Mesto Fez. Administrativna regija Fès-Meknès, Maroko. Sezidajo ga roke priseljencev leta 789, kot sestavljenko dveh avtonomnih in konkurenčnih naselij, dokler mu ne zavladajo sultani in kralji. Psihedelično mesto. V svojo zgodovino leta 1790 zapiše tudi sladko avtonomnost, pet let kasneje pa mu svobodo odvzame - Maroko. 

Maroko je še vedno kraljevina, Fez pa je še vedno najstarejše in najbolje ohranjeno maroško mesto: od veličastnih palač skozi  impozantne vrtove do judovskih četrti. “Satelitske antene, ravne strehe, špičaste strehe, opijev čaj in opojna molitev tri ure po polnoči.”  Dež. 21. maja 1911 mesto zasede Francija, kar privede do agadirske krize. 30. marca 1912 je Maroko s Feško pogodbo preoblikovan v francoski protektorat. Istega leta v Fezu izbruhnejo  upori. Rifska vojna - najresnejši med njimi ‒  je pravzaprav berberska vstaja v gorovju Rif, kjer Berberom ‒  Amazighom uspe ustanoviti republiko. Francozi stisnejo rep med noge in, da bi zagotovili lastno varnost, sodišče umaknejo iz Feza v Rabat, ki je odtlej administrativno glavno mesto. Ekonomsko pa je Casablanca. “Dolga vožnja, rumene hiše i palme. Pileći sendviči in sok iz granatnih jabolk. Med 7 in 30 začimb … M’semen, konjske dirke, amlou in ženske zadruge.” 

In tudi najstarejša obstoječa stalno delujoča izobraževalna ustanova na svetu, univerza Al Quaraouiyine - se nahaja v Fezu. Legenda pravi, da jo je kot mošejo leta 859 iz svoje dediščine osnovala Fatima al-Fihri, hči migrantskega trgovca. Poimenovala jo je po priseljencih iz svojega mesta: muslimanih prebežnikih, kot Fatima in njena družina, ki so se želeli učiti in preučevati svojo vero. - Njena sestra Maryam osnuje Andaluzijsko mošejo, imenovano po priseljencih iz Andaluzije.

Fez - generalštab vezenin in usnjenih izdelkov, tako prestižnih, da so se menda tržili vse do Bagdada. Danes mesto šteje le še tri usnjarne. Ručni rad. Koža se zmehča in očisti s prvim namakanjem v mešanici kravjega urina, golobjih iztrebkov, živega apna, soli in vode. To jo pripravi, da hitro absorbira pigmente: mak za rdečo, indigo za modro in kano za oranžno. Medtem pljuča delavcev absorbirajo trdne delce, sulfide in krom. Najhujši plod slednjega sta rak in zgodnja smrt. A delavci v usnjarni so še med “srečnejšimi”, saj je brezposelnost v državi huda, orjaška in kruta. Vsi so zunaj: vrvež je vsakdanjik, vsak poskuša vsaj nekaj zaslužiti, na ulicah poteka vsesplošna borba za preživetje. Turistom pa dajo v roke nek peteršilj za vohat al meto za žvečit, da jih ne bi vonj usnja slučajno poslal v omedlevico, medtem ko zviška - pardon - s strehe gledajo delavce in jih navdušeno fotkajo, svaka jim čast … Dolvodno od usnjarne strup in odpadki onesnažujejo tla in reke. Območje mesta je blagoslovljeno z vodo - v preteklosti je tekla povsod, po kanalih, v domove in hamame. Domačini so redni obiskovalci hamamov, zato jih je veliko tudi ohranjenih. Turistični hamam gre od 20 eur in gor. Javni košta 2,5 evra, a tam so tudi lokalni smeh in trači, pogajanja za ženitve, otroške potegavščine, šamarji, jokanje, drug drugega drgne s tremi mili, druga drugi pere lase z glino. “Kaplja voda sredi hostla, kapljanje vode sredi hodnika …” Vode je bilo toliko, da so z njo vsako poletno noč splakovali, vsakodnevno pa so čistili ulice.  Na vodo so poganjali tudi do 300 mlinov. A pridrvel je obrat. Ker je medina verjetno najbolje ohranjen model islamskega urbanizma, je UNESCO leta 1980 sprejel "Generalni načrt urbanizma za mesto Fez". Turisti v razcvetu. Mesto v razvoju. In če so bile prej fontane z izvirsko vodo povsod, kamor si šel, je zdaj mesto “razvito” - užaloščeno namigne ena od domačink. Tako politika dovoljenj in prepovedi odplakne vodo v drage hostelske hamame, v mini hidroelektrarne, v žepe. Fez zgublja vodo. Onesnaževanje tolče. 

Razpoložljivost tekoče vode v celotni Severni Afriki se je že tako v zadnjih štiridesetih letih zmanjšala za 60 %. Ukrepi? V tako imenovani "revoluciji žeje" so leta 2017 protestirali prebivalci južnomaroške Zagore in zahtevali pravico do varne pitne vode, oblasti pa so jih v odgovor triindvajset aretirale. Tako se zaradi suše in dezertifikacije večina moških prebivalcev izseljuje, da bi si v večjih mestih poiskali službo. Ženske in otroci ostanejo in se ukvarjajo s pomanjkanjem, vsak dan preživljajoč ure in ure pred majhnimi vodnjaki, za nekaj litrov vode. 

A večja mesta so hkrati v razmahu in v razkroju. Služb ni in ni. Od časov, ko je Francija uporabila javni dolg za neokolonizacijo Maroka, do zdaj, ko v Franciji živi med 16.000 in 40.000 neregistriranih tujih mladoletnikov. Mladoletni so tudi feški vodiči, ki izza vogalov turiste prepričujejo, da gredo z njimi, kajti labirint medine je z 9.400 ozko pozidanimi ulicami za marsikoga preveč. A vodiči vodijo od trgovine do trgovine, kjer štacunarji pritiskajo h kupovanju blaga po ceni, zvišani ravno za znesek skrite provizije, ki jo prodajalec plačuje vodiču. Če vodiča zalotijo inšpektorji, ga lahko za dva dni zaprejo. A sladkost kruha odtehta strah.     

Maroški migranti uporabljajo GPS na poti do boljše prihodnosti. Turisti v Maroku sledijo zemljevidu poti, označenemu z zabrisanimi znaki na stenah, znaki v obliki osemkrake zvezde. Izgubljeni popotnik mora poiskati le eno zvezdo in ji slediti v kateri koli smeri, do naslednje zvezde ali do cilja.