Evropska unija. Od vseh eksotičnih dežel mi je ta najbolj tuja. Saj to ni mišljeno kot strašno globokoumna misel. Pač pojma nimam niti, kako je videti, kaj šele, kako funkcionira. Srednjo šolo sem preživotaril, nisem se udeleževal ekskurzij, na katerih bi spoznaval rajh in domovino, kot avant-turist pa itak rajši potujem po Bližnjem vzhodu in Balkanu. Tam vsaj vedo, kaj je EU. Tudi sam se tega dela svoje identitete zavem šele, ko jo zapustim. Ko ugibanje, v katerem delu Rusije je Slovenija, prekinem z ponosnim vzklikom: »V Evropski uniji!« V šengnu; za mejo, ki bo končala vse meje v državi, ki bo končala vse države.

Bil sem torej v Alzaciji, v Strasbourgu; v regiji in mestu, ki sta bila po vojni, ki je končala vse vojne, spet pripojena Franciji. Potem je bila še ena vojna, v kateri je bila pokrajina spet malo nemška, ampak ta vojna je pa za ziher končala vse vojne. Tako da je pokrajina spet francoska. Strasbourg je bojda največkrat zavojevano mesto. Tja se iz Bruslja na vsaka dva tedna seli Evropski parlament. Ko rečem, da se seli, mislim to dobesedno: karavana birokratov, asistentov, poslancev spakira kovčke in se za slab teden preseli v Strasbourg. Vsaka selitev bojda stane 15 milijonov. Zakaj? Ker smo se tako odločili. Zato! Ako je odločitev demokratična, je heretično dvomiti. Skeptik raus!

Kakorkoli, od lanskega poletja spremljam apokaliptične vizije o Evropski uniji. Če Grčija ne plača pufov, bo katastrofa, če bo preveč mohamedanskih azilantov, bo katastrofa, zdaj, ko naj bi šla Britanija, smo pa ziher, ziher kaput. Tudi sam sem se poleg enkratnega novinarskega neživotarjenja odpravil tja tudi z antropološko-voajersko agendo. Kako se ta kažejo ti pretresi minulih dogodkov na vzdušju tega kraja, ki mi je sicer znan manj kot bugarska skupština, dasiravno sta si precej podobna. To je vendarle sistem, katerega edina ideologija je skupek floskul o širitvi, združevanju, demokraciji in trgu, trgu in še enkrat trgu. A smo omenili trg? Ja no, trg je jako pomemben. A vseeno me je zanimalo, kako se omenjeni rezi kažejo v vzdušju posameznikov, ki morajo za bajne plače v nemogočem sistemu verovati in izpeljevati prej omenjene floskule. Povedano v EU žargonu: zanimalo me je stanje sinergije.

Čas je bil pravšnji, obetala se je namreč druga debata o brexitu. Kokic mi sicer niso pustili prešvercati oziroma za njih nisem našel pravega obrazca, a kljub temu pričakovanja niso bila nič manjša. Vsi so bili tu, Juncker, Tusk, Le Pen, Verhofstadt … politološki Woodstock. Nigla Faragea sicer ni bilo, ampak to je bilo še boljše, saj so solo izvedbe headlinerjev prišle še bolj do izraza. Itak so vsi v en glas govorili, da je ničla.

Zanimivo, kakšno strukturno mesto so zasedli skeptiki znotraj debate. Če je demokratičnost ena izmed konstitutivnih floskul EU, je bil britanski referendum demokratičen. Vsak neskeptični poslanec je absolutno, brez pardona sprejel demokratičnost referenduma, v isti sapi pa zatrjeval, kako je ves referendum temeljil na laži in zavajanju. Ta dvojnost se mi zdi kar značilna za EU. Ni važno kaj, zakaj, važen je protokol. Ukaz ljudstva je absoluten. Moj APR-ovski sopotnik je sicer pri neskeptičnih poslancih preudarno poizvedoval, čemu grški referendum ni bil dojet pol tako legitimno kot britanski? A voljo imajo lahko le ljudstva s čistimi računi, tako ali tako pa je skepsa za one druge.

Evroskeptiki so paradoksalno združili evroposlance kot še nikoli doslej. Zdi se, da so kar tekmovali, kdo bo bolj poniževal skeptike in bolj bajno koval prihodnost: skupna vojska, zavarovanje … federacija! »Either we change or we die,« je slogan belgijskega poslanca, ki morda najbolje opiše vzdušje tega zasedanja. Obče je sprejeto, da je Evropa v tej obliki nemogoča. A sedaj, ko bo največja skeptična država odšla, bo prišel napredek. Dvomljivci so nas samo zavirali, sedaj bo prišla Evropa, brez dvoma! Resnično paradoksalno, da je glavni vtis, ki ga imam od tega zasedanja, da je brexit ne toliko triumf skeptikov, ki so se precej zakockali, ampak bolj, recimo temu, federalistov.

Niglu Farageu so na prejšnjem zasedanju očitali, zakaj je prišel na zasedanje, če hočejo ven. Tokrat so mu očitali, zakaj ni prišel in sprejel odgovornosti. A ravno to je njegova poanta: da si lahko totalen trol, pa si še vedno najbolj prepoznaven in tudi učinkovit evropski politik, zajebal se je le toliko, da je bil preveč uspešen evropski politik. Ni mu treba biti tam. Nikomur ni treba biti tam. Morda je tu mogoče najti izvor te prav čustvene užaljenosti neskeptikov. Priznam, tudi mene je kolektivni hejt prevzel in sem z majajočo glavo gledal tiste zastavice v tisti ogromni hali.

A takoj zatem je prišlo do glasovanja. Farage je prišel, itak nekaj v zvezi z imigranti. Takrat, priznam, je tudi mene obdal dvom ob tem kolektivnem sinhronem birokatizmu. Sprejemali so neko poročilo, niso bili za celega, zato je vseh 751 poslancev glasovalo o primernosti posameznih odstavkov. Moj bog, moj prvi vtis je bil, da gre za tiste severnokorejske sinhronizirane plese, toliko rok in palcev, zraven pa še ples rdečih in zelenih lučk odobravanja in nasprotovanja. Toliko neke investicije v instituciji, ki ima v Uniji verjetno manjši vpliv kot pri nas Pahor. V tistem trenutku je tudi mene prevzel globok dvom. Saj to je za zameriti skeptikom, da so zmonopolizirali skepso. To niso evroskeptiki, ampak prej evrofobi ali pa evrohejterji. Skepsa je zdrava; osnova novoveške znanosti, precej so sicer omenjali identiteto Evrope, ampak v resnici bi ravno skepsa in dvom morala biti temelj.

Nimamo prostora, da bi načenjali vprašanje identitete ali nepovezanosti z ljudstvom, ki je bilo poleg tega, da so skeptiki navadni lulčki, glavna nit razprave o brexitu. A vseeno me je začudilo omenjanje »founding fatherjev« in predvsem Churchilla. Ena izmed treh zgradb parlamenta celo nosi ime Winston Churchill. Sicer malo čudno, da je ta britanski konzervativni kolonialist, v bistvu Tito brez domobrancev, katerega življenjski cilj je bil, da zapiči Union Jacka v Carigrad, tak svetnik tega demokratičnega Vatikana, ampak o tem kdaj drugič. Večkrat se je pojavilo vprašanje: »What would Winston Churchill think?« Če bi ugibali, bi bil naš prvi odgovor to, da bi bil verjetno čisto frapiran, da ni več meje med Nemčijo in Avstrijo.

A skeptiki imajo vendarle prav. To je nemogoč sistem, denimo prej omenjena selitev, ki je, vsaj kar zadeva poslance, obče osovražena, je nekaj, kar je v praksi nemogoče spremeniti.

Ostanejo samo še floskule in velike plače. A zanimivo, da sem tak zanos in vsestransko navdušenje nad idejo in poslanstvom EU, pa karkoli že naj bo, videl samo še na enem kraju, v Idomeniju med begunci. Sicer so jih naslednji dan prestregli – tudi slovenski – policaji Frontexa, jih dali na prefuk Makedoncem, ti pa so jih potem poslali nazaj v Grčijo. A volja je in ljubezen do EU sta bili močnejši kot kdajkoli.

Morda bi ravno to bila idealna rešitev tega gordijskega vozla parlamentarnih selitev in hkratnega hejtanja evroskeptikov: prekinimo selitev parlamenta; če lahko enajstkrat na leto relociramo nekaj tisoč prvorazrednih birokratov, bi s tem denarjem komot desetletja akomodirali nekaj deset tisoč beguncev, pa še naselili bi jih lahko v ta stekleni kolosej, ki je naš nadparlament. Konsenz bi našli tudi v tem, da bi to do konca razpizdilo Marine Le Pen, ampak tudi ona bi verjetno sprejela ta manever: če se bo Evropa zares združila, potem bomo s tem dobili kritično maso modelov, ki zares verjamejo v Evropsko unijo. Če pa imajo skeptiki prav in so begunci po eni strani res tako ekstremni in nevarni, po drugi pa bo Evropa razpadla, bodo z 20.000 ekstremisti v Strasbourgu prvič dobili zares učinkovito obrambo pred Nemčijo.

V Evropo je šel Turk.