"Odprta koda - odprta družba - odprta Evropa" je bilo predavanje v organizaciji radia MARŠ in Zavoda Pip, ki smo ga poslušali 9. 6. 2004 v Rektoratu Univerze v Mariboru. Šlo je za sklepno dejanje izvirnega cikla štirih radijskih oddaj z naslovom "Evromašina", ki ga je ob vstopu Slovenije v Evropsko zvezo pripravil Borut Osonkar v okviru MARŠ-a, kot, stoji v vabilu, "sestavni del programa, s katerim želi slovenska vlada prispevati k obveščenosti, razumevanju in javni razpravi o procesu vključevanja v Evropsko unijo ter vseh posledicah članstva za življenje slovenskih državljank in državljanov". Projekt je obravnaval teme kot so izobraževanje, šolstvo, zaposlovanje in prosti pretok delovne sile po širitvi EZ. 

O "drugi plati informacijske družbe" nam je predaval Andraž Tori, član kolektiva ljubljanske Kiberpipe. Zajel je tri širše teme: intelektualna lastnina, odprto in prosto programje ter Linux in Open Office. Pojem intelektualne lastnine se, po predavateljevih besedah, ne pojavlja v slovenski zakonodaji. Obstajata pa zakona o avtorskih ter patentnih pravicah. Prvi obravnava avtorska dela s področja književnosti, znanosti in umetnosti. Avtorsko delo je načeloma zaščiteno še 70 let po avtorjevi smrti. V primeru patentov je ta rok 20 let. Ugotavljamo, da intelektualna lastnina ni ne večna ne absolutna. Pogoj za patentno zaščito je javno dokumentiranje patentiranega dosežka, avtor pa od države pridobi ekskluzivno pravico/monopol (komercialnega) izkorščanja izuma. Tako se do neke mere vzpostavi ravnovesje med koristjo za družbo in koristjo posameznika. Avtorske pravice "ščitijo konkretno knjigo ali sliko", ne pa njuno poanto. 



V zgodovini avtorskih pravic je obdobje, ko med državami ni bilo urejenih razmer na tem področju; tako je v ZDA nekoč bilo obdobje poimenovano cheap books, ko so britanske knjige izdajali brez dovoljenj avtorjev ali njihovih založnikov. V ZDA je od l. 1998 v veljavi popularno poimenovan "Mickey Mouse Copyright Act", ki omogoča zaščito avtorskih pravic 95 let po avtorjevi smrti. V Sloveniji je na primer, spet po besedah predavatelja, možna izposoja vsega razen računalniških programov. Problematika javne lasti ali skupne lastnine se zelo dobro zrcali v pojavu copylefta, kjer se, kot vemo, avtor ne odpove svojim pravicam, ob objavi dela pa izda licenco/pogodbo z navodili za uporabo dela; ta omogoča sodelovanje namesto ekskluzivnosti. 



Odprto programje ohranja ali skuša ohraniti ravnotežje s trženim programjem predvsem prek operacijskega sistema Linux, ki od 1991. konkurira Oknom. Pri Linuxu velja načelo odprte programske kode, ki jo uporabnik lahko izpopolni pod pogojem objave svoje izpopolnjene različice na spletu. V nadaljevanju je predavatelj izpostavil nekatere značilnosti Linuxa, ki navadno pritegnejo uporabnike, primerjal cene programja in računalnikov (kot tehničnih naprav), ozrl se na nekatera najbolj razširjena brezplačna programska orodja odprte kode ter se dotaknil piratstva. Na tem mestu je vredno omeniti kritike prostega programja. Namreč, kot na primer opozarja Saul Albert v "Area Kolaborativa: berilo 02" (izdaja Galerije Škuc, 2004), "kontrola prostega programja kot je Linux je pogosto enako zaprta in hierarhizirana kakor kateri koli komercialni sistem proizvodnje programske opreme". 



Kar zadeva vse pogosteje omenjan nadzor nad računalnikom od zunaj, brez vednosti uporabnika, je predavatelj omenil že navzočno tehniko vgradnje posebnega čipa v nove računalnike, ki regulira dostop do podatkov, dokumentira uporabnikove aktivnosti in se bori z virusi, torej ima negativne in pozitivne plati, predvsem pa nam odvzame popolni nadzor nad računalnikom. Programski patenti so trenutno vroča tema v EZ. Če bo v prihodnosti mogoče zaščititi program, ki je abstraktna stvaritev, bo to praktično vpeljalo zaščito ideje (!), kar doslej ni bilo pravno izvedljivo. Vprašanje je, ali bo EZ šla po stopinjah ZDA glede patentne zaščite. 



V prostoprogramski skupnosti je, ugotavlja Tori, ogromno zelo različnih motivov za aktivno udeležbo na tem področju, ki rezultira kulturno diverziteto in informacijsko raznolikost. Ko obravnavamo vprašanja intelektualne lastnine ali prostega računalniškega programja se pravzaprav sprašujemo kako najti ravnovesje, ki bo zagotovilo, da tako družba kakor tudi avtorica nekaj pridobita. Lahko dodamo, da v bistvu gre za stalne dualne problematike: javno-zasebno, kapitalizem-socialna družba, korporativno-individualno, egoistično-solidarno/altruistično.