Dajte nam d’nar! … pošasti ene … jegulje nekrofilične sadistične … intelektualno in civilizacijsko jalove marionete … male, male uniformirane gmote apatičnih zijal blago razprtih ust … Resno. Dajte nam d’nar. Mi bomo ta čas, če bo vse po sreči, nehali fantazirati o duhovnem bogastvu, o umetnosti kot intimni odrešitvi in tudi o drugih samoohranitvenih frazah, ki nas menda poganjajo. Tudi z romantizacijo Do It Yourself produkcijskega načina se bomo soočili.

Najprej naj vam povem, kako je nastal ta novi razmišljevalni cikel Pasivnost futurabilnosti. To je pomembno, da bi deromantizirali podobo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki da v neskončnost pišejo tekste iz čistega užitka do pisanja, iz narcisitične hlepečnosti po pozornosti ali pač zato, ker jim to omogoča popolna svoboda, torej bogastvo časa in blaginja, nad katerima izvajajo monopol, medtem ko marljivo ljudstvo v tem storilnostno-obrtniškem antisvetu resnično dela. Ta cikel je nastal zgolj in izključno skozi upor proti DIY načinu produkcije, ki sicer prežema vso sfero samozaposlenih. Ta cikel, natančneje, točno ta oddaja je nastala tudi iz shiza, ki je bivanje med samozaposlenimi v kulturi, predvsem v tako imenovani alternativni sceni. Za to sceno je namreč mogoče reči, da je do potankosti ponotranjila strukturne in biopolitične mehanizme, zoper katerim stoji kot alternativa. Namreč, skorajda ni srečanja s skupino umetnic in umetnikov, na katerem ne bi kdo bolj ali manj izrecno povedal, da nima za živet. Da je tudi do konca izžet, ker ves čas dela, denarja pa od nikoder. Da mu zato trpi tudi socialno življenje ali pa da ima socialno življenje le s svojim partnerjem ali partnerko, pa še to zato, ker ga ta preživlja. To so pogovori v zasebnosti. V širših družbah in na sploh v javnem prostoru pa se hipoma zgodi metamorfoza, tu so nenadoma pokončna telesa, trpežni stebri vaše in naše bodočnosti, tu je naš napredek, naša futurabilnost, vsa vitalna in nezaustavljiva; tu sploh ni treba kaj dosti reči, kajti tu so razmere nenadoma čisto okej, nastajajo nove glasbe in novi performansi, nastaja toliko, da je za nas še internet premajhen, Radio Študent sproducira po sedemnajst ur programa v živo vsak dan, pesmi se v tukajšnjem literarnem prostoru pišejo non stop in se tudi recitirajo non stop in pesmi je tako veliko, da tu v Ljubljani svetovni dan poezije traja de facto 24 ur. Mi to zmoremo. Naša zagnanost je tako strašna, da smo še posebej aktivni v razmerah resignacije in revščine … za katero tako ali tako vemo le mi. Skratka, bivanje med umetniško srenjo kar najpogosteje pomeni opazovati prehajanje iz artikuliranja bede v atletsko držo in nazaj. Vse to pa je vzvod in učinek naredi-sam načina produkcije v neoliberalni kulturi.

DIY ali naredi sam način produkcije je svojevrstna herojska drža-spektakel. Kot značilno gibanje se je še posebej izoblikovalo v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja. Temeljilo je na uporu. Bil je upor. Zadeval je kolektiv. Udarniško akcijo. Skorajda bi spominjal na komunistični produkcijski način, v katerem bo kolektiv posameznikov in posameznic produciral za skupno dobro onkraj hierarhij, zapovedi in izkoriščanja, skratka, svobodno in brez gospodarja nad svojo glavo. A DIY je vendarle drugačen, in sicer v tem, da, prvič, ne zadeva nujno produkcije najosnovnejših dobrin in infrastrukture, drugič pa se v svojih temeljih ne zanaša na prav nobeno kolektivno delovanje - s tem “sam” jim je nasproten. Od tod izide morebiti najintrigantnejša lastnost DIY principov produkcije v današnjem času, in sicer da fiktivno delujejo v opoziciji z in zaradi dominance potrošniškega kapitalizma in odtujevalnega načina produkcije, in še več: to počnejo z natanko orodji in taktikami, kot jih uporablja sistem, ki se mu DIY dozdevno upira.

Iz te specifike DIY načina produkcije se izriše širša in kompleksna družbena dinamika, v kateri so bili posamezniki in kolektivi, tisti nezadovoljni z razmerami, samoinstrumentalizirani točno skozi lasten upor. Kar se je zdelo ustrezna pot k dolgoročni umetniški, kulturniški in splošnoživljenjski avtonomiji, se je skozi nekaj desetletij prek fetišizacije preteklih civilnodružbenih, mladinskih in umetniških gibanj spreobrnilo v avtonomijo-spektakel. In kar se je zdelo ustrezna pot k dolgoročni umetniški, kulturniški in splošnoživljenjski avtonomiji, je bilo trivializirano iz abstraktne predstave o svobodi kot možni v redukcijo ad absurdum - v hiperrealno prakticiranje ideje o svobodi, ki predvsem ne more biti svoboda, saj je pahnjena v izkustvo, v katerem je poskus avtonomije že v izhodišču obsodba na linč.

