Čas je,

           da začnem

                            o Leninu povest.

…

Kaj je storil?

                   Kdo je

                              in od kod –

ta,

    ta najčlovečnejši

                              od vseh ljudi?

*

'Vlada meni, da je nadaljevanje te vojne v imenu tega, kako bodo močne in bogate nacije med seboj razdelile zavojevane narode, največji zločin proti človeštvu, in slavnostno oznanja svojo pripravljenost, da podpiše mir, ki bo to vojno končal po navedenih pogojih, ki bodo pravični za vse narode brez izjeme.

Vlada razveljavlja tajno diplomacijo in se odločno zavezuje, da bo vsa pogajanja vodila popolnoma odkrito pred svojim ljudstvom in da bo nemudoma začela v celoti objavljati tajne sporazume, ki so jih potrdile ali sklenile vlade veleposestnikov in kapitalistov med februarjem in 25. oktobrom 1917.

Tu se govori, da so sam odlok in naročilo sestavili socialni revolucionarji. Pa naj bo tako. Mar ni vseeno, kdo ga je sestavil? Kot demokratična vlada pač ne moremo obiti zahtev spodnjih ljudskih plasti, pa čeprav se z njimi ne bi strinjali. V ognju življenja, ob uporabi odloka v praksi, ob njegovem izvajanju v posameznih krajih bodo kmetje sami doumeli, na čigavi strani je resnica. In če bodo kmetje šli še naprej s socialnimi revolucionarji, če bodo tej stranki dali večino tudi v Ustavodajni skupščini, bomo znova rekli: pa naj bo tako. Življenje je najboljši učitelj in sámo bo pokazalo, kdo ima prav. Naj to vprašanje rešujejo kmetje z enega konca, mi pa z drugega.'

Hja, človeka le malo stisne v grlu, ko uvidi, da se po nezaslišanem tehnološkem napredku, nikoli videni globalizaciji, pristanku na luni, internetni revoluciji, združeni Evropi, triumfu NATO pakta in vsesplošnemu sesutju tako zvanih svinčenih režimov, v tem sladkem cvetoberu liberalnih mokrih sanj, koder so nas in nas bodo tehno revolucionarji ala Steve Jobs in Elon Musk odrešili apokaliptične terminatorske grožnje; da se v tem popolnem manku revolucionarne politike in politike revolucije ter v dekadenci liberalistične hegemonije zdijo malo prej navedene Leninove besede, zapisane pred stotimi leti, kot da jih izreka kakšen zablodeli nezemljan, v galaksiji nekje daleč, daleč stran. Si predstavljate npr. kakšnega Junkerja ali Merkel ali Macrona ali magari Corbyna oz. kateregakoli dandanašnjega državniškega akterja resno izreči kaj takega – 'naj ljudstvo samo rešuje stvari, ki ga mučijo; pogajanja o medcelinskih trgovinskih sporazumih bodo absolutno javna; sodelovanje slovenskih vojaških enot v Afganistanu je kolaboracija z vojnim zločinom! …' Ljudstvo? Samo? Brez predstavniške parlamentarne demokracije!? Je bil dolg vikend, a? Ajde, oladi, dečko. Ha! Vikend for life! Odprti termin Redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent je pač plac in čas, avtonomna cona, ravno kjer in ko se ne oladi. Koder in kadar zopet spregovori odpisani Vladimir Iljič Uljanov. Da spišemo prolog v – vrnitev odpisanih.

Morda nas te dni malo bolj kot sicer žeja pisati o Leninu in oktobrski revoluciji, če ne drugega zato, da se vsaj malce demantirajo veleumne ocene raznih častitljivih žurnalistov in akademikov s polnimi gobci demokracije, ki nam bodo pa že znali povedati, kaj in kako da stvari stojijo. No, saj razumemo tole brezmejno malomeščansko mržnjo do komunizma – in tudi zagotavljamo: čustvo je obojestransko -, tudi zlahka pogoltnemo kakšno pripombo malo čez rob gospoda dvojnega doktorja Igorja Grdine, ki je nedavno mimogrede nekatere pridobitve socialne države lociral v vladavino Napoleona III. in kanclerstvo Bismarcka, sicer pravilno, če sprejmemo vesoljni horizont buržoazne državnosti, a je pozabil dodati, kako je prvi souničeval socialno revolucijo, drugi pa z neaktivnostjo pruske zmagovite armade aktivno pripomogel k zlomu pariške komune. Pa vendarle je dotični vsaj izkazal določeno, tudi če minimalno mero recimo temu nasprotnikove nežnosti in boljševizmu pripisal še kaj drugega od absolutnega terorja, svojemu političnemu sentimentu navkljub. Še več, mirno lahko preživimo tudi popolno nerazumevajočnost, akutno nevedenje in interpretacijsko nezmožnost gospoda zgolj enojnega doktorja Bernarda Nežmaha, ki je Stalina razglasil za najzvestejšega Leninovega učenca. No, mimogrede sta si v tem z Josifom Visarjonovičem edina, saj je Stalina za najzvestejšega učenca Lenina prvi razglasil prav – Stalin. Kdo mu ne bi verjel. Antikomunizem je jedka svetovnonazorska bolest, nedialektična protislovja so njegov klasični simptom, korpus 150 zvezkov Marxa in Engelsa pa bdi na njegovih možganih kot grozljivo kontinuirana nočna mora.

V tej liniji lahko morda omenimo popolno blamažo tako zvanih levičarskih pisunov, katerih levost se je tudi ob oktobrski revoluciji zlevila in se razkrila kot politična slepota v mlakuži vere v demokratično republiko, liberalni parlamentarizem, ustavno zaverovanost, pravno in socialno zabetonirano zabitost. Tako niti ne more biti ne vem kakšno presenečenje, da gospod nedoktor Grega Repovž, čigar umotvore bomo na tem mestu preimenovali v brezumne stvore, zapiše, kako da je oktobrska revolucija zločin nad idejo. A kaj je ta tako imenovan zločin nad idejo v primerjavi z Repovževimi zločini nad pisanjem, zločini nad mišljenjem in zločini nad uvodniki. Po vsem navedenem pa je treba vendarle reči, da je vsakršna panika glede stanja okrog boljševizma in posebej Lenina nekako odveč. Oz. je potrebna minimalna klofuta, ki naj stvari zašamari v pravo smer.

V komfortu dandanašnjosti, ko vsak anglosaksonski zgodovinopisni akademik in mali slovenski neodvisni raziskovalec probava sproducirati ne vem kakšna politična in politološka dejstva o Leninu, če niti ne omenjam njegovih domnevnih privat tiranskostih; o, Lenin je nehal poslušati muziko, da je lahko ubogo nedolžno ljudstvo učinkoviteje tolkel po glavi, se mi zdi pisanje o Leninu skorajda povsem odvečno, posebej ker v veliki večini bazira na zgodovinski anekdotičnosti, in ne recimo na historičnem mišljenju. In še posebej, ker je o Leninu, to se pravi o Leninu političnem mislecu in revolucionarnem politiku oz. agensu revolucionarne politike in politike revolucije, ne pa o nekakšnem fantazmatsko mitologiziranem krvosesnem posamezniku, največ napisal prav - Lenin. Njegova zbrana dela obsegajo več kot 40 zvezkov. Pisal je tudi in predvsem, ko ni mogel več delovati. Ko ni mogel več govoriti. Tako rekoč umrl je pišoč.

Profesor,

              snemite očala-koló!

Povem vam sam

                        o času

                                  in sebi ne manj slabo!

Tole strofo Majakovskega bomo probali še malce bolj poglobiti prek Trockega.

V uvodu v Stalinovo biografijo Trocki mdr. zapiše tole:

'Hitler posebej vztraja, da je samo jasnost govorjene besede znak voditelja. Ničesar napisanega, tako pravi, ne more nikoli vplivati na mase, kot vpliva govor. Nikoli ne more vzpostaviti tesne in žive vezi med voditeljem in milijoni, ki mu sledijo. Hitlerjeva sodba je nedvomno v veliki meri determinirana z dejstvom, da ne zna pisati. Marx in Engels sta tekom življenja pridobila milijone privržencev brez zatekanja k umetnosti govorništva. … Govornik ne proizvaja piscev. Nasprotno, veliki pisci lahko navdihujejo tisoče govornikov, čeprav je res, da je živi govor za neposreden stik z masami nepogrešljiv. Lenin je postal vodja močne in vplivne partije, preden se je imel priložnost z živo besedo obrniti k masam. Njegovi javni nastopi leta 1905 so bili maloštevilni in neopaženi. Kot masovni govorec se je Lenin na sceni pojavil 1917., in še takrat zgolj za kratek čas v aprilu, maju in juniju. Do moči je prišel ne kot govornik, temveč predvsem kot pisec, kot inštruktor in propagandist, ki je poučeval svoje kadre, tudi kadre govornikov.'

Kakor nas že mika navesti razumljivo Trockijevo pikrost konec tridesetih proti tovarišu Kobi, kako da Stalin ni znal ne govoriti, ne pisati, ne učiti, očitno prav ničesar, se bomo ustavili pri navedenem citatu, vezanem še na prejšnje trditve o Leninu piscu. Hočem reči, ni nobenega umnega razloga, da bi o Leninovem in boljševiškem projektu bolj zaupali kateri od neštetih tako zvanih zgodovinskih disertacij, ki so polne statistik, anekdot in nereflektiranih mnenj o tem in onem, državljanski vojni, novi ekonomski politiki, tragediji ruskega ljudstva itd. ter seveda praviloma zaznamovane s slabim slogom, nepametnim pametovanjem in liberalističnimi sodbami. Leninovi spisi so po drugi strani nabiti s teorijo, osupljivo berljivostjo, lucidnostjo ter mojstrsko pikrostjo, ki jo lahko v marksističnem pisanju mirno postavimo ob bok klasikoma, pri čemer je treba omeniti še na moč hvalevredno lastnost, da namreč v njih ni nikakršnega nakladanja. No bullshit. Posebej v času, ko je sovjetski projekt doživel polom in je od njega minil že kar lep čas, je popolnoma nepojmljivo za referenco jemati razne drugorazredne historije, ki niti ne poskušajo analizirat praviloma intelektualno superiornejše Leninovo pisanje, spisano tako rekoč tekom revolucionarnega teka.

Ni treba veliko, torej, da bi se poučili o boljševiških nazorih, namenih, težnjah, najjasneje izraženih prav v Leninovih spisih. Ampak tudi če sprejmemo to nekakšno leninovsko teoretskost, zgodovina, dejstva se ne skladajo s teorijo. Kolektivizacija! Lakota! Gulag! Mar ni to pravi boljševiški obraz? Hja, res je. Zgodovinsko je boljševizem propadel oz. se sprevrgel v moro, ki pa jo z vso njeno grozovitostjo lahko zapopade le avtentičen boljševiški um. Ta propad je monstruoznejši od vsakega malomeščanskega moraliziranja. A to je rana, ki jo bomo znova odprli kdaj drugič. Zdajle pa nazaj oz. naprej k Leninu in njegovem boljševiškem projektu, katerega revolucionarno zoro smatramo za največji politično emancipatorni val vseh časov.

Z ozirom na omenjeno branje Lenina je ponovni izid njegove Države in revolucije in drugih spisov iz leta 1917 pri Studii Humanitatis z novim aparatom in opombami gotovo hvalevredno založniško delo. Bojim se le, da gre za zgolj rompompom okoli obletnice. Seveda upamo v zmoto, tako da bomo videli, ali v nadaljnjih izdajah sledi kakšna resnejša serija knjig, ali pa je pričujoča zgolj priložnostno obeležje. A ker nas tudi to tukaj ne zanima preveč, pojdimo zdaj končno prebirat omenjeno knjigo v prevodu in ureditvi Leva Centriha.

Pravzaprav smo nekaj malega iz nje že prebrali na samem začetku, in sicer delčka Poročila o vojni oz. Poročila o zemlji iz 26. oktobra oz. 8. novembra 1917, ki tvorita zadnji del knjige, če ne štejemo spremne besede. Mdr. lahko preberemo tudi:

'Rusija je velika, krajevni pogoji v njej so zelo raznolični; verjamemo, da bodo kmetje sami znali pravilneje kakor mi rešiti vprašanje, kakor je treba. Naj bo to v našem duhu ali pa v duhu eserskega programa – to ni bistveno. Bistveno je to, da kmetje dobijo trdno zagotovilo, da na vasi ni več zemljiških gospodov, da naj sami rešujejo vsa vprašanja in da naj sami urejajo svoje življenje.'

Kaj takega od državnika, ki mu pripisujejo državno totalitarnost, ravno zaradi katere državljan ne more urejati življenja, kakor želi, temveč kot se mu diktira. To je bila tisočletna praksa ruralne Rusije. In ni čisto neverjetno, da gre buržuju v nos ravno to zaupanje spodnji ljudski plasti. Eni so na svetu pač zato, da govorijo, kako je treba, drugi pa, da temu sledijo, bog tako pravi. Človek ni eden, človeka sta dva.

Kakorkoli že, poleg teh dveh ob samem prevzemu oblasti prebranih spisih so v knjigi še otvoritvene teze O nalogah proletariata v sedanji revoluciji, ki jih je Lenin menda napisal na vlaku proti Petrogradu aprila 1917. Te so sploh bogokletne, posebej za dandanašnje centristične dni, ko je največja svetinja dialog ter konsolidacijsko sodelovanje vseh za skupno blaginjo. No, vsaj oralno. Npr. teza št. 3.

'Nobene podpore začasni vladi; pojasnjevati je treba popolno zlaganost vseh njenih obljub, posebej tistih, ki zadevajo odpovedi aneksijam. Namesto nedopustnega sejanja iluzij, 'zahtev', da bi ta vlada, vlada kapitalistov, prenehala biti imperialistična, je treba to vlado razkrinkavati.'

Pravi mali satanistični antipod politiki združevanja. Nekatere stvari so nerazdružljive. T.i. socialni dialog, npr., je sploh eno hecno protislovje, da človek nehote dobi vtis, kako so 'delodajalci' tiste prave žrtve, nezmožne užiti ultimativne svobode podjetništva, ne pa ti pogoltni delavci s svojimi malicami, regresi in bolniškimi dopusti. Dobro, da obstajajo detektivske agencije, ki jih nadzorujejo. Za nekatere stvari se pač vedno najde denar. Pozivati danes k nepodpori nekaterih samoumevnosti je itak oskrunjenje naših nacionalnih vrednot. A naš Lenin tu ne neha.

'4. Priznati moramo, da je naša stranka v večini Sovjetov delavskih odposlancev v manjšini, celo v šibki manjšini, glede na blok vseh drobnoburžoaznih oportunističnih elementov …'

To so jajca boljševistične manjšine, imeti in izraziti svoj prav skoz neumorno organiziranost, ne pa se molče zliti s kakim avtokratskim režimom, po njegovem propadu pa tuliti o človekovih pravicah in demokraciji. Ko smo že ravno pri njej:

'5. Ne parlamentarna republika, temveč Republika sovjetov delavskih, dninarskih in kmečkih odposlancev po vsej deželi, od spodaj navzgor.'

Ampak to ni naravni red stvari! Gravitacija pada navzdol! Kdo je še kdaj videl leteti slone?! Nikar polcivilizirane kmetavze.

In seveda:

'Odprava policije, armade, uradništva.

Vse uradnike se izvoli in kadarkoli zamenja. Njihova plača ne sme biti višja od povprečne delavske plače.'

Tukaj se parlamentarno republikanskim politikantom jasno čisto sfoclja, zatemni pred očmi spričo tolikšne norosti. Da bi ljudstvo volilo in obenem kadarkoli menjalo? Ljudstvo?! Piiizda. To o plači pa tako ni vredno omembe, kdo pa bi imel motivacijo delati karkoli, bi se ja zgodil beg najsposobnejših v tujino. Čudovito, da smo imeli in imamo tako dobro motivirane gospode pri Družbi za upravljanje terjatev bank.

Da ne naštevamo naprej in prihranimo kakšni duševni zlom, si končno poglejmo osrednji spis Država in revolucija.

V bistvu to niti ni ne vem kako težka naloga. Gre za brošuro, ki jo je Lenin napisal avgusta in septembra 1917 v izgnanstvu, podnaslovljena je z marksistični nauk o državi in naloge proletariata. Precej pragmatično delo ima dva praktična namena – eksplicirati Marxov in Engelsov nauk o državi ter prikazati, kako je II. internacionala pod vodstvom Kautskega, leglo t.i. socialističnega oportunizma, torej nerevolucionarnega šepanja vštric buržoaznih državnih institucij, mehkega in postopnega uvajanja socializma, kako je skratka ta oportunizem povsem izgubil svoj marksistični kompas, na katerega se sklicuje.

'Oportunistični elementi, ki so se nakopičili v desetletjih razmeroma mirnega razvoja, so ustvarili strujo socialnega šovinizma, ki prevladuje v uradnih socialističnih strankah vsega sveta. Ta struja …, ki je socializem v besedah in šovinizem v dejanjih, se odlikuje po tem, da se 'voditelji tega socializma' nizkotno, lakajsko prilagajajo ne samo interesom 'svoje' nacionalne buržoazije, temveč tudi izrecno 'svojim' državam, kajti večina tako imenovanih velesil že zdavnaj zasužnjuje celo vrsto malih in slabotnih narodov.'

Nato najprej izvede precej efektiven, s citati podprt povratek k marksizmu, navajajoč dela od Komunističnega manifesta do Državljanske vojne v Franciji, iz česar podčrta ključni pojem marksističnega nauka o državi – diktaturo proletariata. Česar se jasno socialistično-oportunistični šovinizem izogiba kot buržuj socializma, posebej v letih prve svetovne vojne oz., kot jo dosledno imenuje Lenin, imperialistične vojne, ko se je mednarodno delavsko združenje tako rekoč razlomilo, posamezne socialdemokratske stranke pa so podpirale vojno svojih držav. Če na kratko povzememo ta čisto klasični marksistični nauk: vsaka država je institucija zatiralskega razreda nad zatiranim, zato je naloga proletarske revolucije vzpostaviti oblast večine nad manjšino, uničiti razred buržoazije, da tako prek diktature proletariata buržoazna država počasi odmre. V komunizmu ne bo razredov, zato ne bo potrebna zatiralna institucija, zato države ne bo več. Tudi tukaj se da prebrati marsikaj, ob čemur bi se v grlu zataknilo tudi dandanašnjim vrlim demokratom.

'Odprava države prinaša tudi odpravo demokracije, odmiranje države [je torej] tudi odmiranje demokracije.

Na prvi pogled je ta trditev skrajno nenavadna in nerazumljiva; prav lahko bi se pojavila bojazen, da se nemara nadejamo družbene ureditve, ki ne bo spoštovala načela podreditve manjšine večini, češ kaj pa je demokracija, če ne priznavanje takega načela?

Ne. Demokracija ni enaka podreditvi manjšine večini. Demokracija je država, ki priznava podreditev manjšine večini, tj. organizacija za sistematično nasilje enega razreda nad drugim razredom, enega dela prebivalstva nad drugim delom prebivalstva.

Naš končni cilj je seveda odprava države, tj. vsakega organiziranega in sistematičnega nasilja, vsakega nasilja nad ljudmi nasploh. Ne nadejamo se prihoda družbene ureditve, v kateri bo veljalo načelo podreditve manjšine večini. Toda ko si prizadevamo za socializem, smo prepričani, da bo ta prerasel v komunizem, s katerim pa bo izginila sleherna potreba po nasilju nad ljudmi nasploh, po podrejanju enega človeka drugemu človeku, enega dela prebivalstva drugemu delu prebivalstva, kajti ljudje se bodo navadili spoštovati osnovne pogoje družbenega sožitja brez nasilja in brez podrejanja.'

Zamenjajte kri z vodo, pa boste imeli družbo brez nasilja in podrejanja, se ponavadi glasi ciničen odgovor vladajočega razreda. Lenin se glede takšnih in podobnih zajebancij ne sekira preveč, ker je prvič proti njim največkrat sam dosti bolj strupen in ker mu gre drugič za jasno izpostavitev in izpis te ali one poante. Ker nam zmanjkuje prostora, bomo začeli počasi zaključevati, in kaj bi bilo primerneje kot še par Leninovi misli o demokraciji iz Države in revolucije.

'Demokracija je izjemnega pomena za osvobodilni boj delavskega razreda proti kapitalistom. Toda demokracija še zdaleč ni meja, ki je ne bi bilo mogoče prestopiti, pač pa samo ena od etap na poti iz fevdalizma v kapitalizem in iz kapitalizma v komunizem.

Demokracija pomeni enakost. Kako izjemnega pomena sta boj proletariata za enakost in geslo enakosti, lahko razumemo samo, če ju pojmujemo pravilno, tj. v smislu odprave razredov. Toda demokracija pomeni samo formalno enakost. In brž ko bo uresničena enakost vseh članov družbe v razmerju do lastnine produkcijskih sredstev, tj. enakost dela, enakost v zasluženi plači, se bo pred človeštvom postavilo vprašanje, kako od formalne enakosti preiti k dejanski enakosti, tj. k uresničenju načela 'Vsakdo po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah'. Kakšne bodo stopnje na tej poti, s kakšnimi praktičnimi ukrepi si bo človeštvo utiralo pot k temu višjemu cilju, tega ne vemo in moremo vedeti. Mora pa nam biti jasno, kako lažniva je običajna buržoazna predstava, da je socializem nekaj okamnelega, negibnega, danega za vse večne čase; v resnici se namreč samo s socializmom začne hitro, pristno, resnično množično gibanje, ki se poraja na vseh področjih družbenega in posameznikovega življenja, in sicer s sodelovanjem najprej večine in kasneje nasploh vsega prebivalstva.'

No, tega se je bala in se boji vsakokratna oblast. Sovjetska stalinistična, predsedniško ali parlamentarno kvazidemokratska. Množično gibanje, ki se poraja na vseh področjih družbenega in posameznikovega življenja. S sodelovanjem večine, vsega prebivalstva. Kako ob čem takem vsak izvoljeni voditelj tako rekoč driskne v hlače, zakon ulice, teptanje pravne države, anarhija! Mi smo vendar ja utelešena ljudska volja, saj smo bili izvoljeni na svobodnih večstrankarskih volitvah. Mi smo zakonodaja in njeno izvrševanje! Dobro, naj bo. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz sem demokracijo morda prvič doživel prav med maso na ulici, ne v volilni kabinici. Mislim, da se bom z večino ljudi počasi nehal udeleževat te večstrankarske demokracije. Hja, če ljudstvo noče izkoriščevati svojo pravico voliti stranke, je to njegova krivda. Tako je. Tako kot bo z veseljem sprejelo krivdo, ko si bo vendarle začelo vladati samo. Za vsakršno takšno radikalno emancipatorno, horizontalno, da si ne drznem reči revolucionarno politično gibanje pa Leninovo izkustvo in njegovo obširno refleksijo smatramo za neobhodno referenco. Obvezno literaturo. Neizbrisljivo senco nad vsakršnim diktiranjem od zgoraj. Berimo Lenina.