Jesen v močvirjih militarizirane cone

Oddaja
25. 10. 2021 - 13.30

Litovski mediji so pred začetkom jeseni, natančneje v torek, 7. septembra, pozvali državne oblasti, naj novinarjem-poročevalcem omogočijo dostop do meje z Belorusijo, da bi lahko poročali o ravnanju 

O novih razsežnostih poljsko-beloruskega migrantskega šaha
 / 4. 11. 2021
policistov, ki patruljirajo na meji. Devet medijskih organizacij je na litovskega predsednika, premierko in ministrstvo za notranje zadeve naslovilo pismo, v katerem so naznanile, da prepoved dostopa do obmejnega območja »močno omejuje pravico medijev do prejemanja in širjenja informacij o pushbackih migrantov, pomembnih za javnost.«

Litovski zunanji minister pa je zaprosil za odziv Evropske unije na trenutno »migracijsko krizo«, ki naj bi jo spodbudila dušmanka Belorusija, in s tem dopisal še nekaj povedi k zgodbi o zlorabljanju ljudi za namene meddržavnih prepucavanj. Litva in Poljska sta namreč nova evropska hotspota. To je tudi izgovor za uvedbo izrednih razmer v obeh državah in spremembe zakonov v Litvi, s čimer je ta država pushbacke naredila za del svoje uradne politike. Spremenjeni Zakon o pravnem statusu tujcev legalizira avtomatični pripor nedokumentiranih ljudi, ki prečkajo mejo. Določa tudi, da se prošnje za azil sprejemajo le na uradnih mejnih prehodih ali veleposlaništvih, v resnici pa nobena od teh možnosti ni izvedljiva. Tako so na litovski strani meje po novem žice, policisti pa preslišijo prošnje za azil ljudi, ki jih po zadržanju v centrih za tujce in ostalih kempih deportirajo iz države. V tem cirkusu je Frontex, ironično rečeno, »the good guy«, saj za razliko od litovskih oblasti ljudem omogoča prevod uradnih dokumentov, na podlagi katerih jih izganjajo iz države. Opresijo jim, torej, prevedejo. Tudi če komu uspe vložiti prošnjo za azil, je ta večinoma zavrnjena. Litva torej odstranjuje vse po spisku, tudi Afganistance, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice izdalo začasni ukrep proti deportaciji Afganistancev, ker, bože mili, verjetno berejo novice.

 

Begunski kemp Rudninkai  se nahaja na mestu nekdanjega vojaškega vadbišča, na litovski ravnici, obdani z vlažnim, mokrim gozdičkom in malimi močvirji. Kemp je eden od treh večjih, ki so prišli na slab glas, saj so pogoji bivanja v šotorih in okolici nehumani, policija brutalna, vladajo pa izkoriščanje, zakon močnejšega, kot tudi spolno nasilje. Ob prihodu nas dočakata kordon vojakov, oklepnih vozil in policistov s psi ter dvojna ograja, meja pred skupino sto petdesetih migrantov, ki protestirajo in vzklikajo: »Freedom, freedom.« To je zgolj eden izmed protestov, ki že mesece in mesece potekajo v kempu. Tam so večinoma zaprti Iračani, Afganistanci, Pakistanci, podsaharski Afričani ter Kurdi. Povsod so kartoni z napisi »Hvala Litva«, »Spustite nas ven«, »Nismo kriminalci« in podobno. Vzklikanje traja, dokler večina ne omaga pod globalno segretim litovskim soncem ali dokler jih ne zmrazi, vmes pa policisti z avtomatskim orožjem in psi večkrat obhodijo kemp, oglašajo se tudi droni in sirene. Ker z begunci ni dovoljeno komunicirati niti vstopiti v ograde, je nemogoče izvedeti kaj več. 