DIY principa se lahko lotevata zgolj dve skupini ljudi: tista, ki ima ekonomsko zaledje, ter tista, ki nima ekonomskega zaledja. Prvim DIY služi kot prostor kreativnosti, tudi nekakšne iluzije o svobodi, ki jim siceršnje delo, ki ga opravljajo zato, da bi bili ekonomsko opremljeni, tega ne omogoča, saj imajo nad seboj venomer bogove, oblasti najrazličnejših oblik. DIY postopki, ki jih praviloma aplicirajo na produkcijo bižuterije, pohištva, tudi kozmetičnih izdelkov, so njihov poskus pobega iz alienacije, to je njihov poskus abstrahiranja, to je njihov poskus sodelovanja v produkcijskem procesu, v katerem ne bodo odtujeni od lastnega dela. Po mislih jim vršijo pojmi tipa samoaktualizacija in zjutraj, preden gredo zopet v svoje pisarniške puščave alias kjubikle ali oceane, se zazrejo v ogledalo, to je natanko mimo ogledala in tja, kjer visi plakatek, na katerem z njihovo vse bolj izpiljeno kaligrafsko tehniko piše sreča je razpoloženje, ne destinacija. Za velik del ljudi sreča seveda res ni destinacija, ko pa je treba iti na delo, ki ga docela prezirajo, kjer so neskončne verige vodij projektov, ki jih - vodje in projekte - prav tako docela prezirajo. Niso si jih izbrali sami, vidijo skoznje, prepoznavajo pretenciozno komplikacijo pripravljalnih in izvedbenih procesov, posmehovali bi se, a čemu, kajti vpeti so v pogoje, v katerih jim posmeh ne bo pomagal, skrbi jih, da bi postali zagrenjeni, to pa sploh ne bi bilo konstruktivno, a nekaj menda mora biti konstruktivno, kajti imperativ dela, kajti imperativ trpljenja, kajti podalpska strast do mraza. Organizacija dela v vse bolj storitvenem produkcijskem načinu je poleg tega pripeljala do skoraj absurdnih del, takšnih, ki jim David Graeber pravi nesmiselne službe. To so tiste službe, ki so tako nesmiselne, da še sami ljudje, ki jih opravljajo, menijo, da so nesmiselne. Odveč so, ne prispevajo k ničemur, če pa že prispevajo, gre za prispevek k birokratizaciji enostavnih procesov, dvigovanju statusa podjetju, skratka, k ničemur. To so vratarji pred stavbami, ki so opremljene z avtomatskimi vrati, a je menda od nekdaj pomembno imeti vratarja, to je simbol-vratarja. To je tisto, ko gre skupina zaposlenih na delovni sestanek ali prezentacijo k potencialnemu naročniku, a le eden izmed njih ve, za kaj pravzaprav gre, ostali so tam zato, da so tam, da jih je več, da se torej v tem spektaklu sporoči, da je ideja, ki jo predstavljajo, tako kompleksna in tako nad vsemi zmožnostmi enega samega človeka, da je na njej pravzaprav delala cela skupina. Četudi ni. Vsi ostali so tam zgolj zato, da dajejo vtis.

Takšnih služb je ogromno in vse več. To niso službe, ki so ‘slabe’ v tem smislu, da so fizično naporne, povezane z iztrebki in/ali slabo plačane; nasprotno, to so službe, ki pogosto zbujajo vtis prestiža in kompleksnosti, četudi nihče, ki jih opazuje, ne ve prav točno, kaj ti ljudje počnejo. Kaj šele, zakaj. Tudi ljudje, ki jih izvajajo, ne vedo prav točno, kaj naj bi v svojih službah počeli. Kaj šele, zakaj. Zavedanje o lastni nesmiselnosti bivanja na določeni delovni poziciji je izrazit napor, saj je samo izvajanje teh služb izrazit napor; gre za vsakodnevni trud producirati delo in učinke dela, ki ga ni, ter tako nenehno upravičevati svojo prisotnost, četudi je ta prisotnost onkraj vsakega upravičevanja - za navzgor stremečega kapitalista je tako rekoč naravna in nujna; brez ljudi na nesmiselnih službah bi celoten sistem pravzaprav propadel, pokazal bi se za golo oblastovanje in spektakel. Ljudje z nesmiselnimi službami pa vse to tako ali drugače že vedo. Vedo, da bi produkcijski proces zlahka potekal brez njih, če oni kot subjekti torej sploh ne bi obstajali; vsak del njihovega bivanja je zamenljiv, a vsi, med drugim tudi oni sami, sodelujejo v kreiranju fantazme, da je njihova očitno nepomembna vloga, sploh nikakršna vloga v tem svetu vendarle nekaj, kar je treba razumeti kot nepogrešljivo. So pa oni sami pogrešljivi, zato ta trud, da bi delo, ki se njim samim ne zdi smiselno delo, vendarle nekako obvladali. Nekateri gredo takrat skozi razmislek, ali bi jim morda pomagali antidepresivi in druga sedacijska sredstva, drugi se želijo svoje službe znebiti, tretji pa iščejo odvode, t. i. ventile, skozi katere lahko resnično zaživijo kot subjekti, intelektualni in domiselni, ki bi utegnili prispevati k boljšemu svetu ali vsaj boljšemu sebi ali pa to dvoje kar enačijo. DIY lahko v njihovi temeljni koncepciji delovanja razumemo kot svojevrstno prepustnico, začasni preskok, zaradi katerega bodo lažje preživeli neznosno prvo polovico dneva, skratka, se nikakor ne bodo odrekli ekonomskim učinkom nesmiselnega dela, ne bodo ugovarjali, v tem ne bo nobenega upora, temveč goli pragmatizem, da bi se skozi popoldanske DIY krožke subjektivacija obdržala kot realno možna v razmerah skoraj-anihilacije.

Zdaj pa obrat k drugi skupini, tisti, ki se DIY načinov produkcije loteva zato, ker nima ekonomskega zaledja. Seveda so vzgibi za DIY pristope in učinki, ki jih ta prinese, povsem drugačni za umetnice in umetnike, samozaposlene v kulturi, še posebej tiste, ki ekonomskega zaledja nimajo. Pa so res?

Najprej bi seveda rekli, da se umetniško in kulturniško naredi-sam delovanje temeljno razlikuje od popoldanskega post-delavnik oblikovanja verižic in gnetenja eko mil že po tem, da nič, kar počnejo umetnice in umetniki ter kulturnice in kulturniki, ni nesmiselna služba. Da smo torej mi vsi, še posebej tisti, ki umetnosti ustvarjamo kljub posmehljivo nizkim oziroma nikakršnim budžetom, še kako smiselni. Da naše stvaritve prispevajo k boljši družbi in so potemtakem civilizacijsko nujne. Da lahko brez vsakega zadržka in z vso gotovostjo trdimo, da bi bila družba brez nas eno samo spoznavno, interpretacijsko, jezikovno opustošeno posedanje, kulturno prepuščeno edini instituciji, ki si produkcijo kulture sploh lahko privošči, torej cerkvi. Skratka, naše delo nikakor ni nesmiselna služba, temveč je smisel par excellence, kar je še posebej nujno potrebno uvideti v epohi nesmislov. Ja? Res? Morda pa bi bilo dobro, če bi to perspektivo nekoliko pretresli, torej za trenutek odložili avro transcendentalne vzvišenosti, ki nam jo nanaša bolj ali manj nezvedno hlastanje po simbolnem kapitalu, kot ga nudi umetniško delovanje in ki bi se - namreč avra - nato mogoče pokazala kot ključen razlog za vztrajanje v razmerah, ki jih preziramo.

Kajti umetniško delo presega umetniško delo, kot se pokaže v končnem artefaktu. Delo ne obsega zgolj nekakšnega seznama delovnih nalog, ki naj bi jih delavec ali delavka izvajala, temveč s svojo umeščenostjo v širši prostor produkcije in v relaciji na vsa mogoča dela vključuje tudi specifične pogoje dela, izhodišča, iz katerih lahko (ali pa ne) šele nastane delo. In tako tudi DIY kot specifičen pristop k delu izide iz določenega stališča do vseh ostalih del, to stališče pa izide iz pogojev določenega dela glede na vsa ostala dela. V svoji knjigi DiY Culture: Party & Protest in Nineties Britain George McKay zabeleži spomine nekdanjih protagonistov na alternativnih scenah; pravijo mu, da so v osemdesetih ljudje zavrnili način, na katerega smo živeli … DIY kultura se je rodila, ko so se ljudje zbrali in spoznali, da je edini način naprej ta, da stvari naredimo sami. DIY je nastal iz razlike, ki jo je bilo treba artikulirati na način, da bo novo nastalo opazno boljše od obstoječega. Ne zgolj po vsebini in ideologiji, ki jo sporoča, pač pa prav na ravni pogojev dela; ti bodo boljši, saj bodo zaobšli obstoječe uničujoče oblastniške razmere. DIY je bil projekt utopistika. Stvari je bilo na neki točki nujno treba narediti sam. Ni šlo za to, da je edini način, da se sploh kaj počne oziroma da se sploh živi, ta, da delaš sam, pač pa da bo proces delati sam boljši.

Nato pa je sčasoma prišlo do določene hibridizacije sfer. ‘Naredi sam’ produkcijski način je bil integriran v sfero, od katere se je sprva želel kar se da močno oddaljiti. Kapitalistični pozivi k zasebništvu in tudi siceršnja individualizacija sta bila nenazadnje zato tudi oblikovana: da bi nato skrajno individualizirana posameznica ostala brez drugih možnosti, kot da se umesti nazaj v kapitalistični način produkcije - a tokrat brez podpore in vsakršnih zagotovil gospodarskega in socialnega sistema, h kateremu prispeva. Kot sama, ločena od vsega, a prav zato vzor uspešnosti. Od leta 1991 dalje se zdi, da je v Slovenijo vstopil zakasneli ideal self-made mana, marljivega posameznika, ki bo uspel, pa makar puklo. In potem poči. Cele generacije so izšle iz družinskih d.o.o-jev, poskusov preživetja v razmerah vojne vseh proti vsem; cele generacije so bile v to indoktrinirane. Do konca. Danes protestirajo vsi, razen prekarcev. Prekarci so ta čas marljivi in si protesta ne morejo privoščiti. Če to ni uspeh vladavine sadokapitalizma, potem ne vem, kaj je.

Umetnost temu ni ubežala. Področje umetnosti, za katerega se morda zdi, da zmore ubežati skorajda vsemu, je bilo pravzaprav še najbolj operacionalizirano za prikaz naprednega samostoječega človeka na prostem trgu. In to še posebej velja za t. i. alternativo oziroma neinstitucionalno umetniško produkcijo. Mislimo, kaj se je zgodilo: alternativa je ustvarjala po principu DIY, tako je ne nazadnje tudi nastala - če ne bo vlada in če ne bo meščanstvo, bomo pa sami; vlada in meščanstvo nikdar ne bosta, saj jima je naše mišljenje inherentno odvratno, torej bomo vsekakor vse postorili sami; šlo je za takrat relativno kolektivni DIY način, kjer je tisti yourself pravzaprav zadeval neko skupino istomislečih, zagnanih v želji demolirati obstoječe razmere - a ne tako, da bi jih v celoti spremenili, saj bi s tem izgubili precej kulsko držo opozicije, pač pa da bi ustvarili intersticijski, mikroparalelni svet, ki pa bo temeljno drugačen in se bo tako lahko posmehoval dominantnemu. Ideja je bila fantastična. Nastale so nove zvočne, vizualne, računalniške in večmedijske umetnosti ter body art, piratski diseminatorji diskografij so bili alfa možje, skupaj se je lepilo fragmente, da so nastali zini in skvotalo se je prostore, da so postali prostori alternative, avtonomna ozemlja žepi sredi dolgočasnega in pretencioznega malomeščanstva. Produkcija je nastajala iz nič in obenem katalizatorsko, ves čas se je nekaj krpalo, štukalo, radijci so hiteli v kleti poročati o napredku, dogodki so se zgodili brez obsežnih tonskih prob, poezijo je bilo mogoče slišati brez uporabe mikrofonov, nekdo je vedno kaj skuhal, spet nekako brez budžetov, spet vsi sami, a skupaj. Progresivno. Neustavljivo. Za zblaznet romantično.

Seveda nič od tega še zdaleč ni bilo tako romantično. Se pa še vedno zdi neskončno seksi. Posameznice in posamezniki, ki so ves čas nekako skupaj, ležerni so in malo jim je mar, a jim je hkrati zelo mar, uporni so, posedajo, a so v pogonu, delajo z nič, a ustvarijo ogromno, več, kot je uspela ustvariti katerakoli institucionalna sfera z zavidljivimi količinami sredstev. Vulkanski so, ti alternativci, v nenehni erekciji so. Oblastem zaradi vsega navedenega niti ne predstavljajo toliko grožnje, kolikor se jim zdijo eksotika; nekaj nevarno privlačnega, kar bi bilo dobro kolonizirati. Menim, da se niti DIY alternativci sami sebi ne zdijo nikakršna resna grožnja oblasti, saj izkušajo navzven nevidno plat svojega početja: izčrpanost. Torej, dolgoročno nevzdržnost. Radio Študent je vsekakor dober primer tega. Zaznamuje ga precejšnja kadrovska fluktuacija. Na eni strani zato, ker vedno nove študentske sile tega radia pravzaprav zgolj uživajo krajše obdobje v sferi, ki ima izjemen kulturni in simbolni kapital, a so pravzaprav na poti skozi svoje fantazije o nekakšnih resnih službah, ki jih utegne priskrbeti ta ali ona mati in jih tudi bo priskrbela, da bi njen otrok imel dostojno življenje. Na drugi strani pa fluktuacija pride z golo izčrpanostjo. Ali veste, recimo, da je honorar za avtorsko oddajo, torej za cirka eno avtorsko polo teksta 17,5 evrov bruto? Tega ni mogoče zdržati prav dolgo; vsaj ne brez opaznega vsebinskega reduciranja oddaje. A vse to je v svojih temeljih pravzaprav DIY, delo brez kakršnekoli resne podpore, torej naredi-sam projekt, ki ga izven tega okolja sploh ne bi bilo mogoče izvesti. Podobni mehanizmi potekajo tudi na ravni umetniške kritike. Kot vemo, so se pred nekaj meseci pričeli pozivi k oblikovanju novega celovitega kritiškega portala za področje umetnosti, saj umetnikom menda manjka kritik. Posveti so potekali tudi v Državnem zboru. Medtem je tu Radio Študent, ki že več desetletij nepretrgoma proizvaja kritiške ocene del na vseh področij umetnosti. Namesto da bi se dofinanciral medij, ki že počne tisto, kar drugi menijo, da ne obstaja, se ustvarja nove, še bolj fragmentirane platforme. Radio Študent naj vendar ostane DIY, ker uživa v tem, da nudi nesmiselno nizke honorarje, kajne? Takšen pogled je nasilje.

Vseeno se zunanjemu oblastniškemu pogledu to zdi skrajno seksi in zato nekaj, kar je treba konzumirati, a ne tako, da se oblast izreče o užitku, ki ga doživlja ob pogledu na svojevrstno hiranje in precejšnji idiotizem samouničevanja v alternativni sferi, pač pa skozi paternalistično-altruistične manevre, ki bodo objekt poželenja vklenili v objekt sužnjelastništva. Na delu je imperializem. Oblast oblikuje svobodnega umetnika, ki, roko na srce, ni prav nič svoboden. A da bi ga še bolj jasno umestilo v domeno svoje vladavine, ga skozi kapitalistično ekonomsko besedišče preoblikuje v samozaposlenega delavca na širšem področju, ki je kultura. Kaj se tam zgodi in kako se v tem znajde DIY?

Samozaposlena delavka v kulturi je, kot implicira že njen naziv, DIY delavka. DIY je institucionaliziran. Zdi se, da gre za enakovredno trgovinsko-pogodbeno razmerje med državo in subjektom, torej za menjavo: vi umetnost, mi vam denar. Denar za točno to, kar počnete, za vašo umetnost. Toda ne, to razmerje je predvsem hierarhično razmerje, potrebno ga je razumeti v politično-ekonomskih kategorijah in umetništvo je v tem oziru potrebno razumeti kot specifičen razred, kot multifunkcionalni fizio in semiokapital, s katerim se ne menjuje pod tržno vrednostjo, temveč je z oblastjo določena vrednost že njegova tržna vrednost. Umetništvo je v tukajšnjem prostoru institucionaliziran dumping. Če se bo kdo namenil pisati knjigo in bo to počel relativno hitro - recimo, da bo vložil zgolj eno leto intenzivnega dela, vse delavnike in nič dopusta, saj samozaposleni v kulturi dopustov nimajo, napisal pa bo, denimo, 10 avtorskih pol, 160 strani -, bo, če bo to dopustilo Ministrstvo za kulturo oziroma Javna agencija za knjigo, za svoje delo prejel 3650 evrov bruto, kar je približno 1,75 evra na uro. V času, ko naš literarni umetnik piše svojo knjigo, se zviša minimalna plača, aplavzi so na mestu, a samozaposleni v kulturi nimajo minimalne plače, torej se jim ta ne more zvišati. Naš literat še kar dalje piše. Medtem njegov kolega glasbenik pripravlja novo ploščo. Ker deluje na področju nove in elektroakustične glasbe, ki jo tukajšnji arhaistični prostor sploh ne imenuje glasba, se honorarja za svoje delo ali vsaj razumnega honorarja ne more nadejati. Tudi založbe se ne more nadejati. Kaj pa naj? Ali naj konkurira frulicam in kompilacijam slovenske popevke? Ne more. Vse skupaj je mogoče poslati v tri krasne, vzdigniti se nad bedo in reakcionarnost in si reči: bom pa naredil sam. In bo. Morebiti si bo omislil tudi lastno DIY založbo. A pomembno: s svojim DIY, to je pro bono umetniškim in kulturniškim delovanjem bo ves čas prispeval h kumulativni kulturniški produkciji v družbi, ki zagovarja socialno državo, a iz sociale in ekonomije izpušča delež tistih, ki prispevajo k proizvodu. DIY v današnjem času ni seksi uporniška forma, pač pa je čisti nateg. Oblast izvaja nasilje, točno določeno obliko anihilacije lastnih subjektov. Mi vsi pa v tem pridno sodelujemo.

K poglobitvi problema se na vse pretege trudijo prispevati same umetniško-kulturniške scene. Posežejo po neoliberalnih fantazmah o novih kariernih poteh, o človeku, ki se resnično mora narediti sam. Posežejo po neoliberalni infantilizaciji odraslih ljudi, ki menda niso zmožni sami pridobivati znanje, zato jim ponujajo mentorstva, odprejo jim vrata svojih prostorov, da bi se ti odrasli ljudje, povsem debilizirani od menda odvečne teorije, končno česa naučili v tako imenovani praksi. In tako vstopi prostovoljstvo.

Prostovoljstvo pomeni brezplačno delo. V nazivu je implicirano, da se je posameznica sama odločila za brezplačno delo, to se pravi, ni šlo za nikakršno prisilo, njene svoboščine niso bile pri tem nikakor okrnjene, še najmanj pa socialna država. Prostovoljstva se je posameznica lotila zato, ker je resnično prepričana, da je to resnično dobro tako zanjo kot za širšo družbo. Ne. Prostovoljstvo igra na emocije, piha na dušo. Na eni strani se naslanja na etos altruizma in empatije ter na stare predstave o pripadnosti kolektivu, a tokrat v razmerah nerazrešljive odtujenosti od kolektivov in posameznikov. Govora je o solidarnosti, ne več o enakih možnostih. Govora je o pomoči sočloveku, a ta pomoč je z odgovornosti države prenešena na civilne posameznike. Ta prenos je diskurziven in poteka skozi glorifikacijo medcivilne solidarnosti. Prostovoljstvo takrat deluje kot zapolnitev posameznikove kvote družbene odgovornosti, brez katere ta ne more govoriti o celostnem jazu. Na drugi strani pa prostovoljstvo lahko deluje prav zaradi prej omenjene vojne vseh proti vsem. V razmerah kompetitivnosti je potrebno vedno nekoga, mnogo njih, prehiteti. Prej kot se posameznica umesti na trg dela, prej kot vreba za priložnostmi, prej bo na cilju. Kot vemo, je severnoameriški model menedžerskega vajeništva tu že močno uveljavljen.

Ta model pa ima svojevrstne učinke, ko je umeščen v že podhranjeno umetniško-kulturniško sceno. Glasbeni in drugi festivali, nenazadnje tudi festivali manjšinskih skupin, kot je denimo Parada ponosa, prav ponosno odpirajo mesta prostovoljcem. To je njihova radodarnost in povezanost z mladimi. Država vam ne bo pomagala, tega se zavedajte, a mi vam bomo. Ta pokroviteljsko-učiteljski odnos pa ni nič drugega kot izkoriščanje s strani izkoriščanih. Želim reči: umetniško-kulturniške scene same sodelujejo v uničenju, ki so ga deležne. Vzpostavljajo oblastniški odnos, ki naj ga razumemo kot pravzaprav dobrohotno potezo. Kajti argument umetniško-kulturniških skupin je vedno lahko ta, da nimajo dovolj denarja. Vedno je mogoče reči, da smo vsi začeli iz nič, naredili smo sami, zato je povsem razumljivo, da tudi vi, naslednji, vsaj nekaj časa trpite. A vaše trpljenje bo poplačano. Toda ne, nobene progresivnosti ni v tem; je pa v tem mogoče prepoznati govorico specifične religije, ki jo mnoge alternativne scene v svojem razglašanju progresivnosti sicer ostro zavračajo.

Umetništvo in kulturno producentstvo posegata po prostovoljcih iz dveh razlogov. Enega izmed razlogov tvorita menedžerska in industrijska miselnost, ki sta tesno speti z razmerji moči. Prostovoljci v kulturniških projektih praviloma niso glavni odločevalci, temveč bolj podporna delovna sila, storilnostna raven, ki sprejema navodila in izvaja tista dela, ki šele sledijo bolj razsvetljenski fazi domišljanja projekta. Prostovoljci počnejo to, kar so in še počnejo mnoge ženske. Pri obeh je plačilo duhovno. Za ene je plačilo materinstvo in učinki, ki jih ženska lahko vidi, ko njeno gospodinjenje prispeva k boljšemu počutju in večji učinkovitosti družinskih članov. Za prostovoljce pa je plačilo realizacija njihove pripravljenosti prispevati svoje telo in dušo za pomemben, recimo kulturniški namen. Obe skupini nepovratno trošita čas na način, ki jim ne zagotavlja prihodnje neodvisnosti. Če je v današnji dobi retradicionalizacije družbenih razmerij argument marsikatere ženske ta, da sta skrb za partnerja ali partnerico ter materinstvo poslanstvo, ki si ga je izbrala natanko sama - da torej ne gre za nikakršno izkoriščanje ali podrejeno pozicijo -, je v današnji dobi neoliberalnosti argument prostovoljca ta, da prostovoljstvo ne more biti oblika izkoriščanja, saj temelji točno na prostovoljnem ravnanju. Seveda ne temelji na prostovoljnem ravnanju, saj se prostovoljci, če bi se deziluzirali, gotovo ne bi odrekli plačilu, ki bi jim omogočilo nadaljnje delovanje, kot se tudi depatriarhalizirane ženske ne bi branile ekonomske neodvisnosti. A uveljavljeni sistem se obnavlja natanko na svoji uveljavljenosti in na tem se upravičuje prostovoljstvo na tako imenovanih neodvisnih scenah, ko zagovarja duhovno plačilo, ki ga nudi sodelovanje na umetniško-kulturnih projektih, kot so festivali, ter ko za plačilo nudi izkušnje, vedoč, da so izkušnje modno načelo tega stoletja.

Prostovoljstvo je najbriljantnejša nesmiselna služba. In sicer zato, ker gre po vsebini za delovno razmerje - torej vključuje vpletenost posameznika ali posameznice v organizirani delovni proces -, ki po definiciji predvideva plačilo za opravljeno delo, pri prostovoljstvu pa ga ni. Prostovoljstvo v pravnem smislu ni oblika delovnega razmerja, in točno zato je lahko persistentno izvzeto iz zavesti o tem, kaj delo in delovno razmerje sta. Prostovoljci delajo, a niso plačani. Prostovoljci so pogosto mladi ljudje, ki v procesu iskanja nekakšne resne službe nabirajo izkušnje, a to počnejo skozi delo, so v točno določenem, delovnem razmerju z delodajalcem, a za svoje delo niso plačani oziroma morajo plačilo razumeti na vse načine, le na ekonomski način ne. To je njihov osebni DIY projekt - delovna aktivnost, ki se je lotevajo sami in predvsem brez podpore javnega ali zasebnega sektorja. Delodajalca razbremenijo plačevanja plače in prispevkov; in več, sodelujejo v normalizaciji brezplačnega dela. To je zdaj nova prva stopnica posameznika na trgu dela. Uveljavljanje neplačanega vajeništva in drugih oblik prostovoljstva spodkopava plačane oblike dela, s tem prispeva k institucionalizaciji DIY pristopov, ki se lahko potem izrodijo le še v suženjstvo, delo brez podpore in delavskih pravic. Skratka, prostovoljstvo je prispevek k sistemski revščini.

Lahko se zdi, da sta prostovoljstvo in umetniški DIY povsem ločena koncepta z različnimi izhodišči in učinki. Toda pomislimo: mar ne gre za povsem enaka principa družbenega delovanja posameznice ali posameznika? Kajti, kot rečeno, delo je treba razumeti skupaj s pogoji dela - relativno glede na podobno ali celo povsem različno delovno mesto v drugih sferah in poklicih. V tem oziru je mogoče reči, da je dominantno izkoristilo neskončne zmogljivosti in vzdržljivosti alternativnega, da bi rezultate brezplačnega dela v alternativi uporabilo kot paradnega konja demokracije in svobode izražanja, v ozadju tega teatra pa izvajalo intenzivacijo razrednih razlik in nadzor. Alternativno je še kar koda za svobodo, a je koda, izpraznjena pomena, ki ga vztrajno deklarira.

DIY je bil institucionaliziran skozi samozaposlene v kulturi in umetnice ter umetnike, ki niso niti zaposleni niti samozaposleni, torej so povsem brez statusa. Umetniki, samozaposleni v kulturi, so celovito aktivno delavstvo, ki sicer lahko pravi, da deluje neodvisno, in javnost jim lahko pravi svobodnjaki, a to so ljudje, ki so temeljno odvisni od razpisov, štipendij in sredstev države. To se pravi, so hkrati v službi projektnega delodajalca in DIY posamezniki, ki dobesedno vse naredijo sami; ne le svoje umetnosti, pač pa tudi pridobivanje sredstev, vodenje projektov, računovodstvo, moderiranje, piar in oglaševanje. Dalje: to so ljudje, ki najpogosteje - z izjemo nekaj kanonsko izbranih - ustvarjajo, torej delajo za sredstva, ki ne dopuščajo minimalnega preživetja. Vse njihovo delo mora biti ustvarjeno le še zato, da lahko sodelujejo na naslednjih razpisih, ki jih potrebujejo, da se bodo v bodočnosti prijavili na naslednje in spet naslednje razpise. In bistveno: vsi vpleteni to vemo. Umetniki in umetnice, vse uradnice in uradniki, vsi člani vseh komisij, celotno ministrstvo, cela država. Ko sem torej omenjala nesmiselne službe, kot David Graeber imenuje tiste službe, za katere še sami zaposleni vedo, da so resnično polne nesmiselov, da torej ne prispevajo k ničemur, in ko se je zdelo - tudi pri branju Graeberja se tako zdi -, da te službe zadevajo predvsem dela v zasebnem sektorju, zdaj končno deklariram popravek in rečem: samozaposleni v kulturi v trenutnih razmerah so nesmiselne službe.

Skratka, točno službovanje v obliki samozaposlenih v kulturi, še posebej v neinstitucionalni, nevladni, alternativni sferi, torej točno umetniško delovanje v tukajšnjem prostoru je zaradi pogojev dela v tem prostoru iz civilizacijskega početja, ki je ustvarjanje umetnosti in kulture, zmožno preobraziti smiselnost v nesmiselnost. To pa v veliki meri zaradi sodelovanja samih umetnic in umetnikov v tem procesu. Zaradi odsotnosti resničnega upora. Zaradi ujetosti in prispevanja k razmeram uničenja. Da bi vse skupaj sploh lahko delovalo, torej da se samozaposleno umetniško delavstvo DIY razmeram ne bi uprlo, to se pravi, da jih sploh ne bi prepoznalo kot takšne, ki se bi jim bilo smiselno upreti, je bilo sicer dovolj vzpostaviti razmere, v katerih druga možnost ne obstaja. Pred kratkim je na programu Ars potekal pogovor o samozaposlenih v kulturi in sodelujoče so večkrat omenile, da je ta status trenutno edini možen. Pa je res? Ali pa je točno to končna resignacija na pragu destrukcije? Če je tako, ali je potem alternativa zgolj še posmeha vreden spektakel?

Morda pa gre za še kaj drugega, za nekaj, kar je onkraj nezmožnosti zamišljanja druge možnosti. Lahko bi sicer omenjali lažno zavest, lahko bi govorili o normalizaciji stanja, a menim, da gre za še več kot to, in sicer za svojevrstno fetišizacijo umetnosti ter za obnavljanje predstav o užitku, ki naj bi bil umetniškemu ustvarjanju inherenten. In še več, z umetniškim ustvarjanjem si ta užitek deli tudi DIY način dela. Kajti v oba je vgrajena ideja o svobodi. Torej tisto, kar v abstraktnem subjektu preprečuje odpoved umetnosti: ponotranjena podoba o zgodovinskem in sodobnem umetniku, pri čemer je med obema le ena bistvena razlika. Prvi je boem, revež, ki čez dan slika in piše, nato pa vsenavzočno grozo, ki jo zmore uvideti skozi svojo umetniško senzibilnost, začasno potlači v bližnji beznici, nakar se ponoči vrne v svojo skromno izbo, kjer zaleže in naslednjega dne zgodbo ponovi. Njegova boemskost je osvobajajoča, on ne pozna drugega kot iz dneva v dan, vdan je v usodo, ki jo s seboj vlači ponosno in v potuho naslednjim generacijam. Nje, zgodovinske umetnice, pa tako ali tako nikdar ni bilo, kajneda. Drugi je sodobni umetnik, ki je mnogo bolj pretkan, jemlje, kjer je mogoče, obrne svoj klobuk in ga blago približa k oblasti, če bi slučajno kaj vanj pricingljalo. Ne pritožuje se, vsaj ne javno, kajti kompetitivnost. Svojo umetniško podobo črpa iz kulture, romantične zgodovine ter samih izkušenj, s katerimi se spopada skozi golo držo, skozi deklaracijo. Ta reprezentacijska drža postane identiteta sama, Christopher Lasch pa doda: “Nastopajočemu jazu je edina realnost identiteta, ki jo lahko zgradi iz snovi, s katero ga zasipajo oglaševanje in množična kultura, teme priljubljenih filmov in romani ter delčki, iztrgani iz nepregledne vrste kulturnih tradicij, ki so sodobnemu umu vsi enako sodobni. … Življenje postane umetniško delo, medtem ko je ‘prva umetnina za umetnika’, če verjamemo trditvi Normana Mailerja, ‘oblikovanje lastne osebnosti’.” Ta osebnost pa se vselej gradi na nezmožnosti, na preprečeni možnosti. Kot osebnost, drža, edino možno in edina možna prihodnost, kot jo osebnost imenuje sama, DIY umetništvo svojo konstruktivnost in tudi utemeljitev obstoja vendarle najde v užitku. A v prav določenem užitku: tistem, ki je dostopen zgolj skozi investicijo v izčrpanost, torej z zadolževanjem.

Trpeče delavstvo, ki naj svoje trpljenje transformira v reprezentacijo uspešnosti v nemogočih razmerah, mora to držo obnavljati predvsem v internih krogih t. i. alternative. Del umetništva in kulturništva namreč ves čas vzklika, da ne smemo vzpostavljati “dušebrižniške” govorice do umetnikov in kulturnikov. Ideja o uspešnosti je vgrajena v kapitalizem, antidušebrižniška paranoja pa je učinek prvega. Spet smo pri imperativu vzdržljivosti namesto ugovora, a če že pride do ugovora, se prav pogosto zdi, da se ta nikakor ne uspe jasno izreči pred obrazom oblasti, temveč skozi transfer navznoter, v same umetniške kroge. Nekaj podobnega smo lahko v zadnjem času videli v primeru Galerije Škuc, ki je bila deležna seciranja društva ter očitkov, ki pa niso bili nič drugega kot cinično cmerav izliv na napačnega naslovnika. Če so homoseksualci pred leti na paradah ponosa mahali s transparenti, na katerih je pisalo: ne jebu vas pederi, nego kapitalizam, slednje še vedno velja. Potrebujemo seciranje oblasti. Tam je odgovor na to, zakaj toliko umetnikov in kulturnikov nima služb in denarja, le vodnjake potlačitev. DIY ni več subverzija, marveč je odraz naplahtanosti. Vse te old skul kasete, vsa ta bandcamp samozaložništva v odsotnosti podpore nasilnega Ministrstva za kulturo, vse te nostalgije po prvotnih DIY gibanjih, vsi ti novi brezplačni zini, ki nastajajo po ukinjanju literarnih revij, vsi ti nešteti zastonjkarski koncerti in literarci zaradi številčnosti same, vsa ta burleskna pokončnost in ciničnost in koalicijskost in hordnost v službi oblasti, vse to skrivanje lastne mizerije za blagor prežečih zunanjih pogledov, vse to se bo sesulo v prah, še prej pa bo vse to pomagalo vse to sesuti v prah. DIY je ultimativna romantizacija dela v dobi kapitalizma.