Kako pa kaj berlinske galerije?

Kako pa kaj berlinske galerije?

Mnenje, kolumna ali komentar
24. 1. 2013 - 13.00

Čeprav se je sprva zdelo, da bo moja mesečna rezidenca v Berlinu vsaj v prvi polovici januarja bolj na redko posejana z dogodki, se je takoj po mojem prihodu šum raznolikih zvočnih praks hitro zgostil v raznolike prostore in predele Berlina. Berlin je še vedno mesto, v katerem se vzporedno, druga ob drugi z občasnimi prelomi in sozvočji odvijajo številne scene, temelječe na različnih zvočnih estetikah in praksah, na različnih prostorih, organizacijskih vzorcih in mehanizmih, ki so predmet mojega motrenja v času bivanja v njem. Moj fokus je seveda reduciran predvsem na zvočne prakse, ki jih berlinska scena v zadnjih letih pojmuje kot echtzeitmusik, s terminom, v katerem se soočajo svobodno improvizirana glasba, sodobna klasična glasba, sodoben jazz, elektroakustična glasba in zvočna umetnost. V tem Berlin še vedno ostaja verjetno najbolj atraktivna urbana sredina, ki vsak dan ponuja več vsebin, kot jih lahko ena oseba konzumira, s tem pa od nje terja izrazito selektivnost, izbirnost, ki seveda določa podobo tega javljanja.

 

Začenjamo ga z obiskom razstave v znanem berlinskem muzeju za sodobno umetnost Hamburg Banhof Museum, ki poleg stalnih razstav Josepha Beuysa in posamičnih del sodobnih avtorjev, kot je denimo Ryan Gadner, samostojne razstave nemškega umetnika Martina Hon in  zbirke del Andyja Warhola, Cyja Twoblyja, Roberta Rauschenberga in drugih, v kateri se našim ušesom in očem nastavi video dokument znamenitega pionirskega večmedijskega dela Roberta Rauschenberga '9 Evenings'. Projekt je l. 1966 Rauschenberg zasnoval skupaj z inženirjem Billyjem Klüvertom in njegovo ekipo, zraven pa povabil deset umetnikov iz polja glasbe in plesa, ki so tesno sodelovali z ekipo znanstvenikov in inženirjev ter ustvarili devet znamenitih večerov večmedijske umetnosti z drznimi in zvedavimi spoji tehnologije, znanosti in umetnosti. Središče devetih večerov je predstavljal posnetek znamenite izvedbe elektroakustične kompozicije Johna Cagea 'Variations II', ki jo spremlja tudi krajši in zanimiv dokumentarec o nastajanju tega dela.

 

Naša glavna pozornost pa se je usmerila na prvo skupno razstavo pokojnega nemškega zvočnega umetnika Rolfa Juliusa in mlajše švedske umetnice Nine Canell. Oba se osredotočata na male, intimne, vsakdanje objekte, ki jih postavljata v prostor in ga markirata s svojimi subtilnimi minimalističnimi intervencijami: Julius preko vmesnega prostora med objektom, sliko, fotografijo in zvokom, Nina Canell pa preko poetičnosti svojih skulptur, ki jo razpre skozi dekonstrukcijo vsakdanjih objektov in različnih materialov. Na sledi šumu nas je pot popeljala tudi v manjšo privatno galerijo Mario Mazolli, ki se že vrsto let osredotoča predvsem na zvočno umetnost. Tokrat je svoje novo delo 'Luftkrieg' tam razstavljal italijanski umetnik Roberto Paci Dallo, ki preko izvornega medija zvoka vstopa v svet skulptur, videa, instalacij, glasbe, zvočnih krajin, interaktivnih del, kartografije in psihoakustike, svet, ki ga Dallo sam poimenuje dramaturgija medijev in gledališče poslušanja. 'Luftkrieg' nadaljuje njegovo raziskovanje tem vojne, fašizma, nacizma in judovske kulture, navdih pa je Roberto Paci Dallo našel v delu znamenitega sodobnega nemškega pisca G. W. Sebalda 'Luftkrieg und Literatur' ali v angleškem prevodu 'On The Nature of Destruction', ki se ukvarja s temo zavezniškega bombardiranja Nemčije v drugi svetovni vojni, tišino in potlačenostjo kolektivne travmatične izkušnje. Če jo Sebald obravnava na ravni literature, jo Dallo razpira skozi svoje zvočne skulpture, video in interaktivna dela.

 

Ironično nas pohajkovanje in prisluškovanje berlinskim galerijam vodi v galerijo DAAD, ki stoji ravno v bližini Check Point Charlie. V njej se je predstavljal mlajši mehiški umetnik Israel Martinez z delom 'Spent Time, Waste Time', s serijo samosvojih vizualnih terenskih posnetkov, ki v sebi združujejo zvočno prakso field recordings in medij videa. V delu se Martinez osredotoča na raznolike trenutke vsakdanjosti in jih razpre preko zvoka in slike, denimo na postajo za vlak, umetni val za surfanje, na ulične glasbenike in na najbolj imenitno v seriji, triptih treh minljivih vsakdanjih dogodkov, na jutranje britje, odročni vodni kanal ob cesti in na prostorno halo mestne hiše. Skozi dela tako utripajo ritmi urbanih sredin, socialna komponenta in minljivost vsakdanjih gest, mimobežnih trenutkov in odročnih prostorov. Zadnji galerijski postanek nam je ponudila galerija Errant Bodies Project Space, ki trenutno gosti simpozij 'Dirty Ear Forum', katerega del je tudi naš skladatelj in večmedijski uemtnik Tao G. Vrhovec Sambolec. Tam so predstavili tudi novo knjižno izdajo, imenitno knjigo 'Almost Nothing with Luc Ferrari' o pokojnem francoskem skladatelju Lucu Ferrariju avtorice Jacqueline Caux, ki nam v angleškem prevodu prvič prinaša intervjuje s skladateljem in njegovo serijo namišljenih avtobiografij. Ob predstavitvi knjige in branju odlomkov namišljenih biografij s strani vodje Errant Bodies založbe in galerije, znanega zvočnega umetnika in teoretika Brandona LaBella, je dogodek gostil tudi Ferrarijevo ženo Brunhild Ferrari, ki je predstavila svojo novo zamaknjeno elektronsko kompozicijo, ki je nastala na podlagi zvočnega arhiva njenega moža.

 

V vmesje med obiski galerij z zvočno umetnostjo in raznoterimi koncertnimi prostori se je v Kreuzbergu v dvorano Hau 2 prikradla berlinska premiera plesne predstave znamenite Meg Stuart z naslovom 'Build To Last'. V njej Stuartova pet plesalcev/performerjev sooči z zvočno silo kolaža simfoničnih orkestralnih skladb, ki se raztezajo od klasike, romantike pa vse do sodobnosti. V interakciji s telesom in gibom se ta sila na odru spremeni v klišejske reakcije in interpretacije, ki pa v razvlečeni, dvourni predstavi ostanejo ujete znotraj sebe in ne predrejo površine klišeja, temveč ga v najboljšem smislu občasno zgolj zabavno ironizirajo.

 

Pismo je pisal Luka Zagoričnik.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kako pa kaj s slovensko "sceno" povezani ustvarjalci, "diaspora", gastarbajterji, itd.. se pravi tisti, ki so na različne načine povezani z našimi odri in galerijami... bodisi glasbeniki, ki veliko nastopajo pri nas, ali domači ustvarjalci ki so se v Berlinu začasno naselili..

deloma tukaj, bo pa še- sicer je bil to enovit prispevek, nato uredniško razdeljen na dva dela ...

 

http://www.radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/%C5%A1um-berlina

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.