Gozdne poti

Gozdne poti

Mnenje, kolumna ali komentar
7. 5. 2020 - 13.30

Prve dni po trinajstem marcu, ko sem se, kot številni drugi, previdno umaknil iz mesta na vas, se je zmešnjavi nelagodij nasproti postavila stanovitnost narave. Znani obrisi hribov, domači nagib travnikov in bivših polj, ljube silhuete dreves, ki jih še ni mehčalo listje. Nekako melanholičen – težko rečem, kaj natanko naj bi to pomenilo – kratki lok makadamske poti, ki vodi proti gozdu.

Zmeda je bila pričakovana. Duhovi prednikov, ki so prišteli prvi dan k poslednjemu z istega – trdnega – stališča lastne zemlje pod isto krpo neba v tem še nedavno precej odročnem kotu med nizkimi hribi, so z nergavimi glasovi vztrajali, da gre življenje vsekakor dalje, predvsem pa mimo, kakor teče pod Dobravami na severu vasi Sava – k njej gre človek tukaj redko – abstraktno. Nasploh človek redko hodi tja, kjer nima svoje zemlje. Tuja zemlja je prepustna, prehodna, čeznjo vodijo vsakovrstne poti, vendar je sosedova parcela neznana. Na njej ne prepoznaš posameznih dreves, ne poznaš njenih zahrbtnosti, njene rodovitnosti in skrivnosti njenega cestnega omrežja.

Omejen na svojo notranjo uro, ki teče vsa zmedena z neenakomernimi koraki, čakam, da mine še en dan. Nič ni jasnejše, samo strah, da bi se noge navadile domače prsti in pognale korenine, da bi neudobje bivanja postalo trajno, se razrašča nemoteno kot travniško cvetje na nedonosnih kmetijah. Kakšnih štirinajst dni po vrnitvi v provinco – nastanil sem se pri teti, da bi ne ogrožal zdravja svoje osemdesetletne stare mame – pošlje oče z domačije delegacijo povprašat, ali imam zvečer čas. Hodiva po vasi in razlaga mi – s tistim nenavadnim kolektivnim optimizmom, ki smo ga vsak pri sebi razvili v prvem tednu uradno suspendirane normalnosti – o novih časih, ki prihajajo. »Zdaj, ko so se ljudje spomnili na kmete,« pravi, ko mi pripoveduje, da so ljudje pri sosedu v splošni paniki pokupili dvesto kil krompirja, »bo drugače.« Samooskrba, bojni klic razočaranih kmetov, ki jih že trideset let stiskajo vztrajno padajoče odkupne cene, se mu zdi zopet na dosegu roke. Meni, da so ljudje končno spregledali, dolgo je napovedoval ta trenutek. »Vsi moramo jesti,« konča.

Predstavljam si uničujočo krizo, ki uniči naše lagodno življenje in prisili ljudi, da se spet oprimejo brezizhodnega kmetovanja, ki ga je že moj stari oče imenoval »vrtičkarstvo«, čeprav je takrat še obdeloval tri kot nogometno igrišče dolge in široke njive. Neprijetna predstava, ki pa je še vedno povsem fantastična. »Koliko kmetij v vasi ima še živino?« vprašam. S težavo našteje tri ali štiri: »Moraš razumeti, da ljudje iz zvestobe že petdeset let s težavo obdelujejo zemljo ob služba.« Vseeno se je zadnjih petnajst let prodalo veliko zazidljive zemlje. Kot že dvesto let prej je najzanesljivejši vir denarja v teh krajih gozd – toda zaradi ujm, lubadarja in neobvladljivih količin lesa nizke kakovosti tudi ne tako zanesljiv, kot je bil.

Gozd – zaradi njega sem se pravzaprav vrnil. Misel, da bi moral mesece preživeti bolj ali manj omejen na sobo v bloku kot nesrečni Italijani in Kitajci, mi je bila nevzdržna. Med drevesa nisem nikoli hodil v družbi. Vedno sem pohajkoval sam in zdelo se mi je, da je diktirano osamitev laže prenašati na njenem domačem terenu. Pri raziskovanju sem bil vedno zelo previden. Vsakokrat le malo dlje, toliko, da sem še gotovo znal do zadnje znane poti. Ta previdnost je podedovana: starejši ljudje do gozda čutijo strahospoštovanje, čeprav so v njem preživeli veliko časa – nabirali so gobe, borovnice in maline, včasih tudi precej strupene rože, ki so jih odkupovale lekarne, ali pa spravljali s pobočij les za drva, gradnjo in prodajo – niso zapuščali uhojenih poti (teh je bilo nekoč resda več, danes se nekatere komaj še ločijo od živalskih stez), da se ne bi izgubili pod neznanimi krošnjami. Zdaj se mi zdi – bržkone neupravičeno – da poznam nekatera pobočja kot svojo roko. Sicer si pa tudi pod prste ne gledam preveč natančno.

Gozd je varljiv prijatelj: četudi je med tabo in vasjo samo tanek pas dreves, se samota razširi do obzorja. Debla se hitro seštejejo in omejijo pogled; sploh zdaj, ko so bukve, hrasti in kostanji olistani, možgani hitro predpostavijo enakomerno ponavljanje gladkih sivih in razbrzdanih rjavih debel v neskončnost. Gozd se guba na vse strani kot razkošna draperija; stare zaraščene konjske poti so globoko vsekane v zemljo, nekatere so postale hudourniki; majhne vzpetine se seštevajo z neznanimi dolinami, ki so jih vdolbli brezimni potoki. Na golih, od sonca prežganih frajtah in po vrhovih se vidi daleč, na eno stran po gorenjski ravnini, na drugo v Škofjeloško hribovje, ki se tukaj začenja.

Včasih, kadar je nebo posebno modro in sije sonce na zavoje poti pod drevjem, ki raste še posebej ravno in ponosno ali krivo in slikovito, ali pa opomni, kot citat, na oddaljeno podnebje (bor, divja češnja na nekdanjem travniku, črnozelene jelke pod svetim Mohorjem, zaplata brez v neredčenem gozdu, zlatorumena gozdna trava pod častitljivimi smrekami na posesti bogatega Kranjčana), skoraj ne veš, kam bi se dal, da ti ne bi bilo treba gledati. Samo ena rešitev je, obrniti se k svojemu sopotniku in reči: »Kako romantično!« Še posebej, če kakor nedavno ob dežju veter, ki piha po dolini navzgor,  nosi oblake cvetnih lističev z jablan ali pa kadar megla pokrije oddaljene vasi po ravnini, robove gora nad njimi pa zabriše vlaga v zraku, da pomodrijo. Ob jasnem vremenu je pokrajina kot iz italijanskih renesančnih krajin, ob vlažnem pa kot s platen nemških romantikov. Če imaš srečo in se sonce in dež menjata hitro ali pa je zelo vroče (kakor letos še ni bilo), je mogoč še impresionizem. Dlje ne gre, razen morda tam, kjer se je čez neko goro, ki ji ne vem imena, v socializmu skozi drevje ostro zarezal koridor za daljnovod. Sicer pa moraš ostro modernistično potezo iskati pri ljudeh, dovolj od blizu, da začutiš robove neudobne duše. Vendar kakopak po navadi nimam, kakor danes v poslušalstvu, sopotnika, da bi se pred njim osramotil z umetnostno zgodovino.

Ker ne poznam več skoraj nikogar iz vasi, je moje patriotično čustvovanje povsem navezano na geografske in botanične značilnosti. Na njihovo stanovitnost se zanaša upanje na prihajajoče boljše čase med tistimi, ki so ostali zvesti podedovani zemlji. Njena brezbrižna vztrajnost pomirja tiste, ki tukaj prebivajo, mene pa draži. Po njej se kot tanka pajkova mreža pletejo človeške zadeve; njihova nestalnost mi je ljubša, vendar so mi dostopne samo v svoji sledi, kot poti v gozdu, prekrite z listjem in mladim drevjem.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness