Pred trinajstimi leti sem šla v Ljubljano. Še razpakirala nisem, pa so že hiteli ugotavljati, da bo treba iti. Tako kot v romanu Na cesti, ko Neal Cassady alias Dean Moriarty reče: »Sal, mor’va it in nikol’ nehat it, dokler ne prideva tja,« nakar ga Sal Paradise, tj. Jack Kerouac vpraša: »Stari, kam pa greva?« in Dean odgovori: »Nimam pojma, ampak mor’va it.« Zapreš knjigo, zapreš vrata, odpreš ušesa in Mladenović z EKV poziva k Hodaj! in Walk! Kam, za boga miloga, sem si mislila, kam? Iluzija potenciala, ta mirage, da tam nekje obstaja tisto boljše že zato, ker je drugo, se je namreč za sedanje žive dokončno razblinil.

Bojda se je začelo, ko je cesar Gaj Avgust Oktavijan s svojo vojsko prečistil Mediteran strašljivih prikazni, ki so poleg nekaj uporniških sužnjev najbolj kršile red in mir cesarstva - piratov. Obala je bila spolirana, ceste prav tako in utrujena aristokracija si je omislila potovanja. Od takrat obstaja perspektiva, da je odpotovati luksuz, rezerviran za materialno premožne. Gre za prepričanje, ki bi ga bilo treba revidirati v skladu z aktualnimi okoliščinami, zato ga dajmo.

Potovanja se asociira z oddihom, ki se zgodi s preprosto fizično oz. geografsko dislokacijo subjekta. V vsakdanjem okolju so delo, socialni stiki, skratka vsi konstituti subjektivizacije, ki pa so menda prav zato težavni. Treba se je spočiti, si nabrati novih moči, kajti penzija je še daleč ali pa nikjer.

Časi so se spremenili. To ugotavljajo misleci in to živimo vsi ostali. Opazen šift lahko za začetek opazujemo v novih oblikah dela: iz manualnih opravil, ki jih zaznamujejo ponavljajoči se gibi, izpolnjevanje enakih formularjev in fizične zmogljivosti, smo prešli v dobo kognitivnih produkcijskih faktorjev. Skupaj s paralelno digitalizacijo, ki naj bi delavcem sicer pomagala, ko jih potiska v najvišjo prestavo in jim omogoča delati vedno in povsod, je rezultat ne zgolj fizična, temveč tudi psihična iztrošenost, pospremljena z anksioznostjo. Seveda če posameznik delo sploh ima. Učinki segajo onkraj osebnih tesnob posameznika in postanejo skupni vsem.

Enako je na ravni družbenopolitičnih dogajanj: ekonomska kriza ni več problem blagostanja pač neke oddaljene države in Bližnji vzhod je bližje kot kdajkoli prej. Kamorkoli gremo, je tako. Prepričljivo se torej kaže, da je oddih od hiperakceleriranega delovanja nemogoč, pobeg od kriz vseh vrst prav tako. Ko nato potovanja v oddaljene kraje kontekstualiziramo v skladu s sedanjostjo, lahko rečemo, da luksuz ni več odpotovati, temveč ostati.

Ko sem se tako prejšnji mesec odpravljala v Barcelono, so me spraševali, kam grem. Malo njih me je vprašalo, zakaj grem. Da je preizpraševanje razlogov in perspektiv riskantno početje, je jasno. Odgovor bo namreč skoraj gotovo nekaj srhljivega ali pa bo odgovor ne vem, kar je enako srhljivo. Ko sem tako prejšnji mesec prispela v Barcelono, so me spraševali, od kod sem prišla. Malo njih je zanimalo, zakaj sem prišla.

To in natanko to je značilnost vsakega družbenega prostora. Za preizpraševanje ni časa in samozavest je prevelika, vsi so strašansko v sebi in govorijo v tri krasne, nereflektirano mečejo besede naokoli, škropijo in žegnajo tla z gostimi kapljicami direktno iz tistih svojih glav, odpirajo usta in zapirajo meje. Potem jih skrbi, ker žica menda ogroža predvsem rastlinje in živali, gospa in gospa na blagajni diskutirata, kam le bomo šli mi, ko pridejo vsi oni, saj da naša državica ni država in končno enkrat imata prav, saj resnično ni, in ne vidita, da tisti mi odhajajo, tiste one pa bodo slej ko prej likvidirali. Na drugi strani mesta gospod doktor razlaga gospodični pacientki, da naj vendar razume, da on nima časa in da če ona pač umre, bo on pač prišel na Žale poškropit, in naj torej raje kar takoj gre. Zaljubljeni pari, trojice in četvorke so postale šala družbenih konvencij in zabav. Zima je ledena, iskrena je, vsi so prehlajeni in ne moreš niti na obisk na UKC, ker imajo ukrepe, da ljudje ne zbolijo še bolj, a ne omenijo, da se jim pred vhodom sprehajajo ščurki. V resnici je vseeno, saj ni nikogar za obiskati, ko pa so prepuščeni sebi, milosti ali pa so na Žalah. Jasno je torej, da bi morali že zdavnaj ukiniti zlovešči Pandorin zakaj, saj bo argument malodane vsakič srhljiv. Prav tako je takoj jasno, da je treba iti.

A ključno: iti ne gre zamenjevati z eskapirati. Iti je na cilju distanca, zavedanje, da obstaja nekaj razen mene. Ta nekaj, ki je ta nekdo oz. so tisti oni, so nedosegljivi in takšni že pred odhajanjem. Eskapizem pa ni nič drugega kot želja biti tam, od koder eskapiram. Ker pa se kaže stanje enako povsod, je želja biti tudi povsod, zato je eskapirati že v principu nemogoče. Šla sem torej zato, ker ni kam za iti. In sem šla. Kulturni šoki so se kar vrstili. Najprej srečam mlade španske geje, ki se ponosno držijo za roke, ko paradirajo po turistični promenadi, nato lokalni mačo bolid v uličnem mimohodu nonšalantno pljune lezbijki v obraz. Ali pa je to bil neki drugi meščan na Metelkovi tistega poletja pred Gromko? Ah, kdo bi ves čas iskal vzporednice. Tridesetletni diplomiranci odhajajo po službe v Slovenijo in vice versa, na večnem erasmusu smo. Tu so vsi umetniki, tam kulturniki. Ni upanja, ni strahu ponavljamo za Borghesio, gremo in gostujemo, spreminjamo se v nomade brez domovine, denizente Tomasa Hammarja. Nekje imamo za tapase, a nimamo za zdravnika, drugod imamo za tablete, a nimamo za burek. Kdor ima burek, pa ima tako ali tako napačen priimek.

Golo premikanje nas vodi, zgolj hladni hodaj. Natanko zato gremo: ker ni kam za iti. Če je stanje nevzdržnosti povsod, razlikuje pa se zgolj v detajlih, če torej ni kam za iti, potem je v širokogledni perspektivi enako, kot če ne bi nikamor šla. A to pomeni, da se tudi kam za vrniti ni. Torej se ne.