Videti pa je bilo, da vojaki povečini lenarijo in čakajo, da prostovoljci razdelijo kosilo. Rdeči križ resda tja pošilja prostovoljce, a ti včasih nimajo kaj početi, saj podizvajalsko podjetje za pripravo in transport hrane, ki ga je najela država, zamuja tudi po 3, 4 ali 5 ur. Zajtrk je kdaj pa kdaj tudi ob dveh popoldne, kosilo pa ob šestih ali sedmih zvečer. Vsebina kosila: otroška pest razkuhanega riža, natanko pet rezin kumare ter nekakšen mini polpet, ki je videti kot napol surovo drobovje. Vegetarijanska opcija je enako depresivna kot mesna. Hrano za po 10, 15 ali 50 ljudi hkrati prevzemajo predstavniki začasnih skupnosti, prvi pridejo po hrano in tako po vrsti, za nekatere včasih ne ostane nič. Vedoč vse to, nas je vojska tudi poslala iz šotora za deljenje hrane, preden se je vrsta zaključila, s komando: »Od tukaj naprej bomo pa mi prevzeli.« 

Tako smo na ukaz odšli, medtem pa je 800 ljudi ostalo za rešetkami in ograjami, v kempu, ki je del mejnega režima, kot so to tudi zunanje meje po celotni dolžini Belorusije, Litve, Poljske, pa tudi preostanku Evrope in Balkana. Ob poljsko-beloruski meji raste najstarejši gozd v Evropi, z močvirji in mokrišči, bizoni, volkovi in merjasci. Ponoči se temperatura spusti pod 0 stopinj, dežuje in piha, a to so le prvi jesenski dnevi in vreme se bo še precej poslabšalo. Ljudje, ki so v tej coni, jedo listje in pijejo vodo iz umazanih luž. Umirajo zaradi ozeblin. Utapljajo se v močvirja ali reke. Na teh območjih jim ne more nihče pomagati. Aktivisti, novinarji ali reševalci do tja nimajo dostopa. Nekateri vaščani, ki živijo v vaseh znotraj te cone, hodijo v gozd s hrano in oblačili, nekateri pa ponoči prižigajo zelene luči na oknih svojih domov in tako pokažejo, da je hiša varen prostor, kjer folk lahko kaj poje in ostane nekaj časa. To je vse, kar vaščani lahko storijo.

 

*****

 

Že avgusta so bile litovske noči v kempu hladne, a mraz ne bi bil problem, če ne bi bil problem mejni režim. Migranti, ki trenutno živijo v šotorih kempa Rudninkai, naj bi bili pred zimo premeščeni v zapuščeni popravni dom Kybartai

Litovski aktivisti so se na razmere v kempih in na meji odzvali z zahtevami po upoštevanju mednarodnega prava, zagotavljanju varnosti ljudi in načelu nevračanja v Belorusijo, saj je dolžnost mejnih straž, kjerkoli naj bi te bile, da prosilcem za azil omogočijo vložitev prošnje za azil. Za nedeljo, 7. novembra, pripravljajo protest, ki ga je navdihnila slovenska akcija »Ne gremo se vaše vojne«

Večina beloruskih aktivistov je v zaporu. Evropa postavlja žice in se javno zgraža nad režimi, kot je Erdoğanov, ki jih skrivaj izdajalsko podpira. Turški predsednik v zameno za evre zadržuje migrante, denar pa porablja za orožje, da lahko strelja na Kurde. Kurdi se borijo nazaj, nekateri pa se odpravijo prek Belorusije v Evropo

Zdaj je že konec oktobra, Rudninkai še ni povsem zaprt, nekatere ljudi so preselili v Kybartai. Na sezname pogrešanih in mrtvih se vsak dan vpisujejo nova imena, SOS-linije pregorevajo s prošnjami za nujno pomoč. A za razliko od Belorusije, kjer ni azila, ni nevladnih organizacij in odloča samo država, sta Poljska in Litva državi znotraj militariziranega, temnega, vlažnega in smrtonosnega močvirja, poimenovanega Evropska unija. Kdo bo tam prižgal zeleno luč?

Iz Litve pa v eter RŠ - Saša Hajzler

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness