Sto tisoče let pred nami so po istih tleh, na katerih živimo danes moderni ljudje s svojo kompleksno družbeno strukturo, že stópala nam podobna bitja – ob svitu vsega tistega, kar imenujemo za človeško. Naši predhodniki so tod bivali v skupnostih, razmišljali in čustvovali. Njihov vsakdan se je vrtel okoli pridobivanja hrane in golega preživetja, pa vendar so jim dneve polnili tudi bolj mimobežni dogodki ter – verjetno – simbolična opravila. Večina teh trenutkov iz njihovega življenja je za vedno izgubljena … včasih pa imamo moderni srečo. Tu in tam v jamah odkrijemo njihove sledi, dele okostij in kose orodij. Ti nato postanejo predmet znanstvenih preučevanj, rekonstrukcij, često tudi nasprotujočih si interpretacij, ki vendarle počasi slikajo vse bolj žive podobe iz življenja praljudi.

Eno takšnih, svetovno znanih najdišč leži nedaleč stran od slovensko-hrvaške meje, v zagorskem mestu Krapina. V jami na tamkajšnjem hribu Hušnjakovo je na prelomu 19. in 20. stoletja paleontolog Dragutin Gorjanović-Kramberger vodil izkopavanja neandertalskih ostalin ter kosti živali, ki so neandertalcem služile za hrano, denimo nosoroga. Odkritja je Gorjanović-Kramberger skrbno popisal v znanstvenih delih, v sedemdesetih letih 20. stoletja pa so dobila te vsebine dobile* mesto v Muzeju evolucije. Ta je bil sprva v bližnji stari Kneippovi zgradbi, nekdanjem zdravilišču. Leta 2010 so muzej preselili v novozgrajeno stavbo – fantastična arhitektura Muzeja krapinskih neandertalcev, stisnjena med hriba Hušnjakovo in Josipovac, posnema obliko jamskega bivališča.

Ob zasnovi muzeja v sedemdesetih letih je nastala tudi ideja, da bi nahajališče neandertalcev obeležili z umetniškim izrazom. V drugi polovici 20. stoletja so bili po svetu razširjeni kiparski simpoziji, mednarodna druženja umetnikov, ki so na prostem ustvarjali skulpture velikih dimenzij. Tisti izvirni, sanktmargarethenski simpozij v Avstriji se je v sedemdesetih letih počasi že končeval, medtem ko je bila denimo slovenska Forma viva v polnem zagonu. V Krapini pa je v drugi polovici sedemdesetih in v začetku osemdesetih let vsako leto potekal mednarodni kiparski simpozij, imenovan Forma prima. Kiparji in kiparke iz Jugoslavije in drugih držav so se posvetili klesanju oblik, večinoma vezanih na predzgodovinsko izročilo kraja. Skulpture, izdelane v lesu, prvobitnem kiparskem materialu, si lahko ogledamo v bližini muzeja – razstavljene so v gozdiču na hribu Josipovac.

A še preden se sprehodimo med kipi, se vrnimo na prazačetek, k našim neandertalskim bratrancem in njihovemu doživljanju oblik sveta okoli sebe. Neandertalce danes štejemo za inteligentna, čuteča bitja, toda še nedavno je bilo drugače. Dolgo je vladala krivična predstava o njihovi primitivnosti in surovosti. Kot je v prispevku z naslovom Neandertalci: zakaj si jih predstavljamo kot divjake z gorjačo? leta 2011 razmišljala antropologinja in etnologinja Barbara Turk Niskač, je takšno zamišljanje značilno za procese ustvarjanja Drugega. Vsaka družba se opredeljuje v odnosu do Drugega, v ločevanju od njega. Za zahodne družbe je to ob srečanju s tujimi kulturami velikokrat pomenilo zatrjevanje lastne večvrednosti. Turk Niskač ugotavlja, da so v 19. stoletju, ob prvih odkritjih neandertalcev, evropski znanstveniki nanje gledali podobno kot na sodobne tuje kulture – smatrali so jih za pripadnike nižje razvitih plemen, divjake.

Z novimi najdbami v 20. stoletju se je ta podoba neandertalcev spremenila – čedalje bolj spoznavamo njihov bogat notranji svet. Govorimo o njihovem simboličnem mišljenju in ustvarjanju umetnosti. Ravno to pa med strokovnjaki ostaja nekoliko sporno področje; vrstijo se razprave in nasprotna mnenja o stopnji neandertalske kulture. Ko tako prebiramo izsledke in povzetke znanstvenih raziskav neandertalskih odkritij zadnjih let, si skorajda ne drznemo omeniti njihovih umetniških stvaritev, saj se zdi, da za ovinkom že čaka raziskava, ki bo to možnost ovrgla in avtorstvo določenega starodavnega umetniškega izdelka pripisala Homo sapiensu. Pa vendar lahko, čisto potiho, omenimo vreznine v obliki križcev v jami Gorham na Gibraltarju. Ali pa, že kar pogumno, omenimo pikice, črte in obrise dlani, narejene z rdečim pigmentom, ki so jih raziskovali Dirk L. Hoffmann in sodelavci v treh španskih jamah. Te slikarije so nastale v davni preteklosti, v času pred okoli 65.000 leti – še preden je tja prispel Homo sapiens – zato so jih zanesljivo pripisali neandertalcem. Ne nazadnje omenimo najdbe v Partizanski jami v slovenski Istri. Tamkajšnja odkritja, med drugim zob neandertalca ter vreze in rdeče črte na jamski steni, so leta 2015 popisali Pavel Jamnik in sodelavci – dasiravno umetnosti niso z gotovostjo pripisali neandertalcem, te možnosti tudi niso izključili. Skratka, neandertalska umetnost se bržkone še ne približa tistim znamenitim živalskim, figuralnim motivom jamskih umetnij Homo sapiensa, temveč ostaja pri osnovnih oblikah. V Krapini sicer niso bile odkrite jamske poslikave, zato pa serija obdelanih orlovih krempljev, ki bi lahko sestavljali neandertalski nakit – morda še en izraz simboličnega vedênja praljudi.

Medtem so se, neodvisno in – rekli bi – neobremenjeno, umetniškega izražanja, povezanega s krapinsko prazgodovino, v sedemdesetih letih lotili kiparji in kiparke na simpoziju Forma prima. Kot je v spremni besedi prvega simpozijskega kataloga leta 1976 zapisal umetnostni zgodovinar Andre Mohorovičić, je človek od začetka svojega razvoja kot zavestnega bitja okolico spoznaval s posredništvom oblik, te pa je nato začel povezovati z idejami in vsebinami. Krapinsko neandertalsko najdišče je, razumljivo, porodilo zamisel o oživitvi »večn[e] tem[e] odnosa človeka do oblike«.

Nemara najbolj dobesedno sta že na prvem simpoziju ideji osnovnih oblik sledila Petar Hadži Boškov z Vertikalno kompozicijo ter Ksenija Kantoci z Jahačem, trodelno skulpturo, katere pomen zanesljiveje izvemo šele s prebiranjem naslova na tablici. Nekaj kipov ponazarja orodja, bodisi pradavni klin Borisa Nikoloskega ali pa že sodobnejši plug Franja Kodrića. Nedaleč stran od slednjega opazimo še obliko, ki nas spominja na konico sulice ali pa na kakšno neandertalsko strgalo. Toda ko se ji približamo, na vršičku razpoznamo nežno nakazan ženski obraz; kip Ivana Sabolića nosi naslov Čakanje. Tudi sicer je kar nekaj kipov Forme prime posvečenih arhetipu matere, ženske.

Precej kiparjev je izbralo rastlinske in živalske motive. Krapinske najdbe so navdihnile denimo Dušana Subotića, ki je izdelal nosoroga. Zvijačen neandertalski lov nanj je opisal že Gorjanović-Kramberger v knjižici Pračovjek iz Krapine leta 1918. Odlomek se v slovenskem prevodu glasi: »Znano je, da nosorogi hodijo k vodi vedno po istih gozdnih poteh. To živalsko navado je pračlovek izkoristil tako, da je na ozkem mestu tiste steze izkopal globoko jamo, vanjo zabil priostrene kole, odprtino jame pa prekril z vejevjem. Nič hudega sluteči nosorog je stopil na ta pokrov jame, se zrušil vanjo in se nabodel na palice. Sedaj je človek zlahka dotolkel nosoroga s kamenjem. — Zelo zanimivo je, da je človek, rekli bi, odojke teh nosorožcev lovil in jedel; vsekakor je že bil sladokusec! […]«

Da bi sklenili sprehod med skulpturami Forme prime, se od glavnine kipov, ležečih ob vznožju, povzpnemo malo višje po hribu Josipovac. Skritih med drevesi nas pričaka še nekaj draguljev. Eden njih je očetovska figura Japa Vere Dajht-Kralj. Ko se prebijemo skozi grmovje in obhodimo kip, nam vseskozi sledi njegov zvedavi monalisovski pogled. Skoraj si lahko predstavljamo, da se za temi očmi skrivata vsa modrost in védenje o biti človeka od pradavnine do današnjih dni.

___

* Pojasnilo popravka: krapinske najdbe so shranili v zagrebškem muzeju, medtem ko je bil krapinski muzej, ustanovljen v sedemdesetih letih, posvečen krapinski prazgodovini. (I. G.)

___

Foto: Irena Gajić