Frankfurt je mesto, kjer dehti po vonju zelenih bankovcev in ožganem kreku. Finančna prestolnica Evrope se v zadnjih letih spopada s porastom odvisnosti, strmo ekonomsko rastjo, pa tudi z begunci, ki se nočejo asimilirati. V mestu delajo nered, ponoči so glasni, preprodajajo droge, kvarijo dober ugled mesta. Želijo organizirati propalestinske proteste tudi po izrecni prepovedi vrhovnega sodišča regije Hesse. Vse protestnike, ki so se kljub prepovedi zbrali na shodu, so razgnali, odpeljali na policijsko postajo ali popisali. Še dobro, da je le nekaj dni kasneje, kot vsako jesen, vrata odprlo najimenitnejše zborovanje založnikov, pisateljev, knjižnih agentov in bralcev – Frankfurtski knjižni sejem. Edini dogodek, ki Frankfurt še ohranja na zemljevidu svetovne kulture.

Slovensko gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu je gotovo eden najbolj pričakovanih kulturnih dogodkov zadnjih let, ki ni mogel zaobiti trenutnih političnih trenj in izpostaviti trpljenje žrtev vojne. Ali kot bi izvajanju genocida nad Palestinci rekli pravi Nemci: obrambo Izraela pred teroristi Hamasa. Že teden pred sejmom je v centru Berlina potekal pogovor s slovenskimi avtorji kot preddogodek sejma. Tam je postalo jasno, da bo uradna drža sejma enaka poziciji nemške vlade – postavili se bodo v bran Izraelu. »Stojimo z Izraelom,« je donelo iz mikrofona Jurgena Boosa, direktorja knjižnega sejma, pri tem pa je pozabil omeniti izgubljena življenja Palestincev. Specifika nemškega prostora je, da se bodo pri vprašanju Palestine vedno postavili na stran okupatorja. Deloma zaradi občutka krivde, deloma zaradi lastnega rasizma do nekulturnih in neprijaznih priseljencev, ki so okupirali nemška mesta. Zato so od sodelovanja na sejmu odstopili predstavniki Egipta, Združenih arabskih emiratov, Indonezije in Malezije. Zato je slovenska kulturna smetana, nameščena v eno izmed takšnih okupiranih mest, morala nekaj ukreniti.

Slovenska intervencija v nemški politični prostor se je pričela v torek na uradnem otvoritvenem večeru, preden je sejem v sredo odprl vrata za strokovno javnost in novinarje. Po vseh nagovorih visokih gostov pred večstoglavo publiko, v kateri so bili tudi visoki državni uradniki in del nemškega državnega zbora, po nagovoru pesnice Miljane Cunta, ki smo ga vsi pozabili, je na oder prikorakal Slavoj Žižek. Naša temna zvezda dialektične psihoanalize. Stopil je za mikrofon, pretipal svoj nos in začel z branjem vnaprej pripravljenega in od organizatorjev sejma odobren govor. Ker je Nemce opomnil, da so tudi Palestinci ljudje, in ne umazane živali, je izzval škandal. Nemški poslanci so protestno odkorakali iz dvorane, nekateri iz publike so ga želeli prekiniti, na licu mesta je o svobodi govora komentar podal tudi gospod Boos. Danes že izpeta novica. Kaj pa je sledilo?

Okrogel nič. Slovenija je zastavljen program gostovanja nadaljevala nemoteno, v slovenščini je bilo slišati prenekatero pohvalo nad subverzivnostjo Žižka, pa tudi grajo, češ da ima zdaj preveč pozornosti, ki jo je ukradel drugim avtorjem in avtoricam. Intervencija, ki naj bi bila vrhunec kritične misli, je izzvenela v prazno. Nemčija bo še dalje zapirala protestnike, ki se postavijo na stran Palestincev. Še vedno te bo policija sredi belega dne popisala ali napadla, če boš na vidnem mestu nosil arafatko ali katerikoli drug simbol Palestine. Smo pa zato vzpostavili svojo linijo na sejmu, ki drugim morda niti ni bila pomembna, naši organizatorji pa so ponoči lažje spali.

Frankfurtski knjižni sejem je eden večjih kulturnopolitičnih dogodkov. Ni pomemben zgolj za sklepanje pogodb med posameznimi založbami, pridobivanje pravic za prevode in konference o tržnih modelih manjših igralcev v svetu knjižnega trga. V času pred gostovanjem Slovenije na knjižnem sejmu smo z eksponentno rastjo prevodov v nemščino postali opazni na policah nemških knjigarn. Te imajo teden dni po samem sejmu dela naših avtorjev še vedno na posebej izpostavljenih policah. Če gostovanje dobro spelješ, postaneš igralec na zemljevidu svetovnega knjižnega trga. Če pa sejem narediš še nekoliko atraktivnejši, ko na njem ustvariš manjši škandal, si zmagal – nisi se postavil zgolj na književni zemljevid, prebil si mehurček mehke kulturne politike in vstopil v trdo zunanjo politiko. In s tem poskrbiš, da vsakega visokega političnega gosta spremlja konvoj policijskih motorjev.

Nekaj dni pred začetkom sejma smo novinarji prejeli obvestilo, da bodo varnostniki zasegli vsa orožja, prava ali dodatke kostumom. Hočeš nočeš je sejem tudi velika konvencija vseh bralcev, ki se radi oblačijo v svoje najljubše like. Sejem je postal potencialno nevarno mesto, čeprav ga večina ljudi razume zgolj kot obskuren kulturni dogodek v majhnem nemškem mestecu. Sentimenta, da se dogaja nekaj resnega, v skrbno načrtovanem programu, namenjenem predvsem profesionalni publiki, sicer nismo občutili – program je bil pač pripravljen toliko pred aktualno politično realnostjo. Tako se je zvrstilo nebroj pogovorov o umetni inteligenci, predstavitev naših knjig v paviljonu častne gostje ter dogodkov nemških in drugih založb. Sejem kot sejem, samo da je ta tako obsežen, da te nekatere dvorane niti ne zanimajo, saj v njih prodajajo zgolj pravice za objavo, in ne fizičnih knjig. Kljub udarnemu začetku se na sejmu ni zgodilo nič pretresljivega ali zanimivega. Še najbolj je razburil Žižkov poraz na filozofski debati ljubljanskega psihoanalitičnega kroga in profesorjev frankfurtske filozofske šole.

V petek so se vrata razstavišča odprla za splošno javnost, kar je prineslo predvsem nepregledno množico in daljše vrste, kot jih lahko pričakujete pred kakšnim odmevno znanim klubom. Med njimi ni manjkala niti množica navadnih Slovencev, ki pač niso vpleteni v svet založništva in pisanja. Skoraj zagotovo smo izvedli manjšo okupacijo – po otvoritvenem šoku še množična slovenska invazija Frankfurta! Šalo na stran smo slovenski bralci gotovo skoraj edini, ki imamo približno predstavo, kaj Frankfurtski knjižni sejem sploh je. Če boste vprašali kakšnega Belgijca ali ukrajinskega begunca, kaj se vsako jesen godi v Frankfurtu, vam ne bo znal odgovoriti. Zgolj debelo vas bo gledal in si poskušal zamisliti, kako naj bi to izgledalo, in vprašal, če bo prisoten tudi kakšen res znan avtor. 

Očitno je slovenska javnost navdušena nad vsakim večjim kulturnim dogodkom, ki nosi tudi politične konotacije. Sploh ko je naša država nekoliko bolj izpostavljena in je sejem resna tema v javnem diskurzu že zadnjih nekaj let. Prav zanimivo bo spremljati, če se bomo enako množično odpravili na romanje v Bologno, kjer bomo naslednje leto prav tako častni gostje. Do tedaj pa se lahko kopamo v slavi in uspehu, ki smo ga dosegli v osrčju Nemčije.

Slika: Frankfurter Buchmesse/Marc Jacquemin