Cena naivnega priseljenca

Cena naivnega priseljenca

Mnenje, kolumna ali komentar
24. 10. 2012 - 13.00

Pred tednom sem se vrnila iz Madrida, danes pa pregledujem nekaj malega fotografij, saj mi je ostal le še fotoaparat. Hitro te oropajo, če ne paziš. Sploh če si sanjav kot jaz in namesto okrog sebe raje zreš v lepoto arhitekture.

Ob vseh potovanjih sem se nekako že navadila pakiranja, ki ne zahteva večje organizacije in dolgih seznamov. Hkrati pa sem se - vsaj tokrat - odvadila tudi nekaterih previdnostnih ukrepov. Spomnim se priprave na dolgo pot po Egiptu: pomerjala sem nevidne podsrajčne denarnice, bankovce pa si spravila na troje različnih mest. In vztrajala pri tem vse dokler se nismo sredi najbolj oddaljene oaze z užitkom vrgli v kopalke. Neke noči me je dajala paranoja, češ, ali bodo obnilski vodiči na skrivaj izpluli z eno izmed jadrnic - pa seveda od tega ni bilo nič. Zvesti so nam bili vsi do zadnjega. Bili so naši popotni prijatelji.

Denar pa je vseeno počasi izginjal. Šel je, vendar mi ga ni nihče vzel. Niti ko sem capljala po bazarjih. Imela sem srečo, bi mi rekli. Imela si mega srečo, mi je na poti na letališče zaupala taksistka, ko sem ji povedala, da sem se ponoči sama potikala po sumljivih ulicah gotske Barcelone. Prav tako pa mi je šla na roko tudi Iberia, letalska družba, ki me je le s policijskim potrdilom in zmernim doplačilom še isti dan kraje vrnila iz Madrida.

V Madridu so me torej prvič oropali. Tipično turistično sem naročala nikjer drugje kot v - Starbucksu, nato pa doživela šok, ko ni bilo s čim plačati. Namesto v galerijo, ki hrani Guernico [gerníko], sem se s prijateljico odpravila na policijo. Ostalo vas verjetno ne zanima. Lahko le še povem, da je vse potekalo brez zapletov; prejela sem potrdilo, denarnice pa nisem našla v nobenem smetnjaku. Upala sem namreč, da kradejo le kartice in denar, letalske karte pa odvržejo. Vsaj jaz bi jih, če bi bila pravičen ropar! ... Toda dovolj absurda.

Še zdaj namreč poskušam razumeti, da niso vsi dobrotljivi. Pravični z občutkom za druge. V Barceloni sem v enem izmed lokalov spoznala čednega moškega, ki me je z veseljem spremil na metro, brez da bi poskušal iztržiti kaj več. Seveda sva se naslednjič še videla. Odpeljal me je na pijačo v sumljivo staro luknjo, pred katero so se postavljale prostitutke. Bilo mi je neprijetno, saj sem zabavno popoldne končala nekoliko preveč omamljena za kasnejši zmenek. Bala sem se - on pa me je le ljubeče potrepljal po ramenih ... Preden sva se poslovila, mi je predlagal, naj ga obiščem v zabaviščnem parku. Tam ob koncu tedna, preoblečen v burkaškega klovna, animira mimoidoče. Nekoč pa je, tako je rekel, kradel  - predvsem avtomobile.

Ja, ta Barcelona. Poleti sem v Ljubljani nekomu sunila požirek pijače, pa mi je žal. Bila je predraga, da bi ti jo človek mile volje kar prepustil. Vedno sem namreč razmišljala, da je nekaj metelkovskih kapljic vredno več dobre volje kot centov, vse drugo pa je vendarle tuja last in zato svetinja.

Slovenija in Španija! »Kradejo, a?« sem vprašala svoje nove cimre. Pa so rekli, da le če hodiš po obljudenih ulicah z napol razprto malho. In res: v treh mesecih mi ni - razen čevljev - zmanjkalo prav nič. Četudi sem bila 'giri,' kot imenujejo tuje študente z dobrim znanjem angleščine. Nekako sem se zlila z okolico, svoje stvari pa vedno zaščitila z roko. Čevlje mi je nekdo sunil, medtem ko sem bosa plesala v Apolu. Morda so celo kam odleteli. Bile so namreč le hudo ponošene balerinke.

Domov sem se posledično vrnila bosa. Z odštekanim videzom sem naredila vtis na prodajalca prigrizkov, ki mi je hrano kar podaril. Takšni so. Včasih bi te v zasebnih supermarketih najraje zastonj napitali z zelenjavnimi zavitki, drugič pa bi ti v Barceloni za tri banane zaračunali cel evro. »To že ni Slovenija. Za eno jim plačaj največ deset centov,« mi je dejal spremljevalec. In res, naposled sem se tudi pri domačem trgovcu, tam daleč v Guinardoju [ginardoju], postavila zase in predrago sadje preprosto odklonila. Vse kose je namreč prodajalec odtehtal kar sam, pri tem pa vtipkal kdo ve katero kodo.

Dalo se je sicer tudi barantati. Celo pri kupovanju  - lasulj, katerih pestro ponudbo imajo v Barceloni. Prvič, drugič, tretjič. Kupila nisem ničesar. Četrtič pa sva s trgovcem osuplo strmela v mično dolgolasko. Popustil je za celih petnajst evrov, jaz pa v navdušenju nisem želela poiskati bankomata. Morda tudi zato, ker sem se bala, da bi me oropali nazaj grede do pelukerije. Potegnila sem kartico. Nič. Še enkrat, a tokrat po njegovem mnenju zgolj za tri evre. Pa potrdilo?! Le odrezek prejšnje stranke! »Dajte mi vsaj račun, sploh pa Kako le?!« sem rekla. »Ne vem,« je dejal prodajalec. »Če želiš, lahko pogledaš na internet ...« Pa sem raje šla. Vrnila se v spremstvu nekoga, ki bi mi lasuljo kupil z razlogom, da bi posnela nekaj pouličnih fotografij. Trgovec je smrkal, prijatelj navdušeno vzklikal, jaz pa sem jo z nezaupanjem postavila nazaj.

To isto zgodbo sem zaupala tudi taksistki, na dan, ko sem ponovno letela domov. S toliko prtljage raje nisem tvegala na metroju. Sploh pa - sem živela nekje na hribu. »Kaj takega,« mi je rekla. Toda - tudi pri njej, navidezno, transakcija ni uspela. Pokazala mi je zaslon z napisom in želela, da poskusim še enkrat. Nič ni pomagalo, da sem ji predstavila svoje SMS-obvestilo o prenosu, saj ga seveda ni razumela. Ker se mi je mudilo, sem skočila do bankomata in ji s kartico - posledično pa tudi z gotovino - pač plačala trikratno vsoto! O tem pa sem se povsem zanesljivo lahko prepričala šele v Sloveniji. Svetovali so mi reklamacijo, pojasnila pa vseeno ni našel noben izmed NLB-jevih informatorjev.

Bilo mi je žal, da nisem večjega dviga opravila prejšnji dan, toda kaj, ko je avlo banke vedno okupiral kakšen zaspani brezdomec. Verjetno mi ne bi storil prav nič. Morda prosil za drobiž. Toda nikdar se ne ve! Nekoč nam je vodič v najbolj revni četrti Kaira predstavil dečka z izrisanim znamenjem. »Ta poba je nadvse sposoben, sploh pa pravičen,« je dejal. Še vedno mu verjamem. Verjetno kar tako, ker je bil fantek zares prijazen. Sicer pa je takšnih navidezno lahko tudi mnogo drugih.

Oropali so Katarino Stopar.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness