Magna Graecia v malem

Kulturna ali glasbena novica

Če bi želeli na vlaku iz Catanie v Sirakuze užiti vso veličino enega aktivnejših vulkanov na svetu, je premetavanje z enega na drugi sedež neudobnega vlaka Trenitalie bržkone nujno. Gon spočitja oči na zasneženem vrhu Etne je primerljiv z mučnimi kriki grozovite stoglave pošasti, ki jo je Zevs pred davnimi časi zaprl prav v sicilijanski ognjenik. Tifon še danes rjovi, Etna pa redno bruha in spušča v ozračje žveplene hlape. Kot smo spoznali, kisli dež ni redkost, pa še čisto zares smrdi po gnilih jajcih. Etna se je samo letos zaradi izbruhov dvignila za dobrih 30 metrov. V eni uri vožnje zamenjaš nekaj komadov v slušalkah in, vsakič ko pogledaš ven, pod Etno vidiš nekaj drugega. Enkrat nasade pomaranč, drugič mandljeva drevesa in, seveda, da ne pozabimo, kaktusovo opuncijo. Problem je, da bruhajočo mašinerijo v tem času leta večinoma odeva megla. Etna je trenutno edino območje na Siciliji, kamor se lahko greš pošteno nasmučat. Ob naveličanosti nad neudobnostjo vlaka ter nezdružljivostjo opazovanja Etne in morja skupaj sprevodnik brez odlašanja zakliče »Sirakuze«.

Sicilija je bila v antiki še grška kolonija. Grki so njene prebivalce imenovali Italiotaii, Rimljanom pa so bili znani kot Graeci. Ti so imenu območja nadeli njegovo antično različico. Magna Graecia še danes priča o svoji bujni grški dediščini, ki se zrcali tudi v sirakuški zgodovini. Prav tukaj je Platon poskušal udejanjiti svojo slavno Politeio.

Potem ko so Sokrata usmrtili, je mladi Platon za nekaj časa zapustil Atene. Med potovanjem je spoznal Diona, svaka zloglasnega sirakuškega tirana Dioniza I. Več let sta si dopisovala in Platon je Dionu opisal svojo utopijo. Dion se je nad zastavkom tako navdušil, da je uspel grškega filozofa prepričati v obisk. Želel si je predvsem, da bi mu ta pomagal pri prestrukturiranju sirakuškega vladarskega sistema in da bi iz tirana naredil slavni ideal vladarja in filozofa. Ni težko ugotoviti, kje se je stvar nekoliko zapletla.

Dioniz I. je bil med drugim tako paranoičen, da je iz bojazni pred državnim udarom svojemu nasledniku odrekel izobraževanje. Iz istih razlogov ni dovolil striženja las z britvijo, celo tiranov svak in sin pa sta se pred obiski zaradi varnostnih pregledov morala sleči do golega. Vsebino svojega potovanja v Sirakuze je Platon dokumentiral v sedmem pismu, za katerega sicer obstajajo dvomi, da pripada prav njemu. V njem je v primerjavi z antičnim zgodovinarjem Diogenom Laertskim svoj prvi obisk opisal nekoliko omiljeno. Po zapisih slednjega naj bi Dioniz Starejši ob prvem prihodu Platona prodal kot sužnja. Prijatelji so ga sicer uspeli odkupiti in veliki filozof se je vrnil v Atene, kjer je kmalu zatem ustanovil slavno Akademijo. Ta dogodek nas spomni na majhno anekdoto o Heideggru, ki je v prvi polovici tridesetih v nacistični Nemčiji odstopil z mesta rektorja freiburške univerze. Ob snidenju s prijateljem ga je ta pozdravil z vprašanjem – nazaj iz Sirakuz?, pri čemer se je nanašal prav na Platonov propadli projekt. Tiran pač ni zlahka tudi filozof.

Platon je na vnovični poskus čakal skoraj 20 let, dokler stari kralj ni umrl. Njegovo mesto je zasedel slabo pripravljeni Dioniz II., kar je Dion izkoristil kot priložnost za nov poskus. Platon se je še enkrat lotil projekta, vendar je bil ob  vladarju, ki je nekoč priredil slavno 90-dnevno popivanje, med katerim je zavračal vsakršne državne posle, tudi ta obsojen na propad.

Od slovitih antičnih Sirakuz ni ostalo ravno dosti, vsaj če v obzir vzamemo dejstvo, da so bile te na svojem vrhuncu primerljive z Atenami. A nenazadnje je v enem od turističnih vodnikov, ki ga je moč najti na polici vsake bolje založene knjigarne, ob omembi Sicilije zapisano, da je utrip antične Grčije, stran od trum turistov, najbolje zaznaven ravno v Sirakuzah. Spektakelske ostanke antike na skrajnem jugu Italije bi lahko strnili v opisu sirakuškega parka Neapolisa, večjega kompleksa antičnih ruševin. Razprostira se zahodno od mesta v edinstvenem kotanjastem področju, ki je popolnoma obdano z naravnimi visokimi stenami vulkanskega kamna. Poleg visoke koncentracije antičnih ruševin na nekaj hektarjih je omembe vredna zlasti raznolika biodiverziteta, še posebej če se hitro naveličaš brezlistnih ljubljanskih dreves in živih meja.

Citrusov v Neapolisu resnično ne manjka. Sledeč temu december zadiši po pomladi in veter prinaša vonj morja, če le v zraku ni žveplenih hlapov Etne. Poleg klime, o kateri bi doma decembra lahko samo sanjarili, v parku ne moreš zgrešiti megalomanskih elastičnih fikusov, katerih zračne korenine so se spustile do zemlje, dokler niso postale enakovredne deblu. V Neapolisu rastejo tudi mandljeva drevesa z nazorno vidnimi plodovi. Samozavestnega okušanja surovih mandljev sicer nikakor ne priporočamo.

Med ruševinami starogrškega sveta in bujnega rastja severno od glavne ulice Corso Galone je že s ceste opazna Arhimedova grobnica. Arhimed je bil en izmed najpomembnejših grških matematikov, ki je med drugim zaslužen za izračun približka števila π, ploščine kroga ter tudi prostornine in ploščine krogle. Potem ko je umrl v rimski zasedbi Sirakuze, so Sirakužani nanj dokaj hitro pozabili. Spomin nanj je več kot sto let pozneje obudil Cicero. Čeprav mu je uspelo poiskati matematičarjevo pozabljeno poslednje počivališče, je ta zopet utonil v pozabo nekje na prelomu petega stoletja. Danes pred uradno grobnico najprej zagledamo napis, ki obiskovalca opomni, da je grob pravzaprav le nadomestek že zdavnaj izgubljenega izvirnika.

Neapolis je bolj od česarkoli drugega poznan kot domovanje največjega grškega amfiteatra zunaj sodobne Grčije. Kot večina antičnih gledališč – razen teatrona in orkestre – tudi to ni nič kaj izjemno ohranjeno. Kljub temu je amfiteatrov premer veličasten, število sedišč pa osupljivo; v najboljših časih, ko so tukaj upodabljali Sofoklejevo Antigono in Evripidovo Medejo, je bilo dovolj prostora za nekaj deset tisoč obiskovalcev. Rimski amfiteater je manj impozanten od grškega, izklesan je v skalo in na trenutke bolj spominja na veliko rimsko banjo kot na prizorišče gladiatorskih bojev.

V parku se je moč sprehoditi mimo nekdanjega vodnega rezervoarja, ki ga je v 17. stoletju italijanski slikar Michelangelo da Caravaggio ob obisku poimenoval Dionizovo uho. To je jama, ki je v antiki služila kot zbirališče namakalne vode. Po potresu, ki je prizadel širše območje Sirakuz, jo je tiran Dioniz spremenil v zapor za politične nasprotnike. Zaradi neverjetne akustike, ki jo še dandanes premore jama v obliki ušesa, naj bi po legendi tako z lahkoto prisluškoval njihovim spletkam ali – po nekoliko okrutnejši različici – užival v njihovih krikih.

Da se lahko v Sirakuzah naužiješ dobre mere slovesa antične Grčije, je postalo jasno šele po obisku Neapolisa, saj so današnje Sirakuze urbanistično bolj malo navdihnjene z antično dediščino, ki so jo na jugu Italije pustili Grki. Nenazadnje je mesto gostilo nemalo slovitih filozofskih in znanstvenih imen, ki so tukaj pustila takšen ali drugačen pečat. Ta danes služi kot folklorna in pripovedna vaba za turiste, željne kulturnega izpopolnjevanja, ali popotnike, če si lahko prizanesemo.

Za okus antične Grčije odprava v vode Jonskega ali Egejskega morja res ni potrebna; v Sirakuzah in na Siciliji je antičnih ruševin, navdihnjenih s pestrim ustnim izročilom, dovolj. Mogoče niso tako veličastne, kot vam bi jih prodali v Atenah ali na Peloponezu, a jih lahko z dobro mero domišljije in samoopominjanja, da je na tem kamnu morda sedel ali pisal Platon, uspeš ravno toliko občudovati. Sirakuze lahko na tem mestu okličemo za romarsko središče navdušencev nad grško mitologijo in tistih sanjačev, ki jim je ob poslušanju bajke o Platonovem poskusu ustanovitve republike žal, da mu je spodletelo. Platon sicer ni edini, ki se mu je v Sirakuzah kaj izjalovilo. Med pašnjo oči na antičnih ruševinah te lahko nemalokrat zmoti nenavaden, a ogromen stožčasti objekt. Postmoderna cerkev Naše gospe v solzah, dober kilometer vzhodno od Neapolisa, je bila načrtovana kot spomenik solzam, ki naj bi jih kipec Marije potočil v petdesetih nad posteljo mladega para. Danes je dogodku na čast razstavljen v središču cerkve, katere izgled meji na zgradbo, ki bi v predmestju ameriškega velemesta služila binkoštni sekti. Mislili bi si, da Marija toči solze še danes.

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness