Ruski pisatelj in pesnik Varlam Šalamov je preživel 18 let v grozljivih kolimskih taboriščih. Od tega si ni nikoli ne fizično ne psihično popolnoma opomogel. Kljub temu je v sebi našel dovolj moči, da je ustvaril na stotine kratkih zgodb o taboriščnem življenju. Ustvaril je monumentalno literarno delo, pretresljiv literarni dokument – Kolimske zgodbe.

Vzporedno s pisanjem zgodb je Šalamov zasnoval literarni program, ki ga je poimenoval "nova proza”. V njem si je zamislil literaturo, ki se ne bi razlikovala od dokumenta. Prepričan je bil, da je za avtentično literarno upodobitev taborišča treba najprej najti primerna pripovedna sredstva, primeren jezik. Izhajal je iz teze, da že sama tema, samo razumevanje taborišča, določa način pisanja.

Razmišljamo o značilnostih Šalamove proze; o njegovem literarnem programu; o razmerju med dokumentarnostjo in fikcijo v njegovi prozi; o tem, zakaj je Šalamov razglasil konec romana; o njegovem razumevanju taborišča; o nazorskih razlikah med Šalamovom in Solženicinom; o razlogih, zakaj so Šalamova na Zahodu prezrli …

V premišljevanju sodelujejo:

Drago Bajt, literarni zgodovinar in kritik, prevajalec, esejist, publicist (poznavalec ruske literature, avtor sprememne besede h Kolimskim zgodbam, v slovenščino je prevedel tudi nekaj Šalamovih zgodb in pesmi)

Lijana Dejak, rusistka in anglistka, prevajalka (prevedla je Kolimske zgodbe)

Miha Javornik, literarni zgodovinar in teoretik, rusist (strokovnjak za rusko literaturo)

Bernard Nežmah, sociolog in publicist (recenzent Kolimskih zgodb v Pogledih)