Obsesije Vitomila Zupana

Obsesije Vitomila Zupana

Oddaja
7. 7. 2014 - 20.00

Vitomil Zupan je največji frajer in demon slovenske literature. Marsikaj je že bilo slišati o njem. Napadalen, ciničen, temačen. Problematičen in nasilen tip, spolni sadist, nagnjen k škandalom vseh vrst. Obtožen zločinov proti javni morali. Upornik proti prodani srednji generaciji. Raziskovalec in zasledovalec samega sebe. Težek babjek, zaradi katerega je neka ženska baje celo naredila samomor. Kot predpripravo za zapeljevanje je imel sposojen Leksikon spolnih odnosov.

Zapeljevanje pa je bilo zanj vedno tudi samoraziskovanje. Žrtvoval se je za literaturo in priganjal svojo osebo do skrajnosti, vedno znova v srce teme. Življenje je izkoristil za eksperiment, koliko lahko živ človek kljubuje in koliko lahko prenese v tem kljubovanju. Svoje pisanje je okužil z življenjem. Pisanje je zanj poslanstvo in nujnost. S pisanjem hoče vzgajati lastno misel in se prek nje dokopati do spoznanja, kdo sploh je. Ker ima potrebo po stalnem analiziranju samega sebe in razumevanju svojih dejanj. A tega noče ohraniti le zase, ampak hoče svojo izkušnjo deliti z bralci. Kot da bi rokoval z eksplozivnimi snovmi, mi pa bi ga gledali pri tem. Zato ima včasih didaktičen pridih. Zaporniški roman Levitan mestoma deluje kot priročnik za preživetje. Kdaj drugič pa deluje, kot da bi nas hotel opozoriti z antizgledom. Oziroma kot pravi v Igri s hudičevim repom: »Pojdi in nikar ne stori tudi ti tako.«

Zupan je bil urbana legenda mitskih razsežnosti. Metod Pevec pravi, da ni bil še nikoli priča tolikšni osebnostni moči, kot jo je izžareval Zupan. Bil je človek dvojnosti. Omikanec in prostak, intelektualec in primitivec, hodil je v gledališče in na nogometne tekme. Iz sanjaštva ga je zanašalo v cinizem, iz hipertrofiranega intelektualizma v boks, iz romantičnega odnosa do ljubezni v moško postavljanje, bolečino je dostikrat premagoval z nesramnostjo. Zgodaj se je naučil skriti svojo nežno plat. V njem se mešata groza pred življenjem in nenehen dvom ter neskončna volja do življenja in fajterstvo. Bil je človek besede in človek kože, metafizika zanj vstopa v zavest skozi telo. Dušan Jovanović se spominja, da je bila ob njem vedno kakšna lepa mlada divja mačka. S svojo literaturo je hotel seznaniti druge z demonijo v lastni in nasploh človeški intimi. Človek je nizko bitje, ki podlega iracionalnim gonom in strastem in to si mora priznati, sicer si laže. »Pisali smo pod vplivom romantike, ko smo se začeli naenkrat spraševati, zakaj ne bi pisali iz življenja, pa tiste stvari, ki so bile shocking /…/ Vse okrog ljubezni recimo.« Mnogi pesniki, ki so prepevali o idealni ljubezni, so bili hudo meseni ljudje in Zupan se ni hotel iti tega svetohlinstva.

V svetu je predvsem treba znati preživeti, zato je stalno treniral svojo vzdržljivost in svojo moč. Bojazljivec ne doseže ničesar in to je zadnje, kar je Zupan hotel biti. Psihološka analiza njegove osebnosti je kazala, da njegova čustvena religioznost povzroča stalen konflikt. Jamrati ni hotel: raje je obračal na smeh, kot da bi se pritoževal. Imel je zdravstvene težave, a to je bilo preveč pritlehno za moške pogovore. Vendar je tudi ob teh kdaj občutil samoto: s prijatelji je v baru igral karte, skupaj so ubili nekaj časa, po tem pa se je vsak nemiren odpeljal domov in bil spet sam z lastnimi demoni.

V ponesrečeni igri ruske rulete je kot osemnajstletni mulc ustrelil svojega prijatelja in bil s tem zaznamovan do konca svojega življenja. Pa ga tudi to ni povsem spametovalo. Po vojni se je na zabavah kdaj pa kdaj še vedno rad postavljal z orožjem. Vtis je, kot da so se Zupana vsi bali, čutili pred njim strahospoštovanje. Eden od njegovih tesnejših prijateljev in privržencev Jože Javoršek ga je kasneje klevetal v svoji knjigi Nevarna razmerja ter mu očital sadizem in zapeljevanje ljudi.

Zupan je bil skriboman. Pisal je obsesivno, ko je le mogel. A tu je bil stalen dvom. Ali lahko prek pisanja sploh karkoli spozna o sebi, o življenju? Beseda, stavki, romani namreč niso življenje. Realnosti ni mogoče ujeti v besede, beseda je vedno nezadostna. Kot Magrittova slika To ni pipa. Če v jezik (ali sliko) ni mogoče prenesti nečesa tako vsakdanjega, kot je pipa ali miza, kako lahko potem sploh v jezik prenesemo kaj bolj kompleksnega, kot je človeška želja, ali še huje, človeška identiteta, esenca. Zupan se zaveda, da je jezik izdajalec in v tem je precej moderen, da ne rečemo celo postmoderen. Jezik je vse, kar ima, a jeziku ne zaupa povsem. Že Komedijo človeškega tkiva začne pripovedovati trikrat, ker se vsakič zaloti, da goljufa. Da zamolči delček resnice, da zamolči dejstva. Bolj ko piše, bolj se mu zdi nemogoče življenje zajeti v pisanje. Vedno nekaj zmanjka. Neskončno drsenje označevalca, ki ne more in ne more zagrabiti označenca. Lahko imamo pred sabo mizo. Lahko popišemo strani in strani, na katerih govorimo o tej mizi. Lahko bi popisali cele knjige, v katere bi poskušali zajeti eno samo mizo. In bolj kot bomo poskušali zajeti realno mizo v jezik, bolj bomo videli, kako to ni mogoče. Vedno bi lahko povedali še kaj več in tudi če bi povedali vse, kar je nemogoče, bi bilo še vedno dejstvo – uboge, navadne mize, nismo bili sposobni prenesti v jezik.

Kar recimo spominja na roman Tristram Shandy Laurenca Sterna, enega od predhodnikov postmodernizma, ki naj bi bil zgodba o naslovnem junaku, a ta zaradi vseh digresij in vseh stvari, ki jih je potrebno razložiti, po sto straneh niti rojen še ni. Pri Zupanu ne gre tako daleč, a vendar že na prvi strani romana priznava svoje namene, svoje spodletele začetke, svojo neprepričanost o tem, kako začeti: »Najprej sem mislil na čelo pisanja postaviti nekaj pametnih izrekov in nekaj izzivalno šaljivih gesel. Ne, sem sklenil, tako ne bomo začeli.«

Zupan hoče resnico in hoče se prikopati do lastnih temeljev, razkrinkati svoje motive. Če hoče torej povedati resnico o sebi, če se hoče opisati, potem se ne sme pretvarjati, potem mora zapisati vse, potem mora zapisati tudi takšne dvome, ki kažejo, da je bil že začetek pisanja borba o tem, kako sploh pisati. »Podnevi sem z muko urejal stvari, skušal sem odbrati važne od nevažnih, opiral sem se na tuje misli in na lastna davna spoznanja, izdeloval sem svoj načrt o zgodbi, ki naj pove, kaj človeka žene v pisanje leposlovja /…/ Lahko je povedati zgodbo o iskalcu zlata, zgodbo o nočnem metulju in sveči, vsako zgodbo se da povedati tekoče in brez velikega truda, samo zgodbo o tem, zakaj hočemo povedati zgodbo – to je težko izpovedati.« Ker si je zadal iskrenost, mora vse to priznati. Ne more se pretvarjati. In ko je lasten okvir enkrat prebit, gre to prebijanje v neskončnost in trdnih tal ni več. Zupan si je že s prvimi stranmi Komedije odvzel trdna tla pod nogami. In zato vse, kar reče, prevprašuje. Ravno zato, ker si hoče vedno priti do dna. Zupan ne more le pisati, to bi bilo naivno – mora se vprašati, zakaj piše. In ker si postavlja ta temeljna vprašanja, mu stalno lomijo tok pripovedi. Mnogokrat se ujame v lasten dvom: »V drugem zapisu sem sicer opisal, kako se je prilepila s stegnom na stegno, a tu se je vse skupaj tudi nehalo. Zdaj bo pa čas povedati po pravici. Medtem smo vendar vsi dozoreli, celo papir.«

Stalno dvomi o avtentičnosti pisanja. O besedi kot sposobnem mediju, ki naj prenese avtentičnost izkušnje. Ki naj bralcu ponudi to, kar je doživljal Zupan: pijanost nad lastno močjo, uničenost od lastnih dvomov. Začne dvomiti o sposobnosti literature kot posode njegove izkušnje, v katero bo lahko vsak pogledal in se tako kot on čudil biserom, ki si jih je nabral v življenju. In čeprav se zaveda te meje med življenjem in pisanjem, ga ta mori: gleda besede pred seboj na papirju, vse te besede, ki jih zapisuje in začne ga pretresati, da te besede niso vse te ženske in vse te norosti, ki so se mu dogajale, ampak da so le besede – grafična znamenja na papirju.

Mimezis je vedno tik pred propadom. In ravno takšne zagate in nemoči so bile eden od razlogov za vzpon postmodernizma. Jezik je jebena zadeva, še posebej če si neprosto po Henryju Millerju zadaš nalogo, da pišeš življenje, ne literature. Ob tem ti mora vsakič znova postati jasno, da si propadel. Kako torej vse te izkušnje in življenjske avanture avtentično prenesti v jezik? Prav zaradi takih vprašanj se je jezik začel zapirati v samonanašalne jezikovne igre, v citatnost in medbesedilnost. »Sem zgodba, ki skuša sestaviti zgodbo, in se nenadoma zave, da zgodb sploh ne more biti. Sem posmrtni glas neke noči, ki je morda ni bilo. Sem utelešena žalost samega sebe nad sabo, nad svojo usodo, nad svojo besedo; nad svojo nesposobnostjo, da bi premaknil kamen med kamni /…/ Ko sem se zavedel, da je tisto, kar imenujem MOJ SPOMIN, v resnici nekakšna neresnična megla, je bilo že prepozno.«

Zupan noče fejkanja, čeprav je literatura že v osnovi fejk, torej konstrukt. Zupanova metafikcija obvisi med metafikcijo Josipa Jurčiča in Andreja Blatnika. To je metafikcija, ki se je porodila iz osnovne pozicije, da literatura je življenje in ki ne izhaja iz tiste manj naivne, postmodernistične osnove, da je literatura vse kaj drugega kot življenje, da ravno življenje literatura ni, da je sistem znakov, ki se lahko nanaša le nase in ki lahko konstruira le izmišljene svetove. Čim bo namreč poskušal posnemati realni svet, bo propadel in tega se postmodernizem zaveda. Zato noče posnemati realnega sveta in zato v njem subjekt dostikrat umanjka.

Zupan tako stalno visi med tem, ali je v svoje pisanje sposoben ujeti svoje življenje ali pa mu to vedno znova spodleti. Sprašuje se: »Kako občutek spremeniti v besedo?« In ko je nizko, se takole predaja malodušju: »Nihče nikogar nikoli ne ume. Občuti pač, to pa. A si ne zna razložiti občutkov v besedah. Največje napake se zgodijo pri prevajanju občutkov v besede, v misli.« Ljudje nismo sposobni neposredno skomunicirati svojih občutkov – ti so ponavadi podani posredno in jih moramo nekako dekodirati. To so tudi velika vprašanja pragmatične lingvistike: kako prepoznati sporočevalčev namen? Kaj hoče človek sporočiti, ko nekaj reče? Kaj govori, kot v vsakem dobrem scenariju, subtekst?

Kar je zopet vreča brez dna: ko reče nekaj, hoče reči nekaj drugega. In če bi rekel to drugo, bi v resnici spet hotel reči nekaj tretjega. Lastnemu motivu ni nikoli mogoče priti do konca, karkoli človek izreče, ima vedno subtekst tega, kar je hotel s tem sporočiti. Človek nikoli ne more do svojih najglobljih motivov. Junak gre v Stalkerju Andreja Tarkovskega v sobo, ki mu bo izpolnila njegovo najglobljo željo, a kot da se mu sploh lahko sanja, kaj bi to lahko bilo. Nekaj pa je jasno. Njegova najgloblja želja zagotovo ni to, kar on misli, da je. Junak Blatnikovih Plamenic in solz si želi napisati knjigo vseh knjig, a ko gre h krogli, ki mu izpolni najglobljo željo, v resnici postane neustavljivo privlačen za ženske.

In če se Zupan zaveda teh možnih napak v prevajanju, potem je stalno na preži pri lastnem pisanju: ali res piše primerno? Se iz besed, ki jih postavlja skupaj, da razbrati njegova izkušnja? Zupan stalno vzema kredibilnost besedi in dvomi o njeni avtentičnosti, a beseda je na koncu vse, kar mu ostane in od vseh še najbolj primerno komunikacijsko orodje. »Zdaj že toliko vem o sestavljanju besed, da se smehljam tistim, ki mislijo, da je najvažnejše tisto, kar se godi.«

Če pa mu uspe posredovati svojo izkušnjo, če mu jo uspe artikulirati na tak način, da ne pride do bralca totalno zverižena in nepoškodovana, potem se zgodi stik z drugim. Trenutek, v katerem smo si ljudje blizu. A Zupan od besede včasih zahteva preveč. Hoče se zliti s svojim bralcem, hoče, da bi bila njegova izkušnja enaka bralčevi izkušnji: »Napisati? Kako? Z besedami, seveda. A s kakšnimi? S katerimi? Da bo tole iz mene prišlo na papir in bo imelo sposobnost – s papirja priti nazaj v nekoga, in da ne bo nobene razlike med mojo dlanjo in dlanjo tistega, ki bo bral? Ne bo šlo. Vem. Ne zmorem. In tudi ne vem, ali je to sploh potrebno? Morda je pa vprašanje pisanja čisto drugačno? Kakšna velika, razburljiva pustolovščina: v besedi oživiti nekaj vsakdanjega, minljivega! Kakšna beda: šlatanje stegna neke pokorne deklice /…/ Beda besede 'stegno'. Pesniška vzvišenost besede 'dlan'! Vse skupaj bom zmešal, zmedel, pomešal, napravil bom zvarek. /…/ Tako je nemara bilo. 'Zgrabil jo je za koleno in zdrsnil z roko pod kiklo, na napeto stegno …' Moj Bog!«

Zupan si zadaja megalomanske naloge, zato mu mora nujno spodleteti. A brez te megalomanije, skoraj idealistične težnje po spoznanju samega sebe in po popolnem prenosu občutja v besedo, ne bi prišel tako daleč.

Vitomil Zupan je veliko doživel in se torej ves čas boril s tem, kako to svojo izkušnjo posredovati prek besede. Obenem pa je prek pisanja stalno zalezoval samega sebe – kdo sploh je, zakaj počne, kar počne, kakšni so njegovi najgloblji motivi. Kljub stalnemu intenzivnemu raziskovanju pa se v romanu Igra s hudičevim repom zave: »Varanje samega sebe je postalo že sistem.« Ena njegovih bolj trdnih identitet je sigurno povezana z erotomanijo. Če Zupan s kom ali s čim zna, je to t. i. nežnejši spol, zato recimo naslovni junak Levitana življenjske prepreke preoblikuje v ženske, ker z njimi zna rokovati. »Erotoman prevara celo smrt samo! /…/ Začel sem se torej vzgajati. Zvečer, ko sem ga deval na roko, sem se stiskal za vrat /…/ Vadil sem se za spolno občevanje s smrtjo.«

V Komediji se zvrsti okoli dvajset žensk, pa naj bodo to naivne mladostne vrstnice, gospodovalne malomeščanske mame teh vrstnic, cirkuške artistke, bivše punce pokojnih prijateljev, šibke ženske, ki si jih lastijo drugi nasilniki, močne ženske, ki si jih ne lasti nihče, prostitutke, ženske, ki jih ne more osvojiti noben drug moški, njemu pa so vdane, tete njegovega podrejenega prijatelja, sestrične istega prijatelja, eksotične Afričanke, Indonezijke, ki ne prenesejo sadistov in ki dajo hitro ali pa sploh ne dajo, zaradi česar se z njimi ukvarja dlje kot s prej naštetimi. Žensko je namreč treba podrediti.

Ko je bil še bolj mlečen, ga je soseda Bujna izzivala, kazala se mu je in to ga je zdrmalo. Vplivala je nanj in to mu je šlo na živce, ker se je ob tem počutil nemočnega. Tako je to travmo prebolel šele takrat, ko je svojo sosedo Bujno – položil. A vrh vseh žensk Komedije predstavlja Monika. Njej je namenjenega daleč največ prostora, saj ima z njeno podreditvijo največ težav oz. je nikoli trajno ne doseže. Monika namreč izhaja iz plemena, ki je pravi strup za Zupana, a obenem tudi največji draž: to so mazohisti.

»Zamahnem in ji pritisnem klofuto po levem licu. Skloni lepo glavo in me hvaležno pogleda. Tu smo na drugem planetu, ti prekleti mazohisti so svobodni.« S svojim sadizmom ji služi, čeprav ji noče služiti. In tako postane njegova identiteta še na prej gotovem polju negotova. Monika mu zamaje temelje osebnosti. Posmehuje se dobremu v njem, iz njega hoče privleči nasilnika in zavojevalca. On se lomi, ker je ne more zlomiti. Izreče celo nekaj takega kot: »Ti pička, vodiš vodo na svoj mlin, hočeš me ujeziti /…/ Hočeš v meni izzvati ostrino, neusmiljenost, užaljenost, jaz pa sem potreben razumevanja, mehkobe, skladnosti.« Mazohiste ima Zupan za najbolj svobodno ljudstvo na svetu. Zupanovi junaki imajo potrebo po milini le, ko se znajdejo v podrejenem položaju. Ko si zopet naberejo moči, odnosi spet postanejo bojišče.

Ženska je uganka, torej se je z njo vedno potrebno spopasti, in Monika je še posebej težka uganka. Ne more in ne more je podrediti na klasičen način. Monika ni le epizoda kot večina ostalih žensk, ker jo mora razvozlati, sicer ne bo imel miru. Monika se le smeji njegovim poskusom pecanja in šlatanja. »Bičar-sadistek, ki si ne upa biti pravi mučilec; dobričina, ki jo je sram lastne dobrote in mehkobe.« Monika prepozna njegovo igro. Če je bil prej zadovoljen s tem, da ga drugi vidijo kot težkega zajebanca, mu ona reče: »Premikaš se kot tisti neprijetni, ponarejeni moški v gangsterskih filmih.« On se hoče celo odpovedati lastnemu užitku, da bi ga odtegnil tudi njej. Hoče ugotoviti, kakšen je drugi človek in ga zmanipulirati. Nad njo izvede antiposilstvo. »Nekateri vzljubijo bolečino in zajebejo cel sistem nagrade in kazni.« Odnos postane šahovska bitka.

Zupan stalno dokazuje svojo tezo, da je odnos vojna. Tudi celoten roman Igra s hudičevim repom je utemeljen na tem: kar pomeni, da je treba drugega vedno premagati oz. podrediti. Vedno nekdo zmaga in vedno je nekdo poražen: zmaguje pa tisti, ki mu je manj do ohranitve odnosa. Odnos je zanj kot boksarski ring, poker je metafora življenja in Zupanov junak gre vedno do konca.

Nadvlada ga spolno omamlja. Nad drugim je želel prevladati s pomočjo seksualnosti. Seks je orodje, s katerim si drugega podvrže. In s seksom razkrije odvisnost drugega. Razgaljenost je zanj poslednja resnica, poslednja resnica pa naj bi prinesla osvoboditev. Pod krinko osvobajanja si podreja. Seks mu služi kot uveljavljanje moči, kot ugotavljanje, kdo je drugi, ugotavljanje, kdo je pravzaprav on sam.

»Zasužnji nas lahko vsak, ki je dovolj močen in prepričljiv.« Računati na poštenost drugega je torej tvegano. Zato si raje sam vzame tisto, kar mu pripada. Ker se tega zaveda, mora delati v smeri, da ga nihče ne zasužnji. Zato mora vzgajati svojo moč. Tu vidi svet dualno. Ali boš vladal ali pa ti bo vladano. In kljub temu da v njegovih refleksijah dostikrat slišimo humanista, je v odnosu do ostalih trd in neizprosen. Gleda recimo svojega prijatelja iz otroštva, čigar pamet je občudoval, kako se ga njegova ženska polašča. Tega si noče dopustiti. Raje bi naredil vse proti sebi, kot se pustil nekomu podjarmiti. Lastna integriteta upravičuje perverzno svobodo. »Ali sem prosil koga, naj me spravi na svet? Ali bi se moral pustiti pohoditi kakor mučeniki in svetniki? Nisem hotel. Učil sem se od kamnov, bilk, živali in ljudi. Učil sem se preživeti. Rad bi komu povedal, kako je mogoče v tej omiki preživeti.«

Če pa v odnosu doseže izpolnitev, ta ne more biti nič trajnega. Namesto zbližanja nastopi razdalja, ki je posledica tega, da ženska ni več uganka. Sla ga žene naprej in sprašuje se, kakšno obliko ljubezni naj išče. Zdi se, kot da odgovor ponuja Igra s hudičevim repom: ženska, ki bo prav tako oblastna in nasilniška kot on, ki se ne bo pustila trajno podrediti, s katero bo lahko občasno doživel simbiozo, a ki jo bo uničila ona, še preden bi jo utegnil on. In kljub temu da se junak nad tem pritožuje, je jasno, da je to edini odnos, v katerem je zmožen funkcionirati. Junak Vitomila Zupana lahko živi le odnos permanentnega boja, v katerem prevlada enkrat eden, drugič drugi. Nihče pa noče popustiti.

Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Fantastičen članek!

Po mojem je članek vsekakor dobro napisan ... Druga stvar je pa to, da je pač obnovitev mita o Zupanu. Sicer bi se vse to obravnavalo kvečjemu sarkastično in manj skozi povesti o lokalni legendi. Meh.

Cankar in Zupan sta dva najbolj perverzna odtisa slovenske druzbe. Zelo blizu sta Jelinekovi. Sta izrazita odslikava izruvanega feminizma in suzenjstva seksualiziranim reklamam v danasnji druzbi. Za vsako zensko je bolje, da se izseli.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.