Documenta Kassel, trinajstič

Documenta Kassel, trinajstič

Recenzija dogodka
18. 7. 2012 - 13.00

Winston Churchill je za balkanske narode nekoč povedal, da proizvajajo veliko več zgodovine, kot bi je bili sami sposobni prebaviti, in v tem kontekstu lahko percipiramo tudi trinajsto Documento kuratorke Christine Christov Bakargiev. Seveda če sodobni svet izenačimo s Balkanom. Delo kakih dvestotih umetnikov in petdesetih umetniških kolektivov je razločeno čez noro dolgočasne interierje in eksterierje industrijskega mesta, v katerega središče je položen Museum Friedericanum, sodobnik Louvrea. V njegovi bližini se nahajata Documenta Halle in Otonaeum, na poti do mestnega parka Karlsrue, tako kot dvor Orangerie, v katerem so ob umetnem ognju včasih gojili pomaranče. Tradicija proizvajanja orožja, ki v Kasslu sega v obdobje kanclerja Bismarcka, je v drugi svetovni vojni nad mesto privabila zavezniške bombnike. In prav ti globalizacijski momenti, ali katalizatorji kulture, naj bi prišli v poštev, ker je v mestu z dvesto tisoč prebivalci tudi tovarna Volkswagna in Mercedesa, kakor tudi SMV, ki proizvaja solarne plošče.

Kuratorka pravi, da je razstava Documenta rojena iz travme bombardiranega mesta, kjer je bila že leta 1955 organizirana prva razstava "degenerativne umetnosti", kakor so naciji v svojem času klicali takratno sodobno umetnost. Ujemanje z ritmom novega svetovnega ritma je bilo imperativ ustanoviteljev razstave, tako kot je igra lajtmotiv današnje manifestacije, manična in predrzna igra skozi medije in discipline. Ob vstopu v muzej Friedericianum,  skozi inštalacijo »I Need Some Meaning I Can Memorise (The Invisible Pull)« britanskega umetnika Ryana Ganderja, bazirani na potenciranem sistemu ventilacije ob vhodu v stavbo, vstopimo z dežja »na suho«. V prvem nadstropju lahko najdemo tudi apel na predstavnike Sveta Združenih narodov, naj se zemeljska atmosfera uvrsti na seznam kulturnih dobrin, kot tudi eksperimente, povezane z dosežki kvantne fizike.

Poleg stalne razstave Mestnega muzeja astronomskih pripomočkov, kjer so dosežki Tiha Braheja, Galileja, Keplerja, Kopernika in drugih žal  predstavljeni samo v nemškem jeziku, ter slovitega nihala Leona Foucalta, odločitev, da mestni park Karlsrue funkcionira kot pararazstavno območje, sploh ne prinaša kake zanimive umetnine, zaradi katere bi  posameznik vanj zašel. Tu se nahajata tudi delo ameriškega umetnika Sama Duranta - inštalacija Scaffold, ki bi bolj sodila na kakršno drugo mesto, na primer na sprehajališče aristokratov iz bližnje zgodovine in pa rahlo zanimiv "Doing Nothing Garden" kitajskega umetnika Song Donga, ki je naredil cel hrib iz obdelanih vrtnih odpadkov.

Razhajanja z nacistično preteklostjo Nemčije, torej intertekstualno branje impulzov, ki so sprožili samo Documento, so, presunljivo, številna. Ta kontekst zadevajo slike v velikosti razglednice Korbiniana Angerja, botanika, ki je bil zaprt v Dachauu in je slikal modificirane vrste jabolk in hrušk kot komentar eugenike. Razstavljen je tudi cikel risb s filmskimi in glasbenimi referencami   »Life? Or Theater?« judovske umetnice Charlotte Salomon, ki je končala v Auschwitzu, in pa delo Norvežanke Hannah Ryggen, ki s svojimi politično angažiranimi draperijami predhodi Picassovi  'Guernici' za celo leto!

Na Hauptbahnhofu, železniški postaji, kjer danes poteka lokalni železniški promet, najdemo tudi dela velikanov. Recimo delo južnoafriškega multimedijskega umetnika Williama Kentridgea »The Refusal of Time«, zapeljivi in angažirani manierizem v prid anti-apartheidskega gibanja, ali pa avdio-inštalacijo 'Study for Strings' škotske umetnice Susan Philipsz, ki se nahaja kar na tirih postaje. Ta, za naš okus, bolj reflektira zgodovinsko amnezijo do slovitega komada Steva Reicha »Different Trains«, kot do Velike vojne in odvoza kasslovskih Judov v taborišči Auschwitz in Majdanek.

In čeprav šefinja kustosinja ni sledila slovitemu Churchillovemu stavku, omenjenem na začetku današnjega pisma iz tujine, kontekst Balkana vseeno ostaja več kot prisoten. Zaradi konteksta globalizacije in njenih podtekstov, ki jih sprožata kapital in kapitalizirajoča vsakdanjost multietničnega Kassla, je gospa Christov Bakargiev pripravila še razstave v Banffu, Kabulu, Aleksandriji in Kairu ter tako podaljšala in razširila svojo eko-feministično vizijo. A tudi v severnem delu mesta Kassla, poleg kebab restavracij, odvisnikov od mamil in ob prostitutkah, je moč videti upokojence afriških korenin, ki zbirajo flaške zaradi preživetja. Spomnimo se tega, preden se odpravimo na počitnice na Balkan ...

Prispevek je pripravil Vid JERAJ.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

super tekst!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness