Brant Bjork Trio, Omega Sun @ Gala hala
Gala hala, Ljubljana, 3. 7. 2025
»Zlati gol«, sem slišal nekoga za seboj zaklicati. Nikoli nisem bil velik ljubitelj zlatih golov. Uničijo ves trud, vložen v dobro igro, ampak do začetka koncerta ni bilo veliko časa, zato sem držal jezik za zobmi. Imeli so žogo in šli so v napad. Igrali so nekako raztreščeno, silovito in nespretno. Svojo igro bi lahko izboljšali z nekaj podajami, a sta bili moč in sreča pogosto v vztrajnih nogah. Podaja levo, podaja desno. Zlahka so me obšli in stekli proti golu, toda spretni Leon je bil tisti dan kot zid in ni prepuščal lahkih zadetkov, razen enega, ki mu je zdrsnil iz rok. Tokrat je bil čvrst, prestregel je žogo in mi jo podal čez pol igrišča. Dobro sem jo ujel. Slišal sem Jana, ki je tekel z desne. Ne da bi se ozrl, sem mu podal žogo, spretno jo je sprejel in preigral zadihanega branilca. Žogo mi je podal nazaj, jaz pa sem stekel proti golu in po desni smuknil mimo zadnjega branilca. Med nami in zaključkom tekme je bil samo vratar. Edino, kar sem moral storiti, je bilo podati Janu, in to sem tudi storil. Prepoten gol, kar bi pričakovali zagrizeni nogometni navijači. ZMAGA. Prepotena in zaslužena zmaga.
Toda ni bil čas za posmehovanje in izžvižgavanje nasprotnikov. Moral sem se odpraviti na koncert, in to brezplačen, z obljubo in obveznostjo pisanja recenzije. Nikoli še nisem napisal recenzije, toda za ceno dvajsetih evrov sem rekel, da bom poskusil. Še posebej zato, da bi si ogledal koncert Branta Bjorka.
Bjorka sem poznal iz časov, ko je bil bobnar kultne ameriške desert rock zasedbe Kyuss. V srednješolskih dneh je bil velik navdih za to, da se nisem tuširal in da kadim travo. Gravitacijski rifi tega benda so bili pogosta frekvenca v avtu, ko smo potovali s prijatelji, najljubši album pa je postal Welcome to Sky Valley. Album, narejen za prazne puščavske ceste, avtomobile z mišicami, radie z razpokanimi basi, od glasnih do oglušujočih, in z zlomljenimi gumbi za glasnost. Ni bilo torej nenavadno, da sem bil zelo navdušen, ko mi je prijatelj, vratar Leon, omenil, da bodo nastopili v ljubljanski Gala hali. Seznanjen sem bil tudi s sodelovanjem Bjorka v bendu Fu Manchu, še posebej z albumom The Action is GO. Z zvokom stoner skate glasbe. Fu Manchu so imeli nekoliko manj zanimiv zvok kot Kyuss. Manjkalo jim je funky vzdušje, zaradi česar se po mojem mnenju Kyuss ločijo od vseh drugih stoner zasedb. Kakorkoli že, usedli smo se na Rogova kolesa in se odpravili proti Metelkovi. Nismo imeli časa, da bi v bližnji trgovini nabavili pivo, zato smo se odločili, da gremo najprej na koncert, ko bo čas za odmor, pa se bomo založili na tržnici. Od Jalle Jalle nikoli ne pobegneš prav daleč.
Neizbrisljiv znoj mi je tekel po obrazu, zato ni čudno, da sem bil vesel, ko sem izvedel, da koncert poteka na vrtu Gala hale, ki je v toplih poletnih mesecih bržkone boljša izbira kot pa njena notranjost. Prva reč, ki sem jo ob vstopu na prizorišče opazil, je bila starost občinstva. Opazna je bila odsotnost mlajše publike. Večina prisotnih je bila stara med 35 in 40 let, kar sem pripisal nevednosti o tem, kdo je pravzaprav Brant Bjork in član katerih bendov je bil. Dolgi lasje, črne majice brez rokavov, bejzbol kape in kargo bermude so prekrivale favno okrog mene. Pravi stonerji. Zrak je bil kot ponavadi temnozelenega odtenka, vonj pa sladek in čaroben. Množica se je pripravljala na puščavo. Škoda, da niso nikomur ničesar ponudili. Škoda, da nisem vprašal.
Prvo pivo …
… je prišlo v ravno pravem trenutku, pred začetkom koncerta, v obliki prijatelja z Radia Študent, ki se je znašel v dobrem položaju, da me nahrani. In to brezplačno. Ko so začeli igrati Omega Sun, je bilo že napol popito. Bend je koncert odprl z močnim stonerskim zvokom, težkimi bluesovskimi rifi in vokali, ki jih je očitno navdihnil John Garcia, vokalist benda Kyuss. V muziki so pogosto vznikali nepričakovani breakdowni, ki so prekinili monotonost težkih kitar in jim vlili dinamiko in energičnost. Kitara se je z vključitvijo wha wha pedala včasih oddaljila od svojega avtocestnega tona. Tega nisem pričakoval. Tega nisem bil vajen. Jasno je bilo videti, da so Omega Sun z veseljem igrali z Brant Bjork Triom. Komadi so tekli eden za drugim, rifi so bili mehki, bobni so po množici udrihali kot topništvo, bas pa je bil nanje trdno prilepljen. Toda kot je za stoner značilno, se ni zgodilo prav veliko zvočnih premikov, kar lahko vodi v nevznemirljivost. Količina pokajenega je verjetno pomembna, sprejemljivost ponavljanja v muziki pa se sorazmerno povečuje s številom odmerkov. Kot sem dejal, žal nihče ni česa podal in spil sem samo eno pivo, zato mi je zmanjkalo energije. Misli so hitele k drugemu pivu, ki se je kmalu znašlo v moji roki.
Drugo pivo …
… Muzika je vztrajala v podobnem tempu in energiji. Značilna za stonerje. Ponavljanja in breakdowni so bili bendovi bogovi. Fantje iz Omega Sun so prekaljeno in zvesto opravili svojo dolžnost. Ena pomanjkljivost oziroma pripomba, ki pa se mi poraja in zadeva tudi večino stoner rock bendov, je pretirana uporaba angleščine. Petje v maternem jeziku je, predvidevam, v stonerju nekakšna tabu tema, toda ne razumem, zakaj. Prepričan sem, da bi bili bendi izvirnejši in zanimivejši, če le ne bi vsak od njih uporabljal angleščine in pripovedoval o istih stvareh. Bendi, ki vztrajajo v stoner špuri, premlevajo ene in iste vsebine in besede, zaradi česar se žanr utaplja v repetitivnosti in monotonosti. Če bi nekdo poskusil občutja in misli izraziti denimo v slovenščini, bi to v žanr zagotovo vneslo nekakšen nov duh, nov zagon in s tem nekaj drugačnosti.
Tretje pivo …
… Omega Sun so koncert zaključili malo hitreje, kot sem pričakoval. Občinstvo med koncertom ni bilo pretirano aktivno. Po nekaj headbangih in topotanju nog ni bilo ne popolne tišine ne energičnega izbruha. Neogreta in neopita publika se je zadrževala nekoliko vstran od odra, toda to za predvozače ni nujno neobičajno. Mislili bi si, da je to deloma razumljivo in da se bo spremenilo, ko bo na oder stopil Brant Bjork Trio. Zvok je bil dober, toda nič presežnega, celemu koncertu pa je zmanjkalo glasnosti. Mislil sem, da bo z naslednjim bendom narasla. Gre vendarle za stoner rock, in glasnost je velik del tega žanra.
