Od mojega zadnjega obiska v rodne ZDA je minilo štiri leta ... Štiri leta osebne rasti in nazadovanja, štiri leta spremenjenih, a žal še ne opuščenih navad. Med pomembnejše preobrate v tem oziru gotovo sodi zamenjava doma skuhane turške kave z jutranjo kavo in čikom v nepretencioznem kafiču na ploščadi v domačem blokovskem naselju. Ker pa je slednji družbeno-potrošniški ritual čvrsto vezan na urbano etnografijo Slovencev, sem si že pred odhodom začel beliti glavo z vprašanjem, kako ga bom rekreiral v domačem Elmhurstu oz. v predmestju Chicaga, ki ga dejansko imam v mislih, ko rečem, čisto in samo iz praktičnih razlogov, da prihajam iz Chicaga.

Najprej kava. Podaljšana črna kava, če smo natančni. Tako kot espresso, samo da vodo večkrat potegneš čez iste zrnce, da na koncu nastaja malce večja količina napitka, ki je bolj grenkega okusa. V izogib morebitnim kratkim stikom med zelo različnima kulturama kave sem že v štartu opustil iluzije o uporabnosti deskriptivnega italo-gleškega kavnega linga in stavil na »espresso«, ki pa jo ja pozna vsak, ki mu oz. ji je job servirati kavne napitke.

No, s tem pa je tako: poleg notranje opreme in družbenega stanu klientele je skoraj edina stvar, ki loči famozno kvazi-boemsko verigo kavarn Starbucks od proletarske verige zajtrkovalnic Dunkin Donuts, da so bariste tako omikani, da enostavno ugodijo strankini želji - vzamejo denar in ji v zameno dajo denimo ok espresso v papirnatem kozarcu. Pri Dunkin Donuts in pa tudi McDonald's oz. »McCafe« pa se ti lahko zgodi marsikaj: lahko dobiš pollitrski sladni kavni napitek z umetnimi okusi, ki stane skoraj toliko kot kosilo (in ima približno toliko kalorij); lahko se zgodi, da bo človek pri blagajni zaskrbljeno preveril, če se zavedaš, da je to, kar si naročil v resnici samo požirek grenke kave. Lahko pa te tudi vsi za pultom gledajo z radovednim nasmehom, kot da se je pred njimi pojavil Borat.

Dunkin Donuts sicer ima espresso na jedilniku, a le kot dodatek za doplačilo: za 50 centov lahko v svoj poljubni kavni napitek poleg sladoleda, sladke smetane in zdrobljenih keksov dobiš še »šus« espressa. To pa tudi pomeni, da, če si prvi človek, ki je pri njih naročil »espresso in samo espresso«, ne vedo, kako naj ti ga sploh računajo. Lahko dobiš precej okusen espresso za pičlih 50 centov oz. 35 evro centov (in potem seveda prispevaš še dolar v »tip jar«). Posrečeno je tudi, da je skepsa o tem, da bi nekdo dejansko želel le pljunek kave, že vgrajena v stroj, ki avtomatsko odmeri porcije, tako da to, kar Dunkin Donuts razume kot espresso oziroma, oprostite, »Turbo Shot«, kar lepo konvergira z našo prej omejeno dolgo črno kavo.

Pri kavi, torej, se z malo truda da. Čik prav tako ni problematičen. Kajti Elmhurst kot prvo mesto v okraju DuPage [du pejdž], ki ga človek prečka, če z avtom potuje iz centra Chicaga po avtocesti 290, velja za nekakšen Trst za cigarete. V Chicagu in njegovem okraju, Cook, stanejo cigarete od 11 do 15 dolarjev na škatlico, medtem ko bo za isto robo človek v Elmhurstu oz. v njegovem okraju, DuPage, odmeril le 5 do 7 dolarjev. Tako v domala vsakem »strip mall« v Elmhurstu in sosednjih mestih, ki mejijo na okraj Cook, najdeš neko trgovino z ne ravno domišljavim imenom - Cigarettes for Less, Discount Tobacco, Cigarettes Cheap - in morebiti še ogromnim napisom »No Cook County Tobacco Tax!«. Da bo analogija s poznosocialistično realnostjo še bolj popolna, ja, chicaška policija je že ustanovila posebno enoto za pregon »švercerjev« cigaret.

Če pa človek pri dobavi tobačnih izdelkov v Elmhurstu ne doživlja blagega kulturnega šoka kot pri espressu, ga pri iskanju mesta, kjer se lahko v miru posveča svojima jutranjima odvisnostma, čaka hladen tuš. Najbolj preprosta in samoumevna rešitev - kava in čik pri mizi, postavljeni pred lokacijo, kjer je človek kupil svojo kavo - takoj odpade, kajti zakon v državi Illinois prepove kajenje v radiju 25 funtov (približno 8 metrov) zunanjih jedilnih površin. Tu so še razni občinski predpisi, ki lahko prepovejo kajenje na vseh javnih površinah ali pač kjerkoli, in pa seveda neodobravajoči pogledi mimoidočih, ki, kot opažam, silijo tukajšnje kadilce za grme in na skrajne konce velikih parkirišč. Že misel, da bi mi jutranji čik in kavo s hlinjeno prijazno »Excuse me, sir...« pokvaril mozoljast šestnajstletni barista, za zdravje svojih otrok zaskrbljena mama ali policaj, je sprožila zavzeto iskanje v vseh oz. v večini pogledov primerno mesto za svojo dnevno rutino. Ker pa ton tega pisma proti avtorjevim prvotnim željam postaja precej narkomanski, bi poslušalce spomnil, da še vedno govorimo o čiku in kavi.

Pol kilometra stran od gruče prej omenjenih verižnih fast food restavracij-poševnica-kavarn se nahaja na pol prazen strip mall, kamor so lastniki, v naivnem upanju, da bodo s tem lahko privabili nove najemnike, postavili lepe, nove klopce. Ena od teh klopc se nahaja pred veliko, zaenkrat še zapuščeno trgovino, ki leži na sredini strip malla. S strip malli je tako, da je t. i. »foot traffic« zelo malo, saj človek (s tem mislim Američan) načeloma ne gre peš iz trgovine v trgovino, temveč parkira avto pred vsako trgovino, kamor ima namen opraviti nakupe, tudi če to pomeni premik kakih 20 metrov. Skratka, z malo domišljije sem si sredi predmestja našel mesto, kjer lahko, stran od nadobudnih izvrševalcev zakona in biopolitike, pogojno reproduciram »domač« užitek kofetkanja sredi urbanega okolja. Yay.

Ker pa lahko, kot Leteči Pilot, na začetku svojega dneva ob kavi in čiku v živo berem pestro potrošniško-arheološko zgodbo, napisano v dotičnem strip mallu, v katerem so »big box« trgovine po dolgoletnih bojih pregnale videoteke in prodajalne plošč, je čisto možno, da bom ob vrnitvi v Ljubljano kar pogrešal svoj nov, nadomestni kavni kotiček …

No ja. Pred nekaj dnevi, ko sem se usedel na »svojo« klopco in s turbo shotom v roki prižgal DuPage čik, se je mimo mene na kolesu pripeljal nek otrok, ki je, če na oko ocenim, imel ne več kot 13 let. Ogledal si je grdega kadilca, a s tem merica prezira še ni bila polna. Dejansko se je ustavil in dejansko zbral pogum, da je name jezno zadrl »Smoking is bad for you!«, preden se je prestrašeno odpeljal.

Vrnil sem mu skrajno sarkastično »Thanks«, ki pa, se bojim, ne bo več sarkastična, če bom predolgo ostal tukaj.