Kronika Kronike nekega muzeja in nekega časa (1972-1981)

Kronika Kronike nekega muzeja in nekega časa (1972-1981)

Recenzija dogodka
17. 12. 2012 - 13.00

Pokanje raket in petard, prefukavanje policistov, majmunske manifestacije mlečnozobih nacistkov, granitkanje državnih javnih hiš ter nenazadnje in predvsem vsega občudovanja, podpore in participacije vredno slovensko ljudsko vstajenje spremljamo tudi tule, v eni miroljubnejši deželi, Republiki Srbiji. V Sloveniji bi naši gromki glasovi v prvih vrstah neumorno peli gotof si, fertik je, dost vas mamo, zaradi česar marsikateri janezek že čuti, kako se mu okoli jajc vztrajno zateguje poslovilna ljudska zanka, tule živimo s kulturo obogateno življenje. Hodimo po muzejih, take reči.

Ena od glavnih t.i. klasičnih galerij mesta Novi Sad je poleg Galerije Matice Srpske tudi Spominska zbirka Pavla Beljanskega oz. Spomen-zbirka Pavla Beljanskog. Gre za državno ustanovo, ustanovljeno na pobudo in v dogovoru z zdaj že dvakrat izpisanim gospodom Pavlom, buržujskim svetovljanom, spoštovanim diplomatom in strastnim ljubiteljem umetnosti ter zbirateljem, podpornikom in mecenom srbskih oz. južnoslovanskih umetnikov, ki je državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji podaril dobršen del svoje privatne zbirke, ta pa je s posebnim zakonskim aktom ustanovila dotični muzej. Tako nekako.

No in v to galerijo so nas zanesla naša čudna kulturna pota. Prisostvovali smo slavnostni otvoritvi razstave, naslovljene Hronika jednog muzeja i jednog vremena (1972-1981), slavnostni govornik je bil tedanji novosadski župan, ki je v svojem govoru našteval mozaik veličastne zgodovine tega ponosnega mesta, ki je res obširna, saj je bilo njegovih le nekaj besed o njej razpotegnjenih gotovo do pol ure.

Avtorica razstave, mlada kustosinja Marija Todorović, katere izvrstno poznavanje umetnostnozgodovinske stroke se lahko meri kvečjemu z njenim opojnim izgledom, je postavitev zasnovala recimo v narekovaju intertekstualno, s čimer imamo v mislih eksponatsko večplastnost, ki sestoji iz umetniških del, dokumentarnega gradiva ter prek raznih zbirateljskih predmetkov pred nami razgrnjen nekdanji čas kot tak.

In tudi vsak od naštetih segmentov sam sestoji iz mnogoznačnega izraznega spektra. Razstavljene umetnine so tako slikarske, karikature in grafike, kot tudi plastične, tj. eksponiranih je več kiparskih del. Izvirajo bolj ali manj iz dvajsetega stoletja, in sicer so ustvarjene z najrazličnejšimi stili, denimo avtoportret, slikan z oljem na platno, ali, kaj vem, linorezirani električni daljnovod. Vsem vsebinsko in stilsko tako oddaljenim delom je skupno to, da so med omenjenima letoma 1972 in 1981 postala muzejska last.

Na prvi pogled najatraktivnejši del razstave je kronistični kolaž, na katerem je vsako leto posebej zastopano s fotografijami muzeja, Novega Sada, Vojvodine, pa tudi širše, Srbije, Juge ter v svetu odmevnih dogodkov. To so športne prireditve, pristanek Apolla 16 na luni, El Komandantejevo gostovanje pri Maršalu, obisk princa Charlesa v Spomen zbirki itd. Poleg fotk so izobešeni še razni plakati iz tedanjega časa, npr. oskar za najbolji strani film 1974. godine, pa gledališki festivali, prek katerih izvemo, da so Cankarjeve Sluge v režiji Dušana Jovanovića bile nagrajene za najboljšo predstavo na Sterijinom pozorju.

Najbolj življenjske razstavljene reči, ki bi jih lahko kar tam pobral in koristil v vsakodnevni življenjski praksi, so v onem istem času spisane knjige, denimo Peščanik Danila Kiša, revijalna čtiva ter vinilke od Bjelo Dugme do Rite Coolidge. Z vsem tem celotna razstava dobi tako luštno dnevnosobno domačnost, da bi v nasprotju s strogimi finimi galerističnimi pravili kar takole mimogrede prižgal čik in naročil pir.

Skoz čas panoramizirano posodabljanje mesta Novi Sad, prikazano na svoji steni, navda s hecnim dejavujevskim občutjem, da so zunaj parkirani stari jugoti in stoenke, vozijo jih kleni Jugoslovani z brki in »bundesliga« frizurami ter kavbojkami na zvon. To ne more pomeniti drugega, kot da je naša kronistična razstava skozi udejanjenje povsem usklajena s svojim pojmom. Jasno, so neke višjesilne okolnosti, predvsem prostorski hendikep, saj veliko večino muzejske kapacitete zaseda stalna zbirka, pretežno Srbska moderna, toda to niti ni nekakšna tragedija, saj vemo, kako utrudljivi so pohodi skozi muzejsko gigantskost louvrovske razsežnosti.

Ostane torej, da vnovič izrečemo pohvalo muzeju, jasno posebej avtorici razstave, za neprenaporen, pa lepo nazoren in prijeten sprehod skozi nek drugi, kljub ne vem kakšni svinčenosti, vsesplošni javni blaginji bolj naklonjen čas. V našem pa se vidimo na barikadah. Kakor bi rekli Srbi, gotofo je. Ali kje je že te dni v en glas odmeval slednji slogan.

Kroniko kronike je kroniziral kronik Matjaž.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.