Odprta oddaja zgodovinskega tipa o kulturi (lokalnega) fast food-a oziroma hitre hrane, o njegovem pomenu in sami "sceni", ki se je ustvarila okoli takratne omejene ponudbe.

------------------------------

KO JE PRIŠEL MCDONALDS, NISMO NITI OPAZILI!

/izjava se nahaja v posnetku/

Pogled na, v času priprave te oddaje, aktualne reklamne kampanje za pijačo Coca-Cola, v kateri lahko vidimo razna slavna imena iz sveta zabave s steklenico te gazirane pijače v roki, nas opominja, da je ena od nalog poslovnih komunikacij oziroma PR-a vzpostavitev neke časovnice, ki znamko strateško vpleta v zgodovino vsakdana. Da tovrstne zgodovine vplivajo ne samo na mimobežne spomine, ki jih ob kavi izmenjujemo s prijatelji, temveč tudi na resnejša prizadevanja za beleženje bližnje preteklosti, kakršna so predmet serije radijskih oddaj o življenju v devetdesetih skozi vidik prvoosebnih izkušenj, ki jih sponzorira fundacija Gruntvig, sva spoznala, ko sva določila tematiko najinega prispevka.

Tako sva pristala na tako imenovanem fast foodu ter praktično v isti sapi predmet raziskave precizneje določala: fast food oziroma hitra hrana v Sloveniji pred prihodom McDonald's-a. Za tujca iz dežele McDonald's-a in otroka devetdesetih, čigar zgodnji spomini načeloma ne sežejo v bivši režim, je bila izbira očitna, avtomatična, samoumevna. McDonald's kot prepoznaven mejnik, ki pred sabo odgrne premico; kot univerzalni simbol prihoda kapitalizma in z njim zgodovinsko specifičnega lifestyla, v katerem hitro pripravljena hrana igra pomembno vlogo. McDonald's kot logični konec neke zgodbe, kot terminus ante quem.

A kot se rado zgodi, ko se človek spusti iz lepo zakoličenih višav razlagalnih struktur v živahen in nepredvidljiv svet primarnega gradiva, sva bila med projektom soočena z arbitrarnostjo najine izbire. Pomen ameriškega fast food velikana za razvoj kulture hitre hrane v slovenski prestolnici je bil drugačen, kot sva na začetku pričakovala; težko bi rekla, da je bil manjši; prej bi veljalo trditi, da je bil njegov poseg v križ kraž različnih možnosti za hitro pripravljene in zaužite hrane šibek oziroma da vsaj na začetku ni vodil k bistvenim spopadom z, še v starem sistemu utečenim, redom prehranjevanja »na brzino«. Vsekakor njegovega prihoda ne moremo umestiti v podobo željno pričakujočih jedcev, ki bi svoje lačne oči upirali na Zahod in hrepeneli po »bolj raznoliki« hitri hrani.

Ne samo to. Tudi širša tematika - fast food - se je izkazala za precej arbitrarno: Namreč, ko se s človekom usedeš in ga prosiš, da deli svoje najstarejše spomine o hitri prehrani, je prenaglo pričakovati, da bo njegove oziroma njene reminiscence enostavno umestiti na neko dvodimenzionalno premico mastnih, v papirju zavitih dobrot. Kmalu je bilo jasno, da bi z vztrajanjem pri enostavni opredelitvi, ki bi ustrezala današnji logiki (ki pa ob boomu v fancy hamburgerjih morda niti ni tako enostavna ...), dobila pust obrok izjav tipa »ja, tako je bilo«, »tega se tudi spomnim«, sploh pri tistih sogovornikih, katerih spomini lahko mečejo luč na stanje v bivšem političnem redu, sočni spomini, iz katerih prav kapljajo prikupni detajli, so speti med tako imenovano hitro hrano in drugimi javnimi oblikami prehranjevanja: gostilne, menze, bifeji, sploh pa menza v Maksimarketu:

/izjava se nahaja v posnetku/

Poleg povezave z nočnim življenjem velja opozoriti na to, da je imela hitra hrana isti status med mladostniki, kot ga ima danes – nanjo se je hodilo namesto malice, starši so doma bentili, če si jedel pred kosilom, časopisi so pisali o neprimernosti hitre hrane na odraščajočo mladež. En sogovornik je v tej povezavi tudi izpostavil v narekovajih »ilegalno« uporabo »študentskih bonov«, ki je njemu kot dijaku in mlajšemu bratu študenta, predstavljala cenovno ugodno opcijo za prehranjevanje in tako omogočala približevanje družbene logike fast fooda nekemu bolj klasičnemu kontekstu:

/izjava se nahaja v posnetku/

Po drugi strani to ne pomeni, da ni bilo ustreznic bolj klasični definiciji hitre prehrane. Tako je velik del posnetih pogovorov zajel tradicionalne rdeče kioske na različnih koncih Ljubljane, ki so ponudil hotdog in pomfri, ponekod tudi sladoled in pleskavice. Ob pozornem poslušanju anekdot pripovedovalcev, bi morda izpostavil par zanimivosti: omenjeni objekti nimajo - vsaj v spominu sogovornikov - lastnih imen, in so tako rekoč navedeni opisno. Ta lastnost vseh pripovedi o kioskih je namreč v nasprotju z današnjo logiko pri ponudnikih primerljive hrane, ki jih skoraj vsi Ljubljančani poznamo po imenu: Nobel Burek, Ajda, Slast. Nemara, si mislim, se ravno tu, pri postopni uveljavitvi ideje brandinga, vidi vpliv McDonald'sa. Velja tudi omeniti, da je tistega ustvarjalca oddaje, ki prihaja iz dežele slednjega, malo presenetila pogosta omemba pomfrija kot tipične jedi, ki je bila na voljo pri teh anonimnih kioskih. Namreč še kako se spomni, da vsaj od sredine devetdesetih naprej pomfri ni bil na voljo pri prodajalcih burekov in hotdogov, vsaj ne pri tistih klasičnih ob Miklošičevi cesti, in da se je ponovno vrnil na meni šele v sredini prejšnjega desetletja, ko so ti ponudniki začeli zasedati večje prostore.

/izjava se nahaja v posnetku/

Zanimivo je bilo poslušati tudi diskusije in razglabljanja, ki so sledili iz prej predvajanih reminiscenc: Namreč, sogovorniki so - morda pod posrednim vplivom razvpitih socioloških raziskav bureka - na glas razglabljali o etnični podobi fast fooda v Sloveniji in nekaterih njenih značilnostih, ki so, ko človek začne malo razmišljati, pravzaprav kar presenetljive.

/izjava se nahaja v posnetku/

Pri tem seveda ni šlo brez tega, da ne bi otrok ameriškega fast fooda pristavil še svojo anekdoto s konca devetdesetih, ki, vsaj v dotičnem obdobju, postavi stereotipno podobo o tesnem odnosu med slovensko prehrano in Balkanom pod veliki vprašaj.

/izjava se nahaja v posnetku/

Opazka je vsekakor na mestu, ko obrnemo list v tej zgodbi in pridemo do poglavja, ki se začne leta 1994 s prihodom McDonald'sa na Čopovo ulico oziroma morda nekoliko prej s prihodom konkurenčne ameriške verižne restavracije Dairy Queen. Namreč, anekdota o dveh Američanih, ki sta tavala po Ljubljani v iskanju čevapčičev leta 1999, je med drugim bila mišljena kot opozorilo, da je posebno ozračje v letih po odcepitvi od Jugoslavije prehitro pozabljeno, predvsem danes, ko slovenske dvorane redno gostijo turbofolk masovke, ko je nogomet spet šport številke ena, in ko na vsakem vogalu najdemo čevapdžinice, ki poleg tradicionalnih balkanskih obrokov strežejo radodarne porcije jugo nostalgije. Človek bi skoraj pričakoval, da bi se po dveh desetletjih, v katerih je McDonald's postal skoraj nereflektiran del vsakdanjega življenja, zgodilo nekaj podobnega in bi prihod teh patentiranih rumenih obročev vsaj malo gledali skozi rožnata očala.

A vsi sogovorniki in sogovornice so bili enotni pri tem, da prihod McDonald'sa pri njih, in pa tudi sploh, ni bil odmeven dogodek in ni drastično posegel v siceršnje prehranjevalne navade in običaje. Prav tako je bil Dairy Queen, ki je bil mimogrede največji na svetu, po navadi omenjen z bolj prijaznim tonom – v njem so se na primer vršili sestanki za tabornike in prodajale karte za športne prireditve brez pritiska k nakupu. Pravzaprav je zanimivo, da najstarejši spomini na McDonald's v skoraj vseh primerih to verigo restavracij opisujejo kot turistično znamenitost, ki je bolj kot ne razočarala.

/izjava se nahaja v posnetku/

Kar se McDonald'sa pri nas tiče, naj bi pomemben razlog za domnevno pomanjkanje pretiranega navdušenja - poleg splošnega odklona do amerikanizacije - tičal ravno v tem, da je dolgoletna, prej opisana ponudba hitre hrane bila na primerljivem nivoju oziroma celo bolj v skladu s slovenskimi potrebami po hitrem, mastnem prigrizku. Eden od sogovornikov je situacijo lepo povzel ter primerjal McDonald's z drugimi zahodnimi znamkami, ki so približno istočasno prišle na slovenski trg.

/izjava se nahaja v posnetku/

Na koncu naše fast food odisejade velja reči, da ti spomini in reminiscence niso le odraz zaključenih zgodovinskih pojavov. Tako so nam nekateri sogovorniki tudi zaupali svoje rituale oziroma anekdote, ki dobijo pomen šele ob upoštevanju nekdanjih pomenov in praks specifičnega slovenskega pristopa k hitri hrani.

/izjava se nahaja v posnetku/

Morda bi veljalo za čisti konec izpostaviti še dvoje. Eno je dejstvo, da je predstava o stanju slovenske hitre hrane pred prihodom svetovnih prehranjevalnih verig osnovana na pomenu in vzdušju, ki ga danes predstavlja prihod katerekoli velike znamke na slovenski oziroma nekdanji socialistično urejeni tržni prostor. Predstava o tem, da je McDonald's spremenil vse, je tako pravilna in hkrati napačna – za tiste, ki so doživeli njegov prihod, je spremenil bore malo, tistim, ki smo se rodili po tem, pa je ustvarjal podobo, da pred njim ni bilo ničesar omembe vrednega. O tem priča tudi dejstvo, da naju bolj kot pomen McDonald'sa na koncu pesti vprašanje misteriozne slovenske hitre hrane, ki sliši na ime hambi. Večkrat omenjena jed, za katero nihče ni znal pojasniti, kaj naj bi bila in ki ostaja bolj zanimiva tema kot odnos do McDonald'sovega hamburgerja, je tisto, kar je res reprezentativna podoba slovenske hitre hrane. Priča namreč o njenem obstoju, kreativnosti in relevantnem kulturnem pomenu. Za naju pa še vedno ostaja uganka.

Za deljenje spominov, anekdot in misli se iskreno zahvaljujeva Ireni, Janezu, Levu in Saši.

Oddaja je nastala ob podpori programa GRUNDTVIG v okviru mednarodnega projekta "Memory under construction:giving voice to forgotten memory".

Povezava na krovno spletno stran projekta: www.forgottenmemory.eu