Bližajoči se trenutek otvoritve nove kulturne palače, nove Cukrarne, bo prav gotovo eden najbolj usodnih mejnikov v ljubljanski kulturni in politični stvarnosti, če pustimo ekonomijo, ki je pred okroglimi 190 leti botrovala daleč najsodobnejši in najobsežnejši gradnji v tedanjosti, ob tej slavni priložnosti pri miru.

Cukrarna je v procesu svojega žlahtnega stoletnega grdotenja lastno simboličnost pretopila v neznosno fizično ruševino, nadgrajeno z bombastičnim slavističnim proslavljanjem tragedije vsaj dveh njenih prebivalcev, ki sta izdihnila premlada, da bi v svoji mladosti uspela skozi velika vrata vstopiti v zgodovino - zato pa sta vanjo vstopila posmrtno, ob prvi priliki, naglas, z molčečim trobentanjem.

Kadar metafore propadejo v ruševino, stvarnejšo od zgodovinjenja stvarnosti same, nas proslavljanje nove kulturne akropole, zlate palače s cukrastim prestolom, postavlja pred nemogočo javno vajo v "nerazumljivosti" - vsaj tako brezupno, kot je utemeljevanje bakrene sladkorne kocke z vrezanim Ivanovim likom, ovekovečenim pred največjo slovensko kulturno palačo iz cukra, ki v svojih nedrjih skriva pozlačeno posmrtno masko "našega" junaka - prav ta je v mladih letih rad zvrnil kozarček s prijateljema Kettejem in Murnom, prav tu, v Cukrarni.

A ker je danes umetnost le, kar zmoremo razumljivo razložiti in napovedati, poskusimo še enkrat:

Mlada inteligenca se prekarniško trudi med stolčki presedat naprej, na bolj trdne stole, proti STALnim zaposlitvam - tudi špikerji na radiu se trudimo s stolčkov sejat z glasovi v nestanovitni, vse bolj razpršeni eter. Presedli smo za poskus še radijske poslušalce na špikerske stolčke – v našem primeru ni šlo drugače, kot da smo skupaj poSTALi tam zunaj in med vzkliki in brundanjem posneli še bučni urbani prostor - a vmes smo nam špikerjem še vedno prisluhnili preko v ust naperjenih mikrofonov naravnost v globino mesa, naših šibkih teles: ta nam mogoče ostanejo kot edini prostor, v katerem se še zgodovini arhitekturna večnost – iz železobetona, stekla, marmorja in bakra. Vsi, ki se ne bomo pretolkli do pocukranih prestolov, utelešenih v spomenikih, imenih kulturnih domov in ulic, praznovanih ob jubilejnih proslavah, bomo ob vincu, šnopcu, domačici in psihotropnih substancah rejvali in vsakodnevno proslavljali naprej, za vnaprej. Za nami pa bodo, ko se povrnemo v digitalni prah, ostali še nerazgradljivi prašni delčki. Štop cukr pač. Le naša dela bodo nas slavila, predvsem opevanje lastnih podob v pikslastih šipcah dlančnikov. Še kaj? Aja, kaj pa stol in ob stolu STAL; in kaj "počno - pomenijo" pri vsem tem žerjavi? Edini so še med prestavljanjem materialov in pregrajevanjem ruševin v nebo, ki lahko ponesejo nas in naš nestalni stolček v nebesa - saj ta konec koncev niso več NE BO, temveč obet še enega krožišča z geostacionarnimi spomeniki.

Upat ne moremo in ne smemo, da smo z opisanim kaj razložil. Ostane nam le še pričujoči radijski oratorij, zložen, odrecitiran in zborovan na osnovi mokrocvetočih rožic poezije Ketteja in Murna. Njima in prašnim delcem na čast.

Pa prisluhnimo ...

Posnetek oddaje

_______________

Poslušali smo premierno predvajanje radijske igre STAL - drugo dejanje - v koprodukciji Radia Študent in Inštituta Egon March. Posneli smo jo s sodelovanjem prisotne publike in zborčkom sodelavcev Radia Študent v sestavi:

Pia Nikolič, Nejc Bahor, Lovrenc Rogelj, Mihael Verk in zborosledec Marko Košnik

Govoreči boben: Dré A. Hočevar

Zvočno snemanje: Samo Pavlica - Linč s tehnično službo RŠ

Video snemanje: Zala Klančnik - RTVŠ

Režija, partitura, skladba in končna produkcija radijske igre:

Marko Košnik

Režija in montaža dokumentarnega videa: Urška Škerl

Posebne zahvale: Jurij Podgoršek, Timotheos Ananiadis

Prvo dejanje radijske igre STAL in spremni dokumentarni video lahko poiščete in si privoščite na https://radiostudent.si/kultura/odprti-termin-za-kulturo/stal

Projekt je podprla Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo.

window.location.href = 'https://radiostudent.si/projekti/stal';