A: Kjer so pisalni, morajo biti nekje tudi bralni stroji. Vendar: ali mora biti tam nekje tudi knjiga? Internet je neizogibno načel to razmerje. Če Clint Eastwood v Unforgiven piscu biografij revolverašov posmehljivo prhne: “What do you write? Letters?”, bi v istem slogu bralcu lahko dejal: “What do you read? Books?” V tem smislu gre vztrajati na izrazu literatura as opposed to književnost. Literatura ni drugega kot pisanje, ki ga oblikujejo, snujejo črke. Nekdaj so ji adekvatneje rekli slovstvo.

B: Branje je, mogoče še bolj kot pisanje, ena prvih množičnih, zares družbenih oziroma postnaravnih mentalnih tehnologij. Ves nabor več ali manj paranoičnih, več ali manj para-teorij ideologij lahko trasiramo do zgodovinskega trenutka začetka množičnega branja, ki ga omogoči množični tisk sprva biblije v ljudskem jeziku, nato romanov in razprav, nato šolskega čtiva proper. Po Flusserju zgodovinskih in paleoantropoloških momentov v Digitalnem videzu, sama pisava ni toliko revolucionarna, kot so to tehnologije množičnega branja. Medtem ko pisava, vse dokler je stvar aristokratskega in duhovniškega miljeja, še lahko soobstaja s preostanki magičnega mišljenja, v trenutku uvedbe obveznega šolskega branja radikalno transformira celotno družbeno psiho.

C: Blanchot pa stvari zaključi po svoje, kar preveč heglovsko, z nekim trudom, ki mu oporekamo že od začetka, ko pravi, da mora pisatelj postati pisatelj, da lahko piše, a vendar ni pisatelj, dokler nečesa ne zapiše. A bolj kot za to gre pri tem za dejstvo, da je delo, tako Blanchot, najsi bo z lopato ali na laptopu, pozabljanje sebe. Nelinearna zgodovina branja torej: na liniji Blanchot – Twitter – zgodnji Eminem in tista deževna anekdota Buriala v vrečki za smeti.

Artwork: Kladnik & Neon