Dobrodošli v oddaji Projekt-kult, v kateri se bomo ukvarjali z  evropsko kulturno politiko in identiteto. Nedvomno je prisotnost Evropske unije moč zaznati v občasnih bleščečih razglasih o »uspešnem« črpanju sredstev. Vsaj na kulturnem področju - se pravi pri programu Creative Europe. Na spletni strani zavoda Motovil lahko denimo preberemo, da Slovenija sodeluje v vsakem petem projektu, ki je v okviru programa Kreativna Evropa pridobil finančna sredstva, in je zato ena izmed najuspešnejših »črpalk« kulturnih sredstev.

Da je petina sprejetih projektov slovenskih v tako obsežnem programu, je nedvomno impresiven rezultat. Lahko ga interpretiramo kot znak pregovorne »pridnosti« Slovencev. Lahko pa tudi kaže na stisko domačih producentov, ki se morajo mučiti z zahtevnimi in izjemno negotovimi Evropskimi sredstvi. Če je namreč petina sprejetih projektov iz Slovenije si lahko samo predstavljamo kolikšno število prošenj je bilo šele zavrnjenih. O teh ni veliko slišati, a kot lahko priča vsak prijavitelj, je prag uspešnosti absurdno nizek, recimo en uspešen projekt na deset zavrnjenih.

Poraja se tudi vprašanje vsebine. Kakšni so ti projekti in kako vplivajo na slovensko kulturo v širšem smislu? Ali se razlikujejo od tistih, ki se financirajo iz nacionalnih fondov? Za odgovor na ta vprašanja se bomo podali v nek drug, ne toliko »kreativen« resor, na področje raziskovanja. Tu pri pridobivanju sredstev namreč nismo tako uspešni in za to obstajajo jasni strukturni razlogi, o katerih se bomo v nadaljevanju oddaje pogovarjali z zgodovinarjema Božom Repetom in Marto Verginello.

Na področju humanističnih študij je raziskovalna skupina pod vodstvom dr. Marte Verginelle pred nekaj meseci prejela sredstva iz prestižnega Evropskega raziskovalnega sklada oziroma ERS, in sicer v višini dveh milijonov evrov. Dosežek je zgodovinski v več pogledih. Gre za prvi primer pri nas, ko je sredstva iz tega sklada prejel raziskovalni projekt s področja humanistike. Drugič, med prejemniki sredstev ERS je po poročanju portala Spol.si samo 16% žensk, raziskovalno skupino dr. Verginelle pa v celoti predstavljajo ženske. In tretjič, projekt je zgodovinski, no, ja, ker se pač ukvarja z zgodovino. Imenuje se »EIRENE - povojne tranzicije v perspektivi spola: primer severovzhodno jadranskega prostora«.

Z dr. Verginello smo se pogovarjali o poteku prijave na razpis ter vsebini projekta:

/////////IZJAVA////////

Projekt je torej rezultat skupinskega dela, v tem primeru pa je bil trud še kako poplačan, a lahko bi bilo drugače, in v primeru neuspeha niso si na istem mestu.

/////////IZJAVA////////

Evropska unija je v razpisne okoliščine prinesla kar nekaj posodobitev. Zanimalo nas je, kako so se zaradi vstopa v Evropsko unijo spremenili slovenski razpisni pogoji:

/////////IZJAVA////////

Če je slovenska kultura sila uspešna pri črpanju sredstev, se zdi, da raziskovalno področje zaostaja. A vseeno ostanimo v raziskovalnemu sektorju in se vprašajmo: kaj je evropska kultura oziroma kako se sploh kaže? Ali sploh lahko uporabljamo ednino? Še pred tem: kakšen je odnos te kulture do identitete? Ali je ta identiteta vsota identitet posameznih članic ali gre, obratno, za iskanje najmanjšega skupnega imenovalca? Ali ta sploh obstaja? Na kratko rečeno: Vprašanje glede identitete nadnacionalnih entitet smo naslovili na Boža Repeta:

/////////IZJAVA////////

Identiteta ni ena, identitet je več. Kaj torej definira kulturno politiko, katere edini namen je  preseči antagonizme, ki so v veliki meri del identitete posameznih članic? Zdi se, da je odgovor v funkcionalni kulturi, ki se vzpostavlja s floskulami a la »zbliževanje«, »integracije«, »raznolikost«, »dialog«, »kohezija« ter mnogimi drugimi. Potem je tu še čarobna »kreativnost«. Zanjo se zdi, da je nadomestila pojem »identitete« in prešla v naravno simbiozo s kulturo. A kako se ti nevtralni in bodrilni pojmi prenesejo v prakso? Repe omeni problematično prevajanje svetovnih vojn v raziskovalno sprejemljive teme za evropski projektni spekter:

/////////IZJAVA////////

Evropska unija je združenje nacionalnih držav. Evropski parlament sestavljajo delegati teh držav. Če se ti ne zmorejo dogovoriti o vsebini določenega programa, pa verjetno lahko kontrolirajo vsaj to, komu so paketi togo definirane vsebine namenjeni. Tako projekti vsaj v kulturnem sektorju ciljajo predvsem na nevladne organizacije ter mestne oblasti, za katere se zdi, da so identitetno precej fluidnejše kot nacionalne države. Je morda to strategija Evropske kulturne politike, s katero se nacionalne države in njihove kulturne politike postopoma »zaobide«?

/////////IZJAVA////////

Tako pridemo do vprašanja demokracije. Vzpodbujanje le-te naj bi bil ključni del vsaj evropske kulturne politike, če ne že evropske identitete. A kot poudarja Repe, Evropa nima mehanizma za nagovarjanje nedemokratičnosti:

/////////IZJAVA////////

Če Evropa vodi kulturno politiko, ki skrbi predvsem za sistem distribucije in reguliranja dostopa do finančnih sredstev, pa v tej konstituciji ne pušča prostora za kulturni boj ali vsaj angažirano kulturo.  

/////////IZJAVA////////

Smo na koncu in spet na začetku. Pri denarju. Zdi se, da slednji evropske projekte vzpodbuja in hkrati zavira, hromi. Repe pravi, da zahodne države Evropsko unijo vidimo kot vir sredstev. Evropska unija pa tako vidi kulturo. Zdi se, da je skupni imenovalec, ki ga je Evropska unija našla, predvsem skupni trg. Torej je identiteta Evropske unije identiteta skupnega trga. Naslednje leto bo prvo Evropsko leto kulturne dediščine. S težavo je bil sprejet program v treh točkah, ki jih navajamo v celoti:

»1. Spodbujati kulturno raznolikost, medkulturni dialog in socialno kohezijo;

2. Vzpostaviti ekonomski prispevek kulturne dediščine h kulturnim in ustvarjalnim sektorjem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, ter k lokalnemu in regionalnemu razvoju;

3. Poudariti kulturne dediščine v zunanjih odnosih EU tudi pri preprečevanju konfliktov, spravi po konfliktih in obnovi uničene kulturne dediščine.«

Oddaja je nastala v okviru projekta DeeP2 – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od oktobra 2017 do junija 2018 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji. Oddajo je pripravil Miha Turk, prebrala sem Tisa Neža, tehniciral je Tehnik. Pa srečno leto Evropske kulturne dediščine!