Jebi se Jonathan Galeb

»Eleven transport cards, one fare on each« – stari prodajalki v hibridu trgovine in trafike pri izhodu iz letališča poskušam razložiti, da ne želim ene kartice z enajstimi vozovnicami, pač pa enajst kartic, na katerih je po ena vozovnica. »Everyone one card« – ja, razumem, vsi bi lahko uporabili eno kartico, vendar bomo v mestu en teden in gotovo ne ves čas skupaj. »Speak Russian?« – no, pa smo tam, kjer ni muh. Natančneje v Talinu, glavnem mestu Estonije. 

Talin ima majhen srednjeveški center, ki se ga da obhoditi v četrt ure. Preostanek sicer polmilijonskega mesta se precej hitro prelevi v predmestja. Center mesta je lep, čeprav morebiti malo dolgočasen. Večji šok bo slovenski popotnik doživel, ko bo v naključnem lokalu naročil pivo, katerega cena se začne pri petih evrih, le redko štirih in pol. Vem, katastrofa. Tudi restavracije so precej drage, kar človek težko razume glede na to, da večinoma ponujajo krompir, rdečo peso, vložene ribe in meso – tako ali ionako. 

Vsaj meni je bila highlight estonske gastronomije mala čokoladna slaščica, ki ji Estonci pravijo kohuke. Gre za skuto, ki vleče na cheesecake, oblito s čokolado in nadevano z raznoraznimi zadevami. Briljantna stvar, ki pa je obenem simptom nekega širšega problema estonske družbe – paradoksa, ki velja tudi za veliko drugih držav bivše Sovjetske zveze, in to je zapleten odnos do Rusije. Na najbolj osnovni, deklarativni ravni Estonci Rusov ne marajo: niso jih marali za časa carjev in imperija, niso jih marali za časa Stalina, ne marajo jih zdaj. 

Vse, kar je dobro, je estonsko – za pravkar omenjeno slaščico recimo trdijo, da je povsem estonska pogruntavščina. Toda po drugi strani se je masovna industrijska proizvodnja takšnih čokoladic začela v Sovjetski zvezi in poznajo jih tudi Rusi, ki ji rečejo sirok, baje jih je moč kupiti celo na Madžarskem. Poanta ni v tem, da gre v resnici za rusko sladico, gre za to, da je ta esenca čiste estonskosti, ki se stoletja upira ruskemu barbarstvu, pač mit. Problem pri tovrstnih mitologijah je, da brž privedejo do rehabilitacij raznih likov, ki ne bi smeli biti rehabilitirani, toda, kar je verjetno še huje, informirajo politične odločitve.

Pri tem v resnici ne gre toliko za zunanjo politiko – ključnejši je odnos do ruskih manjšin, za katere se v baltiških državah na primer zdi, da živijo v popolnoma drugačnem svetu kot večinsko avtentično prebivalstvo. Ne pretiravam, njihova medijska krajina je popolnoma ločena. Toda – če bi želeli resneje načeti ta problem, bi potrebovali več časa, jaz pa bi moral v Estoniji verjetno prebiti več kot teden dni, zatorej zaključimo s tem, da je stik ruske kulture z baltiškimi sila kompleksna in zanimiva stvar, ki družbo in kulturo preči na veliko nivojih, pa jo je vseeno težko zapopasti.

Rekli smo, da pivo v Talinu stane pet evrov ali več. Toda ste že kdaj slišali za legendo o Fincih, ki ga hodijo žingat v Estonijo, ker je alkohol pri njih tako nečloveško drag? No – legende držijo. Talin in Helsinke ločuje slabih 90 kilometrov morja, ki ga prečijo redne trajektne linije. Trajekt, ki sicer pluje dobri dve uri, je izjemen. Ima deset nadstropij, ki so opremljena s pubi, restavracijami, kazinoji, ni da ni. Še več, v vsakem nadstropju je več odrov z živo glasbo. Gre pač za dobro naoljeno biznis mašinerijo, ki mora biti precej dobičkonosna. Ljudje žurajo, babice zapravljajo svojo penzijo na slot mašinah, influencerji ostremu in ledenemu vetru navkljub pozirajo na palubi. Booze cruise pač, samo da za razliko od krožne vožnje ta ladja dejansko nekam pripelje. 

Helsinki so mesto, narejeno za ljudi, ki se jemljejo precej resno – urejeno in morda na momente nekoliko enolično. Morda vtisu botruje dejstvo, da sem bil tam v soboto in sem videl več porok, kar je vključevalo večje število kravat. Obenem gre za precej drago mesto. Imajo pa precej dober sistem javnega prometa, tako da ajde, plusi in minusi. Prva postaja je tržnica. Evo, začnem z nekim krofom, polnjenim z jabolki, sliši se kul. Naredim en grižljaj, nakar »vuššš pft pft«, nekaj plane mimo mene – kot da bi se čas ustavil, ugledam, kako je galeb sunil moj krof. Fak. Ne vem, kako naj to ubesedim, ampak nekaj bednega je na mestu, kjer so galebi tako požrešni in obupani, da poštenim ljudem ob treh popoldne iz rok kradejo sladkarije. Fuck off, res, pa krof je bil štiri evre. 

Drugi poskus, zaprta tržnica. Takoj ugotovim, zakaj mi gre cela reč na živce – in ne, ne zato, ker sem hejter – vsa tržnica je ta turistični hibrid, kjer sicer so kao neki štanti, na katerih prodajajo neke izdelke za v špajzo, vendar je fokus očitno na že pripravljeni hrani, ki je očitno namenjena turistom. Da je hibrid, je nateg, ker potem izpade, kot da si one with the locals in si na tržnici, kar mlade hipurje, ki so itak edini, ki si lahko neironično privoščijo Finsko, seveda očara. Ampak v bistvu nisi, ker na tej tržnici ni videti ali slišati niti enega Finca, pač pa samo Nemce in Američane. Ampak ok, če smo že tle … Kupim si jelenovo pito, kao nekaj avtentičnega. Iskreno, pač neslano mleto meso v kruhovem žepku. Not impressed. Mogoče sem hejter, in ja, verjetno sem bil še vedno precej užaljen zaradi krofa, ki pa je bil dejansko dober. 

No ok, vseeno je treba izkoristiti ta dan – s kolegom ureževa strumen ritem in preostanek dneva šetava. No, in na tem mestu zdaj ta »konec dober vse dobro« moment: dobri dve uri pred trajektom nazaj ugotoviva, da najina dnevna karta za tramvaj pokriva tudi mali trajektič do bližnjih otokov s starimi vojaškimi utrdbami in muzeji, kar je, to je treba priznati, precej kul stvar. Ne toliko otoki in vojaške utrdbe kot to, da je javni promet predvidljiv, zanesljiv in enostaven za uporabo. 

Še eno stvar je treba povedati, ki velja tako za Estonijo kot Finsko. Dan je poleti preklemano dolg, pozimi pa preklemano kratek. Recimo. Prvi večer v Talinu sedimo na pivu. Model naenkrat zabije: »Ok, počasi plačamo, pa gremo spat.« Prisegel bi lahko, da je ura sedem, pa je bila dejansko deset. Zares temno tak čas postane šele malo pred polnočjo, svetli se že pred četrto. Čeprav to zveni kul – pa še to ni nujno, ker je težko iti spat, pride z neizprosno in neizbežno ceno dolgih noči pozimi. Da moraš ves čas jesti vitamin D in kupovati drage svetilke, da svoje možgane prepričaš, da je jutro, čeprav je zunaj trda tema, je morda dober indic, da neko okolje ni najprijaznejše. V isto smer vodi pomislek, da na teh koncih še v začetku junija potrebuješ plašč in dolge hlače. 

Skratka, ti kraji niso prav hudo zanimivi – morda vsaj ne za moje oči. Toda tudi lokalno prebivalstvo na trenutke deluje prav zdolgočaseno. V času našega obiska Talina je bila v pristanišču zasidrana neka ameriška grdosija, neka velika vojaška ladja – okej, kul, ladja kot ladja. No, na majhen polotok nasproti pristanišča so se valile trume Estoncev, da so lahko ladjo fotografirali. Morda s svojim zaključkom pretiravam, ampak vse, kar sem si lahko mislil, je: »Kaj res nimate kaj boljšega za početi sami s seboj?« Odgovor, bi rekel, je ne, ker je Talin, jebi ga, precej dolgočasno mesto. Sem pa seveda tudi jaz slikal ladjo. Tko je, ampak jaz sem to storil ironično.