V mesto brez koles se čez edini most pripelješ z avtobusom ali vlakom; lahko prideš pa tudi z biciklom, a ga moraš prej ali slej v obupu zakleniti. V Benetkah, v oazi kičaste romantike, ki baje stoji na kraških kolih, je marsikam treba predvsem peš, v vsakem primeru pa nad vodo. Za časa beneškega maskenbala, ki traja celih 21 dni, se gneči izogniti enostavno ne moreš.

Prve stvari, ki najprej zmotijo motreče oko, so stara pročelja palač, nasajena direkt nad vodno površino – male ulice z malimi prehodi in malimi trgi in malimi restavracijami; solatno razporejeni štanti z instant maskami, nepreštevni mostovi, čolni, gliserji, gondole pa seveda in predvsem turistična masa, v katero so zamešane maske in v katero sem bil zamešan tudi sam.

Beneške maske se po tradiciji oblačijo razkošno, kičasto in napihnjeno - aristokratsko pač – in s tem obujajo aluzije na stare, imperialne Benetke, kjer so vsi ljudje nosili čevlje s peto, lasuljo in bele dokolenke, se pretepali s hrvaškimi pirati in trgovali z beneškim steklom in bogsigavedi s čim še. V današnjem času je navada karnevaliziranja postala nekakšno medlo obujanje aristo-buržujskih časov in glede na to, koliko te košta ena pustna zafrkancija v Benetkah, si lahko samo omenjen finančni rang zadevo privošči. Samostojnega in kreativnega izdelovanja mask se lotijo le redki; tisti, ki si najem maske, kar stane nekaj 100 evrov na dan, lahko privoščijo, so pa kar pogosti.

Nasploh se zdi, da v zunanjem, zunajbenetkarnem svetu ne obstajajo Bosna, Ukrajina ali Venezuela – obstajajo samo Benetke in beneški teater. Ta se začne že okoli šestih zjutraj, ko na trg onega Marka pridejo našemljenci dočakat sonce, nato gredo lokalci na šiht, turisti jest in spat, vsi skupaj pa popoldne ali zvečer pridejo nazaj na trg pozirat. Pust v Benetkah ni fešta kot pri nas, kjer se zakrofimo in zapijemo; navidezno elegantnost in svečanost poskuša ustvariti vsakdanji karnevalski dogodek na trgu onega Marka, kjer so na dolgi pisti vsak dan predstavitve mask, pa še kakšen glasbeno teatralen vložek se zgodi. A zastonj lahko gledaš le od 50 metrov dalje; za bližino eleganci in ekstravagantnosti moraš odšteti pet evrskih, potem pa smeš sesti še za plastično mizo. Sam dogodek prepriča samo prepričane, v osnovi je pust in pusti v ustih predvsem pepel, pomešan s slanim zrakom.

Prava zabava se zgodi zvečer, ko se po izpraznjenem mestu potapljaš v zmešnjavo arhitekture, iščeš sledi subverzije po stenah in plakatih, ko za vsakim vogalom ponavljaš gesto vleke zemljevida iz žepa in se nasploh prepuščaš melanholičnosti alkohola in morja. Mesto ponoči živi drugače. Utrujene in puste obraze dnevnih turistov zamenjajo mladi in sveži obrazi v improviziranih maskah, ki v tropih bezljajo v vseh možnih smereh. V času karnevala se dogodi kar nekaj nočnih fešt in sam sem naletel na eno, ki je bila na plakatu ponazorjena z Anonymus masko. Dogajala se je na kar velikem trgu, koder je vrtel svojo glasbeno izbiro neznani DJ, pod odrom pa je poplesavala, travico kadila in pustovala kaka 500-glava množica. Štima glasbe je bila pregovorno italijanska: čim manj kitar in čimveč rootsa, 2-tona, ska-jazza, dancehalla - šank pa je bil drag za popizdit. Dobro, da nas je dr. Keber naučil, da je treba v trgovino pred deveto.

Sicer so trgovine poceni, union v pločevinki je okoli 80 centov, laško 1 cela 16, krožnik originalne pašte pa se najde tudi za 10 evrov. Restavracije niso posebej dražje kot ljubljanske krčme, najdeš pa tudi tiste zasoljene. Rekorden je bil zapitek med deževno ujmo: 27 evrov za 3 šalice čaja in eno Morettijevo pivo. Sicer penalijo Venecijani tudi turističen davek; prvih pet dni, kolikor si v mestnih hotelih, plačaš okoli 20 odstotkov ekstra. Mestni čolno-bus te okrade vsakič za 7 evrov, pa če se pelješ samo 50 metrov naprej do naslednje postaje, in sumil sem, da se lokalci mirno švercajo in pustijo plačevanje nam, turistom.

V Italiji, kjer so ray banke družbena realnost, in v Benetkah, kjer prej zaudarja po parfumih kot po kanalih, pa znajo biti tudi šovinistično čistunski. Najprej ne vem, pod katerim zakonom ali dejanjem jim je uspelo z ulic zmetati vse prosjače in potujoče ulične umetnike, ki bi definitivno popestrili dogajanje. V hotelih in restavracijah so delavci prav po srednjeveško poceni sila azijskega ali afriškega rodu. S turisti občujejo samo lokalni poligloti. Dočim mnogi Italijani živijo v dobri veri do boga, pa so večino cerkva spremenili v galerije, koder se menjajo valovi turistov tako naglo, da mora cerkveni delavec včasih tudi dvakrat ali trikrat na uro menjati kupljene molitvene svečke, ki jih z mirno roko in vajeno kretnjo puli iz stojala in meče v bližnjo pločevinko za smeti.

Če se Slovenija sooča z begom možganov, je od mladega telesa Benetk ostalo samo črevo od želodca do rektuma; lokalni Veneti so v povprečju že v penziji, vsaka peta hiša je prazna, vsaka tretja pa naprodaj. Zato čujte, brezposelni in brezdomni: Benetke bodo kmalu godne za masivno skvotiranje! Torej če v Benetke ne greste ravno kupovat čevljev, ki so mimogrede poceni, in če ne greste gledat Ernsta, Dalija in Picassa v galerijo Pegice Guggenheim in ste bolj za ulico in take fore, se namerite v naslednje beneške skvote, od koder lahko začnete z akcijo: študentski skvot Ca' Tortuga Occupata, Laborattorio Occupata Morion, Centro Sociale Occupato Pedro, Centro Sociale Rivolta, SALE Docks ... in tako dalje. Naj omenim še neodvisni radio Sherwood, ki italijanskim političnim osekam in plimam kljubuje že 35 let.

Da je mesto, če odmislimo vso turistično in oportunistično marketinško navlako, čisti potencial za kulturno socialno skvotersko akcijo, je ob času beneškega festivala dojel Biga.