Morebiti je bila težava v omejitvi glasnosti. Pričakoval sem več moči z vseh strani. Basist Mario Lalli je bil dinamičen in dobro razpoložen, medtem ko je Bjork deloval ravnodušno. Vokal je bil nekoliko nerazumljiv, vokalne melodije pa rutinske. Bjork ni slab vokalist in to se je izkazalo tudi v živo, a sem se vseeno pogosto zalotil, da fantaziram o pivu in ne poslušam muzike. Publika je bila nekoliko aktivnejša, a se vzdušje ni pretirano razlikovalo od tistega med nastopom Omega Sun. Pomaknila se je bližje odru, a nobeden od komadov v njenih vrstah ni zahteval splošne oživitve ali skupnega prepevanja.
Med igranjem tria Brant Bjork je tu in tam zmanjkalo elektrike, a je Bjork kratke zaplete premagal z vedrim humorjem in brez posebne jeze. Po prvem električnem izpadu se je kitarska melodija razlila in prebila ustvarjeno monotonost, koncert pa je nekoliko oživel. Publika bendu ni pustila zlahka oditi z odra, tako da je koncert sklenil z bisom. Če bi se v večeru zgodilo več podaj, bi bila koncerta zasedb Omega Sun in Brant Bjork Tria verjetno boljša. Četudi me morda nista tako nagovorili, gre vendarle za dobre svirače, ki so publiki ponudili, kar je želela.
Koncert sem obiskal brez poglobljenega znanja o Bjorkovem lastnem projektu in tudi po koncertu se vanj ne bom poglobil. Cenim njegovo bobnarsko delo v bendu Kyuss, ki zveni bolj izvirno, energično, močno in strastno kot pa njegovo delo pesmopisca in tekstopisca, ki je, ko doseže višek, sprejemljivo, povprečno in nerazburljivo. Do neke mere verjamem, da so vse zasedbe, ki so nastale po razpadu benda Kyuss, zgolj poskušale ohraniti in nadaljevati že ustoličen uspeh matične zasedbe, pa naj bo to Mondo Generator Nicka Oliverija, katerikoli projekt Johna Garcie ali pa obravnavani Brant Bjork Trio.
Bržkone je tega kriva očitna zapuščina, ki jo nosijo zasedbe, zvezane z zvokom benda Kyuss. Poskus ohranitve značilnosti ali duha nečesa, kar je kakšno zasedbo izstrelilo med relativno znane muzičarje, se hitro lahko steče v obskurnost in nepomembnost. Le zasedba Queens of the Stone Age Josha Homma, kitarista benda Kyuss, izstopa kot izjemen primer, kako prepustiti preteklost preteklosti. Kako sprejeti novost in izvirnost kot edini veljavni smeri, ki jima je treba slediti. Ni poskušal posnemati zvoka svoje izvorne zasedbe, temveč je na svoj način ustvaril nekaj povsem novega, drugačnega in domiselnega. Zavrnil je možnost, da bi navdih črpal iz svoje zvočne preteklosti in v tem vztrajal, kar ga je postavilo v težaven položaj, da sam narekuje smer, v katero se bo muzika razvila – in ne obratno.
Vešči muzičarji so uživali v tesnih aranžmajih, obteženih rifih in močnih tonih. Trio je bil dovolj melodičen, a mu je manjkala presežnost zaradi krize identitete, zaradi pomanjkanja lastne izraznosti, toda to ne pomeni, da koncert ni bil dober. Nezadetemu stonerju in njegovemu nestrinjanju z nekaterimi določili žanra so nasproti postavili lekcijo o tem, kaj pomeni biti stoner bend, in to je bilo publiki najverjetneje všeč. Na koncu je vendarle pomembna osebna izkušnja koncerta. Na srečo se večer ni zaključil brez srečanja z iskanim in tako smo ga končali s komentiranjem naših idej o koncertu v krogu »filozofov« in podaj na stopnicah Jalle Jalle. Kar pa je pravzaprav pravi vrstni red, ko si na Metelkovi.
Odpoved: Fuzbal je pred koncertom Omega Sun in Brant Bjork Tria špilal praktikant Luka Jovanoski.
Dodaj komentar
Komentiraj