NAŠ BOG IZ PREDMESTJA

Čeprav je festival Fabula kot vsako leto ponudil več zanimivih dogodkov, se bomo posvetili najbolj obiskanemu in kontroverznemu literarnemu večeru. Če je lani kot evropski ljubljenec blestel Američan Jonathan Franzen, je letos ta čast pripadla pisatelju pakistansko-britanskih korenin Hanifu Kureshiju. Med porednimi fanti sodobne književnosti je pristal povsem upravičeno, saj je s svojimi temami že v osemdesetih razburjal širšo javnost, hkrati pa je tudi značajsko prav po angleško piker in ciničen.

Izpraševalka Vesna Milek je z vnaprej predstavljenimi vprašanji, ki jih je po pravici označil za dolgočasna, morala sprejeti njegovo igro. Tako je včasih hlinil presenečenje, drugič ustvarjal šov. Gost je dal vedeti, da je sit dolgoletnega intervjuvanja, dodaten zagon pa mu je dalo tudi ljubljansko občinstvo, ki je vanj zrlo z globokim občudovanjem. Žal Linhartova dvorana sprejme samo 600 ljudi in težko je verjeti, da so organizatorji sprva nameravali izpeljati večer v Klubu Cankarjevega doma, ki jih sprejme pol manj. Kart je tudi sicer kmalu zmanjkalo in povabljenec je dobil dober povod za svojo prvo predstavitveno bodico: "Zelo sem vesel, da vas vidim, zdi se mi, da je sèm prišla skoraj celotna populacija Slovenije. Očitno v soboto zvečer v Ljubljani nimate kaj drugega početi." Če smo pomislili, kako majhni in nič kaj ljubki se zdimo človeku iz velikega mesta, nam je kmalu zaupal, da londonsko predmestje Bromley, kjer je odraščal, ni bilo dosti bolj zanimivo od zaspane Ljubljane. Bilo pa je precej bolj nevarno, saj je tam nasilje del vsakdana.

Čas thatcherizma je z oprijemljivim sovražnikom v umetnosti sprožal ostro socialno kritiko, ki jo Kureishi v obliki rasnih, religioznih in seksualnih problemov stalno izkazuje v svojih delih. Kritičnost je vsekakor njegova največja odlika, saj je tudi zorela na njegovi lastni koži, temni koži Pakija, ki je že zaradi svoje barve moral vedno pojasnjevati, od kod je in kaj je. Svojo kritiko po angleško krona s črnim humorjem in samoironijo. Ta indijsko-angleška spojina je njegov srž, mikavno jabolko, ki vabi k branju njegovih literarnih del ali gledanju filmov in predstav, saj je drugačno od nas in zato vanj v realnem življenju gledamo s priprtimi očmi. Kureishi nam ga ponudi z vso grenko-sladko sočnostjo in sarkazmom, ki ju premore le osovraženi tujec.

Sam si je namesto družbe urednikov, ostalih kulturnikov in oboževalcev po zaključku Fabule raje privoščil večerjo z Renato Salecl. S Saleclovo ga družijo teme ljubezni, strasti, želja in užitkov, ki so poleg multikulturalizma njegova stalnica. V novejših delih spet prihajajo v ospredje in s tem sklepajo krog. Svoje ustvarjanje je namreč začel s pisanjem pornografskih zgodb, se kmalu uveljavil v gledališču in zaslovel s filmskimi scenariji, ki so obravnavali sporne teme, npr. homoerotiko, rasizem in imigracijo. Vsem njegovim temam je skupno vprašanje identitete, ki se odraža v kreativnosti, ekscentričnosti, disidentnosti, drugačnosti. V vsem tem, kar je sam.

Nam se žal ni pokazal v najboljši luči. Če bi femme fatale na odru pokazala več nagajivosti in njegovemu egu pustila več svobode, publiki pa več vprašanj, bi se morda naša interakcija spremenila v kaj več kot golo odobravanje. Za povrh mu ni blagovolila prevesti vprašanj iz publike in ugledni gost je po hitrem postopku pobegnil z odra. V svoji arogantnosti zna Kureishi biti bolj provokativen in manj prisiljeno zabaven. Morda v tem presega še enega od porednih fantov, svojega kolega Salmana Rushdieja. Za nas je genij in tedaj je naš bog David Bowie.

V Kureishija je zrla Nina Beguš.