terenu, kar je nedavno zagovarjal N’toko, ki ga je v tem kritiziral radijski kolega Jan. N’toko zapiše: “Zoper njihovo govorico se bomo morali začeti boriti enako vztrajno, potrpežljivo in marljivo kot Primc za svojo agendo.”

Zagotovo enega najmračnejših momentov v zgodovini publicizma predstavlja nacistični propagandni časopis Der Stürmer. Bil je medijsko mesto, v katerem se je neprestano reproduciral antisemitski diskurz, ki temelji na nekaj predpostavkah, zelo podobnih tistim, na katerih temelji današnji antiislamski diskurz. Šlo je za vztrajno manipulacijo z informacijami, ki so se osredotočale na ključne prijeme, kot sta zlonamerna in napačna interpretacija Tore ter dokazovanje seksualnega izkoriščanja domnevno avtohtonih žensk s strani Judov. Oba sta težila k cilju vzpostavitve splošnega prepričanja, da Judje pripadajo usodno zunanji, škodljivi kulturi. Omenjeni propagandi je to tudi uspelo. V poznem tretjem rajhu so bili tudi omikani ljudje, ki so sicer nasprotovali vulgarnosti Stürmerjeve propagande, prepričani v to ključno predpostavko o zunanjosti judovske kulture.

Mar ni predpostavke, da so muslimani zunanji evropski kulturi, privzela tudi antiliberalna levica? In mar niso pisci, kot je N’toko, pravzaprav zadnji branik pred tem brez dvoma fašističnim prepričanjem, ki ga privzema teoretska levica, začenši z Žižkom, ki očitno postaja heroj Reporterja? Glede na radikalno protislovje, v katerega se je ta levica zapletla, si ne zasluži vzvišene pozicije v odnosu do liberalcev. Širitev te agende je mogoče zaustaviti samo s potrpežljivim naporom, ki ga omenja N’toko. Če je Stürmerju uspelo s svojimi manipulacijami pomembno pripomoči k medijski hegemoniji v tretjem rajhu, je tak podvig danes znatno otežen zaradi vsesplošne prisotnosti informacij.

V tridesetih ni bilo interneta in kabelske televizije, ki sta znatno pripomogla k enakopravnejšemu medijskemu spopadu. Če so problem spletni komentarji, zakaj se na področju spletnih komentarjev ne organizira tudi levica in se spusti v brezkompromisno rušenje vulgarnih desničarskih prepričanj? To ne bi smelo biti preveč težko, kajne? Vprašanje, zakaj se prostor tvorjenja nekakšne podtalne hegemonije prepušča desnici, pa je znatno povezano z liberalnim elitizmom. V trenutku, ko bodo liberalci, ki imajo v rokah del medijske mašinerije, opustili svoj gnus do spletnih komentarjev in se začeli organizirano udeleževati razprav pod novicami in na forumih, bo tudi prostor tega podtalnega fašističnega vrenja spremenil svojo podobo.

Namreč, hegemonija v spletnih komentarjih se ustvarja ravno na samoopravičujoči desničarski prepričanosti, da gre za deprivilegiran prostor, h kateremu se zatekajo, ker nimajo glasu v vodilnih levičarskih časopisih. Ta točka, na kateri se anonimneži počutijo zatirani, je lahko tudi točka preobrata, če bo meja med profanim svetom anonimnosti in svetim svetom uradnega, neanonimnega časopisja padla.

N’toko izhaja iz pravilnih predpostavk, ki pa jih je treba potegniti do njihove konsekvence. Vsi navdušenci nad N’tokovim pisanjem naj se spustijo v komentatorski boj in s tem zavzamejo ključno strateško točko tega poljavnega prostora … Z informiranostjo, ki jo imajo ti bralci in ki brez dvoma presega informiranost povprečnega desničarskega propagandista, bodo zagotovo dominirali. S tem bi dosegli ključni prispevek: medtem ko zaradi enotnosti svojih prepričanj v spletnih komentarjih komentatorji postajajo vedno bolj prepričani, da ta enotnost odraža realno stanje, bi z vdorom nasprotnih prepričanj to demagoško izjemno plodno prepričanje v trenutku poniknilo, kar bi za seboj potegnilo vzročno verigo upada skrajno desničarskega samozavedanja. Kljub temu da imamo vse vzvode za interveniranje v pulzirajoče jedro demagogije, teh priložnosti ne izkoristimo. Kar je politično porazno. Facebook v svoji transparentnosti pri tem predstavlja nekaj veliko bolj neznatnega od sfere anonimnega komentiranja.

Ob tem je bil poudarjen tavtološki pesimizem tako levice kot desnice, ki izhaja iz določenega političnega krča. Če nam desnica ves čas zagotavlja, da se bliža konec sveta, kakršnega poznamo, in to zaradi vdora alienske kulture v menda homogeno našo kulturo, nam levica ves čas zagotavlja, da se bližajo novi pogromi in novi genocidi na evropskih tleh – očitno nad muslimani. Sume desnice potrdi vsakič novo dejansko ali izmišljeno kriminalno dejanje kakšnega migranta. Sume levice pa potrdijo posamezna sovražna dejanja proti migrantom. Tako nas reporterski nebodijihtreba ali kolumnistični glasovi generacije nebodijihtreba ves čas bombardirajo s svojim samozavestnim tavtološkim teleologizmom, pri čemer se komplementarno dopolnjujejo tako, da strukturno prispevajo k samouresničevanju svojih prerokb.

Omenjena empirična ozaveščenost pa lahko pripomore tudi k določenim teoretskim razjasnitvam pri tem, kar sem poimenoval teoretska levica. Na tem področju je opaziti porast težnje po demarkaciji političnega od teoretskega, ki se utemeljuje na demarkaciji moralnega od teoretskega. Pogosto se takšno demarkiranje sklicuje na Althusserjevo demarkacijo med teorijo in ideologijo.

Pri tem pa se pozablja kompleksnost njegove demarkacije, kakor je izvedena v Filozofiji in spontani filozofiji znanstvenikov. Namreč – Althusserjeva stava je, da je mogoče demarkacijo med teorijo in ideologijo izvesti samo z določene politične pozicije. H koherenci te stave pa prispeva nova demarkacijska črta, namreč med moralo in politiko, ki poteka med avguštinsko razumljeno pravičnostjo in marksistično razumljeno pravilnostjo politične pozicije. Althusser je ob vsej svoji antiteleološkosti in protežiranju teorije vselej trdil, da pravilna politična drža obstaja, še več, pravilna politična drža, to je pravilna umestitev znotraj razrednega boja, je ključni pogoj pravilne teoretske drže.

Ugotoviti je mogoče tudi, da je bila empirija v tekstih s teoretsko podlago v zadnjem obdobju pogosto zamenjevana za družbene odnose. Tako je na podlagi neke – slabo selekcionirane in kategorizirane – empirije prihajalo do kritike lažne zavesti, ki naj bi jo v desnici videla liberalna levica. Kapitalistični fetišizmi in mistifikacije, ki izhajajo iz na realnih odnosih utemeljeni napaki v percepciji družbenih razmerij, vsekakor ne pomenijo že sprejetja dejstva, da je neka družbena skupina empirično nagnjena k posiljevanju. To politično prej pomeni, kakor sem utemeljeval, prestop na stran fašizma, teoretsko pa zdrs na neteorijo in raven epistemologije povprečnega desničarskega spletnega komentarja.

Tako se bolj kot kdajkoli v zadnjem času kaže, da mora teoretska levica premisliti lastna izhodišča in sestopiti z elitistične pozicije, ki se je je v zadnjem času navzela. Res je, da ima slovenska levica na relaciji ZL-Mladina-kolumnizem zgodovino in sedanjost posebnih patologij, da simbolno okrutno obračunava z notranjo kritiko in se utemeljuje na agresivni in antiintelektualni ambicioznosti ljubljanskega jetseta, a v tem primeru večjo napako počnemo njeni kritiki.

Problem pohoda skrajne desnice je globalen in presega omenjene lokalne patologije. Gre za največji razmah fašizma v času naših življenj. Pri tem pa je mogoče reči, da omenjena levica predstavlja zadnji branik pred hegemonizacijo s strani radikalne desnice. Treba se je prestaviti iz ene politične kategorije v drugo, zamrzniti boj proti etablirani domači levici in z njo politično sodelovati v ta hip primarnem projektu. Projektu, ki morda odloča o možnosti političnega delovanja in življenju celotnih družbenih skupin v bližnji prihodnosti. Sodelovati kritično, vendar ne dismisivno, ampak solidarno, kot je le mogoče.

 

Za konec še nekaj besed s pozicije muslimana. Navedel bom nekaj svojih izkušenj, zgolj zato, da se izognem banalnosti aktivistične viktimizacije, ki bi mi očitala neavtentičnost izkušnje muslimana zaradi slovanske etnične pripadnosti, bele kože in zelenih oči. Nekaj iz repertoarja mojih neposrednih srečanj s fašizmom namreč vključuje sledeče …

Pri približno devetih letih mi je skupina z velikim psom grozila, da naj očetu povem, naj se nauči slovensko. Prvi dan pouka na novi osnovni šoli sem moral na zapoved učiteljice pred razredom našteti imena svojih sorodnikov in izpovedati svojo etnično pripadnost, kot na sramotilnem stebru pred razredom. Pri približno tej starosti so me preganjali starejši lokalni mulci z grožnjo, da bom “pil Alahovo kri”. Zaradi navad, ki izhajajo iz moje veroizpovedi in etnične pripadnosti, sem bil vsestransko percipiran kot oseba čudaških navad, pomanjkljive higiene itd. V srednji šoli so me sošolci resno zasliševali, če je moji materi pri kosilu dovoljeno jesti z nami. Ne nazadnje pa sem zaradi kritike knjige ženske avtorice pred kratkim doživel eksplicitno fašistični komentatorski očitek na spletni strani dotičnega radia, da kritika izhaja iz islamsko pogojene mizoginije. Očitano mi je bilo, da želim ženske avtorice polivati s kislino po obrazu ali jih menjati za breje kamele.

Torej – čeprav se nikoli ne sklicujem na osebno izkušnjo, vem, o čem govorim, in ne želim dočakati, da se me privilegiran srednjerazredni aktivist poloti z očitkom, da se samo šlepam na val politične napetosti.

Aktualni val desničarskega rasizma ni opredeljen glede na barvo kože ali etnijo – trdim, da se opredeljuje glede na veroizpoved. To se kaže vse od teze o krščansko-judovski kulturi do vandaliziranja parcele muslimanskega verskega objekta v Ljubljani in množičnega podpiranje le-tega na spletu. Muslimani, tudi če izhajajo iz različnih kulturnih ozadij, so opredeljeni kot tista zunanjost, ki grozi s kužnim vdorom. Z vidika muslimana, ki sledi razodetju, je morda najprimernejša politična opredelitev v tem trenutku sežeta v dveh točkah.

Prvič – treba se je izogniti avtoviktimizaciji. Koran je tekst, ki se znatno ukvarja z odpravljanjem identificiranja z vlogo žrtve in odpravljanjem resentimenta, ki bi iz te vloge izhajal. Koran govori o zahrbtnih napadih na muslimane, o manipulacijah z razodetjem in o pobijanju muslimanov s strani večinske skupnosti. Zapovedana je obramba, intenzivno odsvetovana pa ponotranjenje trpljenja in umik z javnega prizorišča. Drugič, islamska skupnost, ummah, je razumljena kot enotna, v vsej svoji heterogenosti. To razumem kot gesto skrajnega univerzalizma in kot čisti negativum politične subjektivnosti.

Če so muslimani kljub vsem svojim kulturnim razlikam esencializirani kot zunanjost skrajne desnice, to še ne pomeni, da je ustrezen odziv opozorilo na te razlike in posledični umik s politične scene, ki bi izhajal iz prepričanja, da se nas dogajanje ne tiče. Nasprotno, v skladu z opisano afirmativno držo je treba stopiti na politično prizorišče, negativno univerzalnost islama in esencializacijo skrajne desnice je treba razširiti na vse muslimane ter v skrajni konsekvenci na nemuslimane. V konkretnem primeru mislim na to, da se morata med muslimani zopet konsolidirati leva politična misel in praksa. Ne v intimnosti njihovih domov in skupnosti, ampak v neposrednosti splošnega javnega življenja.

Glede na to, da so islamske skupnosti trenutno ujete v popolno reprezentacijo, bodisi z leve bodisi z desne, in da te reprezentacije druga drugi postavljajo vprašanja, ki so del igre teh reprezentacij, tako polne tabujev, in zato ne morejo in ne smejo biti odgovorjena, se zdi, da je islam tabu. V brezno med obema režimoma reprezentacije bi morali stopiti muslimani sami – in s tem storiti ultimativno politično gesto.

Z njo bi vsa svoja medsebojna protislovja spravili na plano, na površino. Tabuji bi se razpustili na njej v svojih političnih protislovnostih. Razbitje politične korektnosti, ki je, kot smo videli, stvar tako desnice kot levice, se lahko zgodi na tem nivoju. Pomemben problem, ki se tu lahko odpre, je: od kod reaktivna želja številnih muslimanov (tistih, ki niso begunci) po Zahodu. Očitno je, da je upanja na uspeh v Evropi malo, da v njej predstavljajo tujek, namenjen žrtvovanju, ali sredstvo za aktivistično samoglorifikacijo, vsekakor pa sveti ali profani objekt. Mar ne gre za skrajno ponižujoči položaj? Kakšna je racionalnost te želje? Zakaj se v specifičnih delih islama dogaja represija seksualnosti … in zakaj je regulacija seksualnosti v drugih nekaj, česar ni mogoče misliti z zahodnimi vatli morale, ampak skozi prakse ‘skrbi zase’? In zakaj se lahko muslimani opredeljujejo glede svojih življenjskih praks le glede na ta merila? Zakaj se želijo sami opredeljevati glede na ta merila, zakaj musliman danes lahko obstaja le glede na pogled zahodnjaka?

Pri tem gre za vprašanja, ki se dotikajo te skupnosti same in se lahko verjetno razrešijo šele, ko bodo profilirana skozi omenjeno politično prakso. Namreč ravno ta praksa ukinja omenjeni zunanji pogled, njegove stremeče oči, odstranjuje težo identitete in odpira tisto, kar je ključni doprinos islama – protislovna enotnost univerzalizma in neidentitete. Musliman pomeni zgolj to – ‘tisti, ki je predan Bogu’. Bog pa ima 99 imen.

 

Svoboda narodu!

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

OK, dejmo še eno rundo dosadnih komentarjev o tem, kaj sem jaz anredil pri 13-ih, kakšen bigot sem, ker sem leta 2007 rekel nekaj, kar naj bi po porazni logiki bilo v kontradikciji s tem, kar sem napisal leta 2014, in o tem, kako uživamo v rš šovdavnu, vsak naj komentira z 12-imi različnimi nicki, začnimo revolucijo, če sva dva, sva že množice, potem pa vzdihujmo nad tem, kako dolgočasni in rpedvidljivi smo, vsak naj tisto eno besedico napiše, ki jo nosi v sebi kot ogenj, let's put the world on fire, 'cause we are young, pa številka mojih čevljev je 44, štiri plus štiri je pa osem, osem pa je zločinsko število, vse priznam, celo to, da sem umazan samoviktimizatorski liberalec, ki pretepa ženske.

Aja, pa LUD Literatura me je podkupila, da pišem negativne kritike njihovh knjig, ampak vseeno ne takšne, ki ne bi puščale nobenega kančka upanja, kar sem moral sprejeti, tudi zato, ker si ne upam zameriti velikašem v teh krogih. Zaradi tega sem v zadnjem obdobju v globoki depresiji, saj je to v kontradikciji z mojo željo po tem, da vse ženske piske ostanejo za štedilnikom in nikoli ničesar ne objavijo.

Poleg tega random generiram referenca na filozofe, program za takšno generiranje mi je napisal RŠ-ev programer, saj je v planu RŠ, da mene izpostavi kot Marka Crnkoviča radija, in se s tem vmeša v bitko za državna sredstva za medije. 

Leta 2012 sem bil sicer diagnosticiran kot psihotični megaloman, ker sem mislil, da je upoštevanje singularne točke gledišča stvar samoumevnih tehnik operiranja v medijih, v resnici pa gre za željo po pokoritvi vseh scen in izpostavljanju sebe kot največjega in najboljšega. Zaradi tega sem bil hospitaliziran, tam pa sem pretepel nosečo medicinsko sestro, nakar so me privezali v prisilni jopič, v katerem sem preživel dva tedna. Ampak mi vsa medikacija očitno ni pomagala, saj so vsa ta priznanja, ki jih tukaj vrstim, samo stvar nadaljne megalomanije, samopoveličevanja, in ne izvirajo iz očitkov od zunaj, in obsedenosti z avtorjem prispevkov, ki komentatorje motijo, ampak izključno iz moje obsedenosti s samim sabo in mojo javno podobo, ker si umišljam, da sem ful slaven.

Poleg tega se delam, da sem musliman, si izmišljam, da je bil moj ded muslimanski duhovnik, da poznam arabske molitve, se držim posta, v resnici pa sem del židovsko-ateistične zarote, ki po svetu širi nevarno ideologijo sočutja, in sem v tem pogledu večji skambeg kot kakšni naši kolumnisti, ki to ideologijo širijo zavestno.

Poleg tega imam spolne fantazije o Katji Perat, saj jo omenim v vsakem zapisu, tudi v tem komentarju; v resnici gre samo za to, da ji zavidam to, da je rojena pesnica in intelektualka, jaz pa sem mizeren resentimentalnež in lepa duša, ki se za razliko od takšnih močnih karakterjev ne spušča v umazan svet mainstream medijev in slovenskih elit, temveč goji svojo zagrenjeno lepo dušo preko obskurnih šarlatanskih crnković-lajk prispevkih po radiu.

Poleg tega imam akademske ambicije, in to, da pridejo pod moje prispevke akademiki pljuvat v enovrstičnicah, je samo del zarote, ki prekriva to, da si s svojimi objavami pridobivam točke v akademskem svetu in bom, takoj, ko seveda diplomiram, prevzel funkcijo profesorja. Za to skrbi tudi DPU, ki mi poskuša suflirati, kaj naj napišem, čeprav se tega ne morem vedno dobro naučiti.

Rokica Muanisu!
Ljubav

Oča se obrača v grobu, Muanise, ker nisi enkrat še omenu, da si pol slovenec v bistvu.

Ja, tudi pol Slovenec sem, česar nočem priznati, ker bi s tem izgubil ves simbolni kapital, ki ga črpam iz tega, da se delam, da sem zatiran čefur in bi izgubil možnost, da sem poseben; res je sicer, da imata oba moja starša arabski imeni in sta rojena in sta do 88 živela v Sandžaku, da je materin dekliški priimek na -vić, ampak v resnici po meni teče slovenska kri, kar se vidi tudi po obliki moje lobanje. Vsaka DNK analiza bi pokazala, da sem napol Slovenec, kar iz mene naredi velikega izdajalca lastnih člankov.

Mislim, da bi bilo potrebno mojega očeta izkopati iz groba in ga vreči v morje, zato, ker sem ga jaz preveč osramotil, ker mi je dal priimek na -vić, a je bil poročen s Slovenko, kar tajim. Torej, priporočam, in mislim, da je pošteno, da vrli poslušalec RŠ-a pojde na grob k mojemu očetu v Sandžak, ga onečasti in to tudi stori.

V čast materi, ki si je arabsko ime nadela pozneje in ji je v resnici ime Erika: https://www.youtube.com/watch?v=c1uIOZSPUsI

Aja, to, da me po komentarjih zasledujejo psihopatski nekropolitiki, je seveda edino prav, saj sem javna osebnost in moram to pričakovati, vsak ima pravico do svojega mnenja, ki se ne bo podrejalo mojim akademskim ambicijam!

Poleg seveda tega, da je vse napisano res!

sfuzlal se ti je!

@muanis

Chapeau!

Popravek: SFUZLAL SE VAM JE !!! Sicer pa - mar ne vidite, da vam svoboda izražanja škoduje; in to resno !?

To se ti pa zgodi, če si identiteta. Na koncu je vse ena banalna spoved, vse tako zelo osebno... Dol z vsemi avtorji.

Kakšna identiteta pa sem? Razloži mi, kaj sem storil, da sem identiteta? Nič. Storil sem samo to, da znam napisat članek, in se s tem pomarkiral. Ampak pokaži mi vsebinsko mesto, na akterem se vzpostavlja nekakšna identiteta? Mar nisem avtor, ki je proti vsakršni identiteti, zelo dosledno, tudi v zgornjem prispevku? Brez pomisleka mislim, da sem nekdo, ki v tem prostoru najbolj sesuva avtorja, tudi sebe ... Ampak za to, da sesuješ sebe kot avtorja, najprej moraš biti avtor. Če bi resneje bral Barthesa, bi to vedel ... In to je ta razlika, ki me markira z nekakšno Davidovo zvezdo, da na vsakem koraku doživljam pogrome. Tvoj komentar je takšen - vsebinsko - kot bi rekel Judu: "pa hej, seveda si tako žalosten, ko pa nosiš to rumeno zvezdo! Dol z rumeno zvezdo, pa bo!"

Ne nakladaj. To, da se iz mene gradi avtorja, je izključno posledica tega, da pišem drugače. Enako je, kot bi imel črno kožo - bil bi identiteta, če bi hotel ali ne. Enako je, če bi imel med vojno srbsko ali muslimansko ime; avtomatsko bi imel identiteto. In k temu prav toliko pripomorejo zdravorazumski komentarji Anonymousov, ki v treh povedih sežamejo celotno naravo nekega pisanja; avtorji, ki imajo v mislih splošno referenco na vprašanje avtorja, mimobežniki, ki mislijo, da so neavtorski, če so anonimni, pa s svojim zdravorazumarstvom in splošno modrostjo, s svojimi tremi stavki tvorijo enega velikega avtorja, eno veliko identiteto, ki jo lahko spremljaš na zgornjih straneh.

Tudi jaz sem identiteta, sem mnoštvo identitet; bistveno pri tem je, da so moje identitet avtorske, torej, da sem jaz tvorec mojih identitet...

(Končno) šakom u glavu! Zelo hvaležen za tekste.

a to je slučajno isti gregor kosi, ki je iz infopeke spizdil ne-vem-kakšne vsote, pustil pekarno propadat in nato spizdil pod okrilje "vstajniškega" župana, kjer še zdaj dela na občini?

