Pismo iz tujine pišem iz samosvoje tujosti od doma. Pred časom se sem se namreč vrnil z nekajmesečnega pretvarjanja, da sem novinar. To je stopničko višje od pretvarjanja, da nisi turist, ampak popotnik. Kao turist gleda spomenike, popotnik gleda ljudi. No ja, gleda sebe, kako gleda ljudi, in se pretvarja, da je zaradi tega kaj boljši od turistov. Saj v resnici nihče bolj ne obsesira o turizmu kot popotnik. Novinar sicer to počne podobno, le da je pretenzija še hujša: v življenja in svet drugega se ne vtika zase, ampak kao za druge. Potem je tu še umetnik in aktivist in vsi na nek način skozi nesrečo drugega osmišljamo svoj obstoj.

Bil sem na severu Iraka na avtonomnem področju kurdistanske regionalne vlade. Prijatelji so bili zaskrbljeni, družina niti ne toliko. Najbolj me je nasmejal prijatelj Miha: »Ne se bat Islamske države, oni ti lahko samo glavo odrežejo. Bolj se boj teh naših psihičev, Pahorja pa Erjavca. Če te bodo aretirali, te bodo šli reševat. Celo življenje boš umiral od sramote.« Prav je imel. Poleg smrti je največja grožnja, da si slaven v Sloveniji.

Seveda sem se pred vrnitvijo domov želel sinhronizirati in tako tudi na lastni koži izkusiti avtentičnost Evrope. Saj to je begunska kriza..., iskanje Evrope. Imigranti, begunci prebežniki, kakorkoli že, iščejo isto kakor mi. Begunci iščejo Evropo, ki je interpretirana kot zagotovilo za določene predvsem materialne svoboščine in mi jo prav tako iščemo kot idejo in vrednoto.

To se mi zdi največja ironija pri vsej tej »No Borders« orgiji: Na tej strani meje ne verjamemo v meje, to je ultimativni dosežek meje. Po drugi strani begunci drvijo iz podobnega razloga: Ker je meja, ki ločuje njihov svet od našega. To je vsa poanta. Če ne bi bilo meja, ne bi bilo beguncev. Kot popotnik obsesira s turisti, »No borders« ljudje obsesirajo z mejo. Ravno to vzpostavljanje meje nas žene ... no ja, na mejo. Da bi Evropa, o kateri so jim govorili v šoli, zares obstaja, če ne to, pa da bi jo vsaj vzpostavili. Evropo, se pravi mejo med nami in orientalci. Med tistimi, ki ne verjamejo v meje, in tistimi, ki za njih umirajo. Resnično noben ne verjame v idejo Evrope kot anarhist, nihče ne naredi toliko zanjo kot aktivist.

Nekaj tednov sem preživel na pravem Bližnjem vzhodu. V Grčiji, edinem kraju, kjer Evropa ni malikovana. Bil sem v Idomeniju, kjer še vedno tabori nekaj tisoč ljudi, prepuščenih samim sebi. Grška država je dvignila roke. Niti jim ne pomaga niti jih ne ovira. Za njih skrbijo mednarodne nevladne organizacije in »neodvisni« prostovoljci. Zaradi pritiska Evropske unije je Grčija sicer vzpostavila neke »hot spote«, a država je slabši skrbnik kot nevladni sektor. Nevladni sektor pa je itak beden, pravo legitimnost delajo samoorganizirane skupnosti. To je to. Samoorganiziranost kot ultimativna stopnja legitimnosti. To je prvi stik beguncev z Evropo. Ambivalentnost države in mesijanstvo naroda. Najslabše in najboljše na istem mestu.

Idomeni je zeitgeist, totalna aktualnost. Angelina Jolie je prišla, čeprav je ni noben videl - bojda so jo zdravniki brez meja potihem odslovili, ker so Združeni narodi bedni. Aktivisti smo tudi vihali nos, ker pač ne kuha juhe in nima pravice do glasovanja. Potem se je tam klatil še Ai-Weiwei, umetnik, ki pa prav tako ne kuha juhe. Čisto čisto na koncu so tu še begunci. Vsi smo bili tam zaradi istega razloga. Krivda in beg v iskanju Evrope. Za begunce je boljši svet dozdevno za mejo oziroma vsaj imajo idejo, za katero se lahko žrtvujejo. Potem je tu juha legitimnosti. Saj ne rečem, juha je kul. Topla in gosta. A ravno ta juha vzdržuje status quo, je simbolna gesta, vsi smo jo dojeli kot tako.

Aktivisti smo se tolažili, da nam juha daje legitimnost za ... aktivistične aktivnosti. To je anarhistov paradoks, čez dan se dere na novinarske prostitutke, ponoči piše press release in pritožbe na uredništva. Tudi sam sem kuhal in pil iz juhe legitimnosti. Slabši sem od njih, saj nisem verjel v juho, pa sem jo vseeno kuhal in pil. Saj nisem pil zase, ampak za druge. To je najbolj slastna juha.

Saj ne rečem, juha je kul. Aktivisti s prostovoljnimi prispevki priskrbijo za okoli pet do deset tisoč obrokov. Kar je nadvse impresivno. Juha je nadvse simbolna, napolni želodec, osmisli Nemca, beguncu pa da vedeti, da Evropa dobrih in čutečih res obstaja, da se splača bivakirati pred divjimi Makedonci, vratarji Evrope.

Nisem srečal begunca, ki bi bil tako jezen na Evropo kot Nemci. Po mojem vtisu begunci kar razumejo razmere, če kaj, jih čudi, da so jih do sploh toliko sprejeli. A Nemci so pretreseni. Ko sem hodil po taboru, so bili daleč najbolj obupani obrazi nemški. Noben Sirec ni tako jezen na lastno vlado kot Nemec, vsemogočna Angela pa je reva, ker se pretvarja, da je suverenost Makedonije ali Srbije resna stvar. No Borders!

To je stvar te nemške juhe. Pred tem jo je kuhala mednarodna zasedba, tako da verjetno po krivici posplošujem. To je bil mednarodni projekt, čeprav sem bil nekaj dni skoraj edini nenemec. Pač sovpadalo je z nemškimi študijskimi počitnicami. V anarho-nemški avtoritarni neavtoritarnosti in sistematični protisistemskosti me je neka Nemka napizdila, naj ne govorim nemško, ker je skupščina odločila, da je »uradni« tabor mednarodni. Sploh ne znam nemško. Bil sem edini nenemec tam, le na eno vprašanje sem odgovoril z »ja«. To je Evropa, tisoče ljudi tabori z željo po Nemčiji, jaz pa sem lučaj stran taboril z nekimi Nemeci, ki mi grozijo, naj ne bom preveč nemški.

Pa smo spet pri juhi legitimnosti. Razdeliti tisoče obrokov je zalogaj, vrsta - je odločila skupščina - mora biti vzdrževana za vsako ceno brez izjem, kdor se vrine, pa naj bo na robu podhranjenosti, naj bo brezkompromisno izločen in poslan na začetek vrste. Pa saj sem skušal načeti ironijo svetosti vzdrževanja vrste. A to je bila prava, samoorganizirana in legitimna vrsta. Reševanje Evrope nima prostora za ironijo.

To pismo nastaja v Sloveniji. Ampak to je bila vredna izkušnja. Pismo izhaja iz krivde. Iste razmere so za begunce med najtežjimi preizkušnjami v življenju, meni in Angelini Jolie pa vredna izkušnja. Vse za osebnostno rast al neki.