Pasivnost futurabilnosti II.: Institucionalne/neinstitucionalne sfere

Pasivnost futurabilnosti II.: Institucionalne/neinstitucionalne sfere

Oddaja

Peter J. Česnik je gostoval v oddaji na programu Ars. Med drugim je predlagal, da bi uveljavljeni glasbeniki iz Slovenije prišli govorit o svojem delu v zamejske šole. In dodal: predvsem tisti s področja klasične glasbe.

Zakaj prav oziroma predvsem oni?

Zdi se, da namreč vsa inovacija oziroma napredek, kot se rado reče, poteka prav izven uveljavljenih kanonov. Ločnica je jasna: obstajata glavni tok in ‘alternativa’. Toda slednja tvori jedrni del kulturnega prostora. Mogoče je reči, da je postala svojevrsten statusni simbol - da je torej vse alternativno hitro razumljeno kot progresivno, a priori kritično in radikalno.

Pa je res? Kaj pravzaprav loči institucionalne in neinstitucionalne sfere? Zna biti, da predvsem delovni pogoji: plačilni pogoji, dostop do javnih prostorov in medijev …

 

Zagotovo bo kdo, v resnici jih bo verjetno več, ki bo ob omembi teh uvodnih besed, ki so mi bile predložene kot vabilo k snovanju druge oddaje v sklopu Pasivnost futurabilnosti v sklopu obeleževanja častitljivih in zares nesamoumevnih petih dekad Radia Študent, v zrak vrgel svoj oh in ah. Morda tudi sredinca, a ti so vendarle redkejši, ko smo v fini družbi tematik s področja kulturne politike – ki pa je vendarle področje politike in vsa ta drama kulturnega in umetniškega polja je politična drama.

Sredinec v zraku ali zgolj v žepu, času aktualna propozicija bo rekla: razlika med mainstreamom in alternativo in nanjo očitno navezana razlika med institucionalno in neinstitucionalno sfero kulture in umetnosti pod težo medijske ter internetne generirane postmoderne ali postčasovne ali postwhatever družbenosti pada vznak, še v retrovizorju se zdaj kaže za sumljivo in nezajezeno. Ja ali pa tudi ne.

Ja, ker takšna sodba dejansko upošteva predlagane empirične dokaze. In empirični dokazi štejejo in se danes predvsem štejejo; ugovori so zavrnjeni eden za drugim. Sodnik je pravičen. To so družbene in politične tendence na širšem zgodovinskem terenu. Alternativa je eden tistih pojmov, s katerim je izredno lahko rokovati, veliko bolj kot na primer z avantgardo. Ne naprej, ampak drugam, vstran; v klet, temne, ločene prostore, avtonomne prostore – ali pa ven, na zunanjost, na prostost, nevidnost, v puščavo ali na hladen sever.

Alternativa zahteva redefinicijo, pravzaprav je redefinicija že alternativa. In kanon? Kanon je notranjost, kanon je za zaprtimi vrati; zaprta vrata ministrstva za kulturo, zaprta vrata fakultetnih oddelkov, zaprta vrata novinarskih redakcij. Kanon se hrani, kanon išče kanonfuter – in to je zanj alternativa. Kanon je posvetni ritual sakralizacije, pripustitev dotlej profanega k skupnemu obredu; odpiranje vrat. Vrata, meja med notranjostjo in zunanjostjo, s katero upravljajo ideološki aparati države, od znanosti do šolstva in medijev.

Pa vendar so vrata tudi gates. Vrata, ki se odprejo, ko so zaprta, in čeznje teče tok. Tok, ki vso kulturo spravlja v psihozo. Usoda kanona in alternative bo morda v prihodnosti bolj kot od vrat odvisna od gates. »Kolektivni spomin ni več referenca na zapomnjeno preteklost, ampak realnočasovni način analize sedanjosti kot zbirke velikega (meta)podatkovja za namen predikcije prihodnosti,« pravi medijski arheolog Wolfgang Ernst. Pasivnost prihodnosti. Prihodnost, ki je vseskozi v apdejtu. Metapodatkovje in transformacija kanona na eni strani. Konservativni kulturni posredniki, državni gatekeeperji na drugi. Alternativa med enim in drugim.

A to, kar imenujemo alternativa, najsi je to še primerno in spodobno ali ne, se ne prilega nujno do potankosti temu, čemur pravimo neinstitucionalna scena. Neodvisna scena je produkt konsolidacije kulturnega in umetniškega polja na začetku devetdesetih, ko se vitalen del tega polja, med drugim pripet tudi na državne institucije, kot je bila Zveza socialistične mladine, loči od države in je od takrat pa do danes zavezan nevladnemu in tržnemu sektorju. Tako so dane vse zakonodajne in politične osnove, da se vrši privatizacija kulturnega in umetniškega polja. Tudi tako so rezi v kulturo bolj spontani, avtomatski, namenski. Nastanejo številni zavodi, ki so od takrat naprej ključni akterji in financerji neinstitucionalnega prekletega deleža kulturnega in umetniškega polja.

Torej ja ali pa tudi ne; ja in hkrati tudi ne. Ne, ker je samopodoba in realna infrastruktura najbolj produktivnega in ustvarjalno daljnosežnega dela domače kulturne scene skoraj v celoti odvisna od omenjene razlike, zdaj in že kar veliko časa transsubstanciirane v razliko med institucionalno in neinstitucionalno ali neodvisno sceno. V času pisanja teh uvodnih odstavkov, ki je sicer, priznam, potekalo počasneje, kot bi moralo, sem na mejl prejel skoraj ducat vabil na kakšen neodvisen dogodek ali dogodek neodvisne umetnosti.

K temu zadnjemu in k tej negaciji razlik mainstream/alternativa in institucionalno/neinstitucionalno zagotovo sodi preliminarni politično-ekonomski sklep stare šole: razlika med omenjenimi sferami je razlika v materialnih pogojih delovanja; razlika, ki je v večini primerov velika, v nekaterih pa ogromna; razlika, ki je formalno in pravno institucionalizirana; razlika, ki v marsikaterem primeru, a ne v vseh, v tek sprošča linije pobega, tako vsebinske kot finančne, tako organizacijske kot socialne, in v primeru zadnjih dveh neinstitucionalno nevladno polje pretvarja v eksperimentalno polje izumljanja novih ekonomskih in družbenih oblik, v dobrem in slabem, v pobegu ali v reapropriaciji.

 

Toliko diskurza in razprav o tem, kaj neodvisna scena sploh je. Toliko razprav na eni strani zdaj praviloma in pravilno usmerjenih na materialne pogoje dela, ki številne ustvarjalce, ustvarjalke, kritičarke, kritike in ostale držijo pod pragom eksistenčnega minimuma, in na drugi v odsotnost kritike v množičnih medijih, ki jo nadomeščajo spletne platforme in diskurzivni programi, pogosto vodeni ali finančno spodbujani s strani producentov samih in tudi izkoriščajoč ali zgolj zasledujoč razpisne trende nevladnega sektorja.

Ob vsem tem je Ljubljana s kulturnimi dogodki nabit konzumerski in v čedalje večji meri tudi turistični milje. Tukaj ni na delu dialektike slabih pogojev in veliko in tudi veliko dobre vsebine. Sploh ni dialektike, pač pa je potenciranost kulturnega dogajanja neposredna danost razmerja med ekonomijo in kulturo v kapitalizmu in tukaj tudi v pajdaštvu z zgodovinsko vlogo kulturne alternative pri mehkem prehodu v postsocializem ter nevladne logike vladanja, za katero ima kultura poseben ekonomski pomen. In na tem mestu opomba pod črto, da je razpravljanje po odnosnici center–periferija v omenjenih razpravah sekundarno, kljub temu da periferija, vsaj na določenih področjih, med katerimi izstopa glasba, po malem pa mogoče tudi knjiga, nikakor ni sekundarna.

Ali lahko potemtakem takole od strani rečem, da razprave o tem, kaj neodvisno je in kaj ni, postajajo samonanašajoče in pa predvsem dolgočasne? Da to rečem in da to ne bi bil zgolj še en mali masturbatorski cinični užitek. Seveda lahko, še posebej, če se pri tem sklicujem na opažanje, da je preizpraševanje neodvisnosti in alternative ključen del diskurzivne reprodukcije polja neinstitucionalne kulture; preizpraševanje, ki je samoafirmativno, zaloopano in obrnjeno navznoter v polje samo.

A bolj ko je scena zares neodvisna, realno in ne zgolj nominalno, v navezavi na zgodovinsko institucionalizacijo alternative ali brez nje, večja je jeba, ekonomska in infrastrukturna. Tista jeba, ki marsikoga brez podedovanih ali zunanjih resursov že vnaprej izrine iz igre. Ali pa ga in jo, tokrat predvsem v odvisnosti od vsebine in pozicije, s katero se ta vsebina oblikuje, še dodatno marginalizira. Tako se izgubi še možnost drame in strasti jamranja, tistega pristnega kulturnega jamranja, včasih tudi na neinstitucionalni sceni, ki se na obronkih meščanstva prihuljeno sklicuje na humanistične definicije izraznosti duha ali pač telesa in grozi njih omejitve, ki da družbo peha v družbo golega življenja. Seveda jo peha, toda s političnimi in ekonomski instrumenti, za katere nimata kultura in umetnost nobenih notranjih razlogov in žal tudi družbene vloge ne, da bi bila iz njih izvzeta. In to je nekaj, kar v kulturno zavest prihaja pozno, morda prepozno.

 

Samoafirmacija, ki poteka na podlagi realne ločnice institucionalizirano/neinstitucionalizirano, je vsekakor del politične strategije, strategije avtonomije, konstitucije skupnosti. Toda hkrati je samoafirmacija po tej imenovani ločnici, vsaj kar se tiče njenih javnih manifestacij, pogosto neobčutljiva do notranjih razlik, reprodukcije pozicij moči, svojevrstne logike konkurenčnosti in akumulacije kulturnega kapitala ter tudi onih odkrito grdih logik, kot je pokazal nedaven primer izbire umetniškega vodje pri galerijski sekciji društva ŠKUC.

Razlika med institucionalno in neinstitucionalno sceno, ki je transcendentalna razlika in pogoj strukturiranja kulturnega in umetniškega polja, je posledično strukturno, a ne vsebinsko nujna. Z drugimi besedami, tej razliki od znotraj vlada razpisni in usmerjevalni aparat nevladne logike vladanja. Verjetno je to najbolj opazno v razliki s praksami in prostori, ki niso podrejeni nevladni logiki vladanja in so v tem smislu pristni ter neprofesionalizirani DIY. Še en možen korak je vklop standardnega levičarskega in humanističnega cinizma, podžganega z mitologijo alternative kot zunanjosti, ki z elitnega mesta izjavljanja, sicer je tudi ta že v zatonu, neinstitucionalni sceni izreka sodbo o podrejenosti in poblagovljanju. V resnici se s tem celotnemu polju in tistim, ki ga ustvarjajo in delajo, odvzema pravico in nujnost zagotavljanja materialne eksistence in pogojev dela.

Primerjava s praksami in prostori, ki niso podrejeni nevladni logiki vladanja, odpira nekaj povsem drugega. Še en snop linij pobega na zunanjost obstoječega, od koder pa ni (več) avtomatskega oprijema za vzvod politične in ekonomske spremembe, kot je zatrjevalo dvajseto stoletje s podedovano ali na novo izumljeno tradicijo avtonomne politične in življenjsko-stilne formacije – cone. Vprašanje je, ali tudi nove forme pobega, izhoda ali preprosto exita, po naravi drugačne in v apdejtanem odnosu s potencirano deteritorializacijo, ne jahajo taiste želje po zunanjosti ali v klasičnem reku alternativi, le da tokrat z drugega konca in tudi v alternativi konca.

 

Kratek recap: vseskozi že nakazujem, da je razliko institucionalno/neinstitucionalno potrebno misliti tudi kot splošno družbeno, ekonomsko in politično razliko, ki je sicer notranja organizaciji kulturne produkcije in polja, a ne izključno. Vse to nežno pelje k širšemu kontekstu, v katerega je potrebno instalirati razmišljanje o institucionalni in neinstitucionalni sferi. To je širši kontekst levice, tako nasploh na zahodu kot doma, zdaj tudi na zahodu. Kar sledi, sta zgolj dve kratki vinjeti, vstopni mesti v tovrsten kontekst.

Neinstitucionalna scena je podaljšek in nasledstvo alternative iz osemdesetih, alternativa iz osemdesetih pa je svojevrsten podaljšek kulturnega obrata na levici. Zaradi transformacije kapitalistične produkcije, s katero se vrši proces subsumpcije življenja pod kapital, je v 20. stoletju potekalo premeščanje razmerja med ekonomijo in ideologijo ter produkcijo in reprodukcijo. Zaradi kapitalizmu notranjih procesov je v 20. stoletju pri reprodukciji oblasti pomembno hegemonsko mesto dobila kultura in to kultura kot živeča in navadna izkušnja.

Pomislimo na teorijo, ne takoj na danes pejorativen kulturni marksizem ali kulturne študije, ampak na dejstvo, da je kultura tista prva zunanjost in dopolnilo, na katero se je tekom 20. stoletja začela nanašati filozofija. Ernst Cassirer je bil tisti, ki je postavil diagnozo: kritika uma se spreminja v kritiko kulture. Dajmo v prid argumenta reči, da je filozofija abstrakcija splošnih zakonov kot takih in da se posledično nanaša na transcendentalno, pa četudi ga predaja redukciji, kot pri filozofiji izhajajoč iz imanence. Toda filozofija potrebuje svojo zunanjost, dopolnilo, dvojnika in izbira tega dopolnila nikoli ni naključna. Če je tekom 20. stoletja bila to kultura, je danes tehnologija, morda iz istih, kapitalizmu notranjih razlogov.

Politični subjekt v času dekompozicije in diferenciacije delavskega razreda postane živeča izkušnja, politika identitet. Ko je jasno, da nimamo opraviti zgolj s kapitalistično produkcijo materialnih dobrin, ampak s kapitalistično produkcijo subjektivitete, postane subjektiviteta torišče političnega boja. In to je poseben boj, moč samoizražanja, samoperformiranja, samoafirmacije. Politika identitet, za katero ni nujno, da postane liberalna politika identitet, ki s samoizražanjem žrtvuje konflikt, negacijo, konfrontacijo. Ravno ta sveta troedinost je tisto, kar v prej opisanih pogojih pogosto žrtvujejo tudi prakse neinstitucionalne kulturne sfere. Vitalistično in performativno izjavljanje, da smo in da obstajamo, je izjavljanje, da smo in da obstajamo, toda je tudi indeks manka evokacije širšega družbenega in političnega konflikta ali preprosto negacije.

 

Če je to splošna verzija predočenega konteksta, znotraj katerega lahko instaliramo neinstitucionalno sfero, pa je druga verzija lokalna in v določenem smislu tudi bolj zavezujoča. Ne govorim o osemdesetih, ampak o obdobju, ki sem ga na ljubljanski alternativni sceni preživel tudi sam; mestoma aktivno, mestoma ob strani. Obdobje od leta 2006 do leta 2016. To je obdobje, ki ima daljšo predzgodovino, a ima svoj simbolni začetek in konec, zasedbo in padec tovarne Rog. Obdobje, ki terja refleksijo, pojasnilo, ne nujno zgodovinjenja, popisa in arhiv. Obdobje, ki ga trenutno reflektira politični vakuum, pasivnost prihodnosti, in ki ga očitno na nov način naslavljajo teoretski obrati, ki se trenutno dogajajo tudi na domači alternativni sceni. In obdobje, za katerega razumevanje bo potrebno izumiti kakšen dodaten instrument in metodo.

Od leta 2006 do leta 2016 v zelo grobi, raskavi in zgoščeni obliki: zasedba tovarne Rog, avtonomna tribuna, boji za avtonomijo univerze, ponovno izhajanje Tribune, skupščine, na katerih sodelujejo tudi šouvovci, kratkotrajne zasedbe predavalnic, še več skupščin, Delavsko pankerska univerza in marksističen obrat, Mi smo univerza, zasedba prostora pred borzo, Boj za, zasedba filozofske fakultete, Iniciativa za demokratični socializem, vstaje, cafe Open, napad na cafe Open, boj za družinski zakonik, nastanek Levice, vstop Levice v parlament, dokončno politično osiromašenje študentskih organizacij, prevzem Tribune, razpadi raznih iniciativ, obramba Roga pred vdorom MOL-a, migrantska kriza, sodni procesi proti posameznikom iz Roga, in kot kaže, njegov padec itn.

Ime česa je vse to? Med drugim tudi ime tistega, kar imenujemo alternativna, neinstitucionalna in neodvisna kultura.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.