Dejte nehat s tem cenenim obračunavanjem preko komentarjev. Zelo je smešno to igranje nekakšne margine preko komentarjev na marginalnem RŠ-u s strani ljudi, ki verjetno nikoli ne pridejo komentirat h glavnim ideologom slovenskih elit na Poglede, Mladino, Delo. Najbolj beden simptom nekega aktivistične levice je to, da nima nobene energije, lucidnosti, intelektualnega aprata (je bistveno antiintelektualna, če se že česa oprime, so to neke nekoherentne wiki splošnosti), da bi prepoznavala odnose moči, ki jih sooblikujejo res vidna mesta v kulturi in medijih, tudi s svojo neenergičnostjo, nelucidnostjo in antiintelektualizmom, in se ravno tem elitam pridruži z bizarnimi komentatorskimi sodišči po RŠ-u. Pri tem recimo zame ni sposobna poiskati drugega kot idiotske reference na moje motenje pouka v srednji šoli, domnevo, da je en moj starš Slovenec (kar seveda ni, ampak sami obe obtožbi kot obtožbi ne funkcionirata, ker v njih ni nobenega zločina), prekopavanje groba od mojega očeta in na ničemer utemeljene obtožbe o mizoginiji (ali celo nasilju nad ženskami, o čemer bom napisal naslednji prispevek), pri drugih pa spet neke rekla-kazala bizarnosti, ki jih izgovarja s popolno samoumevnostjo mizernega resentimenta. Ne samo, da gre za dvojna merila, gre za popolno slabo shiziofrenijo.

Skratka, izgublja dvojno; najprej se pusti dnevno poniževati slovenskim elitam, potem pa tiste, ki si proti tem elitam malce drznejo zarenčati, hiti gristi po komentarjih in po šankih z bizarnimi teorijami zarote, in gredo s tem prvim na roko. To je ta mizernost slovenskega prostora, konstantno izčrpavanje v butastih psihologizacijah, teorijah zarote, za šankom, vihranje z nekimi grenkimi moralističnimi aktivističnimi banerji. 

Popolnoma ustreza tistim Nietzschejevim bentejnjem proti anarhistom; gre za to, da se ti aktivisti, ki gnojijo po komentarjih, zavedajo, da nimajo nikakršne protisistemske moči, uživajo v svoji aktivistični samoupravičenosti in toplini svoje nerelevance, in jih zato moti vsakršna dejansko učinkovita protisistemska poteza, ker se ob njej zaradi svoje neučinkovitosti sramujejo sami sebe, ker moti njihov resentimentalni ekvilibrij.

Seveda se ne bodo v javnosti pojavili z imeni in priimki, ne bodo se potrudili napsiati svojih člankov, niti kakorkoli artikulirati kakšnega stališča, samo kot stekli psi bodo lajali iz svojih kloak. Sklicujejo se na neke domnevno osebne informacije (ki so desetkratno distorziraniin mutirani odmevi šankovskih govoric), govorijo kot da vedo vse iz prve roke in mečejo samo ad homineme, ki so celo kot ad hominemi popolnoma spodleteli, večinoma so samo očitno bizarni ali pa sploh ne žaljivi, čeprav zase mislijo, da so.

Če bi prišlo do revolucije, ne bi najprej šli na parlament, ampak bi poiskali mene in podobne, ter jim prerezali vratove. Vseeno pa so tolikšne pičke, da svojih desetorazrednih govoric ne upajo povedati z imenom in priimkom.

In potem se prav nič ne ločujejo od povprečnega nemškega nacija iz province okoli leta 36. Na srečo so povsem nerelevantni in jih je premalo, zato lahko svoj resentiment širijo samo po komentarjih.

Spletno uredništvo Radia Študent se je odločilo, da zaradi prevelikega števila komentarjev, ki se ne nanašajo na prispevek, temveč so stvar medosebnega obračunavanja, zaklene prispevek za komentiranje.

Vsi komentarji, ki so bili objavljeni pred 18.3.2016, 20:22, bodo še naprej ostali vidni.
 

Strani

randomness