Novoletno pokanje v Berlinu

Novoletno pokanje v Berlinu

Oddaja
7. 1. 2020 - 13.00

Če še nikoli niste bili v Berlinu za novo leto, pejte. Okoli novega leta je namreč zelo poseben. A nikakor ne silite tja tisti s šibkejšimi srci, sploh pa ne tisti, ki so vam ljube živali in ste posledično močno nastrojeni proti petardam, dimu in kaotični masi ljudi. Drugače od naše doline šentflorjanske, kjer nas proti uporabi pirotehnike mamijo vrhunski športniki, oblečeni v policaje, in se na ulici celo pojavljajo nalepke ala 'petarde so za retarde', se nižinski Švabi popolnoma nič ne sprenevedajo – da bi varno uporabo petard sponzorirala kakšna Merkelca, oblečena v uniformo – ho, ho, ho, kaj pa še.

Ko se vse počasi ogreva za novo leto, fotri in mtke v Berlinu iz nakupovalnih centrov odnašajo cele ruzake pirotehnike. Tisti bolj zavzeti prečijo vzhodno mejo in na Poljskem nabavljajo močnejšo pirotehniko, ki je na Nemškem sicer prepovedana. Trgi za tiste z močnejšo kupno močjo, kot sta Aleksanderplatz in Potsdamer, se utapljajo v prazničnem novoletnem gnoju. Iluzije solidarnosti in dobrote. Dva deci kuhančka za šest evrov. Oziroma za štiri, če prineseš krigelček nazaj. Rusi, Italijani, Francozi in drugi turisti. Umetno narejeno sankališče za froce. Francoske palačinke, preste, polite s stopljenim sirom in šunko, nek čuden ocvrt krompirček z zenfom in klasičen blutwurst. Nekateri se pripravljajo na romantiko novoletnega prehoda, eno od najliberalnejših mest na svetu pa se odpira bolj apokaliptični verziji največje fiskalne fešte na svetu.

Za novo leto je bilo v Berlinu topleje kot ponavadi, samo močan veter te spodbuja, da vsakih 100 metrov zaviješ v trafiko po novo pivo. Nemci so izgleda obdržali tisto nekaj življenjske kulture, ki smo jo pri nas popolnoma zavrgli. Flaširano pivo dobiš za en evro, zelo dobro pivo za evro več, male štacune so odprte celo noč, v raznih pajzlih se – oh, nemogoče – celo kadi. Tudi celo noč. V Charlottenburgu se buržoazija zbira v restavracijah na družinskih večerjah, medtem ko v Pankowu ni kaj videti. Centralni Mitte je greznica belega potrošništva, Tempelhof in Schöneberg pa ti niti na pamet ne padeta. Lokalci naročajo novoletna poživila, ki jih dobiš hitreje kot Uber, običajnim turističnim točkam se izogibajo. Famoznim Brandemburškim vratom se je treba odpovedati v celoti. Tam se baje drenjajo prav apokaliptične mase turistov in tistih revežev, ki pridejo tja na prvo žogo. Gužve je menda toliko, da se človek niti usesti ne more – kako lahko potem stopi po novo pivo?

Bolj živo in pristno je kajpak malce jugovzhodneje, v stičišču mnogoopevanega trojčka Friedrichshain–Kreuzberg–Neukölln. Tam se ipak vidi, da je v Berlinu ostalo še precej 'tistega', kar so nam mnogi poprej razlagali, da 'tega' v Berlinu več ni. Skratka, čudovite mešanice vseh živih in napol mrtvih nomadov vseh polti in odtenkov, skvoterjev, flešerjev, žeparjev, bizarnežev, skurjencev, transvestitov in transvestitk, vseh vsaj navidez nevarno oboroženih z idejami in orodji, ki so v svetu odzvanjali in še kar odzvanjajo dobro ime Berlina. A če je v centru Berlina ves čas luč in dan, je v teh koncih – "pazi denarnica" – nepretrgana – "uana smouk?" – tema in noč. V vseh odtenkih. Tu se enostavno moraš gibati, da ujameš trpko razsežnost socialnih realnosti, ki je v tem mestu jako evidentna. A ne glede na razlike med nami, ki smo se za novo leto tam znašli, je bilo jasno – novoletni večer je pred nami, utopili se bomo vanj in napili ko porkamadone.

Če ne gledaš v kozarec, pa se pravzaprav že ves čas obračaš k nebu, saj par dni pred novim letom po berlinskem nebu vse poka. Dobromisleči ljudje so ti povedali, da je v mestu totalna pizdarija, kar se tiče petard, zato gledaš tudi pod noge in stiskaš vrat v bundo. To ni en ognjemet na minuto, kot bi mislili optimisti, ne, to je ognjemet vsako jebeno sekundo. Nepretrgan rafal. Celo prejšnjo noč in cel dan starega leta. Nonstop fronta. V ozadju in vse naokoli pokajo ognjemeti, z vseh strani spuščajo rakete, mulci pred štacuno mečejo petarde pod avte in mulci na balkonih mečejo petarde na njih. Ulice niso tako široke, slabše rakete pokajo med drugim in tretjim štukom. Nihče ne pomisli, da bi šel na streho gledat ognjemet, že čik na balkonu šopa adrenalin. Ptiči in promet izginejo; ulice zapolnijo mase ljudi, ki na sredino križišč mečejo svojo artilerijo in, kajpak, popivajo, vriskajo, se petelinijo in mečejo petarde pod noge sebi in svojim otrokom. Evforija na vrhuncu. Vsepovsod. Na mostovih in na vsaki ulici pijane oborožene bande sicer normalnih ljudi. Dim, kaos, pokanje in vse, kar si zaužil, vmes. Kot srečanje Green Dragonsov in Viol, ampak z malo več barv. In začuda, nobenega policaja na vidiku.

»Rusi so še enkrat prišli požgat rajhštag, ha ha ha,« je rekla neka pijana oseba v bližini. In vtis je bil res tak. Petardiranje je zagrizeno, objestno, skoraj hudobno. Kot da bi hoteli vsi komu kaj dokazati. Nemci manjšinam, da še vedno obvladajo rokovanje s smodnikom, manjšine Nemcem, da nikakor ne mislijo postati Nemci. Elite iz neke kvazi tradicije, reveži zato, da sporočijo, da obstajajo. Država prebivalcem, da je blagohotna in da razume, prebivalstvo pa, da še vedno zna zavzeti ulice. Če ti v teh momentih ne kane v misli apokalipsa ali revolucija, si spil preveč. Definitivno disruptivno. Popolnoma decentraliziran šunder, kot ga  najbolje vidiš, če se greš mau furat z metrojem. Ropotanje podzemne pod zemljo, rafali in bliski zunaj. Vsakič, ko prideš ven iz podzemne luknje, ista fronta. Edino na Aleksanderplatzu je bil relativen mir, ker so očitno tam zbrali vse marice in policaje, da zaščitijo berlinski uberfalus pred menda nevarnimi raketami. Okeeeeej ... obrat za 180 stopinj in nazaj na podzemno, proti jutru. 

Prestolnica in pirotehnika. Napihnemo, dokler ne ... poči.
Anonymous
 / 4. 1. 2019

S prvimi turobnimi žarki začnejo počasi kapljati drobci tišine. Včasih sekunda, včasih celo pet. Še vedno občasno poka v bližini in v ozadju. Šele popoldne novega dneva vidiš prve živali, celo prve pse in njihove lastnike. Utrujeni ljudje in kupi navlake, ki se po pirotehnični orgiji še nekaj dni valjajo po ulicah. Obsežnost tega početja vidiš šele, ko prehodiš kakih 50 vogalov. Letos so skoraj zažgali živalski vrt, poročajo. Neprekosljiva norost, kajpak lična samo človeku. Če Nena, čijih remiks slavnega komada poslušamo v ozadju, ne bi vedeli za padec Berlinskega zidu in bi doživeli tole, bi se posrali od strahu. Ali pa je ravno 99 balonov krivih za tole norijo?

-------------

slika ni simbolična.

info stran za tiste, ki se ne greste gor drogirat in plesat ali fukat (link) Tu lahko najdete infe o placih, dogajanju, bendih. Gugl trenslejt pa to.